Atributi: kapucinska oblačila, stigme in trnova krona.
Imena: Veronika, Vera, Verona, Veroslava, Veruška
Ta svetnica je na poseben način doživljala Jezusovo trpljenje. Že kot otrok je Veronika razodevala nenavadne reči. Bila je nemirna, kakor da se v njej vžiga čuden ogenj. Vsem v hiši je bila uganka. Medtem ko so se drugi otroci igrali, je ta nenavadni otrok občeval z božjim Detetom in njegovo materjo Marijo. Mistična doživetja, ki so v njeno življenje posegala že tako zgodaj, so odločilno vplivala na njeno življenjsko pot.
Rodila se je leta 1660 v Marcatellu (srednja Italija) kot sedmi otrok premožnih staršev. Ko je pobožna mati umirala, je poklicala k smrtni postelji pet hčera, jim razložila pet Odrešenikovih ran in priporočila vsakemu otroku češčenje ene izmed ran, h kateri naj se v stiski zateče. štiriletni Veroniki je priporočila rano presv. Srca. Ko je komaj odrasla, so jo snubili plemiški sinovi, a jih je odklanjala. Sedemnajstletna je vstopila v red kapucink, dasi ji je oče le z veliko težavo to dovolil.
Leta 1694 je postala voditeljica novink, od leta 1716 do smrti na današnji dan leta 1727 pa je bila opatinja. Ko je vstopila v samostan, se je iz dneva v dan jasneje kazalo, da naj bi se v njej obnovilo Gospodovo trpljenje podobno kakor kakšnih petsto let prej v življenju sv. Frančiška Asiškega. V življenju te svetnice je mogoče zaznati najbolj različne in čudežne pojave krščanske mistike: razodetja, vizije, zamaknjenja in posebne milosti, ki so jih doživeli redki svetniki. Po spovednikovem naročilu je v dnevnik napisala vse, kako je Bog deloval v njeni duši. Danes obsega ta dnevnik deset objavljenih zvezkov. Nenavadne stvari, ki so v njem, so potrdile mnoge priče. Ko je papež Pij IX. prebral te spise, je vzkliknil: “To ni svetnica, to je velik svetnik.”
Umrla je 9. julija 1727. Za svetnico jo je razglasil papež Gregorij XVI. leta 1839. Njeno posmrtno masko hranijo v samostanu Citta di Castello pri Perugii.
Goduje 9. julija.
Vir
Bila je sedmi otrok v premožni družini Frančiška in Benedette Mancini. Bila je nemiren otrok, »vžgan« od nekega notranjega ognja; namesto igre z drugimi otroki sta bila njena družba božje Dete in njegova mati Marija. Štiri leta je bila stara, ko ji je umrla mati; ta je pred smrtjo svojim petim hčeram kot »doto« izročila češčenje ene izmed Odrešenikovih petih ran – Veroniki (preroško) rano Presvetega Srca. Oče jo je sprva želel omožiti s katerim od plemiških snubcev, ko pa jih je Veronika vse po vrsti odklanjala in zaradi tega zbolela, je popustil in ji dal svoj blagoslov, da se lahko posveti Bogu. Tako je s sedemnajstimi leti vstopila v red kapucink, kjer je prevzela redovno ime Veronika. Tu se začnejo njena prava mistična doživetja: razodetja, vizije, zamaknjenja in milosti, kot so jih doživljali le redki svetniki. Po videnju skrivnostnega keliha trpljenja so sledila »konkretna znamenja«: prejela je Kristusovo prsno rano, na glavi se ji je videla trnjeva krona, sledile so rane na straneh, kasneje pa še druga znamenja križanega Gospoda. Pri vsem tem je hudo trpela, tako da tega kmalu ni mogla več skrivati pred drugimi. Spovednik ji je naročil, da mora pisati dnevnik in vanj zapisovati vse, kako je Bog deloval v njeni duši. Nastalo je deset zvezkov s presenetljivimi stvarmi, ki pa so vse potrjene s pričami. Ukaz spovednika je tudi bil, da mora svoje notranje trpljenje kazati na zunaj. S tem pa se je začelo neko čisto drugačno trpljenje, žal tako značilno za okolico, v kateri živijo veliki svetniki. Mnogi, na čelu z njeno redovno predstojnico, so bili namreč prepričani, da je vse skupaj samo igra, goljufija in iskanje pozornosti. Cerkvena oblast je ukazala, naj se vse, kar se dogaja v zvezi z Veroniko, skrbno razišče in poroča v Rim. Preiskavo je vodil škof mesta Città di Castello: zdravniki so morali pol leta zdraviti in obvezovati Veronikine rane (a so se te le še povečale), bolečine trnjeve krone zdraviti z žarečim železom, opatinji pa je škof ukazal, naj preizkusi njeno potrpežljivost, ponižnost in poslušnost. Ta ji je za vse to dala več kot dovolj »priložnosti«; odvzete so ji bile vse službe in volilna pravica v redu, izobčili so jo iz samostanskega življenja, ni se smela udeleževati molitev v koru in celo sveto obhajilo ji je bilo odvzeto. Po prestani preizkušnji je moral škof poročati v Rim, da je nobena stvar ni zlomila, ostala je poslušna, vedrega duha, njena mistična doživetja pa so se neprekinjeno nadaljevala. Po papeževem ukazu so bile nato umaknjene vse kazni in prepovedi, sestre pa so jo kasneje soglasno izvolile za opatinjo. Veronika je imela Jezusove rane vtisnjene na svojem telesu več kot trideset let, ob smrti pa so zdravniki (to so potrdili s prisego) našli v njenem telesnem srcu upodobljena vsa orodja Kristusovega trpljenja.
Atributi: kapucinska oblačila, stigme in trnova krona.
Rodila se je 27. decembra 1660 v Mercatellu pri Riminiju v Italiji, umrla pa 9. julija 1727 v mestu Città di Castello, prav tako v Italiji.
Ime: Pri krstu je dobila ime Uršula (»medvedka«), kasneje pa je prevzela redovno ime Veronika.
Zavetnica: Za svojo zavetnico so si jo vzele Veronikine sestre, ki se imenujejo po njej. Njihova matična hiša je v Santiagu de Chile.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot kapucinsko redovnico s stigmami in trnjevo krono na glavi ali križem v roki.
Beatifikacija: Papež Pij VII. jo je 17. junija 1804 razglasil za blaženo, papež Gregor XVI. pa 26. maja 1839 za svetnico.
Goduje: 9. julija, v koledarju Frančiškovih družin pa praznujejo njen god 10. julija.
Vir
Skrivnostna trpinka za spravo
Sv. Veronika Giuliani je znana po svojem ogromnem Dnevniku, ki obsega 10 debelih zvezkov skupaj 22. 000 ročnopisanih strani. V njih opisuje svetnica svoje dramatično a vzvišeno potovanje k Bogu od svojih otroških spominov do 25. marca 1727, ko ji je Marija rekla: “Napravi piko.” Pisala ga je “s premagovanjem in rdečico… iz same čiste pokorščine”, s trudno roko in žrtvovanjem spanja, saj ga je v glavnem pisala ob sveči ponoči.
Veronika se je rodila 27. decembra 1660 v Mercatelu blizu Riminija; pri krstu je dobila ime Uršula. Bila je sedmi, najmlajši otrok premožnih staršev. Dva otroka sta umrla v najnežnejši dobi. V družini je vladala sloga, duh molitve; vsak večer so brali o življenju kakega svetnika.
Veronika je že kot otrok razodevala nenavadne reči: bila je nemirna, kot da vžiga v njej čuden ogenj, vsem v hiši je bila uganka. Medtem, ko so se drugi otroci igrali, je Veronika občevala z božjim Detetom in njegovo Materjo. Že zgodaj je imela mistična doživetja, ki so odločilno vplivala na njeno življenjsko pot.
V rani Jezusovega Srca
Ko je pobožna mati umirala, – imela je komaj 40 let, Uršula pa štiri leta – je poklicala k smrtni postelji pet hčera, jim razložila pet Jezusovih ran in priporočila vsakemu otroku češčenje ene rane, h kateri naj se v stiski tudi zateka. Veroniki je priporočila rano Jezusovega Srca. Ko je Veronika odrasla so jo snubili plemiški sinovi, a ona je v svojem 17. letu stopila v red kapucink v Citta di Castello, dasi ji je oče le težko privolil. Dobila je ime Veronika.
V samostanu se je kmalu videlo, da hoče Zveličar v njej obnoviti svoje trpljenje, kakor je nekoč to storil pri sv. Frančišku Asiškem. Kristus je redovnico vedno bolj pritegoval v svoje trpljenje.
V življenju sv. Veronike najdemo vse pojave krščanske mistike: razodetja, vizije, zamaknjenja in še milosti, ki so jih doživeli le redki svetniki.
Dne 1. novembra 1678 je naredila redovne zaobljube. V tem času je imela videnje, v katerem se ji je prikazal skrivnosten kelih. Razumela je, da bo morala veliko trpeti. Tudi sama je hrepenela, da bi postala čimbolj podobna Jezusu. X sam jo je pozval, naj z njim sodeluje pri spravi.
Dne 4. aprila ji Jezus položi na glavo nevidno trnovo krono. Leta 1688 je bila postavljena za magistro novink; to službo je opravljala tri leta. Dne 12. decembra 1693 je začela pisati svoj Dnevnik. Leta 1694 – 98 je spet magistra novink. Leta 1696 je prejela prsno rano; na veliki petek leta 1697 pa vse stigme. Pri tem je hudo trpela. Zelo je trpela tudi, ko je njen spovednik jezuit zapovedal, da mora pisati Dnevnik in da mora vanj napisati vse, kar v duši doživlja. Po neuspelem poizkusu, da bi skrila svoje reči pred drugimi sestrami, se je začel zanjo skoro 20 let trajajoče stanje nerazumevanja in grenkih prizkušenj pristnosti Veronikinih pojavov s strani njene okolice.
Boleče preizkušanje pristnosti njenih pojavov
Cerkev, kot tudi člani njenega samostana niso vedeli ali gre pri Veroniki za bolesten pojav, varanje ali mistične pojave.
Njena največja nasprotnica je bila njena redovna predstojnica opatinja. Pa tudi vrag se je igral s svetnico in jo telesno mučil kot 100 let pozneje s. Janeza Vianeja. Domači škof je vse to spremljal in poročal v Rim, od koder je dobil napotilo, naj stvar z vso resnostjo preišče.
Zdravniki so morali pol leta zdraviti in obvezovati njene rane; povoje so vsakič zapečatili. škof je ukazal opatinji, naj dobro preizkusi Veronikino potrpežljivost, ponižnost in poslušnost. Zato so ji vzeli vodstvo novink, izgubila je pravico volitve, izobčili so jo iz vsega samostanskega življenja, tudi iz kora. Med tednom ni smela k maši, ob nedeljah pa le pri vratih, k obhajilu pa ni smela. Pet let je živela ob kruhu in vodi, 50 dni je bila zaprta v bolniški sobi in ni smela z nikomer govoriti. Bila je “živa Kalvarija”, kot je rekel njen spovednik. Sestre so dobile navodilo, naj ravnajo z njo kot s sleparko ali coprnico.
Veroniko je najbolj bolelo, da se je vmešalo v ta team tudi 40 spovednikov: jezuiti, frančiškani, filipini in škofijski duhovniki. P. Janez Crivelli, jezuit, pravi, da ji je večkrat grozil, tako da je verovala, da bo javno bičana kot coprnica in živa sežgana. Filipin Segapeli ji je še na smrtni postelji rekel: “Kaj držite sklenjene roke, saj so prazne. Vse je hinavščina, samo da bi nas varali.” Kako je moralo boleti svetnico tako vedenje, njo, ki je verovala, da ji po duhovnikih govori Bog sam. Verjetno je vzela tako, da ji vse to pošilja Bog, zato da bi jo očistil.
Veronika rehabilitirana
Domač škof je sporočil Sv. oficiju o izidu trde preizkušnje: Veronika prenaša vsa trpinčenja z globoko ponižnostjo, v nepopisnem miru in veselju in se nagiba še k nadaljnjemu ponižanju. Mistične prikazni se nadaljujejo.
Papež je umaknil dne 7. marca 1716 vse ukaze in prepovedi, preklical ves disciplinski postopek zoper njo in ji vrnil vse pravice. Ni še pretekel mesec dni, dne 5. aprila, so jo sestre že izvolile za svojo predstojnico opatinjo. To službo je opravljala 11 let, vse do svoje smrti, kakor tudi službo magistre novink.
Novinke je zlasti uvajala v to, kako so lahko kljub vsemu ročnemu delu, vedno zbrane. Spominjala se je namreč, da je bilo to njej dolgo časa najtežje. Veronika je bila zelo praktična prav po zgledu sv. Terezije Avilske in sv. Katarine Sienske.
Kot predstojnica je bila do sester izredno pozorna, blaga, razumevajoča. Zelo je gledala na sposobnosti in razpoloženje posamezne.
Veronika je živela v nenehni molitvi, kontemplaciji in trpljenju, želeč se čimbolj priličiti križanemu Kristusu. Več kot trideset let je nosila vtisnjena znamenja Kristusovih ran. Po njeni smrti so zdravniki našli na njenem telesnem srcu upodobljena vsa orodaj, s katerimi so mučili Kristusa. To so tudi s prisego potrdili. Ta orodja trpljenja je tudi ona telesno občutila.
“Srednica” med Bogom in grešniki
Besedica “srednica” se mnogokrat nahaja na straneh Veronikinega Dnevnika v ustah Veronike, Kristusa ali Marije. Govori nam o Veronikinem poslanstvu: Veronika je poklicana, da dela za zveličanje duš s spravnim darovanjem svojega življenja, z molitvijo in žrtvijo.
Že od svoje rane mladosti je hrepenela, da bi vsi ljudje poznali in ljubili Boga. Ta želja je v njej rastla z rastjo spoznanja božje ljubezni in hudobije greha. Iz njenega srca so privreli vzdihi, ki govorijo o tej njeni ljubezni do Boga in do duš. Naj jih par navedem.
“Moj Bog, pripravljena sem na kakršnokoli trpljenje, samo da bi se spreobrnili vsi, ki te žalijo.”
“Moj Gospod, postavljena sem sredi med te in grešnike. Tu sem, pripravljena pretrpeti kakršnokoli kazen, v spravo zanje.”
“Moj Gospod, če želiš kaznuj mene. Položi svojo težko roko name… Da, moj Bog, ti si me izbral, da posredujem med teboj in grešniki. Vendar te prosim, duš, duš!”
“Moj Bog, več trpljenja. Tu sem med teboj in grešniki. Zato da bi te več ne žalili, stori z menoj, kar hočeš. Muči me, pošlji mi več križev.”
Neskončno hrepenenje po zveličanju vseh, je mučilo Veroniko celo življenje. šlo je za zadoščenje za Cerkev v splošnem, za neverne, za svoj samostan, za njeno mesto, za duše v vicah, katerim želi, da bi se kmalu za vse odprla vrata v večno blaženost.
Svoj duhovni Dnevnik je pisala s tako moško odkritostjo, da je papež Pij IX. , potem, ko ga je prabral, vzkliknil: “To ni svetnica, to je velik svetnik!”
Dne 6. julija je Veroniko zadela kap. Tri dni zatem pa je 9. julija 1727 umrla v samostanu Citta do Castello, stara 67 let. Papež Gregorij XVI. jo je 26. maja 1839 razglasil za svetnico.
Ostal nam je njen Dnevnik. Te strani, katere Veroniki ni dovolil njen spovednik, da bi ga ponovno brala, spadajo med najlepše strani mistične literature v Italiji. V njih svetnica govori podrobno o svojih križih in veseljih, o svojih molitvah in bojih.
Dela se na tem, da bi bila sv. Veronika razglašena za cerkveno učiteljico, saj je izredno velika mistična duša s tako velikim Dnevnikom.
V Santiago de Chile je matična hiša sester, ki se imenujejo po sv. Veroniki Giuliani.
Vir
V Citta di Castelu [sitá di kastélu] (v Umbriji), sveta Veronika Giuliani [džulijáni], opatinja iz Reda klaris kapucink, ki je obdarovana z duhovnimi karizmami, bila soudeležila z dušo in telesom pri Kristusovem trpljenju. Zaradi tega je bila v ječi petdeset dni in je pokazala čudovito mero potrpežljivosti in pokorščine.
Vir
Ime Veronika je pobožnim ljudem domače s križevega pota. Pri šesti postaji te priljubljene pobožnosti namreč nastopa pogumna žena, ki je stopila iz radovedne množice ob poti, kjer je stopal Jezus, obložen s težkim križem, ki ga je nesel na Kalvarijo. Po starem izročilu je bilo tej ženi, ki je Jezusov krvavi in potni obraz obrisala s prtom, ime Veronika. Spomin te Veronike Cerkev obhaja 4. februarja.
Današnja godovnjakinja sveta Veronika Juliani je bila doma iz Italije. Rodila se je 27. decembra 1660 v kraju Marcatello kot sedmi otrok premožnih staršev. Pri krstu so ji dali ime Uršula. Ko je pobožna mati umirala, je poklicala k sebi svojih pet hčera in jim priporočala, naj se v stiski zatečejo k eni izmed presvetih Kristusovih ran: štiriletni Uršuli je mati ‘podelila’ rano Jezusovega prebodenega srca. Ko je Uršula dopolnila sedemnajst let, je vstopila v samostan redovnic kapucink, kjer je dobila ime Veronika. Leta 1694 je postala voditeljica novink, od leta 1716 pa do svoje smrti je bila opatinja.
Kmalu po vstopu v samostan se je v Veroniki obnovilo Gospodovo trpljenje podobno kot približno petsto let poprej v življenju svetega Frančiška Asiškega. Tudi Veronika je dobila na svojem telesu znamenja Jezusovih ran. Jezus jo je obdaril z deležem svojega trpljenja. Na glavi se ji je videla trnjeva krona (zato jo upodabljajo s trnjevo krono na glavi). Imela je globoka mistična doživetja, istočasno pa je silno trpela zaradi napadov hudobnega duha, ki jo je mučil podobno kot kasneje svetega arškega župnika Janeza Vianeja. Veliko hudega je prestala tudi od svojih redovnih sester v samostanu, posebno od predstojnice, ki jo je imela za domišljavko. Vzeli so ji vodstvo novink, prepovedali so ji, da bi se pogovarjala z drugimi sestrami, skoraj dobesedno so jo izobčili iz samostanskega življenja. Škof je dobil iz Rima naročilo, naj zadevo z vso ostrostjo preišče in sporoči svojo razsodbo. Preiskava je trajala dolgo časa. Na koncu je škof sporočil v Rim, da je sestra Veronika nezlomljivo zvesta v veri in pokorščini, da kljub vsem preizkušnjam ohranja vedrino duha da se nadaljujejo njene mistične prikazni. Na njegovo prošnjo je papež preklical vse prepovedi. Kmalu nato so jo sestre soglasno izvolile za opatinjo. To službo je opravljala enajst let do svoje smrti, 9. julija 1727. Za svetnico jo je razglasil papež Gregor XVI. leta 1839. Trpinka sestra Veronika je po naročilu svojega spovednika pisala dnevnik in vanj zapisala vse, kako je Bog deloval v njeni duši. Danes obsega ta dnevnik deset objavljenih zvezkov. Nenavadne stvari, ki so v njem, so potrdile mnoge priče. Dnevnik je pisan s takšno odkritostjo, da je papež Pij IX., potem ko ga je prebral, vzkliknil: »To ni svetnica to je velik svetnik!«
Pisec slovenskega življenjepisa te mistične žene pravi: »Ali nam Veronika Juliani s svojim življenjem ne pojasnjuje velikega apostola Pavla, ki je, kakor morebiti nihče drug, gledal skrivnosti Jezusa Kristusa in človeka? Pavel je zapisal tisti tehtni stavek, ki ga iz življenja svete kapucinke znova doumemo: “Zdaj se veselim, ko trpim za vas. S svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev”« (Kol 1, 24).
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.