Rodil se je v 8 stoletju v Bagdadu; umrl pa 6.januarja leta 786 v Tbilisiju, Gruzija.
Odrasel je kot musliman in služil na dvoru kraljeviča Nersesa v Kartienu na vzhodu Gruzije. Kot mladenič se je spreobrnil v krščanstvo, vendar na skrivaj, saj so v Gruziji vladali muslimani. Moral je bežati v azil v Kasarijo. Tam je bil tudi krščen. Leta 782 so ga prepoznali kot kristjana, ga zaprli in ubili. Njegovo telo so sežgali na grmadi, pepel pa stresli v reko Kura. Naslednje jutro se je tam pojavil steber svetlobe.
Abo pomeni “sijajen v plemenitosti”. (6. januar 786)
Vir
V 8. stoletju je saracenska vojska tiranizirala Kartli, kar je bil prvi korak k uničenju gruzijskega naroda. Napadalci so bili prepričani, da je najboljši način za osvojitev Gruzije izkoreninjenje krščanske vere. Gruzijsko ljudstvo je bilo zaskrbljeno, duhovščina in najboljši sinovi Kartlija pa so obupno iskali rešitev za to nesrečo. Veliko krvi je bilo prelite leta 766, ko so muslimanski zavojevalci zatrli upor v vzhodni pokrajini Kaheti.
Leta 772 je kalif Al Mansur (754-775), nezadovoljen s pokrajinskim guvernerjem Kartlija, vojvodo Nersejem, tega poklical v Bagdad. Nerse je naslednja tri leta preživel v ujetništvu. V tem času se je seznanil s sedemnajstletnim parfumerjem Abo, in ko je bil izpuščen, je Abo pripeljal s seboj v Gruzijo. Abo je bil presenečen nad veliko pobožnostjo gruzijskega ljudstva, zato se je začel učiti gruzijskega jezika, obiskovati bogoslužje in se pogovarjati z lokalnimi duhovniki. Abo si je z vsem srcem prizadeval postati kristjan in se nazadnje v družbi vojvode Nerse v Hazariji dal krstiti.
Pozneje je Abo spremljal vojvodo v Abhazeti, da bi se izognil saracenskim vpadom. Ko je odkril celotno prebivalstvo kristjanov, ki so z enim srcem in usti slavili Jezusa Kristusa, se je Abo zelo zahvalil Bogu za priložnost, da je obiskal to območje. Nerse se je pozneje vrnil v Kartli, Abo pa je ostal na zahtevo abhazijskega kralja, ki se je bal, da bodo Saraceni Aba mučili zaradi njegove pobožne vere v Kristusa. Kmalu pa je Abo postal nemiren in je kralju dejal: „Pustite me in svobodno bom razglašal svojo krščansko vero tistim, ki sovražijo Kristusa!“
Abo je tri leta delal v Tbilisiju in oznanjal krščansko vero. Nato so ga njegovi nekdanji rojaki izdali in ujeli, vendar so ga na prošnjo vojvode Stepanoza kmalu izpustili.
V Tbilisiju je vladal nov emir, in ko so kristjani izvedeli, da načrtuje ujetje Aba, so ga prosili, naj prikrije njegovo identiteto. Abo se je preprosto razveselil in jim dejal: „Pripravljen sem ne le na mučenje za Kristusa, ampak tudi na smrt zaradi njega.“ Kot je bilo predvideno, so emirjevi služabniki ujeli Abo in ga privedli pred sodnika. Sodnik je zaman skušal Aba prepričati, naj se vrne k veri svojih prednikov. Nato je v besu ukazal, naj ga vržejo v ječo ter mu z verigami zvežejo roke in noge. Toda trpljenje za Kristusa je blaženega Aboja napolnilo s še večjo ljubeznijo, zato je svoje krščanske brate in sestre prosil, naj prodajo njegova oblačila in z zasluženim denarjem kupijo sveče in kadila za lokalne cerkve.
Na dan usmrtitve si je Abo umil obraz, si ga namazal s svetim oljem, prejel svete darove in se pripravil na smrt, kot bi se pripravljal na praznik. “Ne jokajte, ampak se veselite, ker grem k svojemu Gospodu. Molite zame in naj vas varuje Božji mir,“ je veselo dejal vernim kristjanom, ki so ga obkrožali v njegovih zadnjih urah.
Ko je napočil njegov čas, si je sveti Abo položil roke na prsi v obliki križa in veselo sklonil glavo pod mečem. Krvniki so trikrat zamahnili z meči v upanju, da bodo Aba prestrašili, da bo zanikal Kristusa, vendar je blaženi Abo vztrajal do zadnjega diha. Nazadnje so bili prepričani, da so bila vsa njihova prizadevanja in zvijača zaman, zato so krvnikom dali znamenje in ti so svetega Aba obglavili. Poraženi in osramočeni Abovi brezbožni usmrtitelji so njegovo telo, oblačila in zemljo, prepojeno z njegovo krvjo, vrgli v vrečo, jo odvlekli zunaj mesta in zažgali blizu reke Mtkvari. Nato so njegov pepel zavili v ovčjo kožo in ga vrgli v reko.
Zvečer je bilo od zgoraj dano znamenje. Ob pečini Metekhi, ob mostu, je nad reko visela svetleča zvezda, katere svetla svetloba se je odbijala v vodi, kjer so počivali svetnikovi posmrtni ostanki. Kasneje so na levem bregu reke Metkvari v čast svetemu Abu zgradili kapelico.
Vir