Rodil se je v 8 stoletju v Bagdadu; umrl pa 6.januarja leta 786 v Tbilisiju, Gruzija.
Odrasel je kot musliman in služil na dvoru kraljeviča Nersesa v Kartienu na vzhodu Gruzije. Kot mladenič se je spreobrnil v krščanstvo, vendar na skrivaj, saj so v Gruziji vladali muslimani. Moral je bežati v azil v Kasarijo. Tam je bil tudi krščen. Leta 782 so ga prepoznali kot kristjana, ga zaprli in ubili. Njegovo telo so sežgali na grmadi, pepel pa stresli v reko Kura. Naslednje jutro se je tam pojavil steber svetlobe.
Abo pomeni “sijajen v plemenitosti”. (6. januar 786)
Vir
V 8. stoletju je saracenska vojska tiranizirala Kartli, kar je bil prvi korak k uničenju gruzijskega naroda. Napadalci so bili prepričani, da je najboljši način za osvojitev Gruzije izkoreninjenje krščanske vere. Gruzijsko ljudstvo je bilo zaskrbljeno, duhovščina in najboljši sinovi Kartlija pa so obupno iskali rešitev za to nesrečo. Veliko krvi je bilo prelite leta 766, ko so muslimanski zavojevalci zatrli upor v vzhodni pokrajini Kaheti.
Leta 772 je kalif Al Mansur (754-775), nezadovoljen s pokrajinskim guvernerjem Kartlija, vojvodo Nersejem, tega poklical v Bagdad. Nerse je naslednja tri leta preživel v ujetništvu. V tem času se je seznanil s sedemnajstletnim parfumerjem Abo, in ko je bil izpuščen, je Abo pripeljal s seboj v Gruzijo. Abo je bil presenečen nad veliko pobožnostjo gruzijskega ljudstva, zato se je začel učiti gruzijskega jezika, obiskovati bogoslužje in se pogovarjati z lokalnimi duhovniki. Abo si je z vsem srcem prizadeval postati kristjan in se nazadnje v družbi vojvode Nerse v Hazariji dal krstiti.
Pozneje je Abo spremljal vojvodo v Abhazeti, da bi se izognil saracenskim vpadom. Ko je odkril celotno prebivalstvo kristjanov, ki so z enim srcem in usti slavili Jezusa Kristusa, se je Abo zelo zahvalil Bogu za priložnost, da je obiskal to območje. Nerse se je pozneje vrnil v Kartli, Abo pa je ostal na zahtevo abhazijskega kralja, ki se je bal, da bodo Saraceni Aba mučili zaradi njegove pobožne vere v Kristusa. Kmalu pa je Abo postal nemiren in je kralju dejal: „Pustite me in svobodno bom razglašal svojo krščansko vero tistim, ki sovražijo Kristusa!“
Abo je tri leta delal v Tbilisiju in oznanjal krščansko vero. Nato so ga njegovi nekdanji rojaki izdali in ujeli, vendar so ga na prošnjo vojvode Stepanoza kmalu izpustili.
V Tbilisiju je vladal nov emir, in ko so kristjani izvedeli, da načrtuje ujetje Aba, so ga prosili, naj prikrije njegovo identiteto. Abo se je preprosto razveselil in jim dejal: „Pripravljen sem ne le na mučenje za Kristusa, ampak tudi na smrt zaradi njega.“ Kot je bilo predvideno, so emirjevi služabniki ujeli Abo in ga privedli pred sodnika. Sodnik je zaman skušal Aba prepričati, naj se vrne k veri svojih prednikov. Nato je v besu ukazal, naj ga vržejo v ječo ter mu z verigami zvežejo roke in noge. Toda trpljenje za Kristusa je blaženega Aboja napolnilo s še večjo ljubeznijo, zato je svoje krščanske brate in sestre prosil, naj prodajo njegova oblačila in z zasluženim denarjem kupijo sveče in kadila za lokalne cerkve.
Na dan usmrtitve si je Abo umil obraz, si ga namazal s svetim oljem, prejel svete darove in se pripravil na smrt, kot bi se pripravljal na praznik. “Ne jokajte, ampak se veselite, ker grem k svojemu Gospodu. Molite zame in naj vas varuje Božji mir,“ je veselo dejal vernim kristjanom, ki so ga obkrožali v njegovih zadnjih urah.
Ko je napočil njegov čas, si je sveti Abo položil roke na prsi v obliki križa in veselo sklonil glavo pod mečem. Krvniki so trikrat zamahnili z meči v upanju, da bodo Aba prestrašili, da bo zanikal Kristusa, vendar je blaženi Abo vztrajal do zadnjega diha. Nazadnje so bili prepričani, da so bila vsa njihova prizadevanja in zvijača zaman, zato so krvnikom dali znamenje in ti so svetega Aba obglavili. Poraženi in osramočeni Abovi brezbožni usmrtitelji so njegovo telo, oblačila in zemljo, prepojeno z njegovo krvjo, vrgli v vrečo, jo odvlekli zunaj mesta in zažgali blizu reke Mtkvari. Nato so njegov pepel zavili v ovčjo kožo in ga vrgli v reko.
Zvečer je bilo od zgoraj dano znamenje. Ob pečini Metekhi, ob mostu, je nad reko visela svetleča zvezda, katere svetla svetloba se je odbijala v vodi, kjer so počivali svetnikovi posmrtni ostanki. Kasneje so na levem bregu reke Metkvari v čast svetemu Abu zgradili kapelico.
EN
Pred dejanskim opisom „pasijona“ sta dve pismi, ki sta si ju izmenjala Samiele, katoličan iz Mtzkhétha, in duhovnik John Sabanidze o potrebi po zapisu dogodkov, ki jim bo slednji priča. Poročilo se začne s parenetičnim prologom, v katerem sveti Abo ni imenovan. Temu sledita dva dela, ločena z dvema podnapisoma, ki pripovedujeta o svetnikovem prihodu v Kharthli in njegovem mučeništvu. Zgodbo zaključi dolg hvalospev. Po navedbah sestavljavcev „passio“ se je Abo rodil v Bagdadu Arabcu Abrahamu Izmaelitu in bil izobražen v muslimanski veri. Pri 17 ali 18 letih se je pridružil Nersesu, sinu kuropalata Ardanasa, etnarcha iz Kharthlija, ki je padel v nemilost abasidskega kalifa Abd-Allaha al Mansurja (754-775), in bil zaprt v Bagdadu. Ko je Nerses, ki ga je al Mansurjev naslednik Mohamed al Mahdi (775-785) z amnestijo leta 776 osvobodil, zapustil Bagdad, mu je Abo sledil v domovino, kjer je svojo heterogeno kulturo obogatil s študijem iberskega jezika, Biblije in prvih začetkov krščanske vere, ki je bila v Gruziji uvedena pod Konstantinom in od Justinijanovih časov državna vera. Kljub hitri privrženosti resnici vere je Abo pred krstom zadržal strah pred muslimani, gospodarji Gruzije od leta 650 in sovražniki tradicionalnega krščanstva, ki je bilo bizantinsko oporišče gruzijskega nacionalizma. Vendar Nerses ni potreboval veliko časa, da bi izgubil naklonjenost novega kalifa: zapustil je svojo deželo in se skupaj s tristo begunci in Abom, ki ga je odslej spremljal na vsakem romanju, odpravil v Oset. Nerses je vodil četo v severne dežele, kjer so bili sedeži Magogovih sinov, Hazarjev, agrarnih ljudi grozljivega videza in neusmiljenih običajev, ki so pili kri in se niso pokoravali nobenemu zakonu, „razen zakonu Boga stvarnika“. Hazari so ga sprejeli kot sovražnika svojih sovražnikov ter mu ponudili hrano in prenočišče. Abo, potolažen s humanitarnim soglasjem, je končno našel pogum, da se je razglasil za kristjana, se posvetil molitvi in postu ter sprejel krst. Nerses je prosil hazarskega kralja za dovoljenje, da bi lahko nadaljeval pot prek njegove dežele do dežele Abasgi, kamor je poslal svojo družino in premoženje, ker je arabska birokracija začela kazati sovražnost do njega.
Medtem je Štefan, Nersesov vnuk je pridobil od kalifa Al Mahdija etnarchat Tiflis in, kljub presoji da je nemogoče, se je Abo odločil, da se vrne v svojo domovino. Zaman so ga vsi odvračali od tega, da bi se vrgel v roke svojih starodavnih somišljenikov, ki so po prevzemu oblasti vsilili muslimansko vero. Abo, ki je zdaj za Arabce postal nevernik, je sledil Nersesu v Tiflis, kjer je ostal tri leta, živel od miloščine in si pridobil sloves popolnega kristjana. Proti koncu leta 785 je arabska vlada dala Aba aretirati, vendar je etnarhu Štefanu uspelo doseči, da je bil izpuščen. Arabci so se maščevali tako, da so odstranili sodnika, ki so ga ustrahovali Gruzijci. V tem času je Abo zaradi svoje pogumne odkritosti, s katero je izpovedoval novo vero, prešel v roke muslimanov, ki so ga hoteli prisiliti k odpovedi. Zaradi zavrnitve je bil obsojen na smrt, njegovo telo pa je bilo delno sežgano, delno pa raztreseno v vodah reke Mtcwar. Abo je bil mučen pod kalifom Muso al-Hadijem (785-786) 6. januarja 786; praznik je bil prestavljen, da ne bi sovpadal s tremi kralji. Po izročilu je ognjeni steber kristjanom pokazal na kraj, kjer so našli svetnikove posmrtne ostanke, naključno zbrane v kalu na dnu. Relikvije so bile najdene in prenesene v Tiflis v kapelo, postavljeno na kraju njegovega mučeništva. Abo je bil kanoniziran po smrti katolika Samuela III (789-794), ki je Janezu Sabanidzeju, ki je bil priča mučeništvu, naročil, naj o tem pusti pisni zapis.
Legenda na pergamentu, ki jo je Brosset leta 1847 prebral v Tiflisu, je razkrila poročilo o „passio“, ki je bilo objavljeno v številnih delih, vendar je bilo vse do leta 1934 predmet kritične študije. Študija, ki jo je opravil P. Peeters, je pojasnila, v kolikšni meri je bil upravičen kot zgodovinski dokument. Passio“, sestavljen v 8. stoletju, zaradi pomanjkanja kronološkega sistema in številnih zadržkov, ki so jih narekovali prozorni politični motivi, precej nejasno locira dogodke v času in prostoru; vendar je zaporedje dejstev izjemno jasno in omogoča natančno določitev imen in vlog v njem omenjenih ljudstev in ljudi. Pasijon je bil torej preudarno poročilo, napisano v času, ki je bil zelo blizu dogodkom, v prvih letih kalifata Haruna ar-Rasida (786-809), in se dogaja v tistem obdobju arabske prevlade v Gruziji, za katero je bilo značilno nezadovoljstvo avtohtonih knezov, ki so bili z Bizantinskim cesarstvom povezani s starodavnimi vezmi zvestobe in so si jih podredili prvi abasidski kalifi.
IT
Abo je odraščal kot musliman in služil na dvoru Nersesa, princa Kartlije v vzhodni Gruziji. Kot mladenič se je Abo spreobrnil v krščanstvo, vendar je to skrival, saj so Gruziji vladali muslimani. Knez Nerses je moral nato pobegniti v izgnanstvo v Hazarijo – fevdalno državo od 7. do 9. stoletja; Abo in še 300 ljudi z njegovega dvora so ga spremljali. Abo je bil tu krščen. Ko so se knez in njegovo spremstvo leta 782 vrnili v Tbilisi, je Abo sprva več let živel v tajnosti, dokler ga niso prepoznali kot kristjana, ga leta 786 ujeli in ubili. Njegove posmrtne ostanke so zažgali na pečini in vrgli v reko Kuro, ki teče skozi Tbilisi. Naslednji dan naj bi se tam pojavil svetel steber svetlobe.
DE
Abo je po rodu Arabec in je sprva odraščal kot musliman v Bagdadu. Pri sedemnajstih ali osemnajstih letih se je znašel v Tbilisiju, kamor je prišel z gruzijskim knezom Nersesom, vladarjem Kartlija. Ker je bil Nerses obrekovan pred kalifom, je bil tri leta zaprt; novi kalif ga je osvobodil in Abo je odšel z njim.
Abo je v Bagdadu opravljal poklic parfumerja, v katerem se je izkazal kot izdelovalec odličnih parfumov in mazil, kar je očitno pomenilo poznavanje kemije. Ob prihodu v Vzhodno Gruzijo (Kartli) se je prepričal v krščanstvo, kar se ni zgodilo takoj, ampak šele po zavzetem iskanju duše, ki je vključevalo vroče spore celo s krščanskimi duhovniki in škofi o najfinejših verskih zadevah; ti spori so ga le utrdili v prepričanju, da je resnica v krščanstvu. Vendar se je Abo sprva bal odkrito spreobrniti, saj je bila vzhodna Gruzija pod arabsko oblastjo; opustil je le muslimansko navado petkratne molitve na dan in začel moliti na krščanski način. Zaradi političnih razlogov je moral njegov knez poiskati zatočišče v Hazariji severno od Kaspijskega morja, na območju brez muslimanskega nadzora; Abo ga je spremljal in se tam dal krstiti. Nerses se je iz Hazarije preselil v Abhazijo, ki je bila prav tako osvobojena arabske nadvlade, in s seboj vzel Aboja. V Abhaziji je Abo goreče sledil krščanskemu življenju z molitvami in asketičnim bojem ter se pripravljal na prihodnje poslanstvo. Knez Nerses se je leta 782 s svojo skupino vrnil v Tbilisi, Abo pa mu je kljub opozorilu, da zanj ni varno iti v Tbilisi, sledil. Približno tri leta je Abo na tbilisijskih ulicah odkrito izpovedoval svojo krščansko vero – s svojim zgledom je utrjeval kristjane, ki so se skušali izogniti arabski vladavini, in skušal v krščanstvo spreobrniti svoje arabske rojake. Številne grožnje in opozorila niso uspeli ublažiti njegove gorečnosti. Leta 786 so ga arabski uradniki v Tbilisiju obsodili kot kristjana in ga aretirali. Sodnik je poskušal Abo prepričati, naj se vrne k veri svojih prednikov. 6. januarja 786 je na sojenju priznal svojo vero, bil zaprt in usmrčen.
Ioane Sabanisdze, gruzijski verski pisatelj in sodobnik svetega Aba, je mučenčevo življenje strnil v hagiografskem romanu Mučeništvo svetega Aba.
EN