Imena: Alfonz, Fonzi, Fonzek, Alfi; Alfonza …
Rodil se je leta 1696 blizu Neaplja in je najprej postal znan odvetnik. S šestnajstimi leti je bil že doktor cerkvenega in civilnega prava. Kot odvetnik se je vdal posvetnosti in lahkomiselnosti. Po opravljenih duhovnih vajah pa se je spet bolj oklenil molitve, hodil vsak dan k maši, vsak teden k spovedi in večkrat k obhajilu. Nekoč je moral pri sodni obravnavi nastopiti zoper toskanskega vojvodo. Že so mu sodniki prisojali zmago. Tedaj je vstal nasprotnik in s posmehom pripomnil, da g. dr. Ligvorij v listini nečesa važnega ni razumel. Njegov zagovor je zato ničen. Alfonz je zmeden priznal, da je izgubil pravdo.
To je bila zanj božja milost, kakor da ga je obsijala božja luč. Kaj iščem še med varljivim svetom? Stopil je pred Marijin oltar, obesil ob njem svoj pravniški meč in vstopil v bogoslovje. Za očeta, ki je Alfonzu že dvakrat poiskal bogato nevesto, je bil to hud udarec in se je za več let sprl s sinom. Šele ko ga je nekoč slišal pridigati, ga je sinova beseda tako prevzela, da sta se domov grede spravila.
Alfonz je nameraval iti v misijone na Kitajsko, vendar spovednik v njem ni mogel prepoznati izrazitega misijonskega poklica. Tedaj mu je neka stara redovnica svetovala, naj ustanovi družbo misijonarjev za ubožne ljudi. Alfonz je v tem spoznal božjo voljo. Ustanovil je red duhovnikov, ki so se zavezali, da bodo posnemali božjega Odrešenika in so se po njem imenovali redemptoristi. Pozneje je papež Ligvorija določil za škofa pri Sv. Agati, majhnem mestu severno od Neaplja, čeprav se je močno branil. Po trinajstih letih mu je papež na njegovo prošnjo odvzel to breme. Alfonz je pridigal preprosto, poljudno, tudi preprostim poslušalcem lahko umljivo, vendar v izbranem jeziku, prikladnem vzvišenemu predmetu; tako ni odbijal izobražencev. Na ljudsko pobožnost je močno vplival tudi s svojimi duhovnimi spisi, od katerih so nekateri izšli tudi v slovenščini (Priprava na srečno smrt, Prava Kristusova nevesta …). Škof Friderik Baraga, učenec redemptorista sv. Klemena Dvoržaka, pa je izdal Alfonzovo Obiskovanje Jezusa Kristusa v presvetem Rešnjem telesu.
Umrl je 1787. Leta 1871 je bil razglašen za cerkvenega učitelja.
Vir
Izredno nadarjen mladenič je že s šestnajstimi leti dosegel doktorat in postal uspešen odvetnik. Kljub uspehu pa je vseskozi dajal lep zgled pobožnega mladeniča: vsak dan je bil pri maši, vsak teden pri spovedi, po cele ure je premolil pred Najsvetejšim, pa tudi obiskoval je bolnike in jim stregel. Zmota v neki pravdi pa ga je pripeljala do spoznanja, da ga Bog kliče drugam. Kljub nasprotovanju domačih je sklenil, da postane duhovnik. Sprva je kot pridigar deloval v Neaplju, kasneje pa se je odločil, da zapusti mesto ter se posveti najbolj zapuščenim in od vseh pozabljenim. Ustanovil je redovno družbo, ki naj bi z misijoni in duhovnimi vajami delovala med versko zanemarjenim ljudstvom po deželi. Tako je leta 1732 nastala »Kongregacija presvetega Odrešenika«, bolj znana kot red redemptoristov. V naslednjih letih se je kongregacija utrjevala in širila, posvečal se je tudi vodenju številnih misijonov. Alfonz je pridigal preprosto, vsem razumljivo; priporočal je zlasti molitev, pogosto prejemanje zakramentov, oznanjal je božje usmiljenje in spodbujal k resničnemu kesanju. Razumljivo, da je bil zato velik trn v peti strogemu janzenizmu, ki je tudi zaradi njegovega dela vse bolj izgubljal svojo veljavo. Kasneje, ko je videl, kako pomanjkljiva je osnovna izobrazba ne samo ljudstva, pač pa tudi duhovnikov, je napisal vrsto znanih in priljubljenih vzgojnih knjig ter molitvenih knjižic. Veliko breme, ki pa ga je z vso gorečnostjo in odgovornostjo nosil, je bila tudi škofovska služba v zanemarjeni škofiji Santa Agata dei Goti. Bolezen ga je vedno huje slabila, a tudi potem, ko ga je papež po mnogih prošnjah le razrešil škofovske službe, še vedno ni našel mirnega počitka, saj je v bolezni, pa tudi duhovnih preizkušnjah dočakal visoko starost.
Ime: Izhaja iz stare nemščine – Adalfuns, ki je sestavljeno iz besed adal »plemenit« in funs »hiter, pripravljen«.
Rodil se je 27. septembra 1696 v Marinelli pri Neaplju v Italiji, umrl pa 1. avgusta 1787 v kraju Nocera dei Pagani pri Neaplju.
Družina: Rodil se je v stari neapeljski plemiški družini in bil najstarejši od osmih otrok. Njegov oče Jožef je bil podadmiral na kraljevskih galejah.
Zavetnik: spovednikov, profesorjev moralne teologije.
Dela: Njegova dela so številna; najbolj znana in obširna je Moralna teologija, ki je izšla v 70 izdajah; Spis za spovednike »Homo Apostolicus« v 118 izdajah, številni molitveniki in spisi, nekateri prevedeni tudi v slovenščino (Slava Marije Device, Sveta ura, Priprava na smrt, Prava Kristusova nevesta idr.)
Upodobitve: Poznamo njegov avtentični portret in posmrtno masko. Navadno so ga upodabljali v duhovniški obleki ali črni obleki redemptoristov, pogosto s peresom v roki, kako piše pred Križanim in Marijino podobo. Kot atributa ima pri sebi tudi misijonski križ ali rožni venec. Na nekaterih upodobitvah mu angel drži pastirsko palico.
Beatifikacija: Za blaženega ga je leta 1816 razglasil papež Pij VII., za svetnika 29. marca 1839 papež Gregorij XVI., za cerkvenega učitelja pa 7. julija 1871 Pij IX.
Goduje: 1. avgusta.
Misel: »Bog, ne zavrzi me; zakaj v peklu te ni mogoče več ljubiti!«
Vir
Dragi bratje in sestre!
Danes bi vam rad predstavil svetega cerkvenega učitelja, ki mu veliko dolgujemo, ker je bil slaven moralni teolog in učitelj duhovnega življenja za vse, zlasti za preproste ljudi. Je avtor besedila in glasbe ene najbolj priljubljenih italijanskih božičnih pesmi Tu scendi dalle stelle.
V službi revnih
Alfonz Maria Ligvorij, ki je pripadal plemeniti in bogati neapeljski družini, se je rodil leta 1696. Intelektualno izredno nadarjen je že pri šestnajstih letih dosegel doktorat iz civilnega in kanonskega prava.
Bil je najslavnejši odvetnik na neapeljskem sodišču: osem let je zmagoval na vseh pravdah, ki jih je branil. In vendar ga je v duši žejalo po Bogu in je hrepenel po popolnosti. Gospod ga je tako vodil, da je doumel, kako ga kliče drugam. Dejansko je leta 1723, ogorčen zaradi podkupljivosti in krivičnosti, ki sta kvarili sodne dvore, zapustil svoj poklic – in z njim bogastvo in uspeh – ter se odločil, da postane duhovnik, in to kljub očetovemu nasprotovanju. Imel je odlične učitelje, ki so ga uvedli v študij Svetega pisma, zgodovine Cerkve in mistike. Pridobil si je obsežno teološko izobrazbo, ki jo je dobro izkoristil, ko je po nekaj letih začel pisateljevati. V duhovnika je bil posvečen leta 1726 in se povezal pri opravljanju svoje službe s škofijsko družbo apostolskih misijonov. Alfonz je začel z evangelizacijo in katehezo med najnižjimi sloji neapeljske družbe, med katerimi je rad pridigal in učil temeljne resnice vere. Nemalo teh revnih in skromnih ljudi, na katere se je obračal, je bilo pogosto predanih grehotam in jim tudi kriminalna dejanja niso bila tuja. Potrpežljivo jih je učil moliti in jih spodbujal k poboljšanju življenja. Alfonz je dosegel odlične rezultate: v najbolj bednih mestnih četrtih so se množile skupine ljudi, ki so se ob večerih zbirali po zasebnih hišah ali trgovinicah, da bi molili in premišljevali božjo besedo pod vodstvom katehistov, ki so jih vzgojili Alfonz in drugi duhovniki, ki so redno obiskovali te skupine vernikov. Ko so se na željo neapeljskega nadškofa ta srečanja preselila v mestne kapele, so dobila ime »večerne kapele«. Bile so resnični in pravi vir moralnega poučevanja, družbenega ozdravljanja, vzajemne pomoči med ubogimi; kraje, dvoboji, prostitucija so slednjič skoraj izginili.
Čeprav je bilo družbeno in versko okolje Alfonzove dobe precej drugačno od našega, so videti »večerne kapele« model misijonskega delovanja, pri katerem se lahko še danes navdihujemo za »novo evangelizacijo«, zlasti med najbolj ubogimi, in za izgradnjo bolj pravičnega, bratskega in solidarnega človeškega sožitja. Duhovnikom je zaupana naloga duhovnega služenja, dobro izobraženi laiki pa so lahko učinkoviti krščanski animatorji, pristen evangeljski kvas družbe.
Zavetnik spovednikov
Potem ko je mislil oditi evangelizirat poganske narode, je Alfonz pri 35 letih vstopil v stik s kmeti in pastirji notranjih dežel Neapeljskega kraljestva. Pretreslo ga je njihovo versko neznanje in prepuščenost samim sebi, zato se je odločil zapustiti prestolnico in se posvetiti tem ljudem, ki so bili ubogi duhovno in gmotno. Leta 1732 je ustanovil redovno družbo presvetega Odrešenika, ki jo je postavil pod varstvo škofa Tommasa Falcoia, in zatem postal njen predstojnik. Ti redovniki, ki jih je vodil Alfonz, so bili pravi potujoči misijonarji, ki so dosegli celo najbolj oddaljene vasi in spodbujali k spreobrnjenju in vztrajanju v krščanskem življenju, zlasti s pomočjo molitve. Še danes redemptoristi, posejani po vseh deželah sveta, z novimi oblikami apostolata nadaljujejo to evangelizacijsko poslanstvo. S hvaležnostjo mislim nanje in jih spodbujam, naj bodo vedno zvesti zgledu svojega svetega ustanovitelja.
Alfonza so cenili zaradi dobrote in pastoralne gorečnosti, zato je bil leta 1762 imenovan za škofa v mestu Sant’Agata dei Goti. To službo je s dovoljenjem papeža Pija VI. zaradi bolezni odložil leta 1775.
Ko je isti papež leta 1787 zvedel za njegovo smrt po mnogih bolečinah, je vzkliknil: »To je bil svetnik!« In ni se motil. Alfonz je bil leta 1839 razglašen za svetnika in 1871 za cerkvenega učitelja. Ta naziv mu pripada iz več razlogov. Predvsem zato, ker je podal bogat pouk v moralni teologiji, ki ustrezno izraža katoliški nauk, tako da ga je papež Pij XII. razglasil za »zavetnika vseh spovednikov in moralistov«. V njegovem času se je širila zelo stroga razlaga moralnega življenja tudi zaradi janzenistične miselnosti, ki je podpihovala strah in predstavljala božje obličje kot strogo in nepopustljivo, daleč od tistega, kot nam ga je razodel Jezus, namesto da bi gojila zaupanje in upanje v božje usmiljenje. Sv. Alfonz podaja zlasti v svojem glavnem delu z naslovom Moralna teologija uravnoteženo in prepričljivo sintezo med zahtevami božje postave, ki je zapisana v naša srca in jo je Kristus v polnosti razodel, Cerkev pa jo z oblastjo razlaga, in med dinamiko človekove vesti in svobode, ki prav s tem, ko pristaneta na resnico in dobro, omogočita dozorevanje in udejanjenje človeške osebe. Dušnim pastirjem in spovednikom je Alfonz priporočal, naj bodo zvesti katoliškemu moralnemu nauku in si obenem privzamejo ljubečo, prijazno in razumevajočo držo, da se bodo spovedanci lahko čutili spremljane, podprte in opogumljene na svoji poti vere in krščanskega življenja. Sv. Alfonz se ni nikoli naveličal ponavljati, da so duhovniki vidno znamenje neskončnega božjega usmiljenja, ki odpušča in razsvetljuje duha in srce grešnika, da bi se spreobrnil in spremenil življenje. V naši dobi, ko jasno vidimo znamenja, da se moralna vest izgublja in – treba je priznati – primanjkuje spoštovanja do zakramenta spovedi, je pouk sv. Alfonza še vedno zelo aktualen.
Naše odrešenje je v molitvi
Ob teoloških delih je sv. Alfonz napisal še mnogo drugih, namenjenih verski izobrazbi ljudstva. Slog je preprost in prijeten. Dela sv. Alfonza so brali in prevajali v razne jezike; tako so prispevala k oblikovanju ljudske duhovnosti zadnjih dveh stoletij. Nekatera od njih še danes prebiramo z veliko koristjo, kot na primer Večni izreki, Marijine slave, Kako ljubiti Jezusa Kristusa – to, zadnje delo, predstavlja sintezo njegove misli in je njegova mojstrovina. Zelo poudarja potrebnost molitve, ki omogoča, da se odpremo božji milosti, da bi vsak dan izpolnjevali božjo voljo in dosegli lastno posvečenje. O molitvi je napisal: »Bog nikogar ne prikrajša za milost molitve, s katero dosežemo pomoč, da premagamo sleherno poželenje in vsako skušnjavo. Pravim, ponavljam in bom še ponavljal, dokler bom živ, da je vse naše odrešenje v molitvi.« Od tod njegov slavni aksiom: »Kdor moli, se reši« (Del gran mezzo della preghiera e opuscoli affini. Opere ascetiche II, Roma 1962, str. 171). S tem v zvezi mi prihaja na misel spodbuda mojega predhodnika, častitljivega božjega služabnika Janeza Pavla II.: »Naše krščanske skupnosti morajo postati ‘šole molitve’ … Potrebno je torej, da postane vzgoja k molitvi značilnost vsakega pastoralnega načrtovanja« (Ap. pismo Na pragu novega tisočletja, št. 33–34).
Med oblikami molitve, ki jih sv. Alfonz goreče priporoča, izstopa obisk Najsvetejšega ali, kot bi rekli danes, adoracija pred evharistijo, kratka ali daljša, osebna ali skupnostna. »Zagotovo je med vsemi pobožnostmi ta, ko počastimo Jezusa v Najsvetejšem, prva za zakramenti samimi, najdražja Bogu in najbolj koristna za nas … O, kako je to lepo, ko stojimo pred oltarjem z vero … in mu prinesemo svoje potrebe, kot naredi prijatelj drugemu prijatelju, ki mu povsem zaupa!« (Visite al SS. Sacramento ed a Maria SS. per ciascun giorno del mese. Uvod). Alfonzijanska duhovnost je v najboljšem pomenu besede kristološka, osredinjena na Kristusa in njegov evangelij. Premišljevanje skrivnosti učlovečenja in Gospodovega trpljenja je pogosto predmet njegovega pridiganja. V teh dogodkih se odrešenje »obilno« nudi vsem ljudem. Prav zato, ker je alfonzijanska pobožnost kristološka, je tudi izvrstno marijanska. Zelo je častil Marijo in orisal njeno vlogo v zgodovini odrešenja: je pridružena v odrešenju in srednica milosti, mati, zagovornica in kraljica. Poleg tega sv. Alfonz trdi, da nam bo pobožnost do Marije v veliko tolažbo ob smrtni uri. Prepričan je bil, da premišljevanje o tem, kar nas čaka v večnosti, o našem klicu, da bi bili za vedno deležni božje blaženosti, kakor tudi o tragični možnosti pogube, prispeva k vedrini in zavzetosti v življenju in k takemu soočenju s smrtjo, da ob tem vedno ohranimo polno zaupanje v božjo dobroto.
Sv. Alfonz Marija Ligvorij je zgled gorečega pastirja, ki je osvojil duše, ko je oznanjal evangelij in delil zakramente, ob tem pa je bilo njegovo delovanje zaznamovano z ljubečo dobroto, ki se je rojevala iz globokega odnosa z Bogom, ki je neskončna dobrota. Imel je res optimističen pogled na sposobnosti za dobro, ki jih Gospod daje vsakemu človeku. Za pomembne je imel vzgibe in čutenja srca in tudi duha, ki vodijo k ljubezni do Boga in bližnjega.
Za sklep bi rad omenil, da naš svetnik, podobno kot sv. Frančišek Saleški – o katerem sem govoril pred nekaj tedni – nenehno poudarja, da je svetost dostopna vsakemu kristjanu: »Redovniku redovniška, svetnemu človeku svetna, duhovniku duhovniška, poročenemu zakonska, trgovcu trgovska, vojaku vojaška in tako za vsak drug stan!« (Pratica di amare Gesù Cristo. Opere ascetiche I, Roma 1933, str. 79). Zahvalimo se Gospodu, ki s svojo Previdnostjo prebuja svetnike in učitelje v raznih krajih in časih, ki pa govorijo isti jezik, da nas vabijo k rasti v veri in h krščanskemu življenju v ljubezni in veselju, ko opravljamo preprosta vsakdanja dela in hodimo po poti svetosti proti Bogu in proti pravemu veselju. Hvala.
Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 30. marca 2011.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir
Spomin svetega Alfonza Marije Ligvori-ja, škofa in cerkvenega učitelja, slavnega zaradi vneme do duš s spisi, z besedo in z zgledom, Za pospeševanje krščanskega življenja je delal s pridiganjem, pisal knjige predvsem o morali, saj se smatra za učitelj tega nauka. Z mnogimi ovirami je ustanovil Kongregacijo presvetega Odrešenika za evangelizacijo preprostih ljudi. Izvoljen za škofa v stolnici svete Agate Gotske se je popolnoma izročil tej službi, kateri se je po petnajstih letih zaradi težkih bolezni odpovedal in preživel ostalo življenje v Noceri dei Pagani, v Kampániji in prenašal velike preizkušnje in težave.
Vir
Zavetnik: Vseh obolelih za artritisom
Rodil se je blizu Neaplja v Italiji in zablestel v pravnem poklicu. Ko je zaradi preproste napake izgubil neki sodni primer, je začutil duhovniški poklic. Leta 1732 je ustanovil Kongregacijo presvetega Odrešenika (redemptoriste). Alfonz je pridigal z neposrednostjo in je v spovednici ponujal modre nasvete. Postavljen je bil za škofa v Sv. Agati de’ Goti.
Alfonz je bolehal vse življenje in je osemkrat prejel zakrament bolniškega maziljenja. Leta 1769 se ga je lotila huda revmatična mrzlica, zaradi katere je ostal paraliziran. Glavo mu je upognilo tako navzdol, da si je z brado delal rano na prsih. Zdravniki so mu z operacijo nekoliko olajšali trpljenje. Kljub paralizi je našel način za maševanje tako, da je bil oprt na stol, ministrant pa je namesto njega držal kelih.
Kljub hudi telesni omejenosti sta njegov ponujeni odstop zavrnila kar dva papeža. Potem ko je papež Pij VI. končno le sprejel njegovo upokojitev, je Alfonz živel še deset let, v katerih je miril nevihte v svoji kongregaciji in preživljal preizkušnjo duhovne temine. V svojih obsežnih spisih je razvil moralno teologijo, razširil češčenje Božje Matere Marije ter spodbujal molitveno življenje. »Navadi se govoriti z Bogom, kot bi bil sam z njim: po domače, zaupno in z ljubeznijo, kot to počneš s svojimi najboljšimi prijatelji,« je zapisal. Sv. Alfonz je zavetnik obolelih za artritisom.
Večni Oče, na priprošnjo sv. Alfonza Marije Liguorija me nauči, da ti bom v molitvi znal odpreti dušo.
Vir
Iz življenja Friderika Barage, misijonarja in škofa med ameriškimi Indijanci in slovenskega svetniškega kandidata, je znano, da so ga verniki povsod, kjer je deloval, vzljubili, ker je znal tako prisrčno govoriti o božjem usmiljenju in vseodrešujoči božji ljubezni. Baraga je svoje oznanjevanje nadaljeval s svojimi molitveniki, napisanimi v duhu spisov današnjega slavljenca sv. Alfonza Marije Ligvorija, s katerim se je Baraga seznanil pri svojem duhovnem voditelju sv. Klemenu Dvoržaku med svojim študijem prava na Dunaju.
Alfonz Marija Ligvorij se je rodil 27. septembra 1696 v kraju Marianella pri Neaplju kot najstarejši od osmih otrok bogate plemiške družine. Bil je izredno nadarjen in že pri sedemnajstih letih je končal študij prava z doktoratom. Ko mu je bilo dvajset let, je odprl samostojno odvetniško pisarno in je užival med ljudmi velik ugled. Ko je izgubil neko zelo pomembno pravdo, je sklenil dati pravu slovo in postati duhovnik. Mašniško posvečenje je prejel leta 1726 kot član misijonskega društva neapeljskih duhovnikov. Takoj je začel delovati z modernimi prijemi v domačem mestu, zlasti med moško mladino. V nasprotju s tedanjim baročnim okusom so bile njegove pridige naravne, krepke in jasne. Med zdravljenjem v nekem gorskem kraju nad Neapljem je videl popolno zapuščenost in nevednost tamkajšnjih ljudi in sklenil je, da bo ustanovil redovno družbo za pomoč najbolj zapuščenim. In res je 9. novembra 1732 zaživela ‘kongregacija presvetega Odrešenika’: Odrešenik se po latinsko pravi Redemptor, zato se njegovi redovniki imenujejo redemptoristi. Sprva je kazalo na popoln polom, pozneje, zlasti potem, ko je delovanje družbe po zaslugi Klemena Dvoržaka ali Hofbauerja zajelo avstrijske dežele, pa se je povsod hitro širila in še danes uspešno deluje posebno na področju ljudskih misijonov. Družbo redemptoristov je potrdil papež Benedikt XIV. leta 1749.
Alfonz in njegovi tovariši so na misijonih poleg osnovnih verskih resnic obravnavali tudi take, ki vernikom vzbujajo zaupanje v Boga in ljubezen do njega – božje usmiljenje, ljubezen Zveličarja, ki se razodeva v njegovem trpljenju in v evharistiji, dobroto Matere božje in moč njene priprošnje. Hotel je, da bi bili njegovi misijonarji ne le dobri pridigarji, temveč tudi razumevajoči spovedniki. E$> večletnem študiju in bogatih izkušnjah je napisal vrsto knjig s področja moralne teologije (nravnosti, zgrajene na temelju evangelija).
Papež Klemen XIII. je Alfonza leta 1762 imenoval za škofa v mestu Santa Agata pri Neaplju.
V nekaj letih jo je temeljito prenovil. Za vernike je napisal vrsto molitvenikov, od katerih je bilo precej poslovenjenih že v prejšnjem stoletju. Osrednja misel Alfonza Ligvorija v njegovih spisih je bila nenehna zahvala za odrešujočo božjo ljubezen. Po neštetih prošnjah je papež Pij VI. Alfonza vendarle razrešil vodstva škofije. Bil je star 79 let in od starosti ves sključen. Želel se je mirno pripraviti na smrt, toda čakalo ga je še dvanajst let hudih telesnih in duševnih preizkušenj, slednjih predvsem zaradi razkolov v njegovi redovni družbi. Umrl je 1. avgusta leta 1787. Za blaženega je bil razglašen že leta 1816, med svetnike pa je bil prištet leta 1839. Papež Pij IX. ga je leta 1871 razglasil za cerkvenega učitelja. Svetega Alfonza častijo kot svojega zavetnika spovedniki in profesorji moralne teologije.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.