Rusi so mu dali vzdevek »ikonar«, se pravi »zavetnik svetih podob«, ker ga imajo za prvega slikarja ikon. Iguman Nikon (1078—1088) je Alipija poklical v Kijev skupaj z drugimi mojstri iz Carigrada, od katerih se je Alipij naučil slikanja, da bi poslikali cerkev Pečerske lavre (gl. 5. in 10. julij). Ko je bilo to delo dokončano, so Alipijevi prijatelji odšli, on sam pa je vstopil v Pečersko lavro, kjer je bil posvečen v duhovnika. Duhovniške dolžnosti ga niso odtegnile od slikanja, in ko se je odpovedal vsaki misli na zaslužek, ko je namreč postal »anargir« (= preziravec denarja), je s svojim blestečim in izredno natančnim slikanjem krasil ruske cerkve. Med njegovimi deli velja posebej omeniti ikono Bogorodice v Rostovu in tisto, ki prikazuje svetega Borisa in Gleba, ki se je, kakor poroča Somentovsky, nahajala v XII. stoletju v Sveti Sofiji v Carigradu. Od mnogih čudežev, ki jih je storil Alipij, omenjajo predvsem ozdravljenje gobavca, ki se je bil dotaknil barv na njegovi paleti. Legende pripovedujejo, kako so mu angeli pomagali slikati. Potem ko je neprekinjeno, brez najmanjšega počitka delal, je po ruskih hagiografskih virih umrl leta 1114. Njegove relikvije se nahajajo v kijevski lavri in v slovanskih menologih se njegov god obhaja 17. avgusta, ponekod pa 28. septembra.
Vir =Leto svetnikov