V Rimu, sveti Almah (Telemah), ki se je uprl predstavi gladijatorjev in je bil na ukaz Alípia, prefekta tega mesta, ubit od istih gladiatorjev in prištet med mučence, zmagovalce. († 1. junij 404)
Vir
Teodoret pripoveduje (Eccl. History, V, 26), da je neki menih Telemah prišel z Vzhoda v Rim, da bi odpravil krutost gladiatorskih bojev. Nekega dne se je med predstavo spustil sredi arene med borce in skušal ustaviti pokol, vendar so ga ogorčeni gledalci kamenjali. Cesar Honorij, ki je bil o tem obveščen, je Telemaha uvrstil med slavne mučence in prepovedal predstave.
V nekaterih kodeksih Hieronimovega martirologija je 1. januarja omenjen mučenec Almahij, ki so ga po besedah: „Danes je Gospodova oktava: prenehajte z vraževerjem o malikih in nečistih žrtvah“, po ukazu mestnega prefekta Alipija ubili gladiatorji. Kljub razlikam v imenu in nekaterim posebnostim, ki pa so zlahka premagljive, ni dvoma, da gre za isto osebo, o kateri tako poročata dva neodvisna vira. Teodoret verjetno poroča o vzhodnem ljudskem izročilu, medtem ko je Hieronim uporabil passio, ki je zdaj izgubljen.
Iz omembe prefekta Alipija, ki jo vsebuje ta, se zdi, da se je Almacijevo mučeništvo zgodilo leta 391: vendar se to ne ujema s Teodoretovim poročilom o cesarju Honoriju. Nekdo je zato menil, da bi nasprotje pojasnil z domnevo, da je bil Alipij drugič prefekt pod Honorijem ali da se je cesar, ker se je spomnil Almacijeve žrtve, odločil ukiniti gladiatorske igre. Te so bile dejansko v uporabi še leta 403, saj je Prudencij prosil cesarja, naj jih ukine (Contra Symmachum, II, 1414-1429), in šele po letu 410 so igre popolnoma prenehale. Razlika v imenu v obeh virih je prav tako povzročila dvome o zgodovinskem obstoju mučenca, vendar se predloženi ugovori ne zdijo neizpodbitni; pri Hieronimovem martirologiju ne manjka dobrih razlogov, da verjamemo, da je bilo svetnikovo pravo ime Almahij.
IT
Telemaha ali Almahija, puščavnika na Vzhodu, je globoko ganila misel na nečloveške bitke javnih borcev, ki so mesta in cele pokrajine potegnili v greh in povzročili prekletstvo toliko duš; zato je zapustil puščavo in odpotoval v Rim z namenom, da bi, če je le mogoče, ustavil tako obžalovanja vredno zlo. Ko je videl, da se borci med seboj dušijo, je stekel k njim, da bi jih lahko ločil, vendar ga je njegova gorečnost stala življenja. Prvega januarja 404 (398) so ga vrgli na tla in razsekali na kose (Stolberg pravi, da so ga krvoločni ljudje do smrti kamenjali). Mimogrede pa je prelivanje njegove krvi imelo najbolj blagodejne učinke, saj je cesarja Honorija spodbudilo, da je popolnoma ustavil grozljive bitke, ki so se kljub prepovedi cesarjev Konstantina, Konstancija, Julijana in Teodozija I. do tedaj nadaljevale. Ime svetega Almahija najdemo v pravem Bedovem seznamu mučencev in v rimskem seznamu. Na seznamih mučencev Beda, Adon, Usuard itd. je naveden sveti Almahij, ki je bil mučen v Rimu, ker se je odločno uprl malikovalskim običajem, ki so jih izvajali v oktavi rojstva našega Odrešenika, tj. na dan obrezovanja. Adon dodaja, da so ga gladiatorji pobili na ukaz rimskega prefekta Alipija. V času vladavine Teodozija I., očeta Honorija, je bil v Rimu res prefekt s tem imenom. Iz vseh teh okoliščin je Baronij v svojih opombah k rimskemu katalogu mučencev sklepal, da je naš svetnik isti, o katerem Teodoret govori pod imenom Telemah, v katerem sta mu sledila Bollandus in Vaillet. Le Chastelain v svojih opombah k rimskemu katalogu mučencev in Benedikt XIV. sta mnenja, da ju je treba razlikovati in da je Almahij pretrpel mučeništvo veliko pred Telemahom. Sprejeli smo mnenje prvega.
***
Oči vseh so uprte v postavo starca, ki je pravkar sedel v najnižji loži. Je visok, častitljive postave s plapolajočo brado in plemenitimi potezami. Na obrazu, ki se lesketa pod snegom starosti, izžarevata dve temni, ognjeni očesi. Rjava pergamentna koža izdaja orientalca. To je menih Telemah. Tiho in nestrpno čaka.
Zdaj Honorij nenadejano dvigne roko. Igra se začne! Glasba se razlega po polni areni. V areno vstopita dva rokoborca in se priklonita na vse strani. Veličastni, herkulski postavi. Mrežni borec drži v rokah trizob in zaščitno mrežo, sicer pa je lahkotno oblečen in brez orožja. Zasledovalec mora med tekom zadati smrtno rano borcu z mrežo – čeprav lahko borec z mrežo s premetenostjo vrže mrežo čez glavo zasledovalca in ga povleče na tla. Če mu to uspe, je bitka odločena. Na koncu trizob prebode prsni koš padlega nasprotnika. Njegove napihnjene oči, polne smrtnega strahu, se sprehodijo po vrstah gledalcev – nato pade na pesek. Navdušenje se kot poplava razplamti. Zdaj teče kri! Besnijo, rjovejo, dirkajo. Prišel je vrhunec: množica želi, da je žrtev mrtva.
Mrežni borec stoji z eno nogo na nasprotnikovem vratu, njegov trizob je izvlečen; oči ponosno zrejo v cesarsko ložo, k damam, k dečkom v zgornjih vrstah, prepričan v zmago. Roki sta povsod iztegnjeni, palca sta usmerjena proti tlom – mrežni borec ve, kaj mora storiti. Poraženi gladiator mora umreti, umreti mora brez usmiljenja in pomilovanja – ljudstvo samo zahteva njegovo smrt! Vendar se mora zgoditi počasi, čim počasneje, da se bo razjarjena množica lahko posladkala z agonijo umirajočega.
Zato je zmagovalec nekoliko previden; tu in tam se obrne, preveri konice ostrega trizobca – in nato uporabi orodje za umor … Zdaj bo velikan zabil bleščeče jeklo v brezbrižne prsi poraženca – po amfiteatru se bo razlegel krvoločen krik!
Telemah, stari menih, je skočil čez parapet! Padel je na pesek, a se hitro pobral in skočil proti gladiatorjema. S svetlobno hitrostjo iztrga trizob iz mreže in zakriči: „V imenu Kristusa, nehajte! Danes mineva osem dni od Gospodovega rojstva! Opustite svojo pogansko gnusobo!“
Mogočni mrežni borec je s svojim trizobom v prsi prebodel že nešteto ljudi. Ali ne bi mogel zdaj zabosti tudi šibkega meniha? Seveda, toda – v strahu zbeži proti izhodu! Telemach z nasmehom razrahlja mrežo padlega. . .
Zavlada mrtva tišina – ljudstvo je bilo oropano spektakla! Zdaj se dvigne krik besa, ki se stopnjuje do orkana: „Menih je pokvaril našo igro – umreti mora! Umreti mora! Umreti mora!“ Fantje v dvorani kričijo, ženske vpijejo. Poleti prvi kamen, drugi, tretji. Pod točo kamenja pobesnele množice se Telemach zgrudi in umre v pesku arene namesto gladiatorja.
Cesar Honorij naj bi se v skladu s cerkvenimi svetimi zapisi šokirano obrnil stran. Smrt ostarelega meniha ga je spodbudila, da je za vedno prepovedal krute gladiatorske boje. Cerkev pa časti Telemaha, meniha iz Egipta, kot sveto krvavo pričo.
***
Almahij se je rodil na Vzhodu in že od zgodnje mladosti kazal sveto gorečnost za ohranjanje čistosti krščanske vere. Kot mladenič je vstopil v samostan, kjer se je med vsemi menihi odlikoval tako po ponižnosti kot po učenosti, nazadnje pa se je pod vplivom Svetega Duha odločil zapustiti samostansko samoto in odpotovati v Rim, kjer je toliko poganov še vedno živelo v temi nevere. Almahij je v Rim, glavno mesto takratnega sveta, prispel leta 395, ko je na papeškem prestolu sedel Siricij, Teodozij pa je kot cesar vladal rimskemu cesarstvu. Na dan Jezusovega obrezovanja, praznika, ki so ga verniki praznovali s strogim postom in neprekinjeno molitvijo, so v Rimu potekale javne igre v čast bogovom, na katere se je zgrinjalo vse ljudstvo. Bogu naklonjeni Almacij je videl sramotna tekmovanja, na katerih se je prelivala človeška kri, in vraževerna žrtvovanja lažnim malikom, zato se je neustrašno prebijal med ljudmi do dvignjenega sedeža mestnega prefekta Alipija in z močnim glasom spregovoril: „Nesrečni ljudje! Danes je spominski dan, na katerega je Jezus, Božji sin, nekoč kot otrok prelil svojo kri za odrešenje sveta, vi pa ta praznik oskrunjate s krvavimi predstavami, nespodobnimi pojedinami in praznovernimi žrtvovanji?“ Vsi so bili tiho, svetnik pa je prisluškujoči množici oznanjal pravega in edinega Boga ter pokazal na norost žrtvovanja namišljenim malikom. Alipij se je razjezil in ukazal svojim krvnikom, naj umorijo brezbožnega do bogov. Almacij je dvignil roke in oči k nebu, prosil odpuščanja za svoje morilce in ves iznakažen izdihnil.
Ko je cesar Teodozij, ki je bil kristjanom naklonjen, izvedel za ta krut umor, je Almacija s papeževo odobritvijo razglasil za svetega mučenca in pod strogimi kaznimi prepovedal vse poganske igre, pri katerih se je prelivala človeška kri.
DE