Imena: Andrej, Andi, Andraš, Andraž, Andre, Andrea, Andreas, Andrejček, Andrejko, Andrea, Andres, Andrew, Andro, Andrija, Andrejc, Draš, Draško, Drejc, Drejče..
Andrej je živel v 14. stoletju (1302-1373). Izhajal je iz firenške plemiške družine Corsini, ki je dala Cerkvi in državi dosti znamenitih mož. Bil je otrok zaobljube. Oče in zlasti mati, katerih zakon je bil dolgo časa brez otroškega blagoslova, sta se v karmeličanski cerkvi pred Marijino podobo zaobljubila, da bosta darovala prvorojenca Bogu. Rodil se je pred godom apostola Andreja in je zato dobil njegovo ime.
Toda mladi Andrej je zašel na slaba pota. Ko sta ga nekoč oče in mati svarila, ju je začel uporni sin zmerjati in sramotiti. Tedaj mu je mati vsa obupana zaklicala: »Res, zares, Andrej, ti si tisti volk, ki sem sanjala o njem!« – »Kaj, kakšen volk, mati? Kaj praviš?« Tedaj mu je mati razložila, kako sta bila oče in mati dolgo brez otrok in sta zaobljubila božji Materi, da ji bosta darovala prvega sina. »In to si ti!« – »Vedi pa tudi, da se mi je tisto noč, preden sem te rodila, sanjalo, da sem rodila volka. Vsa potrta sem potožila svojo bridkost Devici Mariji. V tej žalosti sem videla tistega volka iti v cerkev in tam se je v trenutku spremenil v – jagnje. Svojih sanj nisem doslej še nikomur povedala, čeprav so me vedno begale. Zdaj vem: volka poznam; toda kje je jagnje? Ti nisi moj sin; jaz sem te samo rodila. Marijin si; njej sva te z očetom posvetila.«
Andreja so močno pretresle te materine besede. Tiho je odšel v karmeličansko cerkev pred tisto Marijino podobo, izpred podobe pa k provincialu prosit, da bi ga sprejel v samostan. Postal je karmeličan, leta 1360 pa škof v Fiesoli. Tu je zvesto pastiroval do smrti. Zdaj šele je uporabil vse vodstvene sposobnosti, ki mu jih je dala očetova hiša; slabe skušnje zgodnje mladosti pa je izkoristil pri vzgoji mladine. Svojo škofijo je v veliki meri prenovil po zgledih in načelih svojega strogega reda. Njegova modrost je zbujala zaupanje tako pri preprostih kakor pri plemiških ljudeh.
Umrl je 6. januarja 1373 in so ga takoj začeli častiti kot svetnika, čeprav je bil uradno razglašen šele leta 1724.
Goduje 6. januarja, pred letom 1962 pa 4. februarja .
Vir
V Fiesolu (v Toskáni), sveti Andrej Corsini [korzíni], škof iz Karmeličanskega reda, ki je, znamenit po strogosti in stalnem premišljevanju Svetega pisma, modro vladal Cerkev in obnovil od kuge opuščene samostane, ter pomagal revežem in spreobračal oddaljene.
Vir
Goduje 9. januarja.
Rojen v Firencah okoli leta 1300 v bogati družini. Starša dolgo nista mogla imeti otrok in sta zanje prosila Boga ter prvorojenca obljubila Njemu in Devici Mariji. Sinček Andrej je kmalu pokazal velike umske sposobnosti, postal pa je trmast, kljubovalen in samopašen, ljubil igro, lov in pijačo, pobožnost pa zametoval. Oče in mati sta ga krotila, a se jima je upiral in posmehoval. Mati mu je v bolečini razkrila sanje davnih let. Sanjala je, da je njen sin volk, pa se je v cerkvi spremenil v jagnje. »Volka zdaj poznam,« je rekla, »kje je pa jagnje?« Sin je prisluhnil in se zdrznil. V cerkvi, pred Marijino podobo, kjer sta ga oče in mati posvetila Bogu, je prosil Marijo, naj spremeni njegovo volčjo naravo in je obljubil, da stopi v spokorni Karmelski red. Z junaškim samopremagovanjem je zlomil napuh šele, ko si je po molitvi in bičanju oprtal koš in šel beračit za samostan med svoje prijatelje. V kreposti je tako napredoval, da je že pred novo mašo veljal za slepega, gluhega in nemega za vse, kar ni Bog.
Kot prior je modro vodil samostan. Pomagal je revežem, svetoval zbeganim. Ozdravljal grešnike. Pozneje je postal škof in slabe izkušnje svoje mladosti izkoristil pri vzgoji mladih ljudi.
Vir
Življenjska zgodba svetega Andreja Corsinija, čigar spomin obhajamo danes, potrjuje resnico, da se prevelika ljubezen do otrok maščuje tudi pri najboljših starših. Andrej je bil prvi otrok pobožnih zakoncev Nikolaja in Peregrine iz mogočne družine Corsini v Firencah. Rodil se jima je po dolgih letih zakona, kot otrok zaobljube, da bosta prvega otroka darovala Bogu. Svojega prvorojenca za njim sta dobila več otrok sta pretirano razvajala, tako da je postajal trmast, kljubovalen in samopašen. Oče in mati sta ga krotila, on pa se jima je upiral in se jima posmehoval.
Ko mu je bilo petnajst let rodil se je na god apostola Andreja, 30. novembra leta 1302 mu je mati z bolečino razkrila sanje, ki jih je imela ob njegovem rojstvu. Sanjala je, da je njen sin volk, ki pa se je v cerkvi spremenil v jagnje. »Volka zdaj poznam,« je rekla, »kje pa je jagnje?« Sin je prisluhnil in se zdrznil. Materina bolečina in obup sta mu segla v dno srca, kjer je že prej milost zaman klicala in ga vabila k Bogu. Andrej je z junaško odločnostjo presekal svoje stare navade, pohitel je v cerkev pred Marijino podobo in iskal pomoči tam, kjer sta ga bila oče in mati posvetila Bogu. Marijo je prosil, naj mu pomaga spremeniti svojo volčjo naravo, in ji obljubil, da bo vstopil v spokorni karmeličanski red. V veliko veselje svojih staršev je to res kmalu storil in v tem redu se je trudil, da bi živel blago in ponižno kakor jagnje.
Sprememba življenja je bila trdo delo, kajti slabe navade so terjale junaško premagovanje. Ko je v sebi zlomil napuh, je začutil v srcu mir in srečo. Predstojniki so ga morali ustavljati, da si ni nalagal prehudih pokoril. Po opravljenih bogoslovnih študijih je bil posvečen v duhovnika, novo mašo pa je opravil na tihem, daleč od svojega sorodstva, ki mu je hotelo pripraviti razkošno slavje. Po novi maši je šel za nekaj let študirat v Pariz, kjer so o njem govorili, da je »slep, mutast in gluh«, tako se je že znal zatajevati. Po vrnitvi v Firence je postal predstojnik samostana, leta 1349 pa je bil imenovan za škofa v mestu Fiesole. Odgovorne službe se je sprva branil, potem pa jo je zvesto vršil vse do svoje smrti. Uporabil je vse vodstvene sposobnosti, ki mu jih je dala očetova hiša, in slabe izkušnje iz lastne mladosti je izkoristil pri vzgoji mladih ljudi. Svojo škofijo je duhovno prenovil po načelih svojega strogega reda. Njegova umirjena in z modrostjo prepojena osebnost je vzbujala zaupanje pri preprostih ljudeh, ki jim je delil dobrote. Veljal je za velikega pomirjevalca med sprtimi mesti. Sredi nemirnega 14. stoletja je bil sv. Andrej Corsini pravi steber miru, ker je bil trdno zasidran v Bogu. Njegovo življenje se je izteklo na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 1373. Takoj po smrti so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Uradno je Cerkev potrdila njegovo svetništvo leta 1629. Njegov spomin se je od tedaj do leta 1962 obhajal 4. februarja.
V zvezi s sanjami njegove matere ga stikajo kot škofa in karmeličana, ki ima pri nogah volka in jagnje. Današnji svetnik je eden nebeških zavetnikov tistih, ki jim je ime Andrej, Drejc, Drejče…, vendar večina njih goduje 30. novembra, na praznik apostola Andreja.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Po »spreobrnitvi« je Andrej Mariji v molitvi obljubil, da bo vstopil v spokorni karmeličanski red. Študiral je v Parizu in Avignonu, bil po posvečenju nekaj časa predstojnik samostana, nato pa postal škof v mestu Fiesole. Zgledno je skrbel za svojo škofijo, obiskoval župnije, bil darežljiv in usmiljen do ubogih, očetovsko zahteven do klera; skrbel je zlasti za duhovno in kulturno formacijo bogoslovcev. Kot natančen in spreten gospodar je obnovil mnogo cerkva ter za bogoslužje priskrbel umetnine, ki jih še danes občudujemo. Sredi nemirnega 14. stoletja je bil s svojo pomirjevalno in trdno držo v Bogu pravi steber miru in obnavljavec božjega reda.
Ime: izhaja iz latinskega imena Andreas z osnovo v grškem pridevniku andreios, »možat, pogumen«.
Rodil se je 30. novembra (?) leta 1301 v Firencah, Italija, umrl pa 6. januarja 1373 v mestu Fiesole v Italiji.
Družina: Izhajal je iz mogočne družine Corsinijev. Njegov oče je bil Nikolaj, mati pa Peregrina.
Sodobniki: Dante Alighieri, Francesco Petrarka, Brigita Švedska, Katarina Sienska, papež Urban V.
Skupnost: Karmelski kontemplativen in beraški red ima dve veji, moško in žensko.
Zavetnik: Priporočajo se mu kot priprošnjiku proti izgredom in civilnim nemirom.
Značaj: V mladosti je bil trmast, kljubovalen, samopašen, poln napuha. Zanimal se je samo za igro, lov in pijačo.
Videnje: Njegova mati je sanjala, da je nje sin volk, ki pa se je v cerkvi spremenil v jagnje. Ko se je zdelo, da mu ni več pomoči, mu je nekoč te sanje razkrila in mu rekla: »Volka zdaj poznam, kje je pa jagnje?« To ga je streznilo, da je začel drugače živeti.
Kreposti: Nadarjenost; ko se je spreobrnil, je postal umirjen, moder redovnik, dober voditelj in izkušen svetovalec, poln dobrote in velik pomirjevalec razprtij, zgled spokornosti in ljubezni.
Dela: Imel je dar prerokovanja in čudežev. Florentinci njegovi priprošnji pripisujejo zmago nad Milanom leta 1440.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot karmeličana ali s škofovsko palico, križem, največkrat ima pri nogah volka in jagnje.
Beatifikacija: Papež Gregor XI. ga je leta 1374 razglasil za blaženega, papež Urban VIII. pa 29. aprila 1629 za svetnika.
Grob: Pokopali so ga v stolnici v Fiesolu, kasneje pa v cerkvici karmelske Matere Božje v Firencah. Njegovo truplo je ostalo nestrohnjeno.
Goduje: različno: v Firencah praznujejo 7. januarja, karmeličani 9. januarja, vesoljna Cerkev pa 6. januarja.
Vir