Imena: Andrej, Andi, Andraš, Andraž, Andre, Andrea, Andreas, Andrejček, Andrejko, Andrea, Andres, Andrew, Andro, Andrija, Andrejc, Draš, Draško, Drejc, Drejče..
Andrej je živel v 14. stoletju (1302-1373). Izhajal je iz firenške plemiške družine Corsini, ki je dala Cerkvi in državi dosti znamenitih mož. Bil je otrok zaobljube. Oče in zlasti mati, katerih zakon je bil dolgo časa brez otroškega blagoslova, sta se v karmeličanski cerkvi pred Marijino podobo zaobljubila, da bosta darovala prvorojenca Bogu. Rodil se je pred godom apostola Andreja in je zato dobil njegovo ime.
Toda mladi Andrej je zašel na slaba pota. Ko sta ga nekoč oče in mati svarila, ju je začel uporni sin zmerjati in sramotiti. Tedaj mu je mati vsa obupana zaklicala: »Res, zares, Andrej, ti si tisti volk, ki sem sanjala o njem!« – »Kaj, kakšen volk, mati? Kaj praviš?« Tedaj mu je mati razložila, kako sta bila oče in mati dolgo brez otrok in sta zaobljubila božji Materi, da ji bosta darovala prvega sina. »In to si ti!« – »Vedi pa tudi, da se mi je tisto noč, preden sem te rodila, sanjalo, da sem rodila volka. Vsa potrta sem potožila svojo bridkost Devici Mariji. V tej žalosti sem videla tistega volka iti v cerkev in tam se je v trenutku spremenil v – jagnje. Svojih sanj nisem doslej še nikomur povedala, čeprav so me vedno begale. Zdaj vem: volka poznam; toda kje je jagnje? Ti nisi moj sin; jaz sem te samo rodila. Marijin si; njej sva te z očetom posvetila.«
Andreja so močno pretresle te materine besede. Tiho je odšel v karmeličansko cerkev pred tisto Marijino podobo, izpred podobe pa k provincialu prosit, da bi ga sprejel v samostan. Postal je karmeličan, leta 1360 pa škof v Fiesoli. Tu je zvesto pastiroval do smrti. Zdaj šele je uporabil vse vodstvene sposobnosti, ki mu jih je dala očetova hiša; slabe skušnje zgodnje mladosti pa je izkoristil pri vzgoji mladine. Svojo škofijo je v veliki meri prenovil po zgledih in načelih svojega strogega reda. Njegova modrost je zbujala zaupanje tako pri preprostih kakor pri plemiških ljudeh.
Umrl je 6. januarja 1373 in so ga takoj začeli častiti kot svetnika, čeprav je bil uradno razglašen šele leta 1724.
Goduje 6. januarja, pred letom 1962 pa 4. februarja .
Vir
V Fiesolu (v Toskáni), sveti Andrej Corsini [korzíni], škof iz Karmeličanskega reda, ki je, znamenit po strogosti in stalnem premišljevanju Svetega pisma, modro vladal Cerkev in obnovil od kuge opuščene samostane, ter pomagal revežem in spreobračal oddaljene.
Vir
Goduje 9. januarja.
Rojen v Firencah okoli leta 1300 v bogati družini. Starša dolgo nista mogla imeti otrok in sta zanje prosila Boga ter prvorojenca obljubila Njemu in Devici Mariji. Sinček Andrej je kmalu pokazal velike umske sposobnosti, postal pa je trmast, kljubovalen in samopašen, ljubil igro, lov in pijačo, pobožnost pa zametoval. Oče in mati sta ga krotila, a se jima je upiral in posmehoval. Mati mu je v bolečini razkrila sanje davnih let. Sanjala je, da je njen sin volk, pa se je v cerkvi spremenil v jagnje. »Volka zdaj poznam,« je rekla, »kje je pa jagnje?« Sin je prisluhnil in se zdrznil. V cerkvi, pred Marijino podobo, kjer sta ga oče in mati posvetila Bogu, je prosil Marijo, naj spremeni njegovo volčjo naravo in je obljubil, da stopi v spokorni Karmelski red. Z junaškim samopremagovanjem je zlomil napuh šele, ko si je po molitvi in bičanju oprtal koš in šel beračit za samostan med svoje prijatelje. V kreposti je tako napredoval, da je že pred novo mašo veljal za slepega, gluhega in nemega za vse, kar ni Bog.
Kot prior je modro vodil samostan. Pomagal je revežem, svetoval zbeganim. Ozdravljal grešnike. Pozneje je postal škof in slabe izkušnje svoje mladosti izkoristil pri vzgoji mladih ljudi.
Vir
Življenjska zgodba svetega Andreja Corsinija, čigar spomin obhajamo danes, potrjuje resnico, da se prevelika ljubezen do otrok maščuje tudi pri najboljših starših. Andrej je bil prvi otrok pobožnih zakoncev Nikolaja in Peregrine iz mogočne družine Corsini v Firencah. Rodil se jima je po dolgih letih zakona, kot otrok zaobljube, da bosta prvega otroka darovala Bogu. Svojega prvorojenca za njim sta dobila več otrok sta pretirano razvajala, tako da je postajal trmast, kljubovalen in samopašen. Oče in mati sta ga krotila, on pa se jima je upiral in se jima posmehoval.
Ko mu je bilo petnajst let rodil se je na god apostola Andreja, 30. novembra leta 1302 mu je mati z bolečino razkrila sanje, ki jih je imela ob njegovem rojstvu. Sanjala je, da je njen sin volk, ki pa se je v cerkvi spremenil v jagnje. »Volka zdaj poznam,« je rekla, »kje pa je jagnje?« Sin je prisluhnil in se zdrznil. Materina bolečina in obup sta mu segla v dno srca, kjer je že prej milost zaman klicala in ga vabila k Bogu. Andrej je z junaško odločnostjo presekal svoje stare navade, pohitel je v cerkev pred Marijino podobo in iskal pomoči tam, kjer sta ga bila oče in mati posvetila Bogu. Marijo je prosil, naj mu pomaga spremeniti svojo volčjo naravo, in ji obljubil, da bo vstopil v spokorni karmeličanski red. V veliko veselje svojih staršev je to res kmalu storil in v tem redu se je trudil, da bi živel blago in ponižno kakor jagnje.
Sprememba življenja je bila trdo delo, kajti slabe navade so terjale junaško premagovanje. Ko je v sebi zlomil napuh, je začutil v srcu mir in srečo. Predstojniki so ga morali ustavljati, da si ni nalagal prehudih pokoril. Po opravljenih bogoslovnih študijih je bil posvečen v duhovnika, novo mašo pa je opravil na tihem, daleč od svojega sorodstva, ki mu je hotelo pripraviti razkošno slavje. Po novi maši je šel za nekaj let študirat v Pariz, kjer so o njem govorili, da je »slep, mutast in gluh«, tako se je že znal zatajevati. Po vrnitvi v Firence je postal predstojnik samostana, leta 1349 pa je bil imenovan za škofa v mestu Fiesole. Odgovorne službe se je sprva branil, potem pa jo je zvesto vršil vse do svoje smrti. Uporabil je vse vodstvene sposobnosti, ki mu jih je dala očetova hiša, in slabe izkušnje iz lastne mladosti je izkoristil pri vzgoji mladih ljudi. Svojo škofijo je duhovno prenovil po načelih svojega strogega reda. Njegova umirjena in z modrostjo prepojena osebnost je vzbujala zaupanje pri preprostih ljudeh, ki jim je delil dobrote. Veljal je za velikega pomirjevalca med sprtimi mesti. Sredi nemirnega 14. stoletja je bil sv. Andrej Corsini pravi steber miru, ker je bil trdno zasidran v Bogu. Njegovo življenje se je izteklo na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 1373. Takoj po smrti so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Uradno je Cerkev potrdila njegovo svetništvo leta 1629. Njegov spomin se je od tedaj do leta 1962 obhajal 4. februarja.
V zvezi s sanjami njegove matere ga stikajo kot škofa in karmeličana, ki ima pri nogah volka in jagnje. Današnji svetnik je eden nebeških zavetnikov tistih, ki jim je ime Andrej, Drejc, Drejče…, vendar večina njih goduje 30. novembra, na praznik apostola Andreja.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Po »spreobrnitvi« je Andrej Mariji v molitvi obljubil, da bo vstopil v spokorni karmeličanski red. Študiral je v Parizu in Avignonu, bil po posvečenju nekaj časa predstojnik samostana, nato pa postal škof v mestu Fiesole. Zgledno je skrbel za svojo škofijo, obiskoval župnije, bil darežljiv in usmiljen do ubogih, očetovsko zahteven do klera; skrbel je zlasti za duhovno in kulturno formacijo bogoslovcev. Kot natančen in spreten gospodar je obnovil mnogo cerkva ter za bogoslužje priskrbel umetnine, ki jih še danes občudujemo. Sredi nemirnega 14. stoletja je bil s svojo pomirjevalno in trdno držo v Bogu pravi steber miru in obnavljavec božjega reda.
Ime: izhaja iz latinskega imena Andreas z osnovo v grškem pridevniku andreios, »možat, pogumen«.
Rodil se je 30. novembra (?) leta 1301 v Firencah, Italija, umrl pa 6. januarja 1373 v mestu Fiesole v Italiji.
Družina: Izhajal je iz mogočne družine Corsinijev. Njegov oče je bil Nikolaj, mati pa Peregrina.
Sodobniki: Dante Alighieri, Francesco Petrarka, Brigita Švedska, Katarina Sienska, papež Urban V.
Skupnost: Karmelski kontemplativen in beraški red ima dve veji, moško in žensko.
Zavetnik: Priporočajo se mu kot priprošnjiku proti izgredom in civilnim nemirom.
Značaj: V mladosti je bil trmast, kljubovalen, samopašen, poln napuha. Zanimal se je samo za igro, lov in pijačo.
Videnje: Njegova mati je sanjala, da je nje sin volk, ki pa se je v cerkvi spremenil v jagnje. Ko se je zdelo, da mu ni več pomoči, mu je nekoč te sanje razkrila in mu rekla: »Volka zdaj poznam, kje je pa jagnje?« To ga je streznilo, da je začel drugače živeti.
Kreposti: Nadarjenost; ko se je spreobrnil, je postal umirjen, moder redovnik, dober voditelj in izkušen svetovalec, poln dobrote in velik pomirjevalec razprtij, zgled spokornosti in ljubezni.
Dela: Imel je dar prerokovanja in čudežev. Florentinci njegovi priprošnji pripisujejo zmago nad Milanom leta 1440.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot karmeličana ali s škofovsko palico, križem, največkrat ima pri nogah volka in jagnje.
Beatifikacija: Papež Gregor XI. ga je leta 1374 razglasil za blaženega, papež Urban VIII. pa 29. aprila 1629 za svetnika.
Grob: Pokopali so ga v stolnici v Fiesolu, kasneje pa v cerkvici karmelske Matere Božje v Firencah. Njegovo truplo je ostalo nestrohnjeno.
Goduje: različno: v Firencah praznujejo 7. januarja, karmeličani 9. januarja, vesoljna Cerkev pa 6. januarja.
Vir
Rodil se je v Firencah na začetku 14. stoletja kot eden od dvanajstih otrok Niccolòja Corsinija in Gemme Stracciabende.
Prvič ga najdemo omenjenega 3. avgusta 1338: v pooblastilu za zastopanje je osemnajsti med dvainpetdesetimi redovniki samostana Karmine v Firencah. V drugi polovici aprila 1343 (listina je po pisanskem slogu datirana z letnico 1344) ga najdemo v Pisi v pogodbi med redovniki in družbo Battuti. Na kapitlju toskanske province leta 1344 je bil imenovan za svetnika florentinskega samostana in bakrorezca: to se nam zdi od junija istega leta do maja 1347, na kapitlju 15. junija naslednjega leta pa je bil poleg tega, da je bil potrjen kot svetnik, postavljen za lektorja istega samostana. Leta 1348 je odšel v Francijo na generalni kapitelj reda v Metzu: tam je bil postavljen za predstojnika toskanske province, ki ga je opravljal do začetka leta 1350, tudi potem, ko je bil imenovan za škofa v Fiesoli. V dejanjih njegovega manj kot dve leti trajajočega provincialata je bilo treba upoštevati resne razmere, ki jih je povzročila črna kuga: nekrologij Karmine v Firencah navaja več kot sto smrti v letih 1348-49. Kljub temu se gradnja karminske cerkve ni ustavila; zadnje zabeleženo dejanje njegovega provincialata z dne 9. januarja 1350 je izjava o denarnih sredstvih za gradnjo. Medtem ga je Klement VI. z bulo z dne 13. oktobra 1349 imenoval za škofa v Fiesole, ki je ostal prazen po smrti „Filignusa Oliverija Carbonija“. Hkrati je papež imenovanje sporočil katedralnemu kapitlju, duhovščini in ljudstvu škofije ter izdal indult za posvetitev. Napis na grobnici pravi, da je bil „ugrabljen iz Karmela v cerkev in flesolansko mitro“: od tod morda izhaja legenda o njegovem pobegu v kartuzijo in poznejšem sprejemu imenovanja za škofa po videnju. Ne vemo, kdaj je prispelo pismo o imenovanju, vendar najdemo Andreja v samostanu v Firencah 29. oktobra, 27. novembra in 6. decembra 1349 kot provinciala; zato ni bilo mogoče, da bi ostal predolgo: neupravičeno in tudi zaman je bila zato naglica kanonikov, da so izvolili drugega kandidata (ne da bi povedali, da jim je papež to volilno pravico odvzel).
Ne vemo, kdaj je prišlo do posvetitve ali postavitve v Fiesole: prva ohranjena škofovska listina nosi datum 28. marec 1350. Prekinil je več kot stoletno tradicijo, po kateri so škofje iz Fiesole prebivali v Firencah v cerkvi S. Maria in Campo. V svoji škofovski palači je želel biti vedno blizu svojim ljudem in svoji katedrali, ki ji je grozilo propadanje, čeprav jo je bilo treba obnoviti in opremiti. Svoje potrebe je omejil na nujni minimum, število družinskih članov je zmanjšal na šest, s katerimi in z dvema karmeličanskima menihoma je živel samostansko življenje, nosil je redovniški habit, na bokih je imel železno verigo (še danes ohranjeno). Sam je z vestno natančnostjo vodil evidence o upravljanju hiše, o škofovski mizi, o prispevkih papežu; nadzoroval in vodil je različna dela v cerkvah in bolnišnicah; sami služabniki so mu zaupali zneske, ki so jih zbrali med služenjem. Zase je zahteval kolacijo cerkvenih beneficij in jih osvobodil vsakršnega trgovanja; želel je, da imajo dobrotniki redove; običajno je imel dva vikarja, ki sta mu pomagala pri upravljanju škofije, tretjega pa je ustanovil za območje Casentina, preveč oddaljeno od Fiesole; s kanoničnimi vizitacijami je osebno spremljal verske razmere. Potrebna je bila budnost, zlasti nad obnašanjem duhovnikov, ki je bilo še kako zaskrbljujoče: nevednost, slabi običaji, igre, posvetno oblačenje; mnogi so se mu morali v določenem roku zglasiti, da bi jih ponovno pregledal; ni toleriral duhovnikov, ki niso izpolnjevali dolžnosti čistosti; kratki roki so bili določeni tudi tistim, ki niso prebivali v svojih župnijah, in če niso ubogali, so jih kaznovali z odvzemom beneficijev. Da bi imel v prihodnosti boljše klerike, je leta 1372 ustanovil bratovščino duhovnikov, ki naj bi z zgledom in delom prispevali k znanstveni in moralni vzgoji bodočih levitov. Svojemu osebnemu zgledu je dodal še pridigarsko službo, tako da je ena od pohval, vklesanih na njegovem grobu, lahko rekla „čudovit zaradi zgleda življenja in zgovornosti“. Nič manjša ni bila niti njegova skrb za pomoč ubogim. Imenoval se je „oče in upravitelj revnih“. Teh ni manjkalo, zlasti v prvih letih, ko je bil škof: dediščina kuge iz let 1348-49. Prav skrb za njih je prvo dokumentirano dejanje njegovega škofovanja 28. marca 1350.
Zahtevno je terjal prihodke od pobožnih dediščin, saj so bili potrebni za revne (ki jih je daroval „iz ljubezni do Boga“) ter za obnovo in opremo različnih cerkva. Prav tako je strogo nadzoroval prihodke, namenjene bolnikom in romarjem. Kar zadeva stanje svetih zgradb, je nadaljeval obnovo katedrale, ki jo je začel že njegov predhodnik. Obnovil je pročelje, vsaj delno obnovil streho in dal zgraditi nov kór maestru Pietru Landu iz Siene ter zanj porabil 144 goldinarjev: danes je ostal le škofovski stol. Obnovil in polepšal je tudi škofijsko palačo, morda v upanju, da bo svoje naslednike privabil, da ostanejo v njej. Obnovil je še več drugih cerkva, med drugim cerkev S. Maria in Campo v Firencah (v lasti škofa iz Fiesole); posebno skrb je namenil cerkvi v Figline Valdarno: tu je želel imeti sobo zase, kjer bi lahko bival, saj je bila vasica daleč od Fiesole; 10. junija 1368 je posvetil glavni oltar, 25. marca naslednjega leta pa Madono v Badia fiesolana. Ustanovil je samostan, ki se je pozneje preselil v Firence in se je imenoval Romite di S. Maria del Fiore ali iz Lapa. Karminskemu samostanu je podaril štiriindvajset zvezkov o različnih temah.
Zadnja stvar, ki jo je lastnoročno zaznamoval, je daritev bogatega ornata katedralnemu kapitlju: 28. decembra 1373, devet dni pred smrtjo.
Obstajajo tudi zapisi o njegovem delu za pomiritev sorodnikov: k njemu so se kot k nepristranskemu in nepodkupljivemu razsodniku zatekali cerkveni in bogati trgovci iz Firenc in Fiesole, vplivni meščani Prata, Pístoie in drugih mest. Ne enako dokumentirano je mirovno poslanstvo, ki naj bi mu ga papež zaupal v mestu Bologna, ki ga je Sveti sedež vrnil v poslušnost pred grožnjami milanskih Viscontijev. Del Castagno o tem poroča na podlagi poročila, ki ga je prejel v Firencah od kard. Albergatija. Vendar ne poznamo letnice in o. Caioli meni, da gre za zamenjavo z znanim poslanstvom drugega karmeličanskega svetnika, svetega Petra Tomaža, leta 1364. Pier Thomas, leta 1364.
Sveti Andrej Corsini je umrl 6. januarja 1374 (1373 po florentinskem slogu).
Del Castagno pripoveduje, da ga je Devica na božično noč leta 1373 opozorila na njegov odhod, in poroča o drugih čudežnih dogodkih. Duhovščina iz Fiesole ga je kljub svetnikovi oporoki, da naj bo pokopan v Karminu v Firencah, pokopala v svojem mestu. Toda florentinska duhovščina se ni vdala: morda s soglasjem novega škofa Nerija Corsinija, Andrejevega brata, imenovanega 17. januarja, so v noči na 2. februar odšli v Fiesole, ukradli truplo in ga prinesli v Firence, kjer so ga pozdravili vsi veseli duhovniki, ga tri dni izpostavili ljudem in nato pokopali. Dvanajst let pozneje so ga, še vedno nepoškodovanega, položili v grobnico, ki mu ga je postavila njegova družina v cerkvi Carmine: spomenik, ki je bil uničen v požaru leta 1771 (truplo pa so rešili), vendar je bil v vseh pogledih podoben spomeniku njegovega brata Nerija, ki ga še danes hranijo v križnem hodniku S. Spirito. Nanj je bil pritrjen latinski epigraf, ki ga je Del Castagno pripisal Colucciu Salutatiju.
Najzgodnejši biografski spomin nanj je Katalog karmeličanskih svetnikov s konca 14. ali začetka 15. stoletja, ki vsebuje potrditev njegove svetosti, flesolanske škofije, smrti in pogreba, čudežev, ki se jih na splošno spominjajo, in prepis nagrobnega napisa – postavljenega leta 1385 -, kjer so omenjeni njegova dobrodelnost do revnih, njegove govorniške sposobnosti in natančna navedba dneva njegove smrti. Za prvi življenjepis moramo torej poseči v sredino 15. stoletja. To je zelo sporno delo, ki ga pripisujejo karmeličanu Pieru Dei Castagnu, ki je leta 1440 pred številnimi Firenčani, željnimi poslušati dejanja svojega slavnega rojaka, od katerega naj bi prav v tistih dneh dobil sporočeno milost za zmago pri Anghiariju nad Piccininovimi vojaki, spletel svetnikovo panegiriko. Življenjepis z vatikansko kodo 3813, ff. 28v-47v, s konca 15. stoletja, je 21. avgusta 1601 prišel v Vatikansko knjižnico.
Praktično vsi življenjepisi so odvisni od Del Castagna, ki je poleg tega malo zanesljiv vir. Poleg tega prepis življenjepisa Vatikanskega kodeksa o Del Castagno ni povsem zanesljiv, vsaj ne v polnem pomenu besede. Besedilo govori o njem kot o panegiristu svetnika leta 1440 in navaja, da je „skoraj vse, kar je bilo rečeno, javno pridigal pred kardinali“ itd, vendar je večkrat omenjen tudi pisec, ki je zgodbe o čudežih povzel iz notarske imbreviature: „ego scriptor extraxi“; besede, ki se razumejo kot znak Del Castagnove skromnosti, ker se ni želel razglašati za avtorja, lahko pa pomenijo, da je bil urednik nekdo drug, čeprav je večinoma uporabljal Del Castagnove zapiske pridig.
Poleg tega bi bil ta urednik sodoben ali v vsakem primeru pred letom 1466. V tej hipotezi bi bilo lažje razumeti številne vrzeli in napake v Del Castagnu, ki bi se jim zlahka izognili. V resnici se je nenadoma znašel pred ljudstvom, ki je bilo prepričano o svetnikovem posredovanju pri izidu bitke, in sredi izrednih prazničnih priprav ni imel ne časa ne načina, da bi se informiral, kot bi se moral, in se vsaj posvetoval s tistimi upravnimi knjigami, ki jih je imel v knjižnici svojega samostana. Knjig, v katere se sploh ni potrudil pogledati, kdo (sam ali drugi) je mirneje našel način raziskovanja med notarskimi listinami, da bi našel čudeže: ljudje so se bolj zanimali za te in hagiograf mu je bil pripravljen ugoditi. Panegiričnost kompilacije je očitna, zlasti tam, kjer si za vodilo vzame besede iz himne Pričevalcev.
To ne pomeni, da si je avtor zgodbe izmislil; nasprotno, domnevamo lahko, da so odmev ustnega izročila, ki je bogatejše za škofijsko obdobje svetnikovega življenja. Res pa je tudi, da je bilo treba v luči kritične raziskave vse zgodbe preoblikovati v organsko telo. Vendar so hagiografske študije o Andreju po zaslugi patra Paola Caiolija znatno napredovale šele leta 1929. Ob pregledu njegove knjige pa so se pojavili glasovi, ki so zahtevali še večjo neodvisnost od Del Castagna: in to ne napačno.
Pravzaprav je Del Castagna mogoče sprejeti (in to ne vedno), kadar poroča o stvareh, ki jih je osebno videl ali slišal; v preostalem – zlasti za obdobje svetnikovega verskega življenja – je treba številne elemente sprejeti kot topoi hagiografskega izročila. Med njimi so seveda materina neplodnost in posledična zaobljuba, da bo prvorojenca darovala Devici, ter mladeničevo razuzdano življenje do 15. leta starosti. nepotrjeni so: materine sanje, v katerih je verjela, da rojeva volka; datum njegovega rojstva (30. november 1301); podrobnosti njegovega vstopa v vero in poklic; čudeži, ki jih je izvajal pred duhovništvom in po njem; praznovanje njegove prve maše v kapeli sv. Marije Selve pri Firencah in Marijino prikazovanje ob tej priložnosti; beg v samostan, da ne bi sprejel škofovske službe; mirovniški misijon v Bologni; pripisovanje nagrobnega napisa Colucciu Salutatiju.
Poleg tega je ugotovljeno, da njegovi materi ni bilo ime Pellegrina, temveč Gemma (in neutemeljeno so mislili, da gre za dve ženi Niccolòja Corsinija); generalni prior karmeličanov, v imenu katerega je svetnik naredil zaobljube, zagotovo ni bil Giovanni Ballester. Prav tako ni res, da je svetnik tri leta študiral v Parizu in da je šel skozi Avignon na obisk k bratrancu Pieru, ki je leta 1369 postal kardinal; ni bil prior karmeličanskega samostana v Firencah; za škofa v Fiesoleju ni bil izvoljen leta 1362, temveč leta 1349, in to na opisan način (tj. po kapitlju); absurdno je, da so svetnikovo telo, prepeljano iz Fiesola približno mesec dni po njegovi smrti, do leta 1440 hranili v katedri, kot da je še živel: tega ni mogoče uskladiti z drugim poročilom, prav tako neresničnim, da je bila njegova grobnica zgrajena leta 1375. Poleg tega Del Castagno kaže popolno neznanje o tem, da je bil svetnik tudi predstojnik province Toskane.
Navdušenje, ki so ga sprožile Andrejeve kreposti, po njegovi smrti ni zamrlo; nasprotno, še bolj so se povečale milosti, ki so jih ljudje pripisovali njegovim čudežnim posegom, med katerimi naj bi bil najbolj znan tisti v bitki pri Anghiariju leta 1440.
Zmaga pri Anghiariju se je zgodila po procesiji na Andrejevem grobu, ki naj bi jo sam zahteval 5. junija 1440. Piccininova vojska je bila 29. dne istega meseca poražena.
Praznovanja, ki so po zmagi potekala ob Andrejevem truplu, so veljala za enakovredna beatifikaciji, tako zelo, da je Evgem IV. dovolil, da se vsako leto ponovijo. Posebna „provvisione“ Firenške komune je določila, da morajo vsako leto za vedno, drugo nedeljo v juniju, gospodje in šest trgovcev s predstavniki umetnosti slovesno oditi v cerkev Carmine in darovati vosek na oltarju blaženega Andreja, katerega telo mora biti na ogled ljudem; poleg tega je določila, da mora vsako leto 29. junija 20 revnih ljudi prejeti 70 zlatih florinov, s tem da morajo iti v cerkev S. Piero Maggiore in darovati ter se udeležiti slovesne maše. Z novim „določilom“ so oblasti leta 1466 opustile procesijo, od 70 goldinarjev pa so se odločili, da bodo 30 namenili za obleko karmeličanskih novincev, preostalih 40 pa za 12 ubogih ljudi.
V letih 1465 in 1466 je plemstvo papeža odločno prosilo za slovesno kanonizacijo; papež je za to imenoval komisijo, vendar je slovesna kanonizacija potekala šele 29. aprila 1629 v Vatikanu. Vendar so liturgično službo že opravljali v Fiesoleju in v karmeličanskem redu. Danes svetnikovo telo počiva v Corsinijevi kapeli v Karminu v Firencah, ki je bila slovesno odprta 26. oktobra 1683. Njen arhitekt je bil Francesco Silvani; G. B. Foggini je izklesal tri velike reliefe, Luca Giordano pa je naslikal svetnikovo slavo v kupoli.
Drugo kapelo v njegovo čast je papež Klement XII. (Corsini) leta 1734 zgradil v Rimu, v cerkvi S. Giovanni in Laterano. Zasnoval jo je florentinski arhitekt Alessandro Galilei, zanjo pa so delali Pincellotti, Comacchini, Maini, Monaldi, Bracci in Montauti; v marmorju so upodobljeni prizori iz svetnikovega življenja. Na oltarju je kopija slike, ki jo je naslikal Guido Reni ob njegovi kanonizaciji (izvirnik je v galeriji Barberini). Klemen XII. je želel biti pokopan v tej kapeli.
IT
Starša našega svetnika, plemenita in bogaboječa človeka v Firencah, sta dolgo molila k Bogu, da bi jima dal potomca, in bila sta uslišana. Leta 1302 se jim je rodil deček. Ker so na ta dan praznovali praznik svetega Andreja apostola, so mu dali ime Andrej. Dan pred rojstvom je mati sanjala, da bo rodila volka, ki se bo spremenil v jagnje, ko bo hitel v karmeličanski samostan.
Andreas je bil živahen deček z bistrim in prodornim umom. Vendar ga je po naravi privlačilo k čutnim užitkom, kar je staršem, zlasti materi, povzročalo veliko stisko. V družbi drugih mladih ljudi se je prepuščal vsem užitkom, ki jim jih je nudil veliki svet. Igre, popivanje in slaba družba so v njem ugasnili še zadnjo iskrico strahu pred Bogom. Njegova predrznost in predrznost sta presegali celo predrznost njegovih tovarišev. Pobožna mati se je vrgla na kolena pred podobo nebeške kraljice in jo prosila: „Veš, draga Božja mati, mati našega Odrešenika, kako je duša mojega sina, ki jo je tvoj Sin tako drago kupil s svojo dragoceno krvjo, v nevarnosti večne pogube. Veš, kako sem ti svojega sina žrtvovala v njegovem najzgodnejšem otroštvu, pravzaprav že od rojstva, in kako sem ga tako tesno zaupala v tvojo oskrbo. Usmili se me, o mogočna in blagoslovljena Devica, in prosi zanj svojega božjega Sina.“ Ob tem je mati začela grenko jokati. In tako je srečala Andreja, ko se je oblačil, da bi odšel v veselo družbo. Ganjen nad materinimi solzami jo je vprašal o vzroku njene žalosti in bil zelo prizadet, ko mu je spet iskreno očitala njegovo razuzdano življenje in brezno pogube, na katerem je stal. Ko pa mu je pripovedovala o sanjah, ki jih je imela dan pred dečkovim rojstvom, in mu povedala, da se je na njeno veliko žalost prvi del sanj uresničil, ga je opozorila, naj zdaj pogleda, kako bi lahko volka spremenil v jagnje. Sin si je od sramu zakril obraz in ganjen od Božjega usmiljenja začel grenko jokati; ko je lahko spregovoril skozi jok, je rekel: „Da, mati, videl boš, kako bo volk postal jagnje. Ponudila si me Božji materi. Zdaj želim popolnoma vstopiti v njeno službo. Prosi Boga, naj mi odpusti moje grehe in naj mi odpusti vse bolečine, ki sem ti jih povzročil s svojim brezbožnim življenjem.“ Andrej je postal karmeličan. Med poskusnim letom je moral premagati strašne preizkušnje. Njegova zlobna narava in navade so ga na vse mogoče načine skušale zapeljati k nekdanji brezbožnosti. Pravijo, da se mu je med noviciatom hudič prikazal v podobi enega od njegovih nekdanjih prijateljev in ga skušal prepričati, naj sleče duhovno obleko in se vrne v svet. Toda zvest svoji odločitvi, da bo stalno molčal, je premagal satana, ki je sramotno izginil.
Tako je bil Andrej iz plemiške družine Corsini posvečen v duhovnika in poslan, da bi na trnovi poti kesanja tudi najbolj zagrizene grešnike vrnil k pobožnosti. Enega od njegovih sorodnikov je do obupa mučila melanholija. Da bi se znebil teh misli, je svojo hišo spremenil v javno igralnico. Andreas ga je pripravil do tega, da je namesto tega molil sedem Očenašev in Zdravamarij na dan ter Salve Regina, in melanholija je izginila.
Sveti Andrej je bil tako predan Devici, da se mu je nekoč prikazala, ko je maševal, in mu rekla: „Ti si moj služabnik, v tebi se bom slavila.“
Andrej je doktoriral na visoki šoli v Parizu, se od tam vrnil v Firence in bil izvoljen za predstojnika svojega samostana. Kmalu zatem je mesto Frisoli, ki je bilo oddaljeno kilometer od Firenc, želelo, da bi postal njegov škof. Ko je Andrej to izvedel, je pobegnil in se skril v kartuzijanskem samostanu. Vsa njihova poizvedovanja in iskanja so bila zaman. Nove volitve so že potekale. Tedaj je triletni otrok iz množice zbranih ljudi glasno zaklical: „Andrej, ki ga je Bog izbral za našega pastirja, je res pri kartuzijanih v molitvi.“ Andrej, ki je prepoznal Božjo voljo, se je dal posvetiti za škofa v Frisoli in spoznal, da mora škof presegati duhovnika v krščanski popolnosti, ne pa v dostojanstvu. Zato je postal še strožji do sebe, se postil, vse življenje nosil spokorno obleko, vsak dan molil sedem spokornih psalmov in le kratek čas spal na posušenih poganjkih vinske trte. Čim strožji je bil do sebe, tem bolj ljubezniv je bil do drugih. Zanj je bilo še posebej pomembno, da je velike in zagrenjene grešnike, te izgubljene ovce, pripeljal nazaj h Kristusu, dobremu pastirju. To mu je z Božjo milostjo še posebej dobro uspevalo, v veliko spodbudo in blagoslov vsej njegovi škofiji.
Po naročilu papeža Urbana V. je kot izredni odposlanec odpotoval v Bononijo ter s svojo blagostjo in nežnim prepričevanjem pomiril spore in nesoglasja tamkajšnjih prebivalcev.
Potem ko je ta sveti škof že začel svoje 71. leto, ga je na sveto noč, ko se praznuje milostno rojstvo našega Gospoda, med sveto mašo Bog notranje opozoril, da se bliža ura njegove smrti. Takoj zatem ga je zajela huda vročina. Vse mesto je bilo prestrašeno in je jokalo za svojim svetim škofom, ki naj bi mu bil odvzet. On sam pa je bil poln veselja in živega pričakovanja svoje prihodnje blaženosti. Umrl je 6. januarja 1373 in njegovo telo so pokopali v karmeličanski cerkvi v Firencah, kot je sam naročil. Leta 1440 je papež Evgenij IV. uvrstil svetega Andreja Corsinija med blažene, papež Urban VIII. pa leta 1629 med svetnike in določil, da je njegov praznik 4. februar.
DE