Četrt ure pred Najsvetejšim – (Spodbude sv. Antona Marije Clareta)
Imena: Anton, Antal, Ante, Anto, Antonij, Antonin, Tone, Tonček, Tonči, Toni, Tonin, Tonko, Nino, Antonija, Antonia, Antica, Antoneta, Antonja, Antonina, Tona, Tončka, Tonija, Tončica, Tonja, Tonina, Tonka, Nina, …
Rodil se je leta 1807 v španski pokrajini Kataloniji, v družini, ki se je preživljala s tkalstvom. Čeprav je kazal velik talent za nadaljevanje očetove obrti, se je raje odločil za študij bogoslovja in želel postati kartuzijan.
Pozneje je vstopil k jezuitom, a se je zaradi bolezni vrnil v Španijo in začel misijonariti. S pridiganjem, spovedovanjem in založniško dejavnostjo (ustanovil je versko knjižno družbo) je spreobrnil celotno Katalonijo, Kanarske otoke, Kubo in Madrid, kraje, kjer je deloval. Bog ga je ves čas podpiral s čudeži in z izrednimi sposobnostmi, zato pa je po drugi strani doživljal veliko nasprotovanja, obrekovanja in sovraštva, tako da se nekajkrat znajde celo v smrtni nevarnosti. Kraljica Izabela II. ga je izbrala za svojega spovednika in svetovalca. Umrl je v izgnanstvu, potem ko se je zaradi revolucije moral s kraljevo družino umakniti iz Španije. Bil je največja osebnost Cerkve v Španiji in najbolj bran religiozni pisatelj v svojem času, mistik, asket; po njem je Bog storil veliko čudežev, ozdravljal je bolne. Imel je dar prerokovanja in videnja.
»Preprosto ne morem razumeti, kako da duhovniki, ki verujejo v iste resnice kot jaz (in v katere bi morali verovati mi vsi), ne oznanjajo in ne poučujejo ljudi o tem, kako se rešiti pred padcem v pekel.«
»Sedaj pa opazujte … nasprotje med razkošnimi oblačili mnogih žensk ter obleko in okrasjem, ki ju je nosil Jezus …
Povejte mi, kakšno zvezo imajo njihovi špičasti čevlji z Jezusovimi golimi stopali? Prstani na njihovih rokah z žeblji, ki so prebodli njegove? Pričeska po zadnji modi z njegovo trnovo krono? Naličeni obrazi z njegovim, pokritim z modricami? Globoko dekoltirana ramena z njegovimi, progasto pobarvanimi s krvjo? Ah, je pa zato usodna podobnost med tako posvetno žensko in Judežem, ki je, nahujskan od hudiča, izdal našega Gospoda! Mislim, da bomo ob njeni smrti slišali našega Gospoda spraševati: »Čigava je ta podoba?« Odgovor pa bo: »Hudičeva.« Nato bo rekel: »Njo, ki je sledila hudičevi modi, prepustite torej njemu, Bogu pa tiste, ki so posnemali Jezusove in Marijine čednosti.« (primera iz njegove pridige)
»Če ljudje ne bodo imeli dobrih knjig, bodo brali slabe. Knjige so hrana za dušo; kakor se telo krepi z zdravo hrano, zastrupljena pa mu
škodi, tako je tudi z branjem in dušo …«
»S križem sem živel in na križu želim umreti. Upam pa, da se bom snel s križa, vendar ne z lastnimi rokami, pač pa po rokah drugih, potem ko bom dokončal svojo daritev.«
»Ne čudite se, da s takim navdušenjem govorim o Mariji, zakaj milosti, ki mi jih je naklonila, so velike.«
»Če mi bodo vzeli mitro, bom skakal od veselja.« (Izjava, ko ga kraljica pokliče k sebi)
»Kristusova ljubezen nas spodbuja in priganja, da tečemo in letimo kot na krilih svete gorečnosti. Kdor res ljubi, ljubi Boga in bližnjega … Kdor nima gorečnosti, je to znamenje, da je v njegovem srcu ugasnila ljubezen … Samemu sebi pravim: Sin brezmadežnega Marijinega srca je človek, ki plamti v ljubezni in sežge vse, kar je minljivo; ki uspešno želi in si z vsemi močmi prizadeva vse ljudi vneti z ognjem Božje ljubezni.«
Sveti Anton Marija Klaret, škof in ustanovitelj klaretincev, goduje 24. oktobra
Vir
Sveti Anton Marija Claret [klaret], škof, ko je bil posvečen v duhovnika, je v več letih prehodil katalonsko deželo Španije in pridigal. Ustanovil je družbo misijonarjev Sinov Brezmadežnega Srca Blažene Device Marije in ko je postal škof na otoku svetega Jakoba na otoku Kubi, je bil zelo zaslužen za rešitev duš. Ko se je vrnil v Španijo, je še mnogo pretrpel za Cerkev in je kot izgnanec umrl pri cistercijanskih menihih Fontfroide [fónfruá] blizu Narbone v Južni Franciji.
Vir
Kar me je najbolj ganilo in spodbujalo, je bilo branje Svetega pisma, ki sem ga zmerom ljubil. Nekatera mesta so napravila name tako močan vtis, da se mi je zdelo, kot da mi je neznani glas hkrati govoril na uho vse tisto, kar sem ravno bral.« V tej ljubezni do božje besede je treba iskati začetke svetniške poti moža, ki se ga danes spominja Cerkev.
Anton Marija Claret je bil največja osebnost Cerkve v Španiji v 19. stoletju. Rodil se je 23. decembra leta 1807 v mestecu Sallento v španski pokrajini Kataloniji kot peti izmed enajstih otrok staršev, ki so imeli tkalsko obrt. Skupaj z drugimi brati in sestrami je moral pomagati v očetovem podjetju, kjer se je tako izkazal, da so mu ponudili mesto tehničnega ravnatelja v velikem tkalskem podjetju, ki pa ga je odklonil, kajti sklenil je, da bo študiral bogoslovje.
Ko mu je bilo osemindvajset let, je bil posvečen v duhovnika. Nekaj časa je deloval v domačem kraju. Takrat je bilo v Španiji duhovnikov dovolj, zato je šel v Rim in se dal na razpolago Kongregaciji za širjenje vere kot misijonar. Vstopil je k jezuitom, ki pa So mu zaradi bolezni svetovali, naj se vrne v Španijo. Začel je hoditi okoli kot misijonski pridigar, veliko je spovedoval; njegovo delovanje je Bog potrjeval z izrednimi dogodki. Izkazal se je tudi kot uspešen pisatelj. Ustanovil je versko književno družbo, ki je razširila milijone knjig med ljudstvom. Med njimi so bila številna njegova dela. Katalonijo je spet pokristjanil, podobne sadove je žel tudi na Kanarskih otokih, kamor ga je poslal njegov škof, ker Anton v Španiji ni bil več varen svojega življenja. Ko se je čez leto dni vrnil v Španijo, je v mestu Vigo ustanovil semenišče za misijonsko družbo Sinov brezmadežnega Srca Marijinega. Ta družba naj bi po vsem svetu vršila podobno apostolsko poslanstvo, kot ga je opravljal on.
Ko je mislil, da se bo lahko posvetil tej svoji redovni ustanovi, je prišlo iz Rima njegovo imenovanje za nadškofa v mestu Santiago de Cuba, ki je bilo že štirinajst let brez pastirja. V svoje škofovsko mesto je prišel februarja 1851 in se takoj lotil zdravljenja zares bednega verskega in moralnega stanja. Predvsem si je prizadeval vzgojiti dobre duhovnike. Tudi tam si je zaradi svoje premočrtnosti in zavzetosti za resnico in pravico nakopal številne sovražnike, zlasti med bogataši. Hoteli so ga celo spraviti s poti. Ko jim to ni uspelo, so ga na najbolj prostaške načine obrekovali. Sredi teh gonj je marca 1857 dobil pismo kraljice Izabele II., naj nemudoma pride v Madrid, da bo njen duhovni voditelj in vzgojitelj njene hčerke. Papež Pij IX. mu je dovolil, vendar je Anton Marija Claret vodil nadškofijo na Kubi še tri leta, dokler niso imenovali naslednika.
Zadnjih deset let svojega življenja je bil Anton Marija Claret v službi na španskem dvoru. Ves čas se je popolnoma vzdržal vmešavanja v politiko. Skrbel je predvsem za to, da so bili za škofe imenovani duhovniki, ki so se odlikovali v krepostih, vnemi in znanju. V tem času je s posebno ljubeznijo skrbel tudi za svoj red, misijonsko družbo Sinov brezmadežnega Srca Marijinega, ki se po njem imenujejo klaretinci. Ko je leta 1868 v Španiji izbruhnila revolucija, je s kraljevo družino zbežal v Francijo. Na smrt bolan se je moral zateči v cistercijanski samostan Fontfroide, kjer je 24. oktobra 1870 sklenil svoje bogato življenje. Papež Pij XII. ga je leta 1950 razglasil za svetnika.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.