Zavetnik domačih živali.
Imena: Anton, Antal, Ante, Anti, Anto, Antun, Tone, Tonček, Tonči, Toni, Tonino, Tunek, Nino, Ninko; Antonija
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je 59 cerkva posvečenih svetemu Antonu.
Rodil se je leta 1502 v bogati patricijski družini v Cremoni. Študiral je zdravstvo in dosegel doktorat, pa vendar kljub bogastvu in izobrazbi ostal osebno preprost in globoko pobožen. Odpovedal se je bogati dediščini, živel v uboštvu in že v mladosti napravil zaobljubo čistosti. Pozneje je postal duhovnik in vse svoje življenje posvetil gibanju za poglobitev duhovnega življenja. Poudarjal je zlasti uboštvo s prezirom posvetnih stvari, oznanjal ljubezen do Križanega, si prizadeval za slovesno češčenje svetega Rešnjega telesa. Zgledoval se je po apostolu Pavlu, zato se je tudi red, ki ga je ustanovil, imenoval »Regularni kleriki svetega Pavla«, pozneje so jim rekli barbaniti. Glavni namen reda je bil z lastnim zgledom nravno dvigniti in prenoviti duhovščino in ljudstvo. Iz gibanja, ki je zajelo severno Italijo, se je razvila vrsta še danes živih pobožnosti in običajev: štirideseturno češčenje Najsvetejšega zvonjenje vsak petek ob treh popoldan v spomin Kristusove smrti; duhovne vaje za duhovnike in laike; pogosto prejemanje svetega obhajila; ljudske pridige … Njegove reforme je nadaljeval zlasti Karel Boromejski.
»… živeti pravo duhovno življenje pomeni imeti svoje oči ves čas uprte v Boga, po ničemer drugem ne hrepeneti kot samo po Bogu, ne imeti v mislih nič drugega kot Boga in začenjati vsak, tudi najmanjši opravek v Gospodovem imenu in ga njemu tudi posvetiti.«
»Posvetiti samega sebe pomeni ljubiti Boga nad vse stvari in zaradi Njega ljubiti vse drugo. Pomeni v Njem ljubiti svoje prijatelje in zaradi Njega ljubiti svoje sovražnike.«
»Nadvse dragocena je čista ljubezen; krepost brez ljubezni pa ni vredna ničesar.«
»… v človeški moči ni samo izbirati zlo ali dobro, pač pa – kar je še veliko več – spreminjati zlo v nekaj uporabnega in koristnega zase.«
»Človek… je bil ustvarjen in postavljen na ta svet predvsem in izključno zato, da bi dosegel Boga; ostalo stvarstvo pa naj bi mu pomagalo ta cilj doseči.«
»… dobri križani Gospod mi bo povrnil duhovno luč in gorečnost, ki me ohranja pri duhovnem življenju.«
»Zelo si želim, da bi postal velik svetnik, saj si za dosego tega cilja dobro opremljen, samo če si to želiš.«
»Naj te Kristus posveti!«
»Zadostuje – rekel bi, da več kot zadostuje – da sledimo poti križa.«
»Tisti, ki nam nasprotujejo, pripravljajo sebi hudo, nam pa dobro, saj nam množijo plačilo v nebesih, nase pa kličejo božjo jezo; zato jih moramo bolj pomilovati in ljubiti kot pa obsojati ali celo sovražiti… Bog je po svojem usmiljenju nas nevredne izbral iz sveta, da bi mu služili in vedno bolj napredovali v kreposti ter obrodili obilo sadov v ljubezni in potrpljenju, da se ne bi hvalili samo v upanju na prihodnjo slavo božjih otrok, temveč tudi v stiskah.« (iz njegovih pridig in pisem)
***
Anton Marija si je skoraj vse življenje prizadeval za poglobitev duhovnega življenja v duhu predtridentinskega verskega gibanja med ljudstvom pa tudi med duhovniki. Z zgledom nravno dvigniti duhovščino in ljudstvo je bilo tudi glavno poslanstvo njegovega reda. Pri tem je doživljal velike uspehe, pa tudi nasprotovanja med duhovščino, ki ga je grdo gledala, preganjala in dolžila krivoverstva. Prišlo je celo do dveh procesov, a mu inkvizicija ni mogla dokazati ničesar napačnega ali spornega.
Ime: Anton izhaja iz latinskega imena Antonius, ki je rimsko rodovno ime znane rimske rodbine. Maria pa je latinska oblika hebrejskega imena Mirjam, »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa, vzvišena«.
Rodil se je ob koncu leta 1502 v Cremoni v Lombardiji v Italiji, umrl pa 5. julija 1539, prav tako v Cremoni.
Družina: Rodil se je v bogati genovski patricijski družini. Očetu je bilo ime Lazar, mati pa je bila Antonietta Pescaroli. Bil je edinec, saj mu je oče umrl, ko je imel dve leti, mati pa se ni več poročila.
Študij: V Padovi je študiral zdravstvo in z 22 leti doktoriral. Kot zdravnik je začel delovati med ubogimi v domačem mestu, obenem pa je kot katehet poučeval katehumene, predaval in razlagal Sveto pismo, predvsem Pavlova pisma.
Duhovništvo: 20. februarja 1529 je prejel mašniško posvečenje. Legenda pravi, da so pri njegovi novi maši videli angele plesati okrog oltarja.
Skupnost: Ustanovil je kongregacijo barnabitov (tako so se imenovali po njihovi prvi cerkvi, posvečeni sv. Barnabu), ki jo je kot redovno družbo Regularnih klerikov svetega Pavla 18. februarja 1533 potrdil papež Klemen VII. Člani so delovali kot ljudski misijonarji, živeli v največjem uboštvu in popolni ponižnosti ter samozatajevanju. Po ulicah so pridigali, delali javno pokoro ter klicali h kesanju in poboljšanju. Kmalu je Anton Marija ustanovil še žensko kongregacijo »angelik«, »angelskih sester sv. Pavla«, ki so skrbele za ogrožena dekleta.
Dela: Ohranjenih je okoli dvanajst njegovih pisem, šest nagovorov o zapovedih in nekaj osnutkov konstitucij reda.
Grob: Pokopali so ga v Milanu, a do leta 1891 njegovih posmrtnih ostankov niso našli. Tega leta pa so jih prenesli v kripto cerkve sv. Barnaba, kjer so še danes.
Zavetnik: Velja za zavetnika obeh redov, ki ju je ustanovil, ter zdravnikov.
Pobudnik: Je začetnik popoldanskega zvonjenja ob petkih v spomin na Kristusovo smrt, štirideseturnega češčenja Najsvetejšega, duhovnih vaj in konferenc za duhovnike in laike, pogostega prejemanja svetega obhajila.
Upodobitve: Upodabljajo ga običajno z zelo izrazitimi obraznimi potezami, vedno s črno brado. Njegovi atributi so: kelih, hostija in križ, včasih tudi lilija.
Beatifikacija: Papež Leon XIII. ga je za blaženega razglasil 3. januarja 1890, za svetnika pa 27. maja 1897.
Goduje: 5. julija
Zavetnik: domačih živali
Cerkve: V Sloveniji je 59 cerkva posvečenih svetemu Antonu.
Vir
Sveti Anton Marija Zaccaria [zakaríja], duhovnik, ki je ustanovil Kongregacijo redovnih klerikov svetega Pavla (barnabitov), za prenovo navad vernikov in se preselil k Odrešeniku v Cremono [kremóno] v Lombardíji.
Vir