Čeprav vseskozi kreposten in pobožen, je Arsenij pri svojih štiridesetih letih zaslišal razločen klic, naj zapusti svoj dotedanji način življenja in se popolnoma preda Bogu. Sredi vsega blišča, ki ga je obdajalo, pa tudi raznih dvornih spletk, je zahrepenel po puščavski samoti. Odšel je v egiptovsko puščavo, kjer je živel skrajno spokorno in samotno meniško življenje, Bog pa mu je pri tem naklanjal velike milosti. Kljub samoti je kasneje sprejemal tudi posamezne učence, eden izmed njih, Nikefor Kalist, je med opisi puščavskih očetov zapisal nekaj njegovih svetih izrekov v posebnem poglavju O opatu Arseniju.
Ime izhaja iz grščine, pomeni pa »možat, močan«.
Rodil se je najbrž leta 354 v Rimu, umrl pa v Troji pri Memfisu v Egiptu, leta 449 ali 450.
Družina: Rodil se je v bogati krščanski senatorski družini, starši so imeli izreden čut za pravičnost, bili so ugledni in spoštovani, oče je bil senator in sodnik. Imel je sestro Afrosito.
Sodobniki: Sv. Hieronim, papež Damaz I., cesar Teodozij, njegova sinova Arkadij in Honorij, opat Janez Kolobo.
Službe: Sprva je opravljal službo senatorja, kasneje ga je cesar Teodozij izbral za učitelja in vzgojitelja svojih sinov, nato pa je postal puščavnik v Sketski puščavi.
Zavetnik: Velja za zavetnika učiteljev.
Kreposti: Že od mladih dni je želel biti zgleden kristjan, ki nikoli ni iskal slave v državni službi. Kot puščavnik se je preživljal z ročnim delom, v nekem obdobju si je sam naložil pokoro popolnega molka. Cele noči je preklečal v molitvi, bil je izredno preprost in ponižen.
Darovi: Dobil je »dar solza«, kar je v tistem času veljalo za znamenje izredne božje ljubezni. Jokal je tako nad svojimi pomanjkljivostmi kot nad ničevostjo tega sveta, nad šibkostjo Arkadija in norostjo Honorija.
Dela: Njegovi izreki so del bogate zbirke puščavske modrosti, zbirka ima naslov Apophthegmata patrum. Pripisujejo mu dve asketski knjižici, ki govorita o učenosti in duhovni spodbudi; v eni so navodila in nasveti za meniško življenje, druga pa je komentar Lukovega evangelija.
Upodobitve: Upodabljajo ga v značilni meniški kuti kot puščavnika z dolgo belo brado, v roki pa običajno drži popisan zvitek.
Goduje: V Vzhodni pravoslavni Cerkvi se ga spominjajo 8. maja, koptska Cerkev 13. julija, katoličani pa 19. julija.
Misel: »Velikokrat sem govoril in mi je bilo kasneje zaradi tega žal, nikoli pa nisem obžaloval svojega molka.«
Vir
V Tebájdi, naš sveti oče Arsénij, ki je bil posebej znan po daru solza.
Vir