V Aleksandriji (v Egiptu), sveti Bazílid, ki je pod cesarjem Septímom Séverom, ker je varoval sveto Potamíjeno, devico, katero so vodili k mučenju, pred predrznostjo nesramnih mož. Za to sveto službo je prejel plačilo. Bil je namreč po njenih molitvah spreobrnjen h Kristusu in po kratkem boju postal slaven mučenec.
Vir
…Komaj je (Potamijena) izgovorila, je že slišala obsodbo (na smrt) in neki vojak Bazilid, ki je obsojene spremljal, jo je vzel in peljal na morišče. Ko pa je množica skušala nanjo navaliti…, je ta odvračal in odganjal suroveže ter pokazal veliko usmiljenja in človekoljubja do nje. Ona je njegovo sočutje hvaležno sprejela in moža opominjala k srčnosti, češ da bo zanj prosila, ko pride k svojemu Gospodu, in mu v kratkem povrnila, kar ji je dobrega storil. Ko je to rekla, je pogumno prestala konec. Po malem in počasi so jo na raznih delih telesa od pet do glave polivali z vrelo smolo. Tako je deklica dobojevala boj, vreden, da se opeva.«
Minilo je nekaj dni. Na Bazilida, ki je kot pogan nekajkrat poslušal Origena, pa se prej še ni odločil za Kristusa, sta mučeniško pričevanje Potamijene in njena molitev tako vplivala, da je spoznal moč in resničnost krščanske vere. Gnali so ga pred sodnika. Evzebij nadaljuje: »Prišli so k njemu bratje v Bogu in ga vprašali, odkod ta nenadna in nenavadna gorečnost. Dejal je, da je tri dni po svoji mučeniški smrti ponoči k njemu stopila Potamijena, mu položila venec na glavo in rekla, da je prosila Gospoda milosti zanj, da je dosegla, za kar je prosila, in da bo milost kmalu prejel. Nato so ga bratje krstili.« Naslednji dan je bil obglavljen…
Vir