Imena: Benedikt, Beno, Benito, Beneto, Beni, Benedikta, …
Današnjega svetnika štejemo med najpomembnejše sodelavce Karla Velikega in njegovega naslednika Ludvika Pobožnega. Pritiče pa mu naslov: prvi veliki oče meništva germanskega rodu.
V mladih letih ni kazal, da bo šel na pot meništva. Bil je sin dvornega velikaša Aigulfa, ki je bil vizigotskega rodu. Kazal je veliko bistrost, odlikoval ga je ljubezniv nastop. Prvi čas je kazalo, da po očetovem zgledu išče vojaško slavo. Doživel pa je duhovni pretres. Brat mu je padel v reko Ticino, Witiza (tako je bilo njegovo rojstno ime) ga je le s težavo rešil. Zdaj je dobil o vrednosti življenja drugačno sodbo in se odločil, da rajši stopi v službo nebeškega kralja.
Okoli leta 774 je stopil v benediktinski samostan v Dijonu in dobil ime Benedikt. Začel pa je vznemirjati sobrate, češ da so njihova pravila premalo zahtevna. Začel se je ravnati po veliko strožjih navodilih sv. Pahomija iz Egipta in sv. Bazilija iz Kapadokije. Toda ni šlo. Izkazalo se je, da ne more od menihov v francoskem podnebju terjati toliko kakor v toplejših krajih. Znova je preučil pravila sv. Benedikta iz Nursije (umrl leta 547) in ugotovil, da so do kraja premišljena, toplo človeška in skladna z evangelijem. Ta pravila je uveljavil v samostanu, ki ga je sezidal okoli leta 787 na svojem domačem posestvu blizu mesta Montpelliera v južni Franciji.
Ta samostan se je razvil v matično hišo vedno naraščajočega števila samostanskih ustanov. Ko je cesar Karel Veliki videl napredek benediktinskega reda, je Benedikta povabil na dvor in ga zaprosil za pomoč pri zatiranju krivoverstev. Ta mu je rad ustregel, toda v državni aparat se ni pustil vpreči. Pri cesarju je dosegel, da so smeli benediktinski menihi v Anianu sami voliti opata, ki je užival imuniteto. Na sinodi leta 813 v Aachnu pa je prodrl z načrtom, naj se po vseh cerkvah pri božji službi redno pridiguje, kar dotlej ni bilo ukazano.
Cesar Ludovik Pobožni je Benediktu še bolj zaupal. Imenoval ga je za generalnega opata benediktinskega reda za vso državo. Na cesarjevo željo je ustanovil blizu Aachna nov, zgledni samostan, kjer je bila najvišja šola za menihe v državi. Prvo ime tega samostana je bilo Inden, pozneje pa je zaslovel pod imenom Kornelimünster. Posebej omenimo, da so ga stoletja obiskovali tudi slovenski romarji, ko so hodili v Köln in Aachen.
Leta 816 je povabil opate na sinodo v Inden. Tam so se posvetovali, katere razvade in pomanjkljivosti bi bilo treba odpraviti in katere nove uredbe uvesti. Sinodalne sklepe je cesar potrdil. Bendiktinski samostani so s tem dobili enotno vodstvo in nov apostolski zagon.
Benedikt je umrl 11. februarja leta 821.
Vir
V samostanu svetega Kornelija (na Nemškem), smrt svetega Benedikta, aniánskega opata, ki je pospeševal Pravilo sveti Benedikta. Izročil je menihom navade, ki jih je treba upoštevati in se je mnogo trudil za uvedbo rimske liturgije.
Vir
Otroštvo in mladostna leta so Witizu, kasneje Benediktu, začrtovala bleščeče in brezskrbno življenje plemiča bistrega in prijetnega značaja, vzgojenega na dvoru, spretnega v vseh mogočih veščinah. Vse je kazalo, da je pred njim bleščeča vojaška pot, če si vmes ne bi premislil in začel iskati bolj plemenitega cilja v svojem življenju. K temu mu je pomagal dogodek, ki bi se kmalu končal tragično, za Benedikta pa je bil pravi preobrat. Z vojsko Karla Velikega se je v Italiji boril proti Langobardom, ko je nekoč iz narasle reke Ticino s težavo rešil svojega brata, ki je po nesreči padel vanjo. Dogodek ga je spodbudil k razmišljanju o minljivosti in vrednosti človeškega življenja, zato se je odločil, da želi služiti nebeškemu kralju. Začel se je postiti, se vedno bolj zatekati v samoto in ceniti molk. Ob pomoči slepega meniha Vidmarja, ki ga je srečal v Italiji in ga pripeljal s seboj v Francijo, se je začel pripravljati na vstop v samostan. Po treh letih je dvor zapustil in vstopil med benediktince v samostan Saint-Seine blizu Dijona ter prevzel redovno ime Benedikt. Pet let in pol je preživel v tem samostanu, kjer je poskušal s strogostjo in zahtevnostjo reformirati redovna pravila sv. Benedikta, ki so se mu zdela prelagodna. Bratje pa mu niso mogli slediti, zato je kasneje sezidal popolnoma nov samostan in tam živel v skrajnem uboštvu in veliki spokornosti. A šele po daljšem času iskanja in ko si je pridobil dovolj izkušenj, mu je uspelo najti pravo pot in primerno obliko meniškega življenja. Tako je tretji samostan, ki ga je sezidal na domačem posestvu v Aniani, vedno bolj uspeval in privabljal mnogo menihov, ki so se tam šolali in vzgajali. Benedikt je bil neutruden garač; zidal je nove in nove samostane ter sčasoma vzpostavil mrežo med seboj povezanih samostanov z matično hišo v Aniani, kar je bila takrat novost. Veliko je pridigal in pisal ter skrbel za duhovni napredek preprostega ljudstva, obenem pa bil tudi vpliven svetovalec in pomočnik vladarju Karlu Velikemu. Sodeloval je pri zatiranju krivoverstev, uvedel redno pridigo, skrbel za misijone, spodbujal liturgično gibanje in menihe povezal z božjim ljudstvom. Še večji vpliv je imel pod cesarjem Ludvikom Pobožnim, ko je postal generalni opat za vso državo. Blizu Aachna je ustanovil nov samostan, kjer je bila najvišja šola za menihe v državi, kasneje znan kot Kornelimünster. Svojo dobro premišljeno in temeljito zastavljeno reformo je pripeljal do te mere, da so benediktinski samostani dobili enotno vodstvo in duhovni zagon za stalni napredek.
Ime: Izhaja iz latinske besede benedictus »blagoslovljen« oz. iz deležnika glagola bene dicere »lepo, spodobno govoriti, hvaliti; blagoslavljati«. Njegovo prvotno ime pa je bilo Witiza.
Rodil se je okoli leta 747 v Languedocu v Franciji, umrl pa 11. februarja 821 v Kornelimünstru v Nemčiji.
Družina: Bil je sin dvornega velikaša, zahodnogotskega grofa Aigulfa iz Magueloneja v Akvitaniji v Franciji.
Zavetnik: Nima posebnega patronata, čeprav ga kot prenovitelja lahko štejemo med pomembne zavetnike benediktinskega reda oz. velja za očeta meništva germanskega rodu.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot opata, večkrat tudi skupaj s sv. Benediktom iz Nursije, ponekod z nadnaravnim ognjem poleg sebe.
Goduje: 12. februarja, v cistercijanskem redu pa 11. februarja.
Vir
Večina ljudi misli, da na spremenitev življenjske poti nekoga lahko vpliva kaj izrednega, velikega. To ne drži, kajti Bog se lahko v ta namen posluži česa nepomembnega. V življenju današnjega svetnika je odigrala odločilno vlogo navadna nesreča. Ko je še razmišljal, ali naj se po očetovem zgledu odloči za vojaško kariero, za katero je imel vse potrebne lastnosti, ali za kaj drugega, bolj plemenitega, mu je nekega dne padel brat v deročo reko Ticino. Planil je za njim in ga le s težavo rešil. Zdaj je dobil o vrednosti življenja drugačno sodbo in sklenil je, da bo raje stopil v službo nebeškega Kralja.
Rodil se je okoli leta 750 in pri krstu so mu dali ime Witiza. Njegov oče Aigulf, ki je bil vizigotskega rodu, je opravljal odgovorne vojaške službe pri frankovskem kralju Pipinu in pri Karlu Velikem. Tudi Witizu so obetali veliko prihodnost, kajti bil je bistre glave, prikupnega nastopa, ljubitelj knjig, a tudi vojaško spreten. Bil je kakor rojen za voditelja, vajen temeljito razmišljati, kovati vedno nove načrte in jih uresničevati. Po zgoraj omenjenem doživetju je še tri leta ostal na dvoru, po srečanju s pobožnim menihom pa se je odločil, da vstopi v samostan. Ta sklep je uresničil okoli leta 774, ko je potrkal na vrata benediktinskega samostana pri Dijonu v Franciji. Dobil je meniško ime Benedikt. Poglabljal se je v redovna pravila sv. Benedikta iz Nursije in ugotovil, da so do kraja premišljena, toplo človeška in skladna z evangelijem.
Okoli leta 787 je na rodnem posestvu ob rečici Aniani severovzhodno od Rima zgradil samostan, po katerem je dobil vzdevek Anianski. V njem je Benedikt skladno povezoval življenje po pravilih sv. Benedikta, obogatena z dosedanjimi izkušnjami in prilagojena novim nalogam meništva. Zadel je pravo obliko in mero in privabljal je razen številnih novincev tudi starejše menihe. Samostan v Aniani se je razvil v matično hišo naraščajočega števila samostanskih ustanov. To je bila v razvoju zahodnega meništva izredna novost. Po zamisli sv. Benedikta iz Nursije je bil vsak samostan neodvisen od drugih, drugi Benedikt pa je želel, naj bi vsi samostani ostali med seboj povezani kot ena družina. Ustanavljal je namreč nove in nove postojanke, pač glede na potrebe krajev.
Sposobnega prenovitelja benediktinskega reda je poklical k sebi na dvor Karel Veliki, ker je želel, da bi se frankovska država v verskem pogledu enotno razvijala. Benedikt je cesarju v tem pogledu rad pomagal, ni se pa dal vpreči v državni aparat. Se tesneje je sodeloval s Karlovim naslednikom cesarjem Ludovikom Pobožnim, ki je imel veliko zaupanje v svoje sposobne sodelavce. Na cesarjevo željo je Benedikt Anianski ustanovil zgledni samostan Inden blizu Aachna, ki je bil najvišja šola za vse menihe v frankovski državi. Predstojniki drugih samostanov so se pogosto sestajali v Indenu in skupaj preverjali versko stanje v državi in iskali rešitve za pereča vprašanja. V službo Cerkve je tako stopila urejena duhovna armada, ki si je strnjeno prizadevala za spolnjevanje evangeljskih svetov. Sveti Benedikt se je vse do svoje smrti, 11. februarja 821, trudil, da je ta elita stalno napredovala.
Vir