Zavetnik Zahoda in Evrope; učiteljev, rudarjev, obdelovalcev bakra in jamarjev; šolarjev, umirajočih; proti vročici, vnetjem zastrupitvi in proti
težavam pri kamnih; pred čarovnijami
Atributi: črn habit, kelih s kačo, vrana,
Imena: Benedikt, Benedikto, Beneto, Benito, Beno, Benedikta
Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je 12 cerkva sv. Benedikta
Cerkev ga je razglasila za zavetnika Evrope, pač zato, ker je benediktinski red ohranil in razširil najboljše pridobitve stare rimske omike med sedanje evropske narode, ki so se izobrazili na podlagi latinščine. Rodil se je okoli leta 480 v Nursiji v italijanski deželi Umbrija. Bogati oče ga je zgodaj poslal v rimske šole. Da bi se pa rešil iz pokvarjene študentovske družbe, je Benedikt iz Rima pobegnil v Subiaco in se naselil v skoraj nedostopni votlini nad deročim potokom, kamor mu je menih Roman prinašal hrano.
Mnogo je o njegovem življenju povedal papež sv. Gregorij. Ta poroča, kako je Benediktu v samoti živa domišljija pričarala pred oči mamljivo podobo dekleta, ki ga je srečal v Rimu. Močna skušnjava ga je vabila v svet. Premagal jo je tako, da se je vrgel med trnje in koprive ob votlini, se valjal po njih in odnehal šele, ko je bil ves krvav. Tako je pogasil ogenj strasti.
Po treh letih so ga našli. Ljudje so začeli prihajati k njemu, da bi jim bil duhovni voditelj. Kmalu nato so ga skoraj prisilili, da je postal opat v bližnjem samostanu. Menihi pa ga niso posnemali in so ga hoteli celo umoriti, ko so mu bili v čašo vina namešali strupa. Benedikt pa je naredil križ in čaša se je zdrobila. Spet se je vrnil v svojo prejšnjo samoto. Okrog njega so se začeli zbirati številni učenci. Tudi tu ga je hotel zastrupiti neki zavisten duhovnik, a je svetnik njegovo nakano prepoznal in se rešil. Tedaj je zapustil Subiaco in odšel na goro Monte Cassino med Rimom in Neapljem. Tam je našel star tempelj s kipom boga Apolona: malika je porušil, tempelj pa spremenil v cerkev sv. Martina.
Svojim sinovom benediktincem je spisal redovno pravilo, ki se odlikuje po milini in zmernosti in je bilo med 7. in 13. stoletjem edino redovno pravilo na zahodu. Tako je Benedikt tudi oče redovništva na Zahodu. Temelj vsega pravila je: Moli in delaj! Z Monte Cassina je poslal prve brate v svet, ki so ga osvajali s križem in plugom.
Umrl je 21.marca najverjetneje leta 547, star nekaj manj ko 70 let. Pokopali so ga poleg sestre sv. Sholastike.
Vir
Zavetnik: Zahoda in Evrope; učiteljev, rudarjev, obdelovalcev bakra in jamarjev, kotlarjev, šolarjev, umirajočih; priprošnjik proti vročici, vnetjem, mrzlici, zastrupitvi in proti težavam pri kamnih, šenu; pred čarovnijami
Atributi: kelih s kačo ali vran, ki ima v kljunu (zastrupljeni) kruh
Cerkve: v Sloveniji je 12 cerkva sv. Benedikta
Veliki ljubitelj samote je po letih spokornega življenja začel v Subiacu, soteski ob reki Anion, ob sebi zbirati enako misleče učence in jih uvajati v meniško življenje. Od tu ga je pot vodila na grič Monte Cassino med Rimom in Neapljem, kjer je na ostankih poganskega templja ustanovil nov samostan, ki je ostal središče novonastalega reda vse do danes. Za menihe je napisal preprosta Pravila, ki jih označujejo za »evangelij, presajen v resnično življenje.«
Ime: Izhaja iz latinske besede benedictus »blagoslovljen«, ki je deležnik glagola benedicere »lepo, spodobno govoriti, hvaliti; blagoslavljati«.
Rodil se je okoli leta 480 v umbrijskem mestu Norcii (Nursiji) v Italiji, umrl pa 21. marca 547 na Monte Cassinu, prav tako v Italiji.
Družina: Rodil se je v bogati in spoštovani krščanski družini. Imel je sestro dvojčico, sv. Sholastiko.
Skupnost: Benediktinci so najstarejši meniški red v zahodni Evropi, saj ga je sv. Benedikt ustanovil že leta 529 in zanje sestavil preprosto redovno pravilo (Regula). Njihov matični samostan je še danes na Monte Cassinu.
Vodilo: Ora et labora, moli in delaj.
Čudeži: Benedikt je bil dvakrat na čudežen način obvarovan smrti: prvič se je čaša s strupom razletela, ko je nad njo naredil znamenje križa; drugič pa je krokar na njegov ukaz odnesel zastrupljeni kruh. Sv. Gregor pa navaja še veliko drugih čudežev, ki so se zgodili na njegovo priprošnjo.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot opata ali benediktinskega meniha v črnem habitu s knjigo pravil ali s križem v roki. Njegova atributa sta še kelih s kačo ali vran, ki ima v kljunu (zastrupljeni) kruh. Pogosto je upodobljen trenutek njegove smrti, ko ga obdajajo redovni sobratje.
Življenjepis: O njem je pisal najprej papež sv. Gregor Veliki, poleg njega pa v obliki pesnitve še neki Marko.
Smrt: Umrl je na veliki četrtek v samostanu na Monte Cassinu. Dal se je zanesti v cerkev sv. Martina, kjer je najprej zaužil sveto Rešnje telo. Stal je pokonci, a ker ni imel več moči, sta ga podpirala dva brata. Vzdignil je roke in med glasno molitvijo za umirajoče izdihnil.
Grob: Pokopali so ga poleg njegove sestre Sholastike. Kasneje naj bi njegove relikvije prenesli v Fleury v Franciji, a to ni potrjeno. Ko so samostan na Monte Cassinu obnavljali, so odkrili njegov prvotni grob.
Beatifikacija: Za svetnika ga je leta 1220 razglasil papež Honorij III.
Pri nas: V Sloveniji mu je posvečenih osem cerkva. Po njem se imenujejo tudi naselja, npr. Benedikt v Slovenskih goricah, več zaselkov Bedenik. Na našem ozemlju so imeli benediktinci več samostanov: Štivan pri Devinu, Osoje, Milstatt, Klošter v Ziljski dolini, Šentpavel, Možac in Rožac ter Gornji Grad.
Goduje: 11. julija, prej 21. marca.
Vir
Spomin svetega Benedikta, opata, ki je bil rojen v Nursiji v Umbriji in v Rimu vzgojen. Začel je puščavniško življenje v kraju Subiacu. Zbral je okoli sebe mnogo učencev, se nato podal v Cassino, kjer je ustanovil slavni samostan ter sestavil Pravilo, ki je tako prešlo v vse pokrajine, da se imenuje oče menihov na Zahodu. Poroča se, da je umrl enaindvajsetega marca.
Vir
Svetega Benedikta, začetnika zahodnega meništva, je papež Pavel VI. 24. oktobra 1964 razglasil za prvega zavetnika Evrope, ker je “s križem, knjigo in plugom prinesel krščanski napredek narodom, razkropljenim od Sredozemskega morja do Skandinavije, od Irske do prostranih nižin Poljske”. Poljak Janez Pavel II., prvi slovanski papež, je leta 1980, ob 1500 letnici rojstva sv. Benedikta, dejal, da je bila Evropa na novo rojena ob propadu velikega rimskega imperija. »Ko se je porajala na njegovih kulturnih temeljih, je po zaslugi benediktinskega duha iz tistega izročila povzela in v dediščino evropske in vesoljne kulture utelesila vse tisto, kar bi se sicer izgubilo.« Redovna pravila, ki jih je sestavil sveti Benedikt in jih imenujejo “evangelij, presajen v resnično življenje”, je mogoče povzeti v treh besedah: ‘Ora et labora!’ (Moli in delaj). Skladno povezovanje dela in molitve je ideal krščanskega prizadevanja za popolnost ali izpolnjevanje božje volje.
Papež Gregor Veliki, ki je sestavil življenjepis sv. Benedikta v obliki pogovora z namišljenim diakonom Petrom, pove, da se je Benedikt rodil v plemeniti družini v Nursiji to je današnje mestece Norcia v Umbriji in sicer okoli leta 480. O njegovi družini vemo le to, da je imel sestro dvojčico Sholastiko, ki je vse življenje hodila po bratovih stopinjah in ga posnemala tudi v svetništvu (njen god obhajamo 10. februarja). Starši so Benedikta poslali v Rim, da bi se izpopolnil v pravnih vedah, toda prav kmalu je bil sit Rima in njegove pokvarjenosti. Najprej se je umaknil v bližino mesta Tivoli, kjer si je poiskal družbo enako mislečih. Kmalu je spoznal, da ta družba ni zanj, zato se je skril v samotno sotesko reke Aniene nedaleč od mesta Subiaco, ker je želel biti popolnoma ločen od sveta, da bi ob branju in premišljevanju Svetega pisma in v molitvi našel stik z Bogom ter prodrl v globine svoje duše. Pa ni bil dolgo sam. Nekega dne so se pred njegovo votlino prikazali puščavniki iz Vicovara in ga prosili, naj namesto umrlega predstojnika prevzame vodstvo njihove skupnosti. Benedikt je njihovo gorečo prošnjo uslišal. Puščavniki pa so bili svojeglavi, zato jih je zapustil. Po dolgem premisleku je sprejel vodstvo nove redovne skupnosti, ki se je bila voljna ravnati po njegovih pravilih. Tem svojim redovnikom je Benedikt hotel biti ‘oče’, to namreč pomeni beseda ‘abbas’ ali po slovensko ‘opat’.
Čez nekaj časa je izbral najboljše menihe iz dvanajstih samostanov, ki jim je bil ‘oče’, in se napotil proti jugu. Ustavil se je pri mestu Cassino pri Neaplju, zgrajenim pod visokim gričem. Na vrhu tega griča je zrastel znameniti samostan Montecassino, ki velja za matično hišo benediktinskega reda in v nekem smislu vseh samostanov na krščanskem Zahodu. Stari viri postavljajo začetek Montecassina v leto 529: ta letnica ima tudi simboličen pomen tega leta je namreč bizantinski cesar Justinijan dal zapreti zadnjo pogansko šolo v Atenah, Montecassino pa je zasvetil kot novo žarišče krščanske kulture. Skupnost na Montecassinu je opat Benedikt vodil vse do svoje smrti, najbrž leta 547.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.