Atributi: Na vzhodnih upodobitvah je prikazan kot mlajši mož, na zahodnih pa kot starejši in bradati mož. Skoraj vedno je prikazano mučenje v vreli smoli.
Imena: Bonifacij, Bonifac; Bonifacija.
Mučeniško zgodbo svetega Bonifacija, tretjega med »ledenimi svetniki«, sicer postavljajo pod vprašaj, saj je prepletena z mnogimi neverjetnimi dogodivščinami, iz katerih je danes težko izluščiti zgodovinsko jedro. Izročilo o njegovem življenju pa je dovolj močno, predvsem pa poučno, da se ob njem lahko ustavimo. Bil naj bi upravitelj velikega premoženja mlade Rimljanke Agleje. Oba sta bila sicer kristjana, njuno življenje pa je bilo vse prej kot zgledno. Živela sta razuzdano, Bonifacij je bil vdan pijači, reševalo pa ga je dobro in usmiljeno srce, saj je rad pomagal revežem. V nekem trenutku pa je Agleja sklenila temeljito spremeniti svoje življenje in je k temu nagovorila tudi Bonifacija. Poslala ga je na vzhod, da bi prinesel relikvije mučencev, ki bi jih častila in se jim priporočala. Bonifacij se je spreobrnil. Odpravil se je na dolgo pot. Ves čas je delil miloščino, obiskoval cerkve in pomagal po bolnišnicah. Nazadnje ga je pot privedla v Tarz, Pavlovo mesto, kjer so takrat mučili kristjane. Tudi sam je leta 304 ali 305 daroval življenje za Kristusa. Zgodba o tem pravi nekako takole:
V mestu Tarzu cesarski namestnik Simplicij grozovito muči kristjane. Ko Bonifacij to zve, se prerine do sredine morišča, objame mučence in glasno kriči: »Velik je Bog kristjanov! Velik je Bog mučencev! Prosite zame, vi služabniki Jezusovi, da se bom lahko tudi jaz udeležil vašega boja zoper satana! Borite se moško, vi junaki in spoznavalci Gospodovi! Strite satana s svojimi krvavimi nogami! Težko je delo, ali sladek je počitek! Strašne so muke, veselje pa je neizrekljivo! Na tem svetu bodo rabljevi pomočniki mučili telo, v prihodnosti pa mu bodo stregli sveti angeli.« Ko ga namestnik razjarjen zaslišuje in ga sili, da bi daroval bogovom, odgovori: »Nikdar ne darujem vašim lesenim in kamnitim malikom. Moja daritev, darovanje mojega srca in življenja, gre le mojemu Zveličarju.« Namestnik ga ukaže zgrabiti in mučiti, Bonifacij pa z očmi, povzdignjenimi proti njemu nebu, moli: »Zahvaljujem se ti, Gospod Jezus, za trpljenje, ki ga smem trpeti. Pomagaj svojemu služabniku, saj veš, da vse to trpim zaradi tvojega imena!« Potem zakliče drugim mučencem: »Prosite zame, da srečno z vami dokončam življenje in prejmem krono zveličanja.« Ti pa mu kakor iz enih ust odgovore: »Gospod naj hitro dokonča tvoj tek in naj zapiše tvoje ime med prvorojence.« … Simplicij nadaljuje z zasliševanjem: »Neumnež! Kako moraš biti tako nespameten in upati v človeka, ki je bil kot hudodelec pribit na križ?« »Molči,« ga prekine Bonifacij, »molči in si ne drzni izgovarjati imena Tistega, pred katerim se tresejo hudiči v peklu in angeli v nebesih pripogibajo kolena! Trepetaj tudi ti, stari hudobnež! V kratkem boš izkusil Gospodovo moč!« Simplicij ukaže nanj zliti kotel, poln vrelega olja, vendar mu ta po čudežu ne škoduje. Tik preden mu odsekajo glavo, Bonifacij zmoli še svojo zadnjo molitev za odpuščanje preteklih grehov: »Gospod, ne spominjaj se mojih hudobij, ki jih iz srca obžalujem. Sprejmi milostno dar mojega življenja, ki si mi ga po svoji veliki milosti dovolil darovati. Daj pa tudi vsem navzočim pravo spoznanje in spreobrnjenje.« Ko mu odsekajo glavo, ta s tolikšno silo trešči na tla, da se strese zemlja in pojavijo razpoke. Ljudstvo prestrašeno vzklikne: »Velik je Bog kristjanov.«
Pripisujejo mu tudi tole prošnjo: »Gospod vsemogočni Bog, Oče edinorojenega Sina, stoj ob strani svojemu služabniku in vodi mojo pot, po kateri hodim, da bo tvoje ime slavljeno na veke.«
Sveti Bonifacij, mučenec, goduje 14. maja
Vir
Bonifacij, tretji med “ledenimi svetniki”, je po sporočilu umrl mučeniške smrti leta 290 v Tarzu v Ciliciji. Četudi je imelo grško sporočilo o trpljenju zgodovinsko jedro, je tako poromanjeno in tako prepleteno z raznimi dogodivščinami, ki so neverjetne, da je iz njega težko dobiti natančnejšo podobo mučenčeve osebnosti. Sporočilo tudi pravi, da so njegovo truplo pokopali ob Latinski cesti (Via Latina) v Rimu. Bonifacij je zavetnik nekega samostana na Aventinu. Njegov god se od 10 stoletja dalje obhaja 14.maja.
BSS III, 324-326; ŽS II, 234-245; Wimmer, 160 in 193; Gefolge des Lammens (Salzburg 1960), 238
BESEDE SVETEGA MUČENCA BONIFACIJA
Gospod, Vsemogočni Bog, Oče edinorojenega Sina, stoj ob strani svojemu služabniku, in vodi mojo pot, po kateri hodim, da bo tvoje ime slavljeno na veke.
Gospod Jezus Kristus, božji Sin, zahvalim se ti za svoje trpljenje! Pomagaj svojemu hlapcu in mi olajšaj bolečine. Ne daj, da bi me premagal moj sodnik, saj veš, da vse to trpim zaradi tvojega imena. Pošlji svojega angela in sprejmi mojo dušo v miru; naj mi ne škoduje pogubni morilski zmaj s svojo zlobo, naj me ne ukane z zvijačo; marveč mi daj, da se spočijem v zboru tvojih svetih mučencev, ki so s krvjo potrdili pričevanje zate! Gospod, reši svoje ljudstvo pred stisko brezbožnežev; zakaj tebi gre vsa čast in moč s tvojim edinorojenim Sinom in svetim oživljajočim Duhom na veke.
Bojujte se, bojevniki in pričevavci Kristusovi, poteptajte satana in vztrajajte. Veliko je delo, velik pa tudi mir in pokoj; strašna je muka, a neizrekljivo veselje. Na tem svetu bodo rabljevi pomočniki mučili telo, v prihodnosti pa mu bodo stregli sveti angeli.
Vir: Leto svetnikov
Rojstni dan za nebesa svetega Bonifacija, mučenca, ki je pod Dioklecijánom trpel pri mestu Tarzu in bil pokopan v Rimu ob Latinski cesti. Dolgo je živel v nečistosti, pa se je na božji opomin spokoril in ni le zapustil greha, kateremu je bil vdan, temveč je skozi različne muke vneto hitel k palmi mučeništva.
Vir
Današnjega godovnjaka svetega Bonifacija, čigar mučeniško zgodbo sodobni življenjepisa postavljajo pod vprašaj, kažejo kot zgled grešnikom, ki zaradi svoje grešnosti obupavajo nad božjim usmiljenjem. Sveti Avguštin, ki je dolgo živel v grehih, je zapisal: »Bog nam je dal varno zavetišče pokore, da zavoljo svojih grehov ne obupamo.« Na drugem mestu pa pravi: »Grehi imajo svojo mero, milost božja pa je neizmerna, zato naj noben grešnik ne obupa.« Prisluhnimo zgodbi sv. Bonifacija in zvedeli bomo, kako je božje usmiljenje rešilo njega in ženo, s katero je živel v grešnem razmerju.
Bonifacij je bil vrhovni upravitelj ogromnega imetja mlade Rimljanke Aglaje, hčere prokonzula Akacija. Tako Bonifacij kot Aglaja sta bila po krstu kristjana, po življenju pa ne. Bonifacij se je zapletel v zanke strasti in bil je vdan pijači. Imel pa je dobro in usmiljeno srce, rad je pomagal ubogim. Ta lastnost ga je priporočala božjemu usmiljenju.
Pod vplivom božje milosti se je svojega žalostnega stanja prva zavedla Aglaja. Trdno je sklenila, da bo zaživela novo življenje. Da bi odpravila bližnjo priložnost za greh, je svojemu upravitelju Bonifaciju naročila, naj gre na Vzhod zbirat ostanke svetih mučencev, ker je slišala, da bo tisti, ki jih pobožno časti, deležen tudi njihove nebeške slave. Bonifacij ji je ustregel, pred odhodom pa ji je napol v šali rekel: »Če bi ti prinesli moje telo kot telo mučenca, ali bi ga sprejela?«
Z bogatim spremstvom se je z ladjo pripeljal do Tarza, glavnega mesta rimske pokrajine Kilikije, kjer se je rodil sveti Pavel. Bonifacijeva duša je bila temeljito spreobrnjena. Ko je slišal, kako tamkajšnji cesarski namestnik Simplicij divja zoper kristjane, je svoje spremstvo poslal v gostišče, sam pa šel v palačo namestnika, ki je ravno tedaj kruto mučil in zasliševal kakšnih dvajset kristjanov. Bonifacij je stopil pred namestnika in pogumno zaklical: »Velik je Bog kristjanov, velik je Bog mučencev!« Potem se je obrnil h krščanskim pričevalcem ter jih bodril, naj vztrajajo, da bodo deležni večnega miru. Predobro je vedel, kaj se pravi imeti srčni mir, saj je bil v Rimu dolgo razdvojen s svojo vestjo. Dejal jim je še: »Služabniki božji, prosite zame, da se bom z vami združen boril!«
Cesarski namestnik je kar pobesnel. Ukazal je Bonifacija na razne načine mučiti, vendar je vse muke mirno prenašal, tako da so okoli stoječi začeli klicati: »Velik je Bog kristjanov!« To je Simplicija še bolj razjezilo in za drugi dan mu je določil smrt v vrelem olju. Ko so ga z glavo navzdol vrgli v kotel, je ostal nepoškodovan. Šele meč mu je končal življenje. To se je zgodilo leta 304 ali 305.
Njegovi spremljevalci so njegovo truplo odkupili za 500 zlatnikov, ga dali maziliti in zaviti v tančico, nato pa so se z njim vrnili v Rim. Ko je spokorna Aglaja to zvedela, je šla sprevodu naproti. Mučenčeve zemske ostanke je pokopala ob Latinski cesti zunaj Rima. Ko se je preganjanje poleglo, je dala nad njegovim grobom postaviti cerkev. Tam je našla zadnje počivališče tudi sama, potem ko je petnajst let živela spokorno in je svoje bogastvo uporabljala za to, da je izkazovala dela usmiljenja. God sv. Bonifacija se obhaja 14. maja od 10. stoletja dalje.
Zaradi mraza, ki rad nastopi sredi maja, je kmečko ljudstvo svetega Pankracija, Servacija in Bonifacija, ki godujejo 12., 13. in 14. maja, napravilo za ‘ledene svetnike’. In skoraj vsako leto to svoje poslanstvo izpolnijo.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.