Imena: Pierre, Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko; Petra
Rodil se je okoli leta 1215 sredi pustih gričev vzhodno od Rima. Pod vplivom pobožne matere se je že z dvanajstimi leti odločil za redovniško življenje. Najprej si je izbral mirno samostansko zavetišče v kraju Faifolli v domači provinci Molise, nato pa se je odločil za pravo puščavniško življenje. Ustalil se je v votlini gore Pelleno. Leta 1238 je šel v Rim, da bi bil posvečen za duhovnika in dobil papeževo dovoljenje za eremitsko življenje.
Kmalu je zasnoval večje samotarsko selišče v bližnji gori Maiella. Oglašali so se novi učenci. Glas o njegovi sposobnosti duhovnega voditelja in o njegovih osebnih krepostih se je hitro raznesel daleč naokrog. Papež Urban IV. je ustanovo potrdil in ji določil za temelj benediktinska pravila.
Papež Gregor X. je njegovo družbo potrdil kot samostojno vejo benediktinskega reda. šele tedaj se je začel pravi razmah Petrovega samotarskega redovništva. Redovniki so dobili prvo ime po cerkvi Svetega Duha, pozneje pa se je utrdilo ime celestinci. Ljudje so jih spoštovali in kandidatov je bilo veliko. Peter jih je razdelil v 40 skupin, sam pa se je z majhno skupino puščavnikov ustavil na težko dostopnem zahodnem pobočju gore Morrone. Tu ga je presenetila novica, da so ga kardinali, zbrani na konklavu v Perugii, ki je trajal že dve leti, 5. julija 1294 izvolili za – papeža.
Izvolitev je izzvala velikansko navdušenje med ljudstvom. Upali so, da bo novi papež prinesel pravega duha pobožnosti in miru namesto razprtij. Kronanje je bilo pravo zmagoslavje. Takoj pa je prišlo veliko razočaranje. Papež Celestin V. je ostal stari preprosti puščavnik, v katerem ni bilo zvijače. Ni pa bil dorasel spletkam pretkanih politikantov niti ni poznal običajnih predpisov cerkvenega prava. Neapeljski kralj Karel II. mu je hinavsko svetoval, naj med dvanajstimi kardinali imenuje sedem Francozov, češ da mu bodo najboljši svetovalci. Toda bili so sami kraljevi privrženci. Počasi je spoznaval, kako zlorabljajo njegovo dobroto. Končno mu je odprl oči kardinal Gaetani in ga prepričal, da za vladarstvo veljajo drugačna pravila kakor za vodstvo duš k odpovedi in popolnosti. Celestin je pokazal odločnost in 13. decembra istega leta odstopil.
Kardinal Gaetani je postal njegov naslednik in si privzel ime Bonifacij VIII. Bal se je, da bi njegovi nasprotniki mogli Celestina V. nagovoriti, da bi odpoved preklical, zato ga je držal pod nadzorom in ga popolnoma odrezal od sveta na gradu Fumone pri mestu Anagni. Ječo pa si je Peter predstavljal kot samotarsko celico in tam svetniško umrl 19. maja 1296. Ta dan goduje.
Vir
Peter Celestin Moronski je bil deček bistrega uma, skromen in ponižen ter že od mladih nog zaljubljen v knjige, zato ga je mati kljub težkim razmeram poslala v šolo. Z dvajsetimi leti se je odločil za redovniško življenje. Na samotni gori Pelleno si je v votlini uredil celico, ki je bila tako tesna, da je v njej komaj lahko stal in ležal. Želel si je popolne samote in skritosti, a so ga občudovalci in posnemovalci kmalu našli ter nagovarjali, naj se raje pridruži kakšnemu svetemu redu. To ga je spodbudilo, da je šel v Rim, tam prejel mašniško posvečenje in dovoljenje, da sme ostati eremit (puščavnik). Z učenci je na gori Morrone zasnoval večje samotarsko selišče in tam sezidal cerkev Svetega Duha. Po zgledu benediktinskih pravil jim je predpisal strog pravilnik, ki je bil prvič potrjen leta 1263, ponovno pa 22. marca 1275, ko jim je papež Gregor X. dal dovoljenje, da so posebna, samostojna veja sv. Benedikta. Prvotno so se imenovali po cerkvi Svetega Duha (bratje Svetega Duha), kasneje pa se je zanje uveljavilo ime celestinci. Red je kmalu doživel pravi razcvet, tako da je moral Peter redovnike razdeliti v 40 skupin in jih razmestiti po gorah Abruzzi. Leta 1286 se je na generalnem kapitlju odpovedal vrhovnemu prioratu ter si z majhno skupino menihov izbral težko dostopen kraj na pobočju gore Morrone in se tam v miru in molitvi začel pripravljati na smrt. V Cerkvi pa je v tem času nastala velika kriza. Kardinali zaradi notranjih nesoglasij in vmešavanja od zunaj že več kot dve leti niso mogli izbrati naslednika papeža Nikolaja IV. Peter jim je zato napisal ostro pismo, da se bo nanje izlil božji srd, če bodo že naprej zavlačevali. In kaj se je zgodilo? Odločili so se, da bodo na papeški sedež postavili kar njega. Starček pri štiriinosemdesetih letih je izvolitev le stežka sprejel, med ljudstvom pa je zavladalo velikansko navdušenje, saj so upali, da bo novi papež spet prinesel pravega duha pobožnosti, miru in svetosti, ki jo je že vseskozi izžareval. A se je kmalu izkazalo, da to ne bo dovolj in da ne bo kos zapletenim razmeram. Nastala je prava zmeda, saj so ga, preprostega in dobrosrčnega moža, nevajenega političnih spletk, laži in zvijač, prinašali okoli in izkoriščali. Ko je to spoznal, je, po komaj štirih mesecih, nepreklicno odstopil od vodenja Cerkve in se vrnil med svoje menihe. A Gospod ga je hotel preizkusiti do konca: njegov naslednik, papež Bonifacij VIII., ga je v »strahu«, da ga ne bi njegovi pristaši prisili, da se vrne na papeški prestol, dal zapreti v ozko in vlažno celico, kjer je tudi končal svoje zemeljsko življenje.
Ime: Izhaja iz besede caelestinus, ki pomeni »nebeški, božanski«.
Rodil se je leta 1215 v Isernii v italijanskih Abruzzih, umrl pa 19. maja 1296 v ječi gradu Fumone pri Anagni blizu Rima.
Družina: Bil je enajsti izmed dvanajstih otrok, živel je v preprosti kmečki družini Angelari. Vzgajala ga je pobožna mati Marija.
Zavetnik: Je zavetnik knjigovezov in L’Aquile.
Upodobitve: Skoraj vedno ga upodabljajo kot meniha, pogosto s papeškimi insignijami, tudi v ječi s spokorniško verigo.
Goduje: 19. maja.
Vir
V Fumoni (blizu mesta Alatri, v Láciju), rojstvo za nebesa svetega Petra Celestína, ki je v Abruzzu [abrucu] živel kot puščavnik. Slaven po svetosti in čudežih, je bil izvoljen kot osemdesetletnik za rimskega papeža. Prevzel je ime Celestín V., toda še istega leta se je raje odpovedal papeški službi in se vrnil v samoto.
Vir
Tudi slovenski bralci poznajo odličnega italijanskega pisatelja Ignazia Siloneja (1900–1978), saj imamo prevedene vse njegove glavne romane, v katerih se ta iskalec resnice dotika tudi vprašanja vere. Posebej pa se z vprašanjem pristne vere ali svetništva ukvarja v eni svojih zadnjih knjig z naslovom Zgodba ubogega kristjana. To je drama o življenju nenavadne svetniške osebnosti – puščavnika Pietra da Morone, ki je bil proti svoji volji nekaj mesecev papež.
Ta nenavadni mož se je rodil okoli leta 1215 preprostim kmečkim staršem sredi gričev vzhodno od Rima kot predzadnji med dvanajstimi otroki. Gotovo je nanj vplivala pobožna mati, da se je z dvajsetimi leti odločil za redovniško življenje. Kmalu se je odločil za pravo puščavniško obliko meništva. To je poskušal uresničiti na več krajih, nazadnje v neki votlini gore Pelleno, kjer mu je bilo kar všeč. Leta 1238 je šel v Rim, kjer je prejel mašniško posvečenje in tudi dovoljenje papeža Inocenca IV., da sme ostati puščavnik. Nekaj let po vrnitvi iz Rima se je podal na goro Morrone v Abrucih in tam z dvema učencema zasnoval večje samotarsko selišče. Njihovo središče je bila cerkev Svetega Duha. Glas o njegovi sposobnosti za duhovnega voditelja in o njegovih osebnih krepostih se je hitro raznesel daleč naokrog in oglašali so se vedno novi učenci.
V strahu, da bi nove redovne ustanove razpustili, je Peter šel na koncil v Lyon, kjer ga je sprejel papež Gregor X. in njegovi redovni družini potrdil obstoj kot samostojni veji reda sv. Benedikta.
Zdaj se je red hitro razmahnil: v nekaj letih se je priglasilo okoli 600 kandidatov. Svoje samotarje je Peter razdelil v štirideset skupin in jih razmestil po gorah Abrucov in drugod. Peter je vse obiskoval, čeprav nerad, ker je zase iskal popolno samoto. Odpovedal se je vodstvu reda in se z majhno skupino puščavnikov naselil na težko dostopnem pobočju gore Morrone, kjer ga niso mogli nadlegovati obiskovalci, ki jih je privabljala slava njegove svetosti. Bil je prepričan, da bo tu v miru molil in čakal smrti, pa ga je presenetila novica, da so ga kardinali, zbrani na konklavu v Perugii, 5. julija leta 1294 izvolili – za papeža.
Zakaj so izvolili prav njega? Hoteli so Cerkvi izbrati pastirja, ki je zavzet za svetost in ga ne zanimajo politične spletke. Izvolitev je izzvala velikansko navdušenje med ljudstvom. Vse je upalo, da bo novi papež prinesel pravega duha pobožnosti in miru namesto neprestanih razprtij. Peter je izvolitev silno nerad sprejel. Sele ko je videl, da bo nesreča še večja, če izvolitve ne sprejme, je privolil vanjo in si vzel ime Celestin V. Ni hotel iti na kronanje v Perugio, temveč so to opravili v mestu Aquila.
Brž je prišlo veliko razočaranje: papež Celestin V. je ostal stari preprosti puščavnik, v katerem ni bilo zvijače, zato ni bil dorastel spletkam pretkanih politikantov niti ni poznal predpisov kanonskega prava, ki jih njegova dobrosrčnost ni mogla nadomestiti. Njegovo dobroto so na veliko zlorabljali. Ko ga je kardinal Benedikt Gaetani prepričal, da za vladarstvo veljajo drugačna pravila kakor za vodstvo duš k odpovedi in popolnosti, je Celestin V. 13. decembra sklical kardinale in odstopil od vodstva Cerkve, da napravi prostor sposobnejšim. Pri tem sta ga vodili ponižnost in modrost – temeljni potezi prave svetosti.
Želel se je vrniti v svojo samoto, pa mu novi papež Bonifacij VIII. – kardinal Benedikt Gaetani – tega ni dovolil, ker se je bal, da bi njegovi pristaši utegnili zahtevati njegovo vrnitev na papeški sedež. Peter je bil dejansko papežev ujetnik. Imel je že skoraj osemdeset let, ko ga je smrt 19. maja 1296 rešila vseh zemeljskih spon. Svetniško čast mu je priznal papež Klemen V. leta 1313.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.