V rimski provinci Óstija, v Italiji, sveti mučenci: Demetrij, Honorát in Flor.
Vir
Demetrij, Honorij in Florus se v rimskem martirologiju spominjajo 22. decembra Informacijo je posredoval Usuard, ki pa se ni zavedal, da gre za ponovitev svetnikov Demetrija in Honorija, ki sta se že spominjala 21. novembra. Opozoriti je treba tudi na to, da v Hieronijevem Martirologiju namesto Honorat beremo Honorij, poleg tega pa je v njem tudi ime Feliks. Honorij pa je v istem Hieronijevem Martirologiju 21. decembra zapisan kot škof in spovednik, vendar neznanega sedeža. Kdo sta bila tedaj Felice in Floro, je zaradi pomanjkanja drugih podatkov nemogoče določiti.
IT
Izraz „sveto telo“ označuje tiste kostne relikvije, ki so bile iz rimskih katakomb in drugod prenesene v Urbe in Orbe v obdobju od konca 16. stoletja do druge polovice 19. stoletja.
Zakaj „telo svetnika“ in ne „sveto telo“? Različni položaj atributa (sveti) glede na predmet (telo) določa bistveno razliko. ‘Telo svetnika’ je predmet kot tak, telo umrlega v katakombah, ki šele pozneje dobi sveto vrednost.
Toda kako prepoznati „telo svetnika“ v katakombah? Ali so bili vsi pokopani ‘mučenci’? To je zelo veliko vprašanje, ki ga prepuščamo drugim študijam, tukaj se želimo sklicevati le na Marcantonia Boldettija (znanega papeškega kustosa in odgovornega za izkop trupel iz katakomb), ki je odkrite ostanke vzel za gotove in jih pripisal mučencu iz prvih treh stoletij. Simbolika, ki je opredeljevala pokop mučenca, je bila naslednja: palma, XP, napis B.M. („blaženi mučenec“), nato pa v notranjosti balzamična posoda s „krvjo“. Pogosto je bilo na nagrobniku zapisano ime ‘mučenca’, če ni bilo, so mu ime dali po izvleku, merila za preimenovanje ‘svetih teles’ pa so bila zelo različna (npr. ime…. škofijskega škofa ali pontifika na položaju; naslovnik cerkve, ki je sprejela telo; katakombe, iz katere je bilo izvlečeno; itd.)
Danes je pomembna simbolna vrednost „svetega telesa“: kristjan Cerkve iz prvih stoletij (pogosto iz urbarja in zato v občestvu s Svetim sedežem), resničen pričevalec evangelija, celo do te mere, da je dal svoje življenje z mučeništvom.
Nazadnje, kult relikvij, ki izvira iz čaščenja umrlih, je danes v Cerkvi priporočljiv, vendar ne vsiljen. Tridentinski koncil ga je na petindvajsetem zasedanju dopolnil pred pretiravanji, Drugi vatikanski koncil pa ga je izrazil takole: „Cerkev v skladu s svojim izročilom časti svetnike, njihove pristne relikvije in njihove podobe.
Kult ‘svetih teles’ je danes raznolik: v pozabi in relikvije so izginile; zelo živ ali celo živahen je ‘mučeniški’ zavetnik nekega kraja.
Kar zadeva sveto telo iz Onorata, je leta 1716 iz katakomb v Calepodiu prišla kost roke, ki jo je prinesel lokalni baron. Relikvija se hrani v župniji svetega Nikolaja. Sveti Onorato je zavetnik Molizeja (CB), njegov praznik pa je dvakrat na leto: 5. julija in 22. decembra (datum v rimskem martirologiju spominja na svetega Onorata iz Toulousa).
IT
Honorat je pretrpel mučeništvo skupaj z Demetrijem in Florusom.
DE