Na gori Olimp (v Bitíniji, v današnji Turčiji), sveti Evstrátij, s priimkom Čudodelnik, opat samostana Agauros.
Vir
Evstratij je bil sin pobožnih staršev. Pri 20 letih je vstopil v samostan Agauros na Bitinskem Olimpu, kjer sta že živela njegova strica Gregorij in Bazilij. Evstratij je tam živel v najstrožji askezi in postal njegov iguman. V sporu glede čaščenja ikon pod cesarjem Leonom Armenskim je bil okoli leta 815 prisiljen zapustiti samostan in se skriti v puščavi gorskega masiva. Po cesarjevi smrti leta 820 se je lahko vrnil v samostan. Postal je znan po čudežih, ki jih je delal. Umrl je pri 95 letih.
DE
Sveti Evstratij z Olimpa, znan tudi kot Eustrat ali Eustrazio, je bil spoštovana osebnost v zgodnji krščanski skupnosti. Velja za enega od uglednih opatov opatije Agauros, ki se nahaja na gori Olimp v Bitiniji (danes Uludağ), ki je del današnje Turčije. Čeprav je o njegovem življenju na voljo le malo podatkov, se zapuščina svetega Evstratija slavi in njegov praznik obeležujemo 9. januarja. Evstratij se je rodil v času verskega preganjanja in političnih nemirov, zato je sprejel življenje, posvečeno služenju Bogu in vzgoji vernikov. Kot opat je opravljal vlogo duhovnega voditelja opatije Agauros in vodil tamkajšnje menihe. V tem času je bila Bitinija regija, kjer so se kristjani soočali s hudim preganjanjem. Rimsko cesarstvo pod vodstvom cesarja Dioklecijana si je prizadevalo izkoreniniti krščanstvo, zaradi česar so mnogi verni verniki umrli mučeniške smrti. Kljub nevarnostim in tveganjem je Evstratij ostal neomajen v svoji veri in nauku Jezusa Kristusa. Sloves svetega Evstratija kot spoštovanega opata je naraščal in mnogi so iskali njegov nasvet in vodstvo. Njegovo modro vodstvo in sočutna narava sta navdihovala menihe pod njegovim vodstvom ter jim dajala moč in spodbudo za soočanje z izzivi tistega časa. Natančne podrobnosti o življenju svetega Evstratija, vključno z njegovim rojstvom in zgodnjimi leti, ostajajo neznane. Vendar je njegova prisotnost v krščanski skupnosti v Bitiniji pustila trajen vpliv. Čeprav zgodovinski zapisi ne razkrivajo veliko o njegovih podvigih, je očitna njegova predanost širjenju evangelija in spodbujanju vere ljudi okoli njega. Kanonizacija svetega Evstratija je potekala v predkongregacijskem obdobju zgodovine Katoliške cerkve, ko formalni postopki kanonizacije še niso bili vzpostavljeni. Vendar sta njegov sloves svetnika in njegov trajni vpliv na vernike pripeljala do priznanja za svetnika. Čeprav s svetim Evstratijem ni povezano noben patronat, verniki še naprej ohranjajo spomin nanj in ga častijo. Njegov praznik 9. januarja je priložnost za praznovanje njegovega življenja, spoštovanje njegove predanosti Bogu in iskanje njegove priprošnje.
EN
Sveti Eustratij (fr: Eustrate; it: Eustrazio) se je rodil okoli leta 726 v vasi Tarsus v Bitini v Mali Aziji. Bil je sin pobožnih staršev in je pri dvajsetih letih vstopil v samostan Agauros na gori Olympus v Bitinji, danes gori Uludağ pri Bursi v Turčiji. Tam sta bila že njegova strica Gregorij in Bazilij. Eustratij je tam živel v najstrožji askezi in postal iguman (opat) samostana.
V sporu glede čaščenja ikon pod ikonoklastičnim cesarjem Leonom Armenskim je moral okoli leta 815 zapustiti samostan in se skriti v gorski puščavi. Po cesarjevi smrti leta 820 se je lahko vrnil v samostan. Postal je znan kot Eustratij Taumaturgos, čudodelnik. Živel je do 95. leta starosti in umrl leta 821. Njegov spominski dan v Martyrologium Romanum je 9. januar, tudi pravoslavni se ga spominjajo na isti dan.
NOR
Izhajal je iz vasi v Bitiniji in starši so ga pobožno vzgajali. Pri dvajsetih letih je zaradi želje po popolnem življenju pobegnil od doma in kot menih vstopil v samostan Agauros v Misiji (gora Olimp, (danes Uludağ)), ki sta ga ustanovila sveti Gregor iz Nise in sveti Bazilij ‘Veliki’, iz katerega je izhajala njegova družina. Tam je živel pobožno življenje, pri čemer je uresničeval vse meniške kreposti, zlasti strogo samoodpovedovanje. Pravijo, da je spal samo na levi strani.
Med ikonoklastičnim preganjanjem so bili menihi izgnani iz svojih krajev in tudi Evstacij se je moral umakniti, vendar se je po krizi vrnil v samostan, kjer je postal opat. Tam je po svetem življenju, ki so ga krasili najrazličnejši čudeži, umrl v 95. letu starosti.
IT
Sveti Evstratij je prihajal iz mesta Tarsus. Pri dvajsetih letih je skrivaj zapustil dom svojih staršev in se naselil v samostanu Agauros (na Olimpu v Mali Aziji). Tam je živel strogo asketsko življenje, jedel je le kruh in vodo, noči pa preživljal v molitvi. Čez nekaj časa so ga izbrali za igumena samostana.
Med vladavino ikonoklasta Leona Armenskega (813-820) se je sveti Eustratij skrival pred zasledovanjem in se potepal po hribih in divjini. Po cesarjevi smrti se je vrnil v samostan. Na ustnicah je imel vedno molitev in nenehno je ponavljal besede: “Gospod, usmili se!”
Pred smrtjo je menihom dal navodila, naj jih ne privlačijo zemeljski blagoslovi in naj nenehno razmišljajo o prihodnjem življenju. Ko se je pokrižal z znamenjem križa, je rekel: “V tvoje roke, Gospod, izročam svojega duha,” in v 95. letu starosti umrl v miru.
EN
Sveti oče Evstratij se je rodil leta 751 v Tarsusu, majhnem mestu na območju Optimatije (Bitinije) na severozahodu Male Azije. Tarsus je bil vas in podenota mesta Bitsiani. Njegova starša, Jurij in Megeto, sta bila pobožna in sta živela zmerno udobno življenje. Ker so ga starši dobro vzgojili in izobrazili, ga je pri dvajsetih letih prevzel božanski eros. Zato je zapustil starše in odšel na goro Olimp (danes Uludağ) v Bitiniji jugovzhodno od Burse ter se naselil v samostanu Agauros. V tem samostanu sta njegova strica po materini strani Bazilij in Gregorij zasijala v askezi in kreposti. Eustratija sta zato sprejela njegova strica, ki sta ga imenovala za meniha.
Ko je dosegel, kar si je želel, je Evstratij služil vsem bratom s pripravljenim srcem in ponižnim duhom, z mislimi, ki se niso ukvarjale s stvarmi sedanjega časa, in nikoli ni pridobival stvari, razen enega oblačila iz kozje dlake in nekaj posteljnine iz ovčje volne, na katerih je počival. Med brati je bilo rečeno, da Evstratij, odkar je postal menih, v petinsedemdesetih letih svojega asketskega življenja ni nikoli legel ali spal vodoravno ali počival plosko. Ko sta se umaknila opat in njegov naslednik, namreč stric Gregorij in bratranec Eustratios, so ga izvolili za opata, ki je vodil skupnost.
V tem času je postal cesar Leon V. Armenski (813-820) in obnovil ikonoklazem. Zaradi tega so se menihi in asketi z gore Olimp razkropili, da bi se izognili preganjanju in zaporu, sam Evstratij pa je živel v jamah in puščavi kot asket. V tem času se je spoprijateljil s svetim Ioannikiosom Velikim, ki je Evstratija prisilil, da je zapustil svoj samostan. Evstratij je potoval vse do Konstantinopla, kjer so ga skupaj z drugimi ikonofili aretirali in slabo ravnali z njim. Ko so Leona pred oltarjem Hagije Sofije ubili privrženci njegovega naslednika cesarja Mihaela II Amorskega (820-829), prav tako ikonoklasta, so ikonofile izpustili iz zapora in Evstratiju omogočili vrnitev v Bitinijo. Vendar je lahko ponovno vodil svoj samostan v Agaurosu šele ob zmagi pravoslavja leta 842.
Sveti Evstratij je bil živ zgled vseh meniških kreposti. Čez dan je z brati trdo delal ročna dela, ponoči pa je molil in opravljal poklone. Ko so se opravljala vsa bogoslužja, je stal v svetišču in si večkrat rekel: “Gospod, usmili se.” Samostan Agauros je imel približno štiri ali pet podružnic in pogosto jih je obiskoval, da bi spodbudil brate. Na poti se ni obotavljal dati svojega plašča beraču ali konja vojaku v stiski. Nekoč je edinega vola samostana podaril kmetu v stiski. Ko se je vrnil z obiska v Konstantinoplu, je med tamkajšnje revne razdelil ves denar, ki ga je od cesarja prejel za potrebe samostana. Nekega dne je na poti naletel na človeka, ki se je v obupu nad svojimi številnimi grehi pripravljal obesiti. Sveti Evstratij je vzel njegovo roko, si jo položil na vrat in mu rekel: “Naj teža tvojih grehov odslej leži na meni, moj otrok. Na sodni dan bom namesto tebe zanje odgovarjal sam. Vse, kar moraš storiti, je, da odvržeš to vrv in upaš v Boga.” Sveti Evstratij je storil toliko številnih čudežev, da jih zaradi velikega števila ni mogoče zapisati, kot so ozdravljanje bolnikov, vračanje mrtvih v življenje in gašenje ognja. Na ta način je Bog pred ljudmi pokazal svojo moč in naklonjenost svojemu služabniku Evstratiju.
Med prečkanjem reke Propontis na njegovem zadnjem obisku v Konstantinoplu je ladja trčila v skalo in začela zajemati vodo. Evstratij je molil in voda je prenehala pritekati, dokler se vsi niso izkrcali iz ladje. Ko je izstopil z ladje, se je ta potopila. Ko je dosegel enega od podružničnih samostanov v Konstantinoplu, je začutil, da se bliža njegov konec. Povabil je vse svoje učence, naj se zberejo okoli njega, in jih nagovoril z besedami: “Bratje in očetje, čas mojega življenja se izteka. Zato, moji najbolj ljubljeni otroci, ohranite sveto zaupanje. Veste, da so sedanje stvari minljive in prazne, prihodnje pa so večne in neminljive. Zato bodite pozorni in prizadevni, otroci moji, da boste veljali za vredne deleža med odrešenimi.” Nato je izrekel molitev in nad učenci naredil znamenje križa. Dvignil je oči proti nebu in izrekel: “V tvoje roke, Gospod, izročam svojega duha.” Leta 846, po petindevetdesetih letih življenja, se je takoj umaknil v miru.
EN
Sveti Eustratij je živel v 9. stoletju našega štetja in je izviral iz mesta Tarsus v Bitiniji. Njegovi starši so bili prijazni in premožni ter so skrbeli, da so ga vzgojili z ideali krščanstva. Ko je bil star dvajset let, je odšel v samostan Abgar (na Olimpu v Mali Aziji), kjer so bili menihi njegovi strici. Tam je živel strogo asketsko življenje, se vsak dan postil in molil. Sveti Evstratij je vsem služil in pomagal z voljnim srcem in ponižnim umom.
Po Svetem Duhu so očetje samostana videli, da je sveti Efstratij vodil krepostno življenje z bogatimi darovi in ponižnostjo. Po opatovi smrti so ga izbrali za samostanskega igumena.
Sveti je po Božji milosti napovedal svojo smrt. Tik pred smrtjo je poklical menihe in jim rekel: „Bratje, čas mojega življenja na zemlji se je iztekel. Ohranite dediščino, ki ste jo prejeli, kajti stvari tega življenja so začasne in prazne, medtem ko so stvari prihodnjega življenja neomadeževane in večne.“ Takoj ko je končal svoje besede, jih je blagoslovil in naredil znamenje križa na čelu. Nato je pogledal v nebo in rekel: „Gospod, v tvoje roke izročam svojega duha.“
EN