Pri Mendi (v Galiji), sveti Firmín, škof.
Vir
Cerkev v Gévaudanu je starodavna… Dejanja svetega Firmina so malo znana. Stari koledarji in liturgične knjige omenjajo njegovo čaščenje 14. januarja. Škof sveti Firmin je umrl leta 402 v mestu Banassac, ki je bilo znano po delavnicah za izdelavo keramike in kovancev. Pri obnovi cerkve v Banassacu leta 1956 so odkrili pokopni obok svetega Firmina, pod katerim naj bi počivalo njegovo truplo.
FR
Sveti Firminus (ali Firminus, Firmin), škof v Mendeju, je v kronoteki na četrtem mestu.
Po Gallia Cristiana se pojavlja na tretjem mestu, za svetim Privatusom, v drugih antičnih katalogih pa sploh ni omenjen.
Najnovejše raziskave pa ga uvrščajo na četrto mesto za Genijem in pred Valerijem (omenjenim leta 531). Zdi se, da je bil pastir škofije okoli leta 402.
O njem ne vemo ničesar. Nekateri viri navajajo, da je bil njegov grob odkrit leta 1956 v Banassacu. Toda zgodbo o svetem Firminu je treba še potrditi.
Njegov praznik je v lastni škofiji Mende 19. januarja, v Martyrologium Romanum pa je postavljen na 14. januar.
IT
Sveti Fermin iz Mende, znan tudi kot Firmin, je bil ugleden škof mesta Mende v francoski pokrajini Lozère. Rodil se je konec 4. stoletja, vendar o njegovem zgodnjem življenju ni veliko znanega. Domneva pa se, da se je versko izobraževal v Toulousu, mestu, ki je v tistem času slovelo po krščanskih naukih. Sveti Fermin se je uveljavil, ko je bil imenovan za škofa v Mendeju, starodavni škofiji, ki se je nahajala na razgibanem terenu regije Gévaudan. Imenovan je bil v času, ko se je krščanstvo hitro širilo po regiji, ki je bila še vedno pretežno poganska. Sveti Fermin se je kot škof posvetil zahtevni nalogi spreobračanja lokalnega prebivalstva in spodbujanja krščanske vere. Kot pastir svoje črede je sveti Fermin pokazal izjemno predanost in požrtvovalnost. Neutrudno si je prizadeval, da bi prebivalce Mendeja poučil o Kristusovih naukih, in s svojo sočutno naravo in globokim poznavanjem Svetega pisma je osvojil srca mnogih. Ferminova predanost veri in želja po duhovnem razsvetljenju nista poznali meja. Ni skrbel le za duhovne potrebe svoje črede, ampak tudi za njeno telesno blaginjo. Velikodušno je pomagal revnim in pomoči potrebnim ter jim nudil zavetje, hrano in druge oblike podpore. Njegova dejanja dobrodelnosti in nesebičnosti so postala svetel zgled krščanske kreposti za njegovo skupnost. Vendar se je sveti Fermin zaradi svoje predanosti veri soočal tudi s številnimi izzivi. Ko se je Cerkev skušala uveljaviti kot pomembna verska avtoriteta v regiji, sta odpor in sovražnost do krščanstva še vedno prevladovala. Kljub tveganju je sveti Fermin vztrajno opravljal svoje poslanstvo ter prenašal preganjanje in grožnje svoji varnosti. V času njegovega škofovanja se je krščanstvo v Mendeju utrdilo in vera je pridobivala vse več privržencev. Vodstvo svetega Fermina je imelo ključno vlogo pri spodbujanju rasti Cerkve, saj je s svojim vodenjem, učenjem in neomajno zavzetostjo za duhovno in materialno blaginjo krščanske skupnosti postavil trdne temelje zanjo. Vzorno življenje svetega Fermina, ki je bilo polno vere in nesebičnosti, se je končalo v začetku 5. stoletja. Čeprav so natančne podrobnosti njegove smrti nejasne, se domneva, da je svoji skupnosti služil do zadnjega diha. Njegov vpliv na prebivalce Mendeja je bil globok in je pustil trajno zapuščino, ki še danes navdihuje vernike. Zaradi priznanja njegovega pomembnega prispevka k rasti in razvoju krščanske vere je bil sveti Fermin počaščen s kanonizacijo. Čeprav natančen datum njegove kanonizacije ni znan, se domneva, da se je zgodila pred uvedbo formalnega postopka kanonizacije v Katoliški cerkvi, kar ga uvršča v kategorijo svetnikov pred kanonizacijo. Sveti Fermin je v Mendeju v Franciji priljubljen in spoštovan. Čeprav mu ni izrecno pripisano posebno zavetništvo, ga za njegovo priprošnjo prosijo tisti, ki potrebujejo duhovno vodstvo, zaščito in okrepitev vere. Danes spomin na svetega Fermina živi, saj verniki častijo njegov svetniški zgled. Njegovo življenje je pričevanje o moči neomajne vere, sočutja in predanosti služenju drugim. Zapuščina svetega Fermina iz Mende še naprej navdihuje kristjane po vsem svetu in jih opominja na preobrazbeno moč vere, ljubezni in nesebičnosti.
EN
Po izročilu je bil sveti Fermin škof v Mendeju in naslednik svetega Privatusa iz Mendeja, ustanovitelja sedeža. V času cesarjev Valerijana in Galijena je umrl za vero v rokah Krokusa, vodje horde Alamanov.
Stare liturgične knjige in koledarji škofije Gévaudan omenjajo njegov kult 14. januarja in da je umrl v Banassacu. Obnova cerkve v Banassacu je razkrila „l’enfeu“ svetega Fermina, tj. kraj, kjer je počivalo njegovo telo. O njegovem življenju se ni ohranilo nobenih drugih podrobnosti. Njegovo ime se včasih zamenjuje z imenom svetega Fermina iz Amiensa ali Pamplone, za katerega nekateri menijo, da je njegov dvojnik, čeprav to ni merilo rimskega martirologija. Ima lokalno čaščenje.
ES
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 9