Zavetnik mesta Dunaj in gasilcev. Priprošnjik za pomoč pri požarih.
Imena: Florijan, Florjan, Cvetko, Flori, Cvetomir; Florjana, Florijana
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Ljubljani so mu leta 1672 postavili lepo cerkvico pod gradom v spomin na hud požar leta 1660.
Domovina tega še danes enega najbolj priljubljenih “ljudskih” svetnikov, zavetnika proti požarom in povodnjim ter enega izmed
štirinajstih priprošnjikov v sili, naj bi bila rimska provinca Norik, ki se je raztezala na ozemlju današnje Gornje Avstrije. Veliko je legend, ki opisujejo njegovo življenje, zgodovinski podatki pa so bolj skromni. Vemo le, da se je rodil v tretjem stoletju, po vsej verjetnosti v vasi Zeiselmauer blizu Dunaja. Bil je krščen in krščansko vzgojen. Kot častnik rimske vojske je dosegel pomemben položaj, saj je postal vodja pisarne cesarskega namestnika v Lauriaku (vzhodno od Linza). V času Dioklecijanovega preganjanja so tudi v tem mestu zaprli štirideset kristjanov. Florijan jim je želel pomagati, načrtoval je njihov pobeg iz ječe, pa so pri tem prijeli še njega in ga pripeljali pred namestnika Akvilina. Florijan je takoj priznal, da je kristjan in ni popustil prigovarjanju in grožnjam. Po mučenju so mu na vrat navezali težak kamen in ga vrgli v reko Enns.
Zgodbe o Florijanovi mučeniški smrti med drugim poročajo tudi takole:
Vojaki Florijana privedejo pred namestnika Akvilina, ta pa ga nagovarja, naj po cesarjevem ukazu daruje malikom in si tako reši življenje. Ker ne privoli, se iz njega norčuje in mu grozi z mučenjem, Florijan pa povzdigne oči k nebu in glasno moli k Bogu za pomoč: “Moj Bog in moj Gospod! Že od mladosti sem zaupal vate, zato te ne morem nikoli zatajiti. Tvoje ime naj bo hvaljeno v nebesih in na zemlji.
Zate se hočem bojevati in darovati svoje življenje. Tvoja mogočna roka naj me varuje in podpira. Vzemi me med svoje svete in izvoljene vojake, ki so že pred menoj pričali zate.” Akvilin ga zasramuje: “Kako moreš blebetati take bedarije in ne izpolniti cesarjevega povelja?” Florijan mu odgovori: “Ko sem nosil pozemeljsko orožje, sem potihoma služil svojemu Bogu in me satan nikoli ni mogel odvrniti od njegovega češčenja. Ti imaš sedaj oblast nad mojim telesom, ničesar pa ne moreš storiti moji duši; kajti nad njo ima oblast le Bog. Rad sem cesarju pokoren v vsem, v čemer me veže moja vojaška dolžnost; da pa bi daroval malikom, tega mi nihče ne more ukazati.” Oblastnik ga ves razkačen ukaže sleči in neusmiljeno tepsti. Florijan pa reče: “Vedi, da se nič ne bojim tvojih muk; daj zažgati grmado in rad bom šel nanjo v Jezusovem imenu.” Ko ga vojaki še naprej pretepajo, zakliče: “Ravno zdaj darujem pravi dar svojemu Gospodu in Bogu, ki me je okrepčal in povzdignil do te časti, da smem zanj trpeti.” Mučijo ga še bolj, Florijan pa še naprej hvali Boga in na glas pričuje, da je kristjan. Namestnik ga, ko vidi, da z mučenjem nič ne opravi, obsodi na smrt in ga ukaže utopiti v reki Enns, ki teče mimo mesta.
Florijan sprejme obsodbo z velikim veseljem. Vojaki ga odpeljejo na most, Florijan pa jih prosi, da bi smel še nekoliko moliti in priporočiti Bogu svojo dušo. Zvežejo ga, okoli vratu mu privežejo težak kamen. Ko je tako klečal na bregu reke in molil, si ga noben izmed vojakov ni upal potisniti v globoko vodo. Legenda pripoveduje, da se je do njega prerinil neki mlad pogan in ga surovo sunil, da se je zvrnil v reko. Ko pa se je nagnil čez ograjo, da bi videl, kako se utaplja, ni mogel videti ničesar, ker je v trenutku popolnoma oslepel. Florijanovo truplo je reka naplavila na skalo pod bregom, nato pa je priletel velikanski orel in ga varoval, da ga pogani niso mogli oskruniti. Pokopala ga je pobožna žena Valerija, ki se ji je svetnik v noči po svoji smrti prikazal. To naj bi se zgodilo leta 304.
Sveti Florijan, mučenec, goduje 4. maja.
***
Ko je rimski cesar Dioklecijan leta 303 začel z neusmiljenimi preganjanji kristjanov, so bili njegove prve žrtve tisti, ki so služili v rimski vojski. Florijan je bil vojaški poveljnik in upravnik v Noriku (ki se je raztezal od današnjega Celja do Münchna). Razkrili so ga, ko je zavrnil Dioklecijanov ukaz, naj zatira kristjane. Izročilo pravi, da je bil Florijan obsojen na smrt s sežigom. Pripravili so grmado in ga privezali na drog. Florijan je spodbujal svoje mučitelje, naj pohitijo in čim prej prižgejo grmado: »Ko boste to storili, se bom po plamenih povzpel v nebesa!« Polni jeze so poveljniki ukazali Florijana odvezati. Odločili so se, da ga bodo utopili.
Starodavno izročilo pravi, da je bil Florijan utopljen v reki Aniži s privezanim mlinskim kamnom okoli vratu, na kraju, kjer se Aniža izliva v Donavo. Njegove relikvije so nato pripeljali v Rim. Papež Lucij je del relikvij podaril poljskemu kralju Kazimirju in krakovskemu škofu. V kratkem se je Florijanovo češčenje iz Poljske in Avstrije razširilo po vsej Evropi.
Florijan je zavetnik gasilcev in ga pogosto upodabljajo, ko z vrčem vode gasi ogenj. Je priprošnjik tistih, čigar domove pogosto ogrožata požar ali strela.
Nebeški Oče, usmili se vseh, ki jih ogroža ogenj in zaceli rane tistih, ki so utrpeli opekline.
Sveti Florijan je gotovo eden izmed najbolj priljubljenih in češčenih ljudskih svetnikov. Nanj niso pozabili niti gasilci, saj se je njegova podoba zopet vrnila na gasilske domove, njemu v čast se darujejo svete maše in vrstijo zaobljubljene procesije.
Ime: Je izpeljanka iz latinskega imena Florus, ki pomeni »cvetoč; svetel, sijajen, krasen«. Od tod slovenska različica imena Cvetko oz. ženska oblika Cvetka.
Rodil se je v 3. stoletju, okoli leta 250 v današnji vasi Zieselmauer blizu Dunaja v Avstriji, umrl pa 4. maja 304 v Lorchu, prav tako v Avstriji.
Družina: O njegovem življenju je malo znanega. Že v domači družini naj bi bil krščen in krščansko vzgojen.
Služba: Sprva je živel in delal kot rimski častnik v mestu Aelium Cetiumin (St. Pölten), nato pa postal vodja pisarne cesarjevega namestnika v rimskem Lauriaku, današnjem Lorchu pri Ennsu v Zgornji Avstriji.
Preganjanje: Živel in deloval je v času cesarja Dioklecijana, pod katerim je izbruhnilo grozovito preganjanje kristjanov. Ko so v Lauriaku prijeli čez šestdeset kristjanov, večino vojakov, se je Florijan postavil zanje in jih skušal rešiti, a so tudi njega prijeli in zaprli.
Mučeništvo: Vojaki so ga najprej prebičali, nato pa mu z ostrim železjem trgali meso s pleč. Naposled so mu okoli vratu navezali težak kamen in ga vrgli v valove reke Enns.
Legenda: Legenda pripoveduje, da je Florijan klečal na bregu reke in molil, nobeden od vojakov pa si ga ni upal potisniti v globoko reko, dokler se ni do njega prerinil mlad človek in ga sunil, da se je zvrnil v reko. Ko je pogledal za njim, pa je nenadoma popolnoma oslepel.
Pokop: Florijanovo naplavljeno truplo je po legendi varoval orel tako dolgo, dokler ga ni vdova z imenom Valerija pokopala na svojem posestvu. Kasneje so nad njegovim grobom sezidali kapelo, nato pa sloveči samostan avguštinskih kanonikov. Njegove relikvije so tudi v Rimu in Krakovu.
Zavetnik: Najbolj znan je kot zavetnik proti požarom in povodnjim, častijo ga gasilci, kovači, dimnikarji, pivovarji, sodarji, lončarji, izdelovalci mila. Je zavetnik ob suši, proti nerodovitnosti polja, proti viharju, pri opeklinah; Zgornje Avstrije, Bologne, Krakova, Linza, škofije Chur v Švici.
Priprošnjiki: je eden izmed 14 »priprošnjikov v sili«, na katere se ljudje obračajo v različnih stiskah.
Upodobitve: Največkrat ga upodabljajo kot rimskega vojaka, s sulico in zastavo v roki, kako z golido vode gasi gorečo hišo ali cerkev (mesto). Pogosto je upodobljen tudi z mlinskim kamnom.
Goduje: 4. maja.
Običaji: Florijanovo je bil zlasti čas fantovskih praznikov, številnih šeg in navad. Te so povezane tudi z ognjem (da se ne sme kuriti), ponekod pa je praznik združen z jurjevanjem.
Vir
V Lorchu (v ripenskem Noriku, v današnji Avstriji), sveti Florijan, mučenec, ki je bil pod cesarjem Dioklecijanom, po ukazu predsednika Akvilína, vržen z mosta v reko Emzo, s privezanim kamnom na vratu.
Vir
Današnji godovnjak sveti Florijan, čigar ime v slovenskem prevodu pomeni Cvetko, spada med najbolj znane in najbolj češčene ljudske svetnike. Na mnogih hišah vidimo podobo ali kip rimskega častnika s čelado in zastavo ter z vedrom ali golido v roki, ko gasi gorečo hišo ali vas pod seboj. Njegove podobe spet krase mnoge obnovljene ali nove gasilne domove po Sloveniji, kajti sveti Florijan je zavetnik gasilcev, tistih pogumnih ljudi, ki priskočijo na pomoč ob nenadni naravni nesreči – predvsem požaru ali poplavi pa tudi ob potresu. Ko se je po naših domovih še redno molilo, so pri angelovem češčenju ali pri večerni molitvi dostavljali očenaš “v čast svetemu Florijanu, da bi nas varoval časnega in večnega ognja”.
Iz življenja svetega Florijana vemo le malo zanesljivega. Menda se je rodil v bližini današnjega Dunaja. Po rimskem martirologiju (svetniškem koledarju) je bil rimski uradnik v mestu Celtium, današnjem St. Pöltnu. Med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana je tudi v rimski provinci Norik izšel ukaz, da mora vsakdo darovati rimskim poganskim bogovom ali pa umreti. Državni namestnik Akvilinij je poskrbel za strogo izvajanje tega ukaza tudi v Noriku. Florijan je bil kot rimski vojaški uradnik tisto leto (najbrž 304) pri posadki v Lauriacu (današnji Lorch pri Linzu). Akvilinij je lovil kristjane po vsem Noriku. Ko je Florijan, ki je bil nekaj časa odsoten, to zvedel, se je takoj vrnil v mesto, da bi preplašenim kristjanom vlil poguma s svojim zgledom.
Ko se je vračal v mesto, je srečal četo vojakov, ki jo je poslal Akvilinij, da polovi še druge kristjane in jih pripelje predenj. Florijan je vojakom takoj priznal, da je kristjan. Prijeli so ga in ga odvedli pred Akvilinija, ki ga je skušal pregovoriti, naj daruje bogovom. Florijan je to odločno zavrnil in je neustrašeno priznal svoje krščansko prepričanje rekoč, da je pripravljen za Kristusa pretrpeti tudi najhujše muke. Ko se je Akvilinij iz njega norčeval, je Florijan prosil Boga za pomoč. Akvilinij je vojakom ukazal, naj Florijana prebičajo, potem pa mu z ostrim železjem tržejo meso s pleč. To mučenje je Florijan pogumno prestal. Tedaj je cesarski namestnik odločil, naj Florijana vržejo v reko Enns. Vojaki so mu okoli vratu navezali težak kamen in ga vrgli v valove narasle reke. Legenda ve povedati, da je Florijan klečal ob bregu reke in molil in nobeden izmed vojakov si ga ni upal potisniti v globoko vodo. Tedaj se je do njega prerinil mlad človek in ga sunil, da se je zvrnil v reko. Ko se je surovež nagnil čez ograjo mostu, da bi videl utapljajočega se Florijana, je nenadoma popolnoma oslepel.
Telo mučenca Florijana so pokopali verniki. Pozneje so nad njegovim grobom sezidali kapelo, okoli katere je zraslo naselje in v bližini benediktinski samostan, katerega so Madžari leta 900 porušili, kasneje pa je bil nanovo pozidan. Za svojega zavetnika časti svetega Florijana mesto Dunaj. Bolj kot to je pomembno dejstvo, da so si tega svetnika za svojega zavetnika izbrali gasilci.
Znani slovenski narodopisec dr. Niko Kuret meni, da je sveti Florijan izrinil neko pogansko božanstvo, in sicer vodno božanstvo, ki je “imelo na skrbi rodovitnost zemlje”. In to zadevo so kristjani najprej izročili svetemu Florijanu. Šele kasneje so se mu začeli priporočati za pomoč pri požarih.
Ime Florijan je pri nas bolj redko, še manjkrat slišimo ime Florijana, pogostejši pa sta slovenski različici Cvetko ali Cveto in Cvetka. Vsi, ki to ime nosijo, pač že dolgo vedo, da danes godujejo.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.