Svetnik je v svojem življenju opravljal dokaj nenavaden poklic: spreobračal je kaznjence in na smrt obsojene spremljal v zadnji uri. Rodil se je leta 1563 v Abrucih in pri krstu dobil ime Askanij. Pri dvaindvajsetih letih je hudo zbolel. Ko so zdravniki že obupali, se je zaobljubil, da se bo odpovedal svetu, če ozdravi. Ozdravel je in postal duhovnik.
Že kot bogoslovec se je pridružil bratovščini, ki je skrbela predvsem za jetnike in sužnje na galejah. Pozneje se je seznanil z Janezom Adornom, ustanoviteljem duhovniške družbe za izredno dušno pastirstvo. Sestavila sta pravila novega reda in jih predložila papežu Ksistu V.
Ta je pravila potrdil in dal novemu redu ime Manjši redovni bratje. Leta 1589 so slovesno zaobljubili uboštvo, devištvo in pokorščino. Dodali so še četrto zaobljubo, da noben član te družbe ne bo iskal nobene časti ne v redu ne v Cerkvi. Askanij si je pri vstopu v družbo privzel ime Frančišek, iz velikega spoštovanja do asiškega ubožca.
Novi red si je postavil za cilj delovno in bogomiselno življenje. Njihovo dušno pastirstvo naj bo predvsem na prižnici, v spovednici, v ječah, bolnišnicah in na ladjah. V začetku so delovali v Neaplju; prvi predstojnik je bil Adorno. Ko je ta čez dve leti umrl, je vodstvo družbe prevzel Frančišek. Člani tega reda so poznali vse bolnišnice v mestu, vse hiralnice in ječe, niso se sramovali najbolj umazanih pristaniških ulic. Frančišek si je prizadeval, da bi se red razširil tudi na Španskem in Portugalskem.
Ko je čutil, da mu moči pešajo, se je službi predstojnika odpovedal in poromal v Loreto. Naselil se je v samostanu v Agnoni v Abrucih in tam v miru domačih gora umrl na današnji dan leta 1608. Goduje 4. junija.
Vir
V Agnonu [anjónu] (v Molisi), sveti Frančišek Caracciolo [karačiólo], duhovnik, ki je s čudovito gorečnostjo in iz ljubezni do Boga in bližnjega, ustanovil Kongregacijo redovnih manjših klerikov.
Vir
Najbrž bi bila življenjska pot mladega plemiča Askalija precej drugačna, če ne bi pri dvaindvajsetih letih čudežno ozdravel po hudi kožni bolezni. Vse je že namreč kazalo, da mu ni pomoči, zdravniki so obupali nad njegovo ozdravitvijo, zato se je zaobljubil, da se bo odrekel svetu, če mu Bog ohrani življenje. Bil je uslišan, zato je po ozdravitvi vse svoje premoženje razdelil med reveže, v Neaplju doštudiral bogoslovje in bil leta 1587 posvečen v duhovnika. Pridružil se je pobožni bratovščini, skupnosti duhovnikov, ki so si postavili za nalogo, da bodo na smrt obsojene zločince pripravljali na njihovo zadnjo pot in dušnopastirsko skrbeli za sužnje na galejah. Kmalu pa je skupaj z Janezom Avguštinom Adornom ter Fabricijem Caracciolom ustanovil red manjših redovnih bratov, kasneje imenovanih tudi caracciolinci. Sestavil je pravila in jih predstavil papežu Sikstu V., ki je 1. junija 1588 novi red in redovna pravila potrdil. Bratje so zaobljubam uboštva, devištva in pokorščine dodali še četrto, da noben član te družbe ne bo iskal nobene časti ne v redu ne v Cerkvi. Najprej so delali v Neaplju, kjer so imeli hišo in cerkev, delovali pa so v ječah, bolnišnicah in na ladjah. Prvi predstojnik je bil Adorno, za njim pa Askalij, ki si je prevzel redovno ime Frančišek. Njihovo delo je bilo težko in naporno, saj so delovali v najbolj zakotnih pristaniških ulicah, po vseh ječah, bolnišnicah in hiralnicah v mestu, skrbeli pa so tudi za poučevanje mladine. Živeli so skromno in nadvse ubožno, pred vsemi pa je prednjačil Frančišek. Postil se je trikrat na teden, spal v najslabših celicah, pogosto kar na deskah ali golih tleh ter opravljal vsa, še tako umazana dela. Bil je velik v služenju, strog do izpolnjevanja redovnih pravil in mil do človeških slabosti. Kjerkoli se je pojavil, so se revni in potrebni kar gnetli okoli njega, saj so vedeli, da jim bo razdal vse, velikokrat celo svojo obutev in skromno obleko. Veliko časa je preživel tudi v spovednici in imel nasploh močno karizmo za spreobračanje najbolj trdovratnih grešnikov. Kot predstojnik si je zelo prizadeval, da se je njegov red razširil tudi v Španijo in na Portugalsko. Zaradi napornega zunanjega in misijonarskega dela, je v bojazni, da bratom ne bi zmanjkalo časa za molitev in duhovno življenje, vpeljal večno molitev pred Najsvetejšim. Redovniki so imeli vsak dan najprej skupno molitveno uro, nato pa so molili po vrsti vsak še eno uro, tako da je bilo češčenje neprekinjeno.
Ime: Njegovo krstno ime je bilo Askanij Pisquizio, kasneje pa si je privzel redovno ime Frančišek.
Rodil se je 13. oktobra 1563 na družinskem gradu v kraju Villa Santa Maria v Abrucih v Italiji, umrl pa 4. junija 1608 v Agnoni v Italiji.
Družina: Bil je tretji od štirih otrok iz znane neapeljske plemiške družine Caracciolo. Bil je v sorodu s sv. Tomažem Akvinskim.
Zavetnik: mesta Neapelj in združenja italijanskih kuharjev.
Atributi: plašč, bireto, knjiga z redovnimi pravili, monštranca v roki oz. kleče pred njo
Upodobitve: V kapeli palače Cellamare v Neaplju obstaja portret iz časa njegovega življenja, sicer pa ga upodabljajo kot duhovnika v plašču, z biretom in s knjigo z redovnimi pravili, najpogosteje pa z monštranco v roki oz. kleče pred njo.
Beatifikacija: 4. junija 1769 ga je papež Klemen XIV. razglasil za blaženega, 24. maja 1807 pa papež Pij VII. za svetnika.
Goduje: 4. junija.
Vir
Leta 1982 je Ognjišče izdalo knjižico, v kateri je opisano zgledno življenje in junaško smrt sv. Maksimilijana Kolbeja, svetnika iz taborišča smrti. Knjižica nosi naslov Vsak ima svojo pot Dejansko je Bog slehernemu človeku zarisal povsem lastno življenjsko pot, ki je pot k njemu torej pot svetništva. Zgodbe svetnikov, ki jih spoznavamo vsak dan, to resnico potrjujejo. Vsem tem božjim prijateljem je skupno prizadevanje, da bi Gospodu služili z vsem srcem in z vsemi močmi; vsak od njih pa to uresničuje v skladu z darovi in sposobnostmi, ki jih je prejel od Boga.
Sveti Frančišek Caracciolo, današnji godovnjak, je v svojem življenju opravljal nevsakdanji poklic: spreobračal je kaznjence in na smrt obsojene spremljal na zadnji poti. Do tega poklica je prišel po zaobljubi. Rodil se je 13. oktobra 1563 v italijanski pokrajini Abruci in pri krstu so mu dali ime Askanij. Ko mu je bilo dvaindvajset let, je nevarno zbolel na želodcu. Ko so zdravniki že obupali nad njim, se je zaobljubil, da se bo odrekel svetu, če mu Bog ohrani življenje. Ko je ozdravel, je v Neaplju študiral bogoslovje in bil posvečen v duhovnika.
Kmalu se je pridružil pobožni bratovščini, ki je skrbela predvsem za jetnike in sužnje na galejah. Seznanil se je z Janezom Adomom, ustanoviteljem duhovniške družbe za izredno dušno pastirstvo. Skupaj sta opravila štiridesetdnevne duhovne vaje, potem pa sestavila pravila novega reda, ki jih je potrdil papež Sikst V. leta 1588. Novi red ‘manjših redovnih bratov’ je zaživel leta 1589. Askanij si je ob vstopu vanj privzel ime Frančišek iz velikega spoštovanja do sv. Frančiška Asiškega in pod tem imenom ga je Cerkev razglasila za svetnika. Novi red si je postavil za cilj delovno in bogomiselno življenje. Njihovo dušno pastirstvo naj bo predvsem na prižnici, v spovednici, v ječah, bolnišnicah in na ladjah. Sedež njihovega reda je bil v Neaplju. Prvi predstojnik je bil Adorno, a le dve leti; po njegovi smrti je vodstvo družbe prevzel Frančišek.
Člani tega reda so prijeli za vsako delo in šli so povsod: v umazana pristanišča, v bolnišnice, hiralnice in ječe. Noč in dan so trdo delali, užili so le malo počitka in niso poznali nobenega udobja. Red se je iz Italije razširil v Španijo in na Portugalsko. V obe deželi je Frančišek kot predstojnik večkrat potoval. Čutil se je dolžan, da vsem sobratom daje zgled s svojo neutrudno dejavnostjo. Kot božji mož je dobro vedel, da še tako zagnano delo ne more imeti blagoslova, če ne izvira iz molitvenega življenja. Zato je v svojem redu vpeljal večno molitev pred Najsvetejšim: redovniki so imeli vsak dan skupno molitveno uro, nato so molili po vrsti vsak še eno uro, tako da je bila z molitvijo posvečenih vseh štiriindvajset ur vsakega dneva. Njihovo posebno poslanstvo je bilo delo med kaznjenci in na smrt obsojenimi zločinci. Frančišek je vedno znal odpreti njihova srca za usmiljenega Boga.
Ko je čutil, da mu pešajo moči, se je odpovedal mestu redovnega predstojnika. Potem je poromal v Loreto, od tam pa se je umaknil v samostan svojega reda v Abrucih.
V miru domačih gora je umrl 4. junija 1608. Papež Klemen XIV. ga je razglasil za blaženega, Pij VII. pa leta 1807 za svetnika. Časte ga kot zavetnika Neaplja.
Vir