Imena: Frančišek, Ferenc, Franc, Franči, Francl, Frenko, Ksaver, Frank, Franek, František; Frančiška
Rodil se je leta 1748 v Grenoblu kot deseti izmed petnajstih otrok. Z družino je bilo v sorodu več duhovnikov in redovnikov, zato ni čudno, da je poleg dobre domače vzgoje prav njihov zgled vplival tudi na Frančiška, da je vzorno preživel mlada leta in si pridobil plemenit značaj. Po končani srednji šoli se je odločil najprej za duhovniški, potem še za redovniški poklic. Stopil je v misijonsko družbo sv. Vincencija in čez dve leti postal duhovnik. Poslali so ga učit bogoslovce v mesto Annecy. Po petnajstih letih je prišel v Pariz in prevzel odgovorno službo voditelja novincev v glavni misijonski hiši.
Tiho življenje in delo je uničila francoska revolucija. Prva žrtev je bila pariška hiša misijonarjev pri sv. Lazarju (od tod ime »lazaristi«). Ponoči 12. julija 1789 je pred njo pridrvelo kakih 4000 revolucionarjev in jo deloma izropalo deloma razrušilo. Četudi se je divjanje pozneje nekoliko umirilo, so vendar člani družbe zaslutili, da jim v domači deželi za dolgo ne bo več mogoče delovati. Frančišek je prosil vrhovnega predstojnika, naj mu dovoli oditi v misijone na Kitajsko. Ta je prošnji ustregel. V spremnem pismu so svetnika takole predstavili: »Gospod Clet združuje v sebi vse darove, ki jih more kdo želeti: pobožnost, učenost, zdravje, ljubeznivost, skratka: izvrsten mož je.«
Potovanje na Kitajsko je bilo takrat polno nevarnosti in seveda dolgotrajno: pol leta na morju in mesec po suhem. Frančišek je najprej deloval eno leto v pokrajini Kiangsi. Ni hotel prehitro krščevati, češ da je pogane na krst treba temeljito pripraviti. Nato so ga poslali v obširno pokrajino Hukuang, kjer je ostal do svoje mučeniške smrti. Pokrajino so sicer imenovali »kitajska žitnica«, toda siromaki so od tega malo imeli. Frančišek je svojemu bratu opisal njihovo revščino; tudi borna kočica, v kateri je stanoval, ni bila nič boljša, po pravici jo je imenoval »slamnati grad«.
Zaradi znanega »obrednega spora« so bile razmere za misijonarje na Kitajskem tedaj zelo hude. Zdaj je vzplamtelo preganjanje v eni, zdaj v drugi pokrajini. 18. februarja 1820 je umrl mučeniške smrti tudi Frančišek.
Njegov spomin obhajamo 18., ponekod 17. februarja.
Vir
Kdo ve, kako bi sicer teklo življenje učenjaka Cleta (zaradi njegovega obsežnega znanja so ga klicali »živa knjižnica«), če ne bi bilo divjanja in opustošenja, ki ga je za seboj pustila francoska revolucija. Ker je bila matična hiša lazaristov v Parizu izropana in porušena, članom družbe pa onemogočeno delovanje, je Frančišek Regis Clet zaprosil za odhod v misijone. Skoraj trideset let svojega življenja je nato posvetil delu za širjenje evangelija na Kitajskem. Težko misijonsko delo je na koncu kronal z mučeniško smrtjo, saj naj bi ogromno Kitajcev »pohujšal z oznanjevanjem tuje vere«.
Ime: Ime je dobil po ravno takrat razglašenem svetniku, jezuitu Janezu Frančišku Regisu, ki je bil prav tako iz Grenobla. Frančišek sicer pomeni »frankovski«.
Rodil se je: 19. avgusta 1748 v Grenoblu v Franciji, umrl pa: 18. februarja 1820 v Učangfluju, glavnem mestu pokrajine Hupei na Kitajskem.
Družina: Rodil se je v bogati in pobožni družini, bil je deseti izmed petnajstih otrok. Njegov oče je bil posestnik in trgovec; poleg njega je še en brat postal duhovnik, ena sestra pa redovnica. Zlasti je bil povezan z najstarejšo sestro Marijo Terezijo.
Skupnost: 18. marca 1771 je naredil zaobljube v Misijonski družbi in bil leta 1773 posvečen v duhovnika. Misijonsko družbo (CM) je leta 1625 ustanovil sv. Vincencij Pavelski za »službo ubogim«. Poleg dobrodelnosti je eno njihovih glavnih področij še vedno vodenje ljudskih misijonov.
Službe: Po posvečenju je najprej v Annecyju poučeval bogoslovce moralno teologijo, kasneje pa postal ravnatelj novincev v matični hiši v Parizu. Po francoski revoluciji so mu predstojniki dovolili, da je odšel za misijonarja na Kitajsko.
Misijon: Aprila 1791 se je vkrcal na ladjo in po dolgem, pa tudi nevarnem potovanju srečno prispel na Kitajsko. Prvo leto je deloval v pokrajini Kiangsi, nato pa so ga poslali v obširno pokrajino Hukuang, kjer je ostal do smrti.
Zavetnik: nima posebnega patronata.
Kreposti: Bil je plemenitega značaja, izredno bister in učen. Poleg tega sta ga odlikovali zlasti globoka pobožnost in ljubeznivost ter neustrašen pogum.
Mučeništvo: V času velikega preganjanja kristjanov, ki ga je ukazal cesar, so ga biriči prijeli 16. junija 1819 (izdal ga je nekdanji krščanski učitelj) in ga mučili, tepli po obrazu in zasliševali. Po pol leta neprestanega mučenja so ga na koncu privezali na križ in zadavili z vrvjo.
Upodobitve: Večinoma ga upodabljajo kot moža v zrelih letih z belo brado in v značilni kitajski noši. V rokah običajno drži križ ali mučeniško palmo, okrog vratu ima ponekod štolo.
Grob: Zvesti kristjani so ga najprej pokopali na Kitajskem, kasneje pa so njegovo truplo prenesli v Pariz v matično hišo, nato pa premestili v cerkev sv. Lazarja.
Goduje: 18. februarja.
Beatifikacija: Papež Leon XIII. ga je 27. maja 1900 razglasil za blaženega, papež Janez Pavel II. pa 1. oktobra 2000 za svetnika.
Atributi: bela brada, kitajska noša, mučeniško palmo, štola okrog vratu
Misel: »Na tem svetu sva daleč vsaksebi. Toda kakšno bo najino veselje, ko se bova spet videla v nebesih! In edino po nebesih hrepeniš ti, kakor jaz …« (v pismu sestri)
Vir
V mestu Wu-hang (v pokrajini Hu-bei, na Kitajskem), sveti Frančišek Regis Clet, duhovnik in mučenec iz Misijonske kongregacije, ki je z največjimi težavami oznanjal evangelij, zaradi česar je bil izdan od odpadnika in, po mučnem ujetništvu, zadavljen.
Vir
Že prvi misijonar narodov sv. Pavel je pisal Rimljanom: »Kako lepe so noge oznanjujočih mir, oznanjujočih dobro!« (Rim 10,15). Tudi v poznejši zgodovini Cerkve so večkrat nastopili misijonarji in misijonarke, ki se jim te besede lepo prilegajo. Tako goreče so oznanjali Kristusovo blagovest ter zanjo pričali s svojim svetniškim življenjem in smrtjo, da jih je Cerkev nam vsem za zgled postavila na oltar. Eden takih je bil tudi Frančišek Regis Clet iz Misijonske družbe sv. Vincencija Pavelskega.
Rodil se je 19. avgusta 1748 v Grenoblu v Franciji kot deseti izmed petnajstih otrok. V sorodstvu je bilo več takih, ki so si izbrali duhovniški ali redovniški poklic. Ni čudno, da je poleg dobre domače vzgoje prav njihov zgled vplival tudi nanj, da je nedolžno preživel mlada leta in si pridobil izredno plemenit značaj. Tudi v šoli je odlično napredoval, posebno v latinščini. Po srednji šoli se je odločil za duhovniški poklic. Dne 18. marca 1771 je naredil zaobljube Misijonski družbi, dve leti zatem pa je bil posvečen za duhovnika. Po petnajstih letih se je kot najmlajši odposlanec Družbe v Parizu udeležil volitev novega vrhovnega predstojnika; ta je kaj hitro spoznal njegovo globoko pobožnost in bistrega duha. Zadržal ga je v Parizu in mu dodelil odgovorno službo ravnatelja novincev v matični hiši.
Mirno življenje in delo je uničila francoska revolucija. Prva žrtev je bila pariška hiša misijonarjev pri sv. Lazarju (od tod tudi njihovo ime »lazaristi«). Ponoči 12. julija 1789 je pridrvelo kakih 4000 revolucionarjev. Deloma so hišo izropali, deloma porušili. Čeprav se je divjanje pozneje nekoliko umirilo, so vendar člani Družbe, razkropljeni na vse strani, zaslutili, da jim v domači deželi za dolgo ne bo mogoče delovati. Frančišek je prosil vrhovnega predstojnika, naj mu dovoli oditi v misijone na Kitajsko. Šele na ponovno prošnjo so mu predstojniki to dovolili, a s težkim srcem.
Potovanje na Kitajsko je bilo polno nevarnosti in seveda dolgo: pol leta po morju in en mesec po suhem. Najprej je eno leto deloval v pokrajini Kiangsi. Ni hotel prehitro krščevati, češ da je pogane na krst treba temeljito pripravljati. Nato so ga poslali v obširno pokrajino Hukuang, kjer je ostal do svoje mučeniške smrti. Pokrajino so sicer zaradi rodovitnosti imenovali »kitajska žitnica«, vendar je bilo veliko revežev. Frančiškovo svetniško junaštvo pa se ni pokazalo samo v prenašanju uboštva. V enem letu sta umrla misijonarja, ki sta se z njim vred trudila za evangelij. Ostal je sam v ogromni pokrajini, ki jo je cerkvena oblast po njegovi smrti razdelila v pet misijonskih pokrajin. Pozneje so mu poslali nekaj pomočnikov, toda telo mu je začelo zaradi naporov slabeti; obiskovala ga je bolezen za boleznijo. Zaradi rane na nogi je moral leto 1818 preživeti brez dela. S trpljenjem in molitvijo se je pripravljal na mučeniško smrt, na milost, za katero je Boga vedno bolj prosil.
Razmere na Kitajskem so bile tedaj zelo težke, kristjanom nenaklonjene. Bilo je to po dobi hudih obrednih sporov na Daljnem vzhodu, ko so Kitajci zelo zamerili misijonarjem, da nočejo spoštovati njihovega učenika Konfucija in ne izkazovati časti njihovim prednikom. Sklepali so zato, da je krščanska vera Kitajcem sovražna. Do smrti cesarja Khanghija leta 1722 je še šlo. Njegov naslednik pa je že izdal jasen ukaz, da noben Kitajec ne sme postati kristjan in da morajo misijonarji takoj zapustiti cesarstvo. Misijonarji so zato mogli delovati le naskrivaj. Zdaj je plamtelo preganjanje v eni, zdaj v drugi pokrajini, tako v 18. kakor v 19. stoletju. Leta 1812 je Frančiškov misijon še ušel najhujšemu, čeprav so bili cerkev, šola in župnišče porušeni, potem ko je bilo vse izropano. Izreden dogodek v letu 1818 pa je povzročil novo, najhujše preganjanje.
Bilo je 16. junija 1819, na njegov god. Zgrabili so starčka in ga vklenjenega obenem z drugimi kristjani odpeljali v mesto Nanjangfu. Tam je ostal le deset dni; ondotni mandarin ga je hudo mučil. Frančišek mu je rekel: »Brat moj, zdaj ti mene sodiš, v kratkem pa bo tebe sodil naš Gospod.« Razjarjeni mandarin mu je odgovoril: »Dobro. Dotlej te bom dal po obrazu biti. Bom videl, kako me bo potem kaznoval tvoj Gospod.« Ukazal je Frančiška tepsti po obrazu s trojnim podplatom. Potem so ga odpeljali v glavno mesto Kajfunfu. Vlačili so ga od sodnika do sodnika in povsod hudo mučili. Večkrat je dobil po trideset strašnih udarcev s kratkim usnjenim bičem po obrazu. Le v stalni molitvi je našel moč za trpljenje. Naposled so ga zaprtega v leseni kletki odpeljali v Učangfu, glavno mesto pokrajine Hupei. S krvjo oblitega in skrajno izmučenega so vrgli v ječo. Kristjane, ki so bili v isti ječi, je tolažil, spodbujal k stanovitnosti in spovedoval. Bog jim je naklonil celo to milost, da so večkrat prejeli sv. popotnico, ki jim jo je prinesel na skrivaj neki kitajski duhovnik.
Frančišku je bilo posebno hudo, ko je videl, kako mučijo njegove tovariše. Ko so nekoč kruto tepli misijonarja Kona, jim je zaklical: »Zakaj bijete njega? Kriv sem samo jaz.« Sodnik se je zadrl nad njim: »Ti, stari stroj! Toliko ljudi si nam premotil s svojo vero. Cesar hoče tvojo smrt.«
In res je prišla obsodba, da morajo Evropejca Lieja – tako so Frančiška imenovali po kitajsko – privezati na križ in zadaviti z vrvjo, ker je toliko Kitajcev pohujšal z oznanjevanjem tuje vere. Dne 18. februarja 1820 so prišli rablji v ječo in mu veleli, da mora z njimi. Vprašal jih je: »Ali me boste pripeljali nazaj?« Ker mu niso jasno odgovorili, jim je misijonar Kon dejal: »Le povejte! Evropejci se ne boje smrti.« Nato so priznali, da ga peljejo v smrt. Frančišek je poprosil za trenutek, da bi se na tihem nekaj pogovoril z misijonarjem Konom. Še enkrat je prejel od njega sveto odvezo, nato pa radosten odšel na morišče.
Frančiška Cleta je papež Leon XIII. skupno z drugimi dvanajstimi mučenimi kitajskimi misijonarji prištel med blažene 27. maja 1900. Njegov god praznujejo lazaristi in usmiljenke.
Vir
Wuhang, Yunxiao County, Zhangzhou City, Fujian, Kitájska