Janez zaradi dela doma na skromni kmetiji šole ni mogel kaj prida obiskovati, tako da je bila njegova izobrazba precej pomanjkljiva. V družini so namreč morali tudi otroci že zgodaj poprijeti za delo, da so se lahko preživljali. Bili pa so globoko verni. Pobožno so častili zlasti Marijo ter se ji priporočali. Zato ni čudno, da je, ko je bil star deset let, Frančišek Marija prav po Marijini priprošnji ozdravel od nevarne bolezni.
Njegov redovni poklic je tako rasel in zorel na dobrih temeljih. Osemnajstleten je najprej kot tretjerednik vstopil k frančiškanom in prevzel redovno ime brat Anton. Kmalu pa je postal nezadovoljen, saj si je želel večje skromnosti, revščine in poglobljene meditativne molitve. Po dveh letih je zato oblekel kapucinski habit in postal brat Frančišek Marija. Sprva je v samostanu opravljal službo kuharja in bolniškega strežnika, kasneje pa vsak dan po genovskih ulicah pobiral miloščino za samostan in reveže, ki so jim bratje pomagali. Ljudje so kmalu v njem spoznali moža velike dobrote, modrih nasvetov, predvsem pa molitve. Na ulicah so ga obkrožali reveži in pomoči potrebni, po napornem dnevu pa so ga zvečer v samostanu pričakali številni drugi, ki so si želeli njegovega nasveta in molitve. K njemu so se zatekali revni in bogati enako, izobraženi in preprosti, duhovniki, prelati in škofje. Vsem je bil na voljo, do vsakogar enako pozoren. Imel je čudovit dar, da je znal prodreti v človekove globine, vnaprej napovedovati dogodke, moč njegove molitve pa je celo ozdravljala. Živel je nadvse skromno in ubožno, komaj kaj jedel, ležal pa na slamnjači s polenom za vzglavje. Bil je res človek molitve, neprenehoma je molil za različne zadeve, v katerih so se mu priporočali, večkrat cele noči nepremično preklečal v cerkvi pred Najsvetejšim. Prebivalci Genove niso prav nič pretiravali, ko so ga zaradi njegovega svetniškega življenja začeli klicati »padre santo« (sveti oče).
Frančiškova svetost pa je prišla do polnega izraza ob veliki stiski, ki je zajela Genovo avgusta leta 1866. V mestu je namreč izbruhnila kuga in neusmiljeno kosila med meščani. Ko so kapucini prevzeli veliko vojaško bolnišnico s kužnimi bolniki, se je Frančišek Marija takoj prijavil za strežbo in nego bolnikov. Ker je bil sam bolan in potreben pomoči, mu tega niso dovolili, lahko pa je obiskoval bolnike v mestu. Res se je z vso predanostjo posvetil tistim, ki so bili najbolj zapuščeni, obenem pa Bogu daroval svoje življenje kot spravno žrtev, saj je bil prepričan, da je prišla kuga kot božja kazen za velike pregrehe genovskega mesta. Bog je to njegovo daritev sprejel in mu poslal hudo bolezen, da je čez tri dni umrl. Z njegovo smrtjo pa je kuga v resnici prenehala.
Ime: Rodil se je kot Janez Croese, pri vstopu v kapucinski red pa je dobil ime Frančišek Marija. Ime Janez je hebrejsko, Johanan, in pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«, imeni Frančišek in Marija pa sta povzeti po svetem Frančišku Asiškem in Devici Mariji.
Rodil se je 27. decembra 1804 v Camporossu v Italiji,umrl pa 17. septembra 1866 v Genovi, prav tako v Italiji.
Družina: Bil je četrti od petih otrok očeta Anzelma Croese in Marije Antonije Gazzo. Starši so bili preprosti kmetje.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Upodobitve ga kažejo kot moža v zrelih letih, na kratko ostriženega, s košato brado, »značilno« za kapucine, v habitu, z malho za miloščino, rožnim vencem v roki ali z rokami sklenjenimi v molitvi.
Beatifikacija: Papež Pij XI. ga je 30. julija 1929 razglasil za blaženega, papež Janez XXIII. pa 9. decembra 1962 za svetnika.
Goduje: 17. septembra, Frančiškovi redovi pa 20. septembra.
Vir
Imena: Frančišek, Ferenc, Franc, Franči, Francl, Frenko, Ksaver, Frank, Franek, František, Frančiška, …
Giovanni Croese, tako je bilo Frančiškovo družinsko ime, se je rodil leta 1804 v Camporosso pri Ventimiglia. Dvajsetleten je vstopil v kapucinski red in dobil ime Frančišek Marija. Najprej je bil v samostanu kuhar in bolniški strežnik, potem pa je hodil vsak dan po genovskih ulicah in pobiral miloščino za sobrate in reveže, ki so prihajali v samostan. Kmalu se je izkazalo, da je Frančišek pravzaprav bogat dobrotnik in se je komaj ubranil vseh, ki so iskali pri njem nasveta in pomoči.
Njegov sobrat je pripovedoval: »Štirideset let sem gledal, kako se je vračal v samostan ves prepoten, premočen od dežja, pozimi ves premražen, a vendar je bil brat Frančišek zmerom in vsakomur na voljo, da mu ustreže. Z neverjetno potrpežljivostjo je poslušal vsakega, ki mu je imel kaj potožiti ali ga je prosil nasveta, pomoči ali mu priporočal svojo zadevo v molitev.« Zraven vsega je odgovarjal na nešteto pisem. Pri Frančišku so se kmalu pokazali izredni darovi milosti: njegove napovedi so se uresničile, s svojim očesom je prodrl v človekove globine, njegova priprošnja je izprosila ozdravitve. Kmalu so vsi govorili o njem. Zaradi svetniškega življenja so ga imenovali samo še »padre santo« – »sveti oče«.
V prvih dneh meseca avgusta 1866 izbruhnila kuga. Genovo je zajel preplah. Kmalu so bile bolnišnice prenapolnjene in smrt je neusmiljeno kosila med meščani. Frančišek je želel streči bolnikom v vojaški bolnišnici, vendar mu predstojniki niso dovolili. Lahko pa je obiskoval bolnike po mestu. V svoji vnemi ni poznal ne počitka ne strahu. Bil je prepričan, da je prišla kuga kot božja kazen za velike grehe meščanov. Ponudil je Bogu svoje življenje v spravo. Čez nekaj dni je hudo zbolel. »Bog me kliče,« je dejal sobratom, »pripravljen sem, če Bog sprejme mojo žrtev.«
Čez tri dni je umrl – in kuga ni terjala nobene žrtve več.
Frančišek goduje 17. septembra.
Vir
Ubog pobiralec in Boga delitelj
Med brati kapucini, ki jih je Cerkev prištela med svetnike, so nekateri dolga leta pobirali miloščino. Med njimi gotovo zavzema odlično mesto sv. Frančišek Kamporoški.
Janez Croese, kakor se je naš Frančišek imenoval z družinskim imenom, se je rodil v Camporossu v zelo verni kmečki družini. Njegova mladost je bila sončna, kakor je sončna njegova domovina ob italijansko-francoski meji. V šolo ni mogel hoditi, ker je moral pomagati očetu na polju. Mati je že v zgodnji mladosti navajala Janeza k pobožnosti in krepostnemu življenju. Še kot otrok je hudo zbolel. Zaupno se je zatekel k Mariji in je nepričakovano ozdravel. Zato je vse življenje nosil v srcu globoko hvalećnost do Marije. Že v mladih letih je imel razvit čut ljubezni do bližnjega. Njegovo veselje je bilo, da je rad pomagal drugim. Že staršem pa tudi drugim je pomagal pri delu, ubogim pa s svojimi revnimi prihranki.
Najprej je bil 3 leta tretjerednik, a njegovo srce še ni bilo zadovoljno. Ko je nekoč videl klečati dva kapucinska brata v pobožni molitvi pred oltarjem, je prosil pri kapucinih za sprejem v red.
V samostanu: bolničar
Leta 1825 je v Genovi stopil v noviciat, dobil je tudi novo ime brat Frančišek iz Camporossa. V noviciatu je bilo 23 novincev, od tega 7 za brate laike. Magister je moral malo krotiti njegovo gorečnost. Leta 1828 je napravil večne zaobljube. Zaradi njegove vestnosti je kmalu dobil službo brata bolničarja. Kot tak je bil že ob 4 uri na nogah: gre v kapelo, pripravi oltar, paramente, streže pri mašah. Nato hitro obide vse sobe bolnikov, z nasmehom prinaša hrano in zdravila. Ves dan je v bolniških sobah bolnikom na razpolago. Zdravniki so govorili: To je “zlat brat”. Bolniki so priznavali, da si ne morejo razložiti njegove materinske nežnosti do njih. To delo njegove ljubezni se bo kmalu razširilo na celo mesto Genovo. Postal mu bo “sveti oče”, ljudje mu bodo poljubljali roko ali rokav.
Pobiralec miloščine
Predstojnik je br. Frančišku predložil službo pobiralca miloščine na deželi. Frančišek je odgovoril: “Tu sem. Sposoben nisem za nič, pripravljen pa za vse!”
Zbirca je bila dvojna: po deželi in po mestu. Na deželi: žita, vina, krompirja in zbirca po mestu: v glavnem kruha. Pomembnejša je bila zbirca po mestu, od nje je faktično družina živela. Mesto je bilo razdeljeno na četrti. Obstajal je načrt, kateri dan se je pobiralo v kakšnem delu mesta. Redno je pobiralca spremljal deček od 6 – 10 let, izbran iz najbolj dobrohotnih družin. Ta je nosil na vratu obešen mošnjiček, v katerega so ljudje dajali denar, brat pa je zbiral darove v naravi. Br. Frančišek je dve leti pobiral na deželi v dolini Bisagna. Ker se je izkazal kot dober pobiralec na deželi, so mu zaupali zbirco po mestu, po genovskih ulicah. Zbiral je miloščino za sobrate in reveže. Kmalu se je izkazalo, da Frančišek ni le ubog pobiralec ampak tudi bogat delitelj. Kakor hitro je zjutraj prestopil samostanski prag, so ga obkrožili pomoči potrebni. Ko se je popoldne utrujen vrnil domov, so ga željno pričakovali bogati in ljudje visokega stanu, ki so ga prosili za nasvete, pa tudi reveži, ki so ga prosili za pomoč. Njegovi molitvi so se priporočali duhovniki in prelati. Zraven vsega je moral odgovarjati na nešteta pisma. Br. Frančišek je postal center za socialno pomoč Genove. Tudi državna oblast mu je naklanjala sredstva, ki jih je znal kar najpravičnejše razdeliti. Če ni šlo drugače, je pomagal ubogim tudi s čudeži. Njegova molitev je izprosila tudi ozdravitve. Kmalu so govorili o njem kot svetniku: padre santo. Sam je najbolj trpel, zaradi tega, ker je imel premalo časa za molitev. Zato je prečul cele noči v molitvi. Br. Frančišek je veliko storil za versko prenovo svojega ljubljenega mesta. Sv. Pavel je rekel: “Kristusova ljubezen me preganja.” Podobno je Kristusova ljubezen preganjala sv. Frančiška k tako obširnemu delu. Vse njegovo delo je temeljilo na svetosti in zvesti pokorščini.
Za samostan ni prosil: čakal je, da so mu ljudje dali sami od sebe. Če pa je šlo zato, da pomaga zapuščenim revežem, ga je prevzela drznost, da je prosil do nadležnosti: “Iz ljubezni do Boga vas prosim, dajte mi kaj za moje uboge reveže.” In ni odšel, dokler ni kaj dobil.
Nekoč mu je nekdo vrgel kamen v čelo, tako da je privrela kri. Svetnik se ne vznemirja. Pobere ga in poljubi kot kakšen dar z nebes.
Neki kapitan plovbe je nekoč v luki začel grobo žaliti brata.
Predstojniki so mu veliko zaupali. Bil je vodja vseh 10 kapucinskih pobiralcev v Genovi. Vodil je zalogo stvari, ki so bile zbrane za uboge. Upravljal je z denarjam za maše in sploh je imel dovoljenje za upravljanje z denarjem. Ti privilegiji so mu stvarjali težave. Vendar so mu tudi po vizitaciji p. generala, vsi ostali. Vidi se, da je imel vsa zakonita pooblastila.
Rad je pomagal raznim ubogim župnijam z nakupom svečnikov, paramentov, potrebnih aparatov. Tako je imel posebno skrb za svojo rojstno cerkev v Camporossu. Pomagal je svoji nečakinji, ki je postala generalna predstojnica svojega reda. Pomagal premnogim ubogim drućinam in zasebnikom Take razne stvari so mu oteževale beatifikacijo, vendar se je izkazalo, da je bilo pravno vse urejeno.
Duhovni lik br. Frančiška
Br. Frančišek je živel iz vere, ki se je hranila z močno zavestjo božje prisotnosti v njem. Hranil je vero z nenehno molitvijo, pogostimi obiski cerkva. Njegova pobožnost je bila moška, avtentična. Zavedal se je pomembnosti nenehnega spreobračanja, zato je gojil močno samopremagovanje. Vendar je rad ubogal glede pokore. Na sliki izgleda resen brat, vendar je bil veder, prijeten sobrat, čustveno zelo uravnovešen.
“Katera je bila njegova največja krepost?” se sprašuje papež Pij XI. Odgovarja si: “ Bl. Frančišek je bil pravi čudež ponižnosti, potrpežljivosti in ljubezni. To je ponižnost ubogega pobiralca miloščine, ubogega kapucina, ki ponuja roko vsakomur… To je čudovita potrpežljivost, ki izhaja iz neke druge potrpežljivosti: dovolj je reči “dober kapucin”, pa si s tem že povedal “velik potrpežljivec”, dovolj je govoriti o kapucinskem življenju in kapucinski duši, pa si s tem že povedal, koliko potrpežljivosti je vgrajeno v ta poklic.”
Marijo je ljubil kot svojo mater, ji zaupal, se k njej zatekal. Neka obupana mati mu je pripovedovala o svojih silnih težavah.”Veste kaj, pojdite v cerkev Gospe usmiljenja. Povejte Mariji, da vas pošilja njen ubog služabnik Frančišek. Videli boste, da vas bo potolažila.” Marijo je najraje imenoval “moja Gospa”.
Zelo je cenil in gojil čut skupnosti. Kako se je znašel v Genovi v tako veliki samostanski družini, ki je štela okoli 90 redovnikov. Iznašel je zlato pravilo, skrivnost, ki jo je tudi drugim zaupal: “Tri besede tihota, premagovanje, molitev. Če boš zvest temu pravilu, boš lahko vedno z vsemi dobro izhajal.”
Ljubil je svoj red, rad se zanj žrtvoval. In vendar ni bilo vedno lahko. Duh razsvetljenstva, revolucije in individualizma je vdiral tudi v samostane. Kapucinska strogost življenja je popuščala. Brat Frančišek je imel svoj tipičen način: dobro besedo, osebno se je približal bratu in mu pomagal, ni pozabljal na najbolj osamele in žalostne, kot npr. na tistega sobrata iz noviciata, ki ga je redno obiskoval v umobolnici. Predvidel je skorajšnjo ukinitev samostana, želel je prej kaj rešiti, a predstojniki niso verjeli temu jasnovidcu. V splošnem pa se je držal modrega načela: postati svet, ne da bi okolica to opazila.
Ponudba žrtve svojega življenja
Z leti je začel vedno bolj čutiti utrujenost. Noge so ga bolele, dobil je močne krčne žile. Prestal je dve operaciji. Mirno je sprejel želje novega predstojnika, naj opusti vso svojo karitativno dejavnost. Prosil je, da bi smel obiskati vsa Marijina svetišča v okolici.
Dne 5. avgusta 1866 se je “uradno” pojavila kuga v Genovi, ki se je epidemično širila. Br. Frančišek je živel in čutil z ljudmi. Stati daleč, na varnem, se mu je zdela izdaja. Opogumljal je bolnike. Stiska in strah meščanov je silno potrl br. Frančiška. Ko so bratje prevzeli veliko vojaško bolnišnico s kužnimi bolniki, se je tudi sam priglasil za strežbo bolnikov. Predstojniki njegove želje niso izpolnili, ker je bil tudi sam potreben oskrbe. Dovolili so mu, da lahko obiskuje bolnike po mestu. Hitel je od hiše do hiše. Ker je poznal grešno življenje mesta, je bil prepričan, da je prišla kuga kot božja kazen. Zato je ponudil Bogu svoje življenje v spravo za ljudi. Bog je svetnika prejel za besedo; sprejel je njegovo življenje v spravo. Nekaj dni pozneje so hudo bolnega od kuge nesli v bolniško celico.”Silno sem srečen, da je Bog sprejel mojo žrtev. Čez tri dni bom na pokopališču. Upam, da grem v nebesa.” Dne 17. septembra 1866 zjutraj je zadnjič izgovoril sveti imeni: Jezus, Marija” in duša je odletela v nebeško slavo. Kuga je pojenjavala: 18. septembra še 10 mrtvih, 19. septembra le 4. Po njegovem pogrebu nihče več. Mesto je jokalo, ker je zgubilo svojega prijatelja, svojega dobrotnika. Vse časopisje je povezalo njegovo smrt s prenehanjem kuge. Po njegovi smrti so mu hvaležni Genovčani postavili lep spomenik. Pij XI. ga je leta 1929 razglasil za blaženega, Janez 23. pa leta 1962 za svetnika.
Vir
V Genovi (v Ligúriji), sveti Frančišek Marija de Camporósso [kamporóso], redovnik iz kapucinskega reda, znamenit po ljubezni do ubogih, ki se je daroval v času kuge za rešitev bližnjih in umrl kot žrtev okužen z boleznijo.
Vir