Bil je šesti opat v Clunyju in vodil ga je šestdeset let. Združeval je osebno svetost z izrednimi državniškimi uspehi kakor nihče drug v njegovem času. Bil je zaupnik Gregorja VII (ta papež ga je grajal, da preporedko prihaja do njega) in tudi cesarja Henrika IV., papeževega nasprotnika; cesarju je bil krstni boter. Za prijatelja so ga šteli papeža Urban II. in Pashal II., spokornik Peter Damiani in angleški kralj Viljem I. Enako dobro se je znal približati preprostim ljudem in jim postreči. Naslov »Veliki« je torej res zaslužil. Cerkev seveda ne slavi njegovih zunanjih odlik, ampak njegovo redovniško ponižnost in trdno zvestobo v službi Cerkve. Velik je zato, ker ni iskal osebne slave in je svojo voljo prizadevno podrejal božji volji.
Rodil se je leta 1024 v kraju Semur, ne daleč od Clunyja. Po tem kraju se je njegova grofovska družina tudi imenovala. Mladega dečka je že zgodaj mikalo, da bi šel med klinijske menihe, oče Dalmacij pa ga je od tega odvračal. Dal ga je v vzgojo Hugonu, škofu v bolj oddaljenem Auxerreu. Vendar ta sorodnik ni zatiral Hugonovega nagnjenja, in z materino pomočjo je redovni poklic le zmagal očetov odpor. 1038 je Hugo že nosil redovni habit, 1044 je postal duhovnik in 1048 že hišni prior v CIunyju. Naslednje leto je na dvoru Henrika III. poravnal hud spor z nekim samostanom. Ob vrnitvi ga je dohitela novica, da je umrl opat Odilo. Ko se je vrnil, so ga prosili, naj sprejme opatovsko službo. Hugo je sam pozneje priznal, da je njegovo »meso« hlepelo po tolikšni časti, duh pa se je temu upiral. Volja sobratov je bila tako soglasna, da se ji je le sklenil ukloniti. Prevzeti odgovornost za tolikšno redovno družbo pri 25 letih ni bilo lahko breme, pa Hugo je neomajno zaupal v božjo moč in le tako vzdržal 60 let na tem mestu.
Opat Hugo je rad ostajal doma ali se tja hitro spet vračal, vendar je moral veliko popotovati. Klicali so ga na vse pomembne sinode, papež in cesar sta mu zaupala važna poslanstva. Navzoč je bil 1059 v Rimu, ko so tam napravili pogumne sklepe o neodvisnih papeških volitvah. V Canossi je 1077 dosegel vsaj začasno spravo med cesarjem Henrikom IV. in papežem Gregorijem VII. Pričujoč je bil tudi, ko je papež Urban II. v Clermontu 1095 razglasil začetek križarskih vojska. Reševanja prepirov z orožjem Hugo nikoli ni odobraval, ker je bilo miroljubno posredovanje stalno izročilo Clunyja in njegovo osebno nagnjenje. Papeža Urbana II. je iz Clermonta spremljal v Cluny k posvečenju velikega oltarja nove (tretje) opatijske cerkve, največje v krščanskem svetu (dolga je 555 čevljev; danes je skoraj vsa v razvalinah). Zvesto je Hugo podpiral papeža pri odpravi simonije in drugih razvad med klerom, vendar je klinijevska reforma uporabljala le duhovna sredstva, gregorijanska cerkvena reforma pa se je opirala na kanonske odloke. Cluny je veliko reformo vnaprej pripravljal, jo spremljal in nato še dopolnjeval s prevzgajanjem.
Zdi se, da se je Hugo mnogo več namučil z vzdrževanjem pravega duha v silni klinijski redovni organizaciji kakor z zunanjim delom. Prvi čas je še sprejemal nove samostane v klinijsko skupnost, potem pa je začel podpirati neodvisna redovna središča v oddaljenih deželah, posebno na Španskem in Angleškem. Seveda so se tudi ta središča ravnala po njegovih nasvetih. Starim redovnikom je uvidevno naklanjal primerne olajšave zlasti pri postu, mlajšim pa je dal včasih ostrejše predpise, če je opazil, da disciplina popušča. Največ je pripomogel k ohranitvi pravega duha v svojem redu z osebnim zgledom. Z molčečnostjo, molitveno zbranostjo in ostro spokornostjo je dosegel zaupanje sobratov in mogel tako ohraniti trdnost reda, ki je bil tedaj na višku moči, pojavljale pa so se že tudi razdiralne sile. Ustanovil je prvi ženski samostan po klinijskih pravilih (Marcigny) in je imel z njim veselje na stare dni, ko je videl, da dobro uspeva. Znano je, da je razposlal mnogo pisem, a ohranilo se jih je le malo; so pa dobra priča o njegovi duhovni veličini.
Na veliki četrtek leta 1109 je zadnjič govoril menihom in jim umival noge. Na veliko noč je zbolel. V torek se je le še malo zavedal. Zato ga je sobrat vprašal, če še ve, kdo je navzoč v sv. hostiji. Razločno je povedal, da je to Kristusovo telo in dodal: »Poznam in molim ga.« Nato ni več spregovoril. Spomin nanj Cerkev že od začetka obhaja na njegov smrtni dan 29. aprila. Njegovo svetniško češčenje je odobril papež Honorij III. 1. 1220.
Kako je bil Cluny odvisen od poduhovljene Hugonove osebnosti, se je pokazalo po njegovi smrti. Vodstvo vse redovne skupnosti je prevzel novi opat Pons, ki ni imel toliko moralnih kvalitet. Bil je zmožen človek, a preveč se je zanašal na svoje vodstvene sposobnosti in postal je oblasten – bolj ko pobožen. Klinijski skupnosti je že grozil razpad, zato je leta 1122 odstopil. Komaj se je Cluny za silo spet strnil v svoje redovniške vrste, se je spet nasilno vrnil (1125). Zdaj ga je papež moral odstaviti in naslednje leto je žalostno končal življenje – v ječi. Videti je bilo, da ima Cluny sicer veliko moč, a samo, dokler spolnjuje svoje poslanstvo v skladu z božjimi načrti.
BSS XII, 752—56; HiZ I, 533—35 (R. Grégoire).
Vir: Miklavčič,Maks/Dolenc,Jože: Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973.
Grof Dalmacij je pričakoval, da bo njegov najstarejši sin postal vitez, Huga pa ga je že kmalu zamikalo redovno življenje v bližnji clunyjski skupnosti. Mati in sinov vzgojitelj, škof v Auxerreru, sta kljub očetovemu začetnemu nasprotovanju dosegla, da je Hugo že s petnajstimi leti oblekel redovno obleko in vstopil v samostan v Clunyju. Mogočna opatija je bila v tem času tako rekoč središče vse Cerkve, imenovali so jo celo »mati zahodne civilizacije«. Hugo je tu prejel mašniško posvečenje, postal prior, kmalu pa tudi opat, šesti po vrsti. Nasledil je sv. Odila in opatijo vodil celih šestdeset let. Čeprav še zelo mlad (star je bil komaj petindvajset let), je potem, ko so ga sobratje soglasno izvolili, prevzel breme opatske službe. Če za opata Odila velja, da je bil začetnik clunyjske reforme, velja za Huga, da je opatijo pripeljal do najvišjega razcveta. V času svojega dolgega vodenja je bil zaupnik in prijatelj devetih papežev pa tudi svetnih vladarjev, s katerimi ga ja vezalo prijateljstvo in medsebojno spoštovanje. Visoko izobraženi in prijazni opat zato ni smel manjkati na nobeni pomembni sinodi, veliko je moral potovati in prevzemati različna pomembna poslanstva. Bil je posrednik v sporu med papežem in cesarjem ter bil poleg, ko je papež Urban II. razglasil začetek križarskih vojn, čeprav sam ni bil zagovornik reševanja sporov z nasiljem in orožjem. Njegovo veliko delo, ki ga je francoska revolucija žal uničila, je bila tudi izgradnja veličastne opatijske cerkve, največje oz. najdaljše na svetu. Še bolj kot zunanji uspehi pa so ga zaznamovala njegova prizadevanja na duhovnem področju. Papeža je podpiral v njegovem boju pri odpravi simonije in različnih razvad med duhovščino. Začel je ustanavljati različna neodvisna redovna središča v oddaljenih deželah (Španija, Anglija), ki pa so se vsa ravnala po njegovih nasvetih. Medtem ko je skrbel, da disciplina po samostanih ne bi popuščala in je mlajšim redovnikom raje naložil več predpisov kot manj, pa je vendarle imel tudi posluh za starejše sobrate, ki niso več zmogli strogosti vseh pravil (in jim je zato naklanjal različne olajšave). S svojo molčečnostjo, molitveno zbranostjo in ostro spokornostjo je bil sam najlepši zgled, ki so ga morali posnemati. Ustanovil je tudi prvi ženski samostan po clunyjskih pravilih. Zadnje besede, ki jih je spregovoril pred smrtjo, so bile odgovor na vprašanje pred obhajilom (bil je še komaj pri zavesti), ali se še zaveda, kdo je navzoč v sv. hostiji. Razločno je odgovoril, da je to Kristusovo telo in dodal: »Poznam in ga molim.«
Ime: Ime je nemško in je skrajšana oblika iz zloženih imen, ki se začenjajo s Hug-. Hug v teh imenih je iz starovisokonemške besede hugu »um, razum, pamet«.
Rodil se je leta 1024 v kraju Semur nedaleč od Clunyja v Franciji, umrl pa 28. aprila 1109 v Clunyju.
Družina: Bil je prvorojenec od osmih otrok burgundijskega grofa Dalmacija in matere Aremberge.
Zavetnik: proti vročici.
Upodobitve: Upodabljajo ga v opatskem oblačilu, tudi v mašnem plašču in s knjigo.
Sodobniki: papež Gregor VII., cesar Henrik IV., papeža Urban II. in Pashal II., Peter Damiani, angleški kralj Viljem I.
Beatifikacija: 6. januarja 1120 je papež Honorij III. odobril njegovo češčenje.
Goduje: 28. aprila.
Vir
V Cluny-ju [kliniju] (v Burgúndiji, v današnji Franciji), sveti Hugo, opat, ki je sveto vodil enainšestdeset let samostan v tem kraju. Vedno je bil vdan dajanju miloščine in molitvi, branitelj meniške discipline in njen stalni pospeševalec, ter goreč oskrbnik svete Cerkve.
Vir