Janez se je rodil v Spoletu, glavnem mestu mogočnega istoimenskega vojvodstva, sredi 9. stoletja. Odraščal in izobraževal se je v mestni škofovski šoli, bil posvečen v duhovnika in se odlikoval po molitvenem duhu, ponižnosti in dobrodelnosti. Ob smrti škofa Petra II. je bil poklican, da ga nasledil na škofovskem sedežu.
Vojvoda Spoleta je bil Guido II. iz Nantesa – prihodnji cesar –, ki se je v drugi polovici leta 887 odpravil v Francijo, kjer je upal na nasledstvo tega kraljestva, skupaj z ženo Ageltrudo, sinom Lambertom – tudi on prihodnji cesar – in nečakom Guidom IV.; dvor je seveda spremljala vojska. Mirovni sporazum, ki ga je vojvoda pred tem sklenil s Saraceni, ki so pustošili po osrednji in južni Italiji, je dajal upanje na varnost Spoleta, ki je bil obdan tudi z zelo močnimi obzidji. Saraceni, prepričani, da bo Guido II. ostal v Franciji kot vladar, so napadli Spoleto in ga oplenili, pri čemer so povzročili tudi znatno škodo na zgradbah. Ljudstvo, ki se je uspelo rešiti, se je zateklo v okolico, medtem ko so se vsiljivci skrili v okoliških gozdovih, da bi ropali popotnike. Nadškof Janez, edina avtoriteta, ki je ostala v mestu in se je zavedala nevarnosti, je obiskoval svoje razpršene vernike.
19. septembra 887, potem ko je daroval sveto mašo v eni od mučeniških bazilik pri Spoletu, so ga na poti nazaj, še vedno oblečenega v liturgijska oblačila, obkolili Saraceni, ga prebodli s kopji in nazadnje obglavili.
Telo nadškofa-mučenca počiva, zelo čaščeno, v dragoceni urni v glavnem oltarju bazilike San Pietro extra moenia (sv. Peter zunaj mestnega obzidja) v Spoletu in se ga prosi za pomoč pri rakavih boleznih in za družinsko harmonijo.
IT
Views: 0