Atributi: sekira, sekalni nož
Imena: Jozafat, Jozef, Jozi, Jožef, …
Jozafat Kunčiević se je rodil leta 1580 v Ukrajini. Bil je sin pravoslavnih staršev. Kot mladenič je prestopil v rutensko-uniatsko cerkev in leta 1604 postal bizilijanski menih. Ko je bil star osemintrideset let je postal nadškof v Polocku. V času svojega škofovanja se je izrekel za enotnost s papežem v Rimu. Nasprotniki enotne zveze so ga leta 1623 umorili med vizitacijskim obiskom v Witebsku.
Na upodobitvah je prikazan v škofovskem oblačilu ali pa v habitu bazilijanskih menihov.
Goduje 12. novembra.
Vir
Sveti Jozafat Kunčevič je živel v težkih časih, ko med pripadniki različnih krščanskih Cerkva ni bilo prijateljskega pogovora, temveč so se med seboj sovražili in celo pobijali. Pod meči in sekirami verskih nasprotnikov je padel tudi sv. Jozafat. Bil je žrtev krivičnih sodb, ki so netile sovraštvo do svetega moža, ki je delal za zedinjenje s katoliško Cerkvijo z zgledom svojega spokornega življenja. Rodil se je okoli leta 1580 v Vladimiru na severozahodu Ukrajine, ki je bilo tedaj pod poljsko oblastjo. Po rodu je bil Belorus. Starši, ki so bili plemiškega rodu in pravoslavne vere, so mu pri krstu dali ime Joan (Ivan). Izučil se je za trgovca in je šel v mesto Vilno, kjer je prestopil k uniatom, katoličanom, ki obhajajo bogoslužje v vzhodnem obredu. Zahrepenel je po meniškem življenju in leta 1604 kot redovnik bazilijanec dobil ime Jozafat. Kmalu je postal diakon, leta 1609 pa je bil posvečen v duhovnika. Nekaj let je bil samostanski predstojnik. Ostra meniška pravila je izpolnjeval z vso resnostjo. Ves čas je bil trdno prepričan, da je samo katoliška Cerkev v povezanosti z rimskim sedežem prava pot k Bogu.
Leta 1617 ga je prijatelj Jožef Rutskyj, ki je postal nadškof in metropolit, prepričal, da je sprejel škofovsko posvečenje. Najprej je bil nadškof-koadjutor (pomočnik), leto kasneje (1618) je postal nadškof v Polocku. Tudi v tej službi se je ostro pokoril. V svoji pastoralni dejavnosti je rad pomagal ubogim. Prizadeval si je za sožitje med pravoslavno in katoliško Cerkvijo, vendar nasprotniki njegovih dobrih namenov niso hoteli ali niso mogli razumeti. Leta 1620 so mu v Polocku za protiutež postavili pravoslavnega škofa, ki je z govorjeno in pisano besedo sramotil nadškofa Jozafata in hujskal proti njemu Ijudstvo, ki je bilo že tako zbegano od političnih zmed. Vedno pogosteje so mu grozili s smrtjo. Kljub vsem svarilom je šel na pastirski obisk v Vitebsk. 12. novembra 1623 zjutraj so z meči in sekirami oboroženi možje obkolili škofovsko hišo. Ko je nadškof odhajal iz svojega stanovanja, so planili nanj in ga umorili. Umor je zbudil ostro obsodbo in kralj je glavne krivce kaznoval s smrtjo. To kruto maščevanje je za dalj časa zavrlo prizadevanja za zbližanje in sožitje med pravoslavnimi in katoličani.
Papež Urban VIII. je mučenca Jozafata leta 1643 razglasil za blaženega; za svetnika ga je razglasil papež Pij IX. leta 1867. Njegovi posmrtni ostanki od leta 1949 počivajo v baziliki sv. Petra v Rimu. Katoliške vzhodne Cerkve obhajajo njegov god 12. novembra, na dan njegove mučeniške smrti, v rimskem obredu so ga do preureditve koledarja obhajali 14. novembra, zdaj se ga spominjamo 12. novembra. Papeža Janez XXIII. in Pavel VI. sta sv. Jozafata Kunčeviča počastila še posebej v zvezi z II. vatikanskim koncilom.
Vir
Jozafat je živel v težkih razmerah 16. in 17. stoletja v Ukrajini in Belorusiji, kjer je bila napetost med katoliškimi in pravoslavnimi kristjani tisti čas posebno boleča. Na lastno željo je že v mladosti postal katoličan, menih in bil kasneje posvečen v duhovnika. Bil je goreč za sveto liturgijo, obenem pa neutruden delavec za cerkveno edinost, povezanost z Rimom, a ob zvestem ohranjanju vzhodnih navad. Komaj triinštiridesetleten pa je, ker niso razumeli njegovih prizadevanj, postal žrtev nasprotnikov. Med pastoralnim obiskom v Vitebsku so ga na nedeljsko jutro, ko se je pripravljal na bogoslužje, kruto mučili in pobili s sekirami in meči.
Ime: Pri krstu je dobil ime Joan, Janez, Ivan. Ime Janez izhaja iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«. Kasneje si je privzel redovno ime Jozafat.
Rodil se je leta 1580 v kraju Wlodzimierz, danes Vladimir v Ukrajini, v njegovem času pa je bil pod poljsko oblastjo, umrl pa 12. novembra 1623 v Vitebsku v Belorusiji.
Družina: Po rodu je bil Belorus, njegov oče Gavril Kunčević je bil mestni svetnik, materi pa je bilo ime Marina. Družina je bila pravoslavne vere.
Skupnost: Leta 1604 je vstopil v ukrajinski red sv. Bazilija. Red bazilijancev sv. Jozafata, kakor se imenujejo, je mednarodni moški red papeškega prava, največji katoliški red bizantinskega izročila. Navzoč je v raznih vzhodnih cerkvah, po svetu pa deluje 9 provinc: v Argentini, ZDA, Braziliji, Kanadi, na Poljskem, v Romuniji, na Slovaškem, v Ukrajini in na Madžarskem. Vseh redovnikov je okrog 600.
Službe: Leta 1614 je postal predstojnik samostana v Vilni, leta 1617 škof v Vitebsku, leto kasneje pa nadškof v Polocku.
Zavetnik: Ekumenistov, ekumenskega gibanja; eparhij Edmonton in Toronto, Ukrajine.
Kreposti: Jozafat je že v otroških letih živel bogoljubno življenje, v Vilni je dolga leta zahajal v samostansko cerkev in tam pomagal kot ministrant, pevec, bralec, cerkovnik. Živel je zelo spokorno, nosil je spokorni pas, raševinasto srajco, vsak dan se je postil in bičal. Bil je goreč pridigar in spovednik, poln pastoralne gorečnosti. Rad je pomagal ubogim in skrbel za pouk katekizma med verniki.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskem oblačilu ali pa v habitu bazilijanskih menihov; kot atribut ima ob sebi sekiro ali sekalni nož, pogosto pa ju ima tudi zasajena v glavi (mučeništvo).
Ekumenizem: Vse svoje življenje je bil neutruden bojevnik za zedinjenje med katoliško in pravoslavno Cerkvijo. Še kot trgovski pomočnik se je pridružil uniatom in bil trdno prepričan, da je samo katoliška Cerkev v povezanosti z rimskim sedežem prava pot k Bogu.
Grob: Morilci so njegovo truplo vrgli v reko Dvino, nato so njegove posmrtne ostanke pokopali najprej v Polocku, jih prepeljali v Bialo na Poljskem, od tam na Dunaj, sedaj pa počivajo v baziliki sv. Petra v Rimu.
Beatifikacija: Papež Urban VIII. ga je 16. maja 1643 razglasil za blaženega, Pij IX. pa 29. junija 1867 za svetnika.
Goduje: 12. novembra (prej 14. novembra).
Zadnje besede: »Zakaj tolčete moje služabnike? Kaj so vam storili? Če mene iščete, sem tukaj.«
Vir
Spomin trpljenja svetega Józafata (Janeza) Kuncewicza [kunčeviča], polockega škofa in mučenca, ki je s stalno gorečnostjo navajal svojo čredo h katoliški edinosti. S pobožno ljubeznijo je gojil bizantinsko-slovanski obred in v Vitebsku v Belorusiji, tedaj pod oblastjo Poljske. Umrl je kruto mučen zaradi obrambe edinosti Cerkve in katoliške resnice, ko se je sovražno ljudstvo uprlo.
Vir