Dne 5. maja 1974 sem obiskal Neapelj in v njem veličastno jezuitsko cerkev imenovano Novi Jezus. V njej je pogosto pridigal apostol Neaplja sveti Frančišek de Geronimo, v njej pa se nahaja tudi grob svetega zdravnika Jožefa Moscatija, ki je umrl v mestu pod Vezuvom 12. aprila 1927 in pustil za seboj lik sodobnega svetnika.
16. novembra 1975 ga je papež Pavel VI. razglasil za blaženega, 25. oktobra 1987 pa Janez Pavel II. za svetnika. Glede na to je Moscati svetnik naših dni, “svetovljan, slavni neapeljski klinik, kristjan vere in zglednega življenja” – kakor je zapisal kardinal Corrado Ursi v predgovoru življenjepisa blaženega, ki ga je ob priliki njegove beatifikacije napisal znani življenjepisec, prav tako svetovljan, Giorgio Papasogli.
Kdor ima novejše svetnike raje od starejših, bo v Jožefu Moscatiju našel človeka sodobne medicinske znanosti, zelo aktivnega, vestnega in zavzetega v svoji službi, ki pa je bil istočasno tudi odlično orodje v Gospodovi roki za izvrševanje višjih ciljev, tako v svojem osebnem krščanskem posvečenju, kakor tudi v apostolatu.
“Jožef Moscati je eden izmed tistih oseb, naših sodobnikov, ki so s svojim življenjem v svetu otipljivo znamenje Božje prisotnosti med ljudmi, in to bolj s svojim bistvom kot s svojimi deli. Jožef Moscati je sposoben in svoji stroki predan zdravnik, kar vzbuja spoštovanje med tistimi, ki ga poznajo. Je velik znanstvenik in raziskovalec. Zaradi tega si zasluži občudovanje in pohvale krogov z akademsko izobrazbo.
Je velik gentelman, dobrega in usmiljenega srca, ki se drugim daje na čisto nesebičen način, kar mu zagotavlja hvaležnost in ljubezen tistih, ki jim pomaga in jih dviga. To je zagotovo veliko. Ni pa še vse. To tudi ni tisto, kar občutijo ljudje. Tisti, ki so v stiku z njim začutijo nekaj globljega, čeravno tega ne zmorejo vedno izreči na jasen in stvaren način. Dovolj je prebirati Dokumente kanonskih postopkov, kjer so bili zaslišani kot priče ljudje iz vseh družbenih slojev, da se zazna to dejstvo in da se dojame za kaj pri tej stvari gre. Moscati je za vse priče pravi krščanski zdravnik, sveti zdravnik. Ta po svojem bistvu nedeljiva pojma nudita ključ za dojemanje njegove osebnosti.” (Paolo Molinari).
Jožef Moscati se je rodil 25. julija 1880 v Beneventu, v zelo ugledni visokouradniški družini. Krščen je 31. julija v župniji sv. Marka in je po italijanskem običaju dobil več imen: Jožef – Marija – Karel – Alfonz.
Na začetku leta 1881 se je Jožefov oče z vrhovnega sodišča v Beneventu preselil v Ancono, mesto na jadranski obali.Tam bo Jožef v krogu dobre družine preživel prva leta srečnega in brezskrbnega otroštva. Leta 1888 je sledila naslednja očetova premestitev, zato se je družina Moscati preselila v Neapelj. Istega leta je tam, na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, v cerkvi sester Srca Jezusovega, Jožef prejel prvo sveto obhajilo. Frančišek Moscati, Jožefov oče, ga je vsak dan, skupaj z ostalimi otroki peljal na sprehod. Pri tem so se ustavili tudi v cerkvi Jožefovega prvega svetega obhajila, da obiščejo Jezusa, prisotnega v zakramentu svete Evharistije. Družinsko ozračje polno globokih verskih občutkov je pripomoglo k razvoju pobožnosti tudi pri Moscatijevih otrocih. Peppino, kot so ljubkovalno imenovali Jožefa, je bil že od majhnega zelo pobožen do Evharistije.
Osnovno in srednjo šolo je končal z odličnim uspehom, po očetovi smrti pa se je vpisal na medicinsko fakulteto v Neaplju. Tamkajšnji profesorji so bili vsi po vrsti priznani znanstveniki, vendar, na žalost privrženci pozitivizma in materializma (smer Vogta, Molescotta, Büchnerja in Feuerbacha). Mladi akademik Jožef Moscati je znal tudi v takšnem ozračju svojo vero ne samo ohraniti, ampak jo še bolj poglobiti in okrepiti. Vojvoda Mastelloni di Salza, ki je študiral skupaj z Moscatijem, pričuje o njem: “Poznal sem Jožefa Moscatija okoli leta 1900, poznal pa sem ga po njegovih vsakodnevnih pobožnostih v cerkvi Santa Maria di Caravaggio, kjer je pritegnil moje občudovanje. Njegova zbranost, njegov žar, njegova drža so jasno nakazovali, da je bil čas njegovega obhajila trenutek največje intimnosti z Bogom.”
Moscati je znal moliti, v molitvi z Bogom bivati in se pogovarjati. Kot študent je bil nenehno v nevarnosti glede vere in morale, pa vendar ni padel, saj nevarnosti ni prevzetno iskal, ampak se jim je skrbno izogibal, ob tem pa gojil globoko molitveno in zakramentalno življenje. In to je skrivnost, kako je lahko v času svojih študentskih dni ohranil svojo vero in poštenje.
Moscati je 4. avgusta 1903 postal doktor medicine in s sijajnim uspehom zaključil svoj študij. Že leta 1904 je z žarom pričel zdravniško službo v znameniti bolnišnici Santa Maria del Popolo. Tu je s posebno skrbjo organiziral nego bolnikov okuženih s steklino. Moscati je bil globoko human zdravnik. Vendar to ni bil nek naravni humanizem, ampak človekoljubje iz globokega krščanskega prepričanja. On je zaradi Kristusa služil bratom – ljudem in se za njih znal žrtvovati do skrajnosti. Naj to potrdi ta dogodek: 4. aprila 1906 je vulkan Vezuv začel delovati močneje kot običajno in začel bruhati žarečo lavo in pepel. Ogroženo je bilo naselje Torre del Greco, kjer se je nahajala majhna bolnišnica odvisna od tiste v mestu, kjer je deloval doktor Moscati. Ljudje so panično bežali z ogroženega področja, ubogi bolniki pa so ostali prepuščeni sami sebi. Moscati je sam odšel na kraj nesreče in po svojih močeh organiziral reševanje bolnikov in pri tem sam delal vse kar je mogel. Ko so bili bolniki varno premeščeni, se je strop bolnišnice pod težo žarečega pepela zrušil. Temu podobno požrtvovalnost je Moscati pokazal tudi leta 1911 ob epidemiji kolere.
Moscati je, še ne tridesetleten, postal znan kot izvrsten diagnostik. Za katero boleze gre je znal ugotoviti s takšno lahkoto in zanesljivostjo, da so se temu čudili tudi najboljši zdravniki. Moscati je pri svojem delu ob naravnih uporabljal tudi nadnaravna sredstva, to pa mu je dajalo tisto izredno pronicljivost, s katero si je pomagal v pristopu do bolnikov in njihovih bolezni. V času dolgih ur izvajanja poizkusov ter preučevanja z mikroskopom je mislil na Boga, ki je vsepovsod prisoten in deluje. Še več, znanstveno delo in raziskovanja so ga vsebolj približevali k Stvarniku vseh stvari. Njemu je želel služiti z vsem bitjem, zato je tudi položil zaobljubo čistosti. Zdravniki in bolniki so ga spoštovali zaradi njegovega znanja in vrlin, on pa je vse pripisoval Bogu, saj se je zavedal, da je vse naravne in nadnaravne darove prejel od Njega. V zdravniški praksi se je varoval pohlepa po denarju in zaslužku, zato je mnoge, posebno revne zdravil zastonj, denar pa, ki ga je pošteno zaslužil, daroval v družbenokoristne in dobrodelne namene.
Svojo zdravniško službo je jemal kot kakšno duhovniško poslanstvo. Zato se je zanimal tudi za duševno stanje svojih pacientov ter jih z veliko taktnosti navajal na prejem zakramentov, da poskrbijo tudi za rešitev svoje duše. Včasih je tudi sam poklical duhovnika, svojega znanca, da pomaga njegovim bolnikom na duhovnem področju, druge pa je napotil k duhovnikom, v katere je imel veliko zaupanje.
Moscati ni dolgo živel, vendar je v relativno kratkem času naredil zelo veliko. Bolan je bil samo nekaj dni in to na nogah. 12. aprila 1927 je prejel svoje vsakodnevno obhajilo, ki mu je bilo zadnje v življenju, naredil nekaj obiskov bolnikov in nato umrl. Sprevod je bil veličasten. Vsi so govorili o “svetem neapeljskem zdravniku”. Njegovo telo je bilo tri leta kasneje, 16. novembra 1930 preneseno v cerkev Gesu Nuovo, kjer je njegov grob stalni cilj pobožnih romarjev. S svečano razglasitvijo za blaženega in svetnika ga je Cerkev postavila za vzor svetovljanov, posebno znanstvenikov in zdravnikov.
Vir
V Neaplju (v Italiji), sveti Jožef Moscati, ki je vsak dan neutrudljivo pomagal bolnikom, ne da bi od revnejših zahteval plačilo. Zdravil je telesa in hkrati preljubeznivo skrbel za duše.
Vir
»Dal nam je vse … Bog bo od nas terjal odgovore, kako smo živeli svoje darove. Sveta ne spreminja znanost, ampak dobrota. Pred sabo imamo božje duše, nesmrtne, ljubite jih kakor sami sebe. Trpljenja ne smemo obravnavati zgolj kot telesno bolečino, ampak kot jok duše, h kateri brat zdravnik pristopa z gorečo ljubeznijo in sočutjem. Bolniki so Kristusov obraz in evangelij nam nalaga, da jih ljubimo kakor same sebe.«
Ime: Po tedanji navadi je dobil več imen: Jožef Marija Karel Alfonz.
Rojen: 25. julija 1880.
Kraj rojstva: Mesto Benevento v Kampaniji na jugu Italije.
Umrl: 12. aprila 1927.
Kraj smrti: Mesto Neapelj, prav tako na jugu Italije.
Družina: Bil je sedmi od devetih otrok v plemiško-meščanski družini. Oče Frančišek je bil znan in ugleden odvetnik in sodnik, mati Rosa pa je bila iz plemiške rodbine de Luca dei Marchesi di Roseto.
Mladost: Otrokom so bili starši prvi zgled pobožnosti; vzgajali so jih z ljubeznijo in modrostjo in jih kljub izobilju, v katerem so živeli, vadili v žrtvovanju in odrekanju.
Službovanje: Po diplomi iz medicine se je najprej zaposlil v neapeljski bolnišnici Gli Incurabili, kasneje pa pomagal pri upravljanju več bolnišnic in zdravniških društev. Bil je član kraljeve akademije za kirurško medicino in je doktoriral tudi iz fiziološke kemije. Da bi se lahko v polnosti posvetil bolnikom in ubogim, se je odpovedal zakonu.
»Herojstvo«: Njegova predanost bolnikom se je med drugim pokazala tudi ob izbruhu Vezuva leta 1906. Organiziral je reševanje bolnikov iz ogrožene bolnišnice Torre del Greco in jih uspel premestiti tik preden se je udrl strop bolnice. Leta 1911 je vodil delo za ustavitev kolere v Neaplju, med prvo svetovno vojno pa je, večkrat čudežno, pomagal 3.000 ranjencem.
Strokovnjak: Slovel je kot odličen zdravnik, strokovnjak za metabolične procese; intenzivno se je posvetil raziskovanju glikogena in bil med prvimi, ki je v svoji praksi uporabil inzulin za zdravljenje diabetesa. Bil je tudi izjemen strokovnjak za infekcijske bolezni. Raziskoval je in pisal znanstvene članke in študente izobraževal na svojem delovnem mestu – v bolnišnici. Imenovali so ga oče nove medicine.
Duhovnost: Središče njegovega življenja sta bili evharistija in češčenje Brezmadežne. Vsako jutro je šel k maši, naredil je zaobljubo čistosti in svoje delo opravljal ne samo kot poklic, ampak tudi kot poslanstvo. Bolnikom se je posvečal z vso pozornostjo, poslušnostjo, predanostjo in dobroto.
Dobrodelnost: Na svojem domu je ure in ure sprejemal revne, ki si zdravnika niso mogli privoščiti, ter jim predpisoval terapije: kruh, meso, mleko, saj so bili vsi podhranjeni. K temu pa je vedno pristavil še kakšen bankovec, da so lahko »zdravila« tudi kupili.
»Klobuk«: V domači ordinaciji je imel klobuk, zraven pa napis: »Kdor ima, naj da, kdor nima, naj vzame.« Po njegovem vzoru Neapeljčani v sedanji krizi z balkonov spuščajo košare z enakim napisom.
Zavetnik: Biokemikov, zdravnikov in zdravniškega osebja, samskih.
Goduje: 12. aprila, tudi 16. novembra.
Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Pavel VI. 16. novembra 1975, za svetnika pa sv. Janez Pavel II. dne 25. oktobra 1987.
Vir
V živahnem južnoitalijanskem mestu Benevento se je 25. julija 1880 rodil deček, ki bo postal svetilnik ljubezni in svetosti: Giuseppe Moscati. Njegovo rojstvo sta z veseljem pozdravila starša, sodnik Francesco Moscati in Rosa De Luca, ki sta bila oba verna in verna katolika. Družina je že zgodaj spoznala, da je v tem sinu z blagimi očmi in blagim srcem nekaj posebnega. Zdelo se je, kot da je božja milost že nad malim.
Giuseppe je bil sedmi od devetih otrok in je odraščal v okolju kreposti in discipline. Oblikoval ga je zgled očeta, človeka poštenosti in pravičnosti, ter nežnost njegove matere, žene globoke molitve. Že od malih nog se je naučil združevati študij z vero, pri čemer je pokazal čuječnost in občutljivo srce za trpljenje drugih. Njegovi bratje in sestre se ga spominjajo kot nekoga, ki je bil radodaren in vedno pripravljen pomagati. Družina se je preselila v Neapelj, kjer je Giuseppe preživel večino svojega življenja.
Tam, v glavnem mestu Kampanije, se je začela kaliti njegova poklicanost v medicini – ne zaradi zgolj znanstvenega zanimanja, ampak zaradi iskrene želje po lajšanju človeškega trpljenja. Že od malih nog je spremljal svojo mamo na obiskih revnih ljudi, da jim je prinesel hrano, obleko in besede tolažbe. Te izkušnje so v njem oblikovale sočutje, ki bo določilo njegovo vse življenje. Njegova pot vere in njegova intelektualna formacija sta bili naravno prepleteni.
Giuseppe, ki so ga izobraževali jezuiti na kolegiju Vittorio Emanuele, je bil zgleden študent, ki ga ni odlikovala le akademska briljantnost, temveč tudi moralna poštenost. Marljivo je molil rožni venec, pogosto spovedoval in vsak dan hodil k sveti maši, tudi ko je zahtevala žrtev. Pri dvanajstih letih je doživel hud udarec, ko je njegov brat Alberto, vojaški častnik, umrl v nesreči pri jahanju. Ta dogodek ni otrdel njegovega srca, ampak je poglobil njegovo zavest o krhkosti življenja in pomembnosti življenja vsakega trenutka v luči večnosti.
Krščanska vera je bila zatočišče, v katerem je našel tolažbo in moč za nadaljevanje. Pri 17 letih je začel študirati medicino na univerzi v Neaplju. Za ta poklic se ni odločil, da bi pridobil slavo, ampak da bi služil ljudem. Kot je povedal svojim prijateljem, je želel biti zdravnik duše in telesa. Njegov študij je bil intenziven, a vedno prežet z molitvijo.
V tem času se je njegov sloves mladega svetnika razširil. Sošolci so občudovali njegovo ponižnost, delavnost in umirjenost. Profesorji so v njem videli obetavno prihodnost. Toda Giuseppe se ni pustil zapeljati pohvalam. Vedel je, da vsak dar prihaja od Boga, in njemu je posvetil vse svoje dosežke. Leta 1903 je z odliko doktoriral iz medicine.
Kmalu zatem je začel delati v Ospedale degli Incurabili, eni najpomembnejših bolnišnic v Neaplju. Tam je med zapuščenimi in neozdravljivo bolnimi našel svoje pravo poslanstvo. V vsakem pacientu je videl obličje trpečega Kristusa in jim ljubeče služil, ne da bi pričakoval ničesar v zameno. Molitev je bila vir njegove moči in sprevidevnosti. Pred vsako operacijo je pokleknil in klical božjo pomoč. Prepričan je bil, da samo znanost ni dovolj za zdravljenje. Ljubiti moraš.
Zato revnim pogosto ni zaračunaval in je celo zdravila najrevnejšim plačeval iz svojega žepa. Giuseppe je neumorno delal in dolgo služil, vendar nikoli ni opustil duhovne prakse. Vsak dan je hodil k maši, pobožno obhajal in ure preživljal v molitvi pred Najsvetejšim, kjer je našel moč za nadaljevanje svojega poslanstva. Njegova vera in njegovo znanje sta tvorila harmonično enotnost. Njegov sloves svetega zdravnika se je razširil po Neaplju. Ljudje vseh družbenih slojev so ga iskali po pomoči, ne le za fizično zdravljenje, ampak tudi za duhovni nasvet. Mnogi so rekli, da so ob pogovoru z njim čutili mir in tolažbo. Njegova prisotnost je bila blagoslov, njegova beseda balzam.
Ko je leta 1906 izbruhnil Vezuv in povzročil paniko po vsej regiji, Giuseppe ni okleval. Stekel je v bolnišnico Torre del Greco, da bi bolnike pripeljal na varno, pri tem pa tvegal svoje življenje. Njegov pogum in nesebičnost sta navdušila vse. Zanj je bilo vsako človeško življenje sveto. Kljub vsem svojim aktivnostim študija ni nikoli opustil. Verjel je, da mora biti zdravnik vedno na tekočem, da lahko najbolje služi svojim pacientom. Objavljal je zelo cenjene znanstvene članke in postal univerzitetni profesor.
Toda njegova prava strast se je vnela ob postelji, kjer je lahko bil orodje Božjega usmiljenja. Njegova prijaznost je bila nalezljiva. Tudi njegovi najbolj skeptični kolegi so prepoznali njegovo plemenito dušo. Nikoli se ni prepiral ali povzdigoval glasu, raje je imel tišino in molitev, ko so nastopile težave. V konfliktih je posegal nežno in miroljubno. Mnogi ljudje so pričali o situacijah, v katerih se je zdelo, da ima Giuseppe poseben dar za diagnosticiranje. Identificiral je bolezni, ki jih s pregledom ni bilo mogoče odkriti, in predpisal zdravljenje, ki se je zdelo v nasprotju z logiko. Trdno je verjel, da ga pri vsaki medicinski odločitvi vodi Sveti Duh. Zanj je bila medicina tudi oblika molitve.
Pogosto je preživel neprespane noči, ko je skrbel za hudo bolne bolnike. Ko je prišel domov, navadno ni počival, ampak je šel naravnost v cerkev, da bi se zahvalil Bogu. Njegovo telo je trpelo, a njegova duša je bila mirna. Bil je mučenik ljubezni, ki se je žrtvoval za druge. Imel je globoko pobožnost do Marije in evharistije. Vedno je nosil s seboj rožni venec in ga je molil v odmorih med obiski bolnikov. Mati božja je bila njegova zaupnica, ki ji je zaupal vsakega bolnika, vsako odločitev in vsako skrb. Imenoval jo je za svojo nebeško zdravnico. Ni se pustil odnesti modi sveta ali tokovom relativizma. Odločno je zagovarjal krščansko moralo, zlasti pred napredkom medicine, ki ni upošteval človeškega dostojanstva. Nikoli ni sodeloval v praksah, ki so bile v nasprotju z njegovo vero in krščansko etiko. V očeh sveta je bil le odličen zdravnik. Vendar pa je bil za tiste, ki so živeli z njim, živi svetnik. Pogosto se je zgodilo, da je obiskoval bolnike na domu in jim poleg zdravniške pomoči vlival tudi upanje.
Pogosto je denar neopazno pustil pod blazino revežev. Mesto Neapelj s svojim kontrastom med bogastvom in bedo je bilo polje apostolata, na katerem je Giuseppe junaško živel zapoved ljubezni. Ni iskal priznanja, ampak predvsem odrešenje duš. Vedel je, da pravi uspeh leži v zvestobi Božji volji. Čeprav je bila njegova praksa skromna, so jo obiskovali veljaki družbe. Toda z vsemi je ravnal enako prijazno. Zanj ni bilo razlike med princem in beračem. Vsi so bili otroci istega očeta. Ta občutek univerzalnega bratstva je izhajal iz njegovega intimnega odnosa s Kristusom. Včasih je po dolgem dnevu v službi našel čas za pisanje spodbudnih pisem bolnikom in prijateljem.
Njegove besede, prepojene z vero in modrostjo, so tolažile vznemirjena srca. Bil je pravi apostol upanja v času velikega trpljenja. Z leti je Giuseppe ostal zvest svojemu poklicu. Zavračal je prestižne položaje, ki bi ga odvrnili od stika z bolnimi. Ni si želel blesteče kariere, temveč bolj predano življenje. Njegovo srce je gorelo od dobrodelnosti in ta plamen ni nikoli ugasnil.
Bil je tudi učitelj. Kot univerzitetni profesor ni vzgajal le sposobnih zdravnikov, ampak tudi učence etike in sočutja. Njegovi učenci so ga globoko spoštovali in videli v njem vzornika. Povedal jim je, da mora biti zdravnik duhovnik bolečine, tisti, ki s spoštovanjem vstopa v skrivnost človeškega trpljenja. V vsem je iskal božjo slavo. Nikoli si ni lastil zaslug za ozdravitve, ampak se je skliceval na Boga. Medicina je po njegovih besedah veda, ki kleči pred Stvarnikom. In Giuseppe je nenehno klečal, zavedajoč se, da je le orodje v rokah božanskega zdravnika. Giuseppejeva duša je bila kot tihi oltar, na katerem je dan in noč gorela ljubezen. Čeprav je njegovo telo trpelo zaradi bremena njegovega poslanstva, se je njegov duh nenehno obnavljal z molitvijo. Trpljenja ni videl kot absolutno zlo, ampak kot pot do odrešenja in srečanja s križanim Kristusom. Vojne, ki so pestile Evropo na začetku 20. stoletja, ga niso pustile ravnodušnega. Med prvo svetovno vojno se je dal popolnoma na razpolago ranjenim in pohabljenim ter brezplačno zdravil vojake in njihove družine.
V njih ni videl le zlomljenih teles, ampak tudi zlomljene duše, ki potrebujejo ljubečo Božjo navzočnost. V času pomanjkanja se ni obotavljal deliti še tistega malega, kar je imel. Svoja osebna sredstva je porabil skoraj izključno za revne in pogosto ostal brez najnujnejšega. Njegovo življenje je bila stalna predanost, vsakodnevna daritev na oltarju krščanskega usmiljenja. Tisti, ki so ga poznali od blizu, so pričali, da je živel v nenehnem občestvu z Bogom. Ni se omejil na zunanje izpolnjevanje verskih dolžnosti, ampak je živel v božji navzočnosti. Njegova tiha in globoka molitev je prežemala vsa njegova dejanja, tudi najpreprostejša.
Vsak dan je premišljeval o Kristusovem trpljenju. Posledično se je močno identificiral s trpljenjem drugih. Zanj je to pomenilo streči bolnikom, kot bi sušal Jezusov obraz na Kalvariji. Ta perspektiva je njegovo zdravniško prakso spremenila v pravo odrešitveno poslanstvo. Eden najbolj pretresljivih vidikov njegovega življenja je bila njegova sposobnost poslušanja. Tudi v grozljivem tempu bolnišnice se je vsakemu pacientu v celoti posvetil in prisluhnil ne le njihovim telesnim simptomom, ampak tudi duševnemu trpljenju. Zanj je bilo poslušanje oblika božje skrbi. Njegova vera v Previdnost je bila neomajna. Nikoli ga ni skrbela prihodnost ali materialne težave. Pogosto je ponavljal: “Bog bo poskrbel.” To preprosto, a trdno prepričanje je bilo nalezljivo.
Mnogi, ki so prišli k njemu zgolj zaradi zdravniškega posveta, so odšli z obnovljenim upanjem. Tudi ob nedeljah ga je bilo po napornem tednu pogosto mogoče najti v bolnišnicah, domovih za ostarele in negovalcih. Prinesel je besede tolažbe, molitve in včasih celo evharistijo. V vsakem trpečem obrazu je videl živo Gospodovo navzočnost in z veseljem služil. Zelo je spoštoval čistost in živel celibat v čistosti in svobodi. Svoje telo in srce je v celoti predal Bogu in služenju bližnjim. Nikoli se ni poročil, ker se je čutil poklicanega, da v celoti pripada Kristusu. Svoje življenje je posvetil predanosti. Kljub skušnjavam sodobnega sveta je ostal neomajen v resnici evangelija.
Bil je moralni svetilnik v času velike etične zmede. Nikoli ni ogrozil svojih načel, četudi mu je to prineslo kritiko in nerazumevanje. Želel je ugajati Bogu in ne ljudem. Njegova praksa, čeprav preprosta, je bila pravo svetišče. Mnogi bolniki so povedali, da so ob vstopu v njegovo sobo občutili poseben mir. Na mizi je bila vedno slika Srca Jezusovega in razpelo. Vse je dihalo z vero, zaupanjem in sočutjem. Za Giuseppeja je bilo okolje tudi del zdravljenja. Imel je veliko duhovno razsodnost. Lahko je ugotovil, ali ima bolezen telesne ali duhovne vzroke. Zato je bolnikom poleg zdravljenja pogosto priporočal spoved in evharistijo.
Bil je pravi duhovni vodnik, zdravnik, ki je zdravil z znanjem in molitvijo. Zaradi svoje zvestobe evangeliju je bil deležen tudi obrekovanja in kritik. Nekateri zavistni kolegi so ga označili za fanatičnega, drugi so ga imeli za naivnega. Toda nikoli se ni maščeval. Sovražil je prepire in se odzval s tišino in molitvijo. Bil je pravi Kristusov sledilec. Nekega dne je zdravil otroka v izjemno kritičnem stanju. Zdravniki so že obupali. Giuseppe je pokleknil poleg bolniške postelje, na kratko molil in naredil znamenje križa na deklici na čelu. Nekaj dni kasneje je otrok ozdravel. Mnogi so to videli kot čudež. Kljub tako izjemnim dogodkom se z njimi nikoli ni hvalil. Vse je pripisal božjemu usmiljenju in priprošnji Device Marije. Ostal je ponižen in se je zavedal, da je le nekoristen služabnik v Gospodovem vinogradu.
V zadnjih letih njegovega življenja je postajala njegova fizična izčrpanost vse bolj očitna. Dolgi dnevi dela, post in neprespane noči so terjali svoj davek. Ni pa zmanjšal obsega dela. Še naprej je zdravil, poučeval, obiskoval in molil. Bil je kot sveča, ki sama ugasne, da bi osvetlila druge. Tisti, ki so ga videli na bolnišničnih hodnikih, so povedali, da njegove oči izžarevajo mir. Nikoli ni pokazal nepotrpežljivosti, tudi v najbolj stresnih situacijah. Njegova prisotnost je bila kot balzam in mnogi zaposleni so ga videli ne le kot nadrejenega, ampak kot duhovnega očeta. Giuseppejeva ljubezen do Jezusa v evharistiji je bila središče njegovega življenja. Nikoli ni zamudil dneva za komunikacijo. Dejal je, da je obhajilo hrana, ki ga podpira pri njegovem poslanstvu. Zanj je bila posvečena hostija sam Kristus: živ, navzoč in dejaven. Ta vera je spodbujala njegovo dobrodelnost.
Nekoč je zdravil starejšo ženo, ki ni mogla nič plačati. Po pregledu se je poskušala zahvaliti z nekaj kovanci. Nasmehnil se je in rekel: “Daj to nekomu, ki to bolj potrebuje.” Plača, ki jo želim, je zame Zdrava Marija.” Takšna je bila njegova duša. Tudi tisti, ki niso verjeli v Boga, so prepoznali njegovo svetost. Ateisti, Judje, agnostiki. Vsi so v njem videli nekaj izjemnega. Kristusova luč, ki je prebivala v njem, je bila očitna in se je kazala v vseh njegovih kretnjah, besedah in tišini. V svoje osebne zvezke je pogosto pisal duhovne meditacije in molitve. Ti zapisi, odkriti po njegovi smrti, razkrivajo globino njegovega notranjega življenja. Obstajajo prošnje za ponižnost, hrepenenje po svetosti in goreča ljubezen do Kristusa. Ni iskal ne slave ne priznanja. Zavračal je intervjuje, zavračal nagrade in se izogibal soju žarometov. Njegova edina želja je bila izpolniti božjo voljo. Ta notranja svoboda ga je naredila lahkotnega in dostopnega.
Njegovo življenje je bila tiha himna hvale in služenja. Leta 1927, na vrhuncu svoje poklicne dejavnosti, je Giuseppe prepoznal jasne znake, da je njegovo zdravje pešalo. Čutil je bolečino in utrujenost ter opazil, da mu srce slabi. Kljub temu svojemu poslanstvu ni opustil. Nasprotno, okrepil je obiske ubogih in bolnih. 12. aprila 1927 se je kot običajno udeležil svete maše in prejel sveto obhajilo. Nato se je vrnil k svoji ordinaciji, zdravil nekaj pacientov in se okoli poldneva umaknil k molitvi. Našli so ga brez življenja sedečega na stolu z rožnim vencem v roki. Njegova smrt je povzročila veliko pretrese v Neaplju. Na tisoče ljudi iz vseh družbenih slojev se je zgrinjalo, da bi se poslovili od svetega doktorja. Budnica je postala prava priča vere in hvaležnosti. Mnogi so ga že prosili za priprošnjo, trdno prepričani, da je v nebesih.
Giuseppejevo truplo so pokopali na pokopališču Poggioreale v Neaplju, vendar se je zdelo, da je njegov duh še vedno z bolniki, zdravniki, revnimi in študenti. Skoraj takoj po njegovi smrti so se začela pojavljati poročila o ozdravitvah in milostih, pripisanih njegovi priprošnji. To jasno kaže na svetost njegovega življenja. Verniki, ki jih je ganilo junaško pričevanje »zdravnika ubogih«, so pogosto obiskovali njegov grob in tam molili. Ta kraj je postal stalni romarski kraj. Kmalu je Cerkev začela natančneje preučevati njegovo življenje in milosti, ki so mu bile pripisane. Njegovi nekdanji pacienti, prijatelji, učenci in kolegi so ganljivo pričevali o njegovem značaju, prijaznosti in veri.
Mnogi so jokali, ko so pripovedovali, kaj je storil zanje, ne le kot zdravnik, ampak tudi kot apostol. Ostal je v spominu kot nekdo, ki je živel za druge in nadvse ljubil. V procesu beatifikacije je bila zbrana obsežna dokumentacija. Pisma, zdravniška naročila, zvezki duhovnih vpisov, pričevanja in zdravstveni kartoni so razkrili moža znanosti in molitve, sodobnega svetnika, čigar življenje je bilo nezlomljeni da Bogu. Vse je kazalo na junaško svetost. Že leta 1930, le tri leta po njegovi smrti, so njegove posmrtne ostanke prenesli v cerkev Gesu Nuovo v središču Neaplja. Tam, v srcu mesta, ki ga je tako ljubil in mu služil, je njegov grob postal še bolj dostopen vernikom. Ljudje so rekli: “Bilo je naše, zdaj pripada vsem.” Sloves o Giuseppovem svetništvu se je razširil po vsej Italiji in izven nje. Katoliški zdravniki so ga videli kot idealnega zavetnika svojega poklica. Sodobna medicina, soočena z naraščajočimi etičnimi izzivi, je v njem našla model za ravnotežje med znanostjo, vestjo in vero. Različna čudežna ozdravljenja, ki jih pripisujejo njegovi priprošnji, je skrbno raziskala Kongregacija za zadeve svetnikov. Med njimi je bila ozdravitev moškega od levkemije, ki je po molitvi za Moskatija kot priprošnjika doživel nerazložljivo okrevanje. Čudež, zaradi katerega je bil razglašen za blaženega, je vključeval ozdravitev dečka v zadnji fazi hudega meningitisa. Zdravniki so izgubili upanje, a potem ko je družina molila devetdnevnico Giuseppeju Moscatiju, je otrok popolnoma okreval. Znanost tega ni mogla pojasniti.
16. novembra 1975 je papež Pavel VI. Giuseppe Moscati razglašen za blaženega na Trgu sv. Sveti oče je v homiliji pohvalil lik krščanskega zdravnika, ki je ponižno in sveto služil v sodobnem vsakdanjem življenju. Je svetel zgled za zdravstvene poklice. Le nekaj let kasneje je bil prepoznan še en čudež, ki je bil še temeljiteje dokumentiran. Tokrat je šlo za ozdravitev ženske z neozdravljivim tumorjem. Po priklicu blažene Moskati je doživela popolno regresijo bolezni, za kar ni bilo medicinske razlage. To je odprlo pot kanonizaciji. 25 Oktobra 1987 je papež Janez Pavel II. kanoniziral Giuseppeja Moscatija in ga razglasil za svetnika vesoljne cerkve. Slovesnost je potekala pred več tisoč verniki in je bila trenutek velikih čustev. Papež je Moskatija označil za svetnika sodobnega časa in pričevalca Božjega usmiljenja med ubogimi. Janez Pavel II. je v kanonistični homiliji poudaril, da je bil Moskati človek, ki je združeval vero in znanost, duhovnost in delovanje, molitev in služenje.
Moskati je dostopen model svetosti, zlasti za laike in zdravstvene delavce. Njegovo življenje je bilo klic k svetosti v vsakdanjem življenju. Od takrat naprej se je pobožnost do svetega Giuseppeja Moscatija še bolj razširila. Za zavetnika so ga sprejele cerkve, bolnišnice, zdravstveni domovi in zdravniška društva. Njegova slika je bila razstavljena v številnih ordinacijah, da bi zdravnike spomnila, da je njihov poklic služenje življenju in človeškemu dostojanstvu. V Neaplju je cerkev Gesu Nuovo postala središče čaščenja Giuseppeja Moskatija. Tam na njegov grob verniki vsak dan polagajo cvetje, sveče in lističe s prošnjami in zahvalami. Vzdušje je globoko strahospoštovanje in upanje. Mnogi pričujejo, da so tam po molitvi še danes prejeli milost. Svetnik je postal tudi vir navdiha semeniščnikov, zavzetih laikov in mladih zdravnikov. Njegovo življenje kaže, da svetost ni rezervirana le za menihe in duhovnike, ampak je mogoča v vseh oblikah življenja – tudi v znanosti in zdravniškem poklicu. Njegov zgled je bil dobro sprejet na drugem vatikanskem koncilu, ki je želel potrditi poklicanost vseh ljudi k svetosti.
Moskati, laik in znanstvenik, ki je delal kot profesor in skrbel za revne, je utelešal to poklicanost sredi sveta, ne da bi se skrival pred dolžnostmi sedanjosti. Duhovnost sv. Giuseppeja je bila globoko evharistična. Živel je v navzočnosti Kristusa v posvečeni hostiji. Številna poročila govorijo o tem, kako se je njegov obraz po maši razsvetlil od veselja. Rekel je, da tam črpa moč za soočenje s trpljenjem sveta. Tudi njegovi spisi kažejo veliko zaupanje v božjo previdnost. V enem od svojih zapisov je zapisal, da ni dovolj pregledati telesa, ampak je treba razumeti tudi bolnikovo dušo. In to se zgodi z vero in ljubeznijo. Brez dobrodelnosti je medicina hladna znanost. Življenje svetega Giuseppeja Moscatija je konkreten odgovor na etične izzive sodobne medicine. Pokazal je, da je mogoče medicino izvajati kompetentno, hkrati pa ostati zvest krščanskim načelom. Bil je zagovornik življenja od spočetja do naravne smrti. V nasvetih študentom medicine je vedno poudarjal, da pravi zdravnik ne sme biti ravnodušen do bolečine. Učil je, da so empatija, sočutje in poslušanje prav tako pomembni kot tehnično znanje.
Zdravnikovo dušo mora po njegovih besedah nositi ljubezen. Njegova kanonizacija je med katoličani vzbudila željo po združitvi vere in poklica. Katoliške bolnišnice pogosto kličejo njegovo ime in njegove relikvije so prinesli v številne države. Postal je zagovornik bolnikov, zdravnikov, učiteljev in vseh, ki si prizadevajo dostojno služiti bližnjemu. Moskatejeva duhovna pedagogika je zelo aktualna. Pokaže, da je znanost lahko pot k svetosti – če jo vodi ljubezen do Boga in bližnjega. Njegovo življenje je pričevanje proti praktičnemu ateizmu, ki številne poklice oropa njihovega najglobljega pomena. Med pandemijo so se mnogi ozirali k svetemu Giuseppeju Moscatiju. Zdravniki in medicinske sestre, ki so se v prepolnih intenzivnih oddelkih in bolnišnicah gnali do skrajnih meja, so v njem našli vzornika in nebeškega prijatelja. Njegov zgled je dobil nov pomen kot luč upanja v temi.
Lik Moskate še danes navdihuje filme, knjige, igre in akademske študije. Njegova zgodba se dotakne tako verujočih kot neverujočih, saj razkriva dosledno in pošteno življenje, ki je bilo posvečeno dobremu. Je živ dokaz, da je svetost možna tudi v sodobnem kaosu. Mnogi najdejo tolažbo v tišini njegovega groba v Neaplju. Podoba njega v belem plašču z razpelom okoli vratu in umirjenega pogleda še naprej izžareva mir. Za številne trpeče ostaja svetnik znamenje, da Bog skrbi, zdravi in rešuje. Z leti je pomen njegovega zgleda naraščal, zlasti v času moralnih in duhovnih kriz. Postala je referenčna točka za vse tiste, ki želijo svojo vero živeti pristno in v kontekstu sodobnega sveta, ne da bi se izneverili vrednotam evangelija. Mnogi zdravstveni delavci so ga videli ne le kot zavetnika, ampak tudi kot pravega duhovnega učitelja.
Po njegovem navdihu so nastali tečaji bioetike, medicinsko-duhovni dnevi in molitvene skupine v bolnišnicah. Postal je vez med znanostjo in vero, tehnologijo in ljubeznijo. V katoliških šolah, predvsem v Italiji, so ga predstavljali kot vzornika mladim. Ne kot oddaljeni junak, ampak kot tesen prijatelj, ki je v preprostosti in zvestobi hodil po poti do svetosti. Pokazal je, da je pravično življenje možno tudi v posvetnem kontekstu. Duhovni spisi, ki jih je zapustil, so še danes predmet preučevanja in meditacije. Stavki, kot je »Tisti, ki ne verjamejo v Boga, ne morejo razumeti trpljenja«, so postali maksimi, ki so jih citirali v pridigah, knjigah o duhovnosti in na umikih. ali »Znanost ne more potolažiti trpeče duše, lahko le ljubezen« so postale maksime, ki so jih citirali v pridigah, knjigah o duhovnosti in na umikih.
Njegov sloves je dosegel tudi Latinsko Ameriko, kjer ga je ljudska pobožnost hitro prevzela.
Po njem so poimenovali cerkve in kapele. Njegove relikvije so prinesli v več držav, zlasti v tiste, za katere so značilne družbene neenakosti in slaba zdravstvena oskrba. Čaščenje svetega Giuseppeja Moscatija je celo preseglo konfesionalne meje. Mnogi kristjani drugih veroizpovedi in celo nekristjani so občudovali njegovo pričevanje. Njegovo življenje je bilo kot živa prilika o Božji ljubezni, ki so jo razumeli tudi tisti, ki še nikoli niso stopili v cerkev. V Rimu se njegov lik pogosto omenja na konferencah o krščanskem poklicu v svetu. Imajo ga kot zgled, kaj pomeni biti sol zemlje in luč sveta, opravljati svoje delo z vsem srcem, ne da bi izgubil svojo dušo. Njegova svetost je konkreten odgovor na etične dileme našega časa. Še posebej ga častijo v njegovem rojstnem mestu Benevento. Otroci ob krstu pogosto dobijo njegovo ime in cele družine molijo devetdnevnice, da bi priklicale njegovo priprošnjo. Velja za slavnega sina mesta, ki je njegovo ime poneslo po vsem svetu. Ne po človeških časti, ampak po Njegovi svetosti. Bogoslužna pobožnost do svetega Giuseppeja Moscatija se obhaja 16. novembra, na dan njegove beatifikacije. Na ta dan zdravniki in medicinske sestre obhajajo maše v njegovo čast in mnogi pričujejo, da so bili deležni milosti po njegovi priprošnji. Postal je simbol svetosti laikov. V vsaki novi generaciji se njegova zgodba znova odkrije in interpretira.
Mladi zdravniki, ki se soočajo s hladno birokracijo zdravstvenih sistemov, ga vidijo kot zgled, kako živeti poklic kot poslanstvo. Njegovo pričevanje daje upanje, da lahko medicina ostane humana. V času, ko tehnologija in umetna inteligenca zavzemata vedno več prostora v medicini, nas sveti Giuseppe Moscati spominja, da je človeško srce nenadomestljivo. Da je dotik, gledanje in poslušanje lahko prav tako zdravilno kot katero koli zdravilo. Pokaže, da je zdravnikova duša tista, ki dejansko zdravi. Njegovi priprošnji še naprej pripisujejo številne čudeže. Sem spadajo bolezni, ki so veljale za neozdravljive, nepričakovane spreobrnitve in rešitve nerešljivih težav. Vse to so znaki, da Bog še naprej deluje po svojem zvestem služabniku. Klic njegove priprošnje se širi kot živi plamen. Njegov primer je še posebej navdihujoč za ljudi z neozdravljivimi boleznimi. Ko ga pokličejo, mnogi med njimi občutijo olajšanje, tolažbo in skrivnostni mir. Vedo, da razume njihovo trpljenje, saj je vse življenje zdravil bolnike z evangeljsko ljubeznijo.
V svetu, ki tako pogosto poveličuje uspeh, Moscati kaže križev pot. Njegovo življenje so zaznamovali odrekanje, skromnost in plodna tišina. Ni blestel na prižnicah ali odrih, temveč v skritem vsakdanu, kjer se preizkuša in čisti prava ljubezen. Italija ostaja središče njegovega čaščenja, a sčasoma so se bogoslužja pojavila tudi v drugih državah, kot so Filipini, Poljska, Brazilija in Mehika. Poročil o ozdravitvah, spreobrnitvah in verskih poklicih, ki naj bi jih navdihnil, je vse več. Odsevajo njegovo predano življenje. V številnih škofijah po svetu se laiki po njegovem navdihu združujejo, da bi združili duhovnost in poklicno zavzetost. Delavci v zdravstvu, šolstvu in sociali ga vidijo kot mecena in vzornika, ki jih spodbuja k posvečevanju vsakdanjega življenja. V času moralnega relativizma Moscati pokaže, da je mogoče živeti resnico z ljubeznijo, biti neomajen, ne da bi postal oster, in biti zvest, ne da bi postal fanatičen. Njegovo življenje je sinteza zvestobe načelom in bistrosti srca, trdnega nauka in konkretne dobrodelnosti. Njegovo pričevanje je navdihnilo tudi kinematografijo. Italijanski film »Giuseppe Moscati, L’amore che guarisce« (Giuseppe Moscati, Ljubezen, ki zdravi) je njegovo življenje spoznalo milijone ljudi. Film občutljivo prikazuje njegov poklic, njegove konflikte in njegovo neomajno zaupanje v Boga. Dotaknil se je src po vsem svetu. Mnogi, ki so videli film ali prebrali njegovo biografijo, so začutili željo po spravi z Bogom, po spremembi življenja in bolj radodarnem življenju. Njegova zgodba je klic k spreobrnjenju, predanosti in svetosti v vsakdanjem življenju. Je kot ogledalo, ki odseva Kristusa. Z njegovo kanonizacijo ga je Cerkev predlagala za vzor vsem vernikom. Laiki, neporočeni, strokovnjaki, akademiki in javni uslužbenci. Moscati je pokazal, da je evangelij mogoče živeti na univerzah, v bolnišnicah in na ulicah. Ne samo v samostanih ali templjih. Njegov lik ima poseben pomen zlasti za novo evangelizacijo, saj s svojo tiho človečnostjo in nevsiljivo vero pritegne ljudi, ki so oddaljeni od Cerkve.
Mnogi, ki ne bi pristopili k duhovniku ali k pridigi, pristopijo k Moscatiju in so ganjeni nad njegovo prijaznostjo in zgledom. Uči nas, da vera ni samo privesek, ampak duša vsega. Da znanost ni sovražnik, ampak se lahko navdihuje z vero v njeni najvišji obliki. In to trpljenje, ko ga objamemo z ljubeznijo, se spremeni v orodje odrešitve. In ta dobrodelnost je pravo merilo svetosti. Njegova zapuščina se bo nadaljevala, dokler bodo obstajali trpeči ljudje, ki potrebujejo zdravnika, da se bo boril za svoje dostojanstvo. Ali pa duša, ki stremi k svetosti tukaj in zdaj. Sveti Giuseppe Moscati ni mrtev. Živi naprej v tej tihi priprošnji, ki še naprej prinaša čudeže ozdravljenja in vere. Naj nam njegov zgled pomaga prepoznati Kristusa v trpečih, posvetiti svoje vsakdanje delo in vse – vsako dejanje, vsak trud in vsako trpljenje – posvetiti Jezusovemu Srcu. Naj ob koncu našega življenja slišimo tudi besede, ki jih je Gospod zagotovo rekel svojemu zvestemu služabniku Giuseppeju Moscatiju: »Pridi, blagoslovljen mojega Očeta, in prejmi kraljestvo, ki ti je pripravljeno od stvarjenja sveta.« Sveti Giuseppe Moscati, prosi za nas.
DE
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 71