Kako čudovito lahko deluje božja milost v življenju posameznika in ga naredi svetega, se lepo kaže tudi v življenju Kamila de Lellisa. Njegova mladost je bila vse prej kot zgledna; šola mu ni dišala, raje se je potepal, kockal in kvartal. Da bi počel vsaj nekaj koristnega, ga je oče vzel s seboj v vojsko, ki se je zbirala za boj zoper Turke. Žal je oče na poti v Ankono umrl, Kamil pa hudo zbolel in si ranil desni gleženj. V brezizhodnem položaju: sam na svetu, brez premoženja in bolan, se je zaobljubil, da bo vstopil v frančiškanski samostan. V Akvili je sicer za kratek čas živel v samostanu, ko pa je okreval, je na obljubo pozabil in se želel zopet vojskovati. K sreči se je rana na nogi zopet odprla, tako da je moral v bolnišnico sv. Jakoba v Rimu in tam, kolikor je zmogel, pomagal bolnikom. Še enkrat ga je zamikalo bojno polje, a mu vojaška kariera očitno ni bila namenjena. Ladjo, ki je plula v Afriko, je zajel hud vihar in v nevarnosti je Kamil ponovil svojo zaobljubo. A tudi tokrat ostane vse po starem: prepirljivost, neurejeno življenje, kvartanje in kockanje so bili na dnevnem redu. Šel je tako daleč, da je zaigral celo srajco in začel beračiti. Rešilo ga je šele delo pri zidavi kapucinskega samostana v Manfredoniji. Tu se je dokončno spreobrnil, vstopil h kapucinom, a se zaradi rane na nogi še enkrat zatekel v bolnico sv. Jakoba v Rimu. Tam se je dokončno ustalil: delal je kot bolniški strežnik, se učil in bil posvečen v duhovnika. Kmalu je začel okoli sebe zbirati somišljenike, ki jim ni bilo vseeno, kako je organizirana bolniška strežba in skrb za bolnike. Ustanovil je skupnost bolniških strežnikov, ki jo je papež Gregorij povzdignil v red. Danes jih poznamo kot kamilijance, ki imajo veliko zaslug za izboljšanje bolniške strežbe v takratnem času. Mnogi požrtvovalni redovniki so se ob težkem delu izgarali, mnogi zaradi nalezljivih bolezni tudi umrli.
Ime: v latinščini pomeni Camillus »dvorjanski, visokega rodu«, v starem Rimu pa je bil to »mlad fant iz plemiške družbe, ki je stregel pri daritvah bogovom«.
Rodil se je 25. maja 1550 v kraju Bucchianico pri Pescari v Italiji, umrl pa 14. julija 1614 v Rimu.
Družina: mati Kamila Compelli, ki ga je rodila pri svojih šestdesetih letih, in oče Janez, plemiški častnik, sta umrla še v njegovi mladosti, tako da je kmalu ostal sam.
Zavetnik bolniških strežnikov, bolnišnic, bolnikov in umirajočih.
Upodobitve ga običajno kažejo v črni redovni obleki z velikim rdečim križem na prsih. Pogosto neguje bolnika, tudi obdanega z angeli ali pa, kako se Kristus s križa sklanja k njemu.
Beatifikacija: papež Benedikt XIV. ga je 7. aprila 1742 razglasil za blaženega, za svetnika pa štiri leta kasneje, 29. junija leta 1746.
Goduje 14. julija, po starem pa 18. julija.
Misel: »Misli dobro, govori dobro, delaj dobro. Te tri stvari, skupaj z Gospodovo milostjo, bodo človeka pripeljale v nebesa.«
***
Zavetnik: Rima, bolniških strežnikov, bolnišnic, bolnikov in umirajočih.
Atributi: črno redovno oblačilo s križem na prsih, pogosto neguje bolnike
Rodil se je 25. maja 1550 v Bucchianicu na italijanski jadranski obali. Starši so mu zgodaj umrli, on pa je postal vojak, vendar je moral to službo kmalu zapustiti zaradi bolezni, saj ni nikoli ni popolnoma ozdravel. Leta 1574 se je spreobrnil, ko je dobil delo pri gradnji kapucinskega samostana v Manfredoniji pri Garganu. Ker se mu je rana zopet odprla je odšel v Rim, kjer so ga v Jakobovi bolnici popolnoma pozdravili. Ostal je tam in delal kot bolniški strežnik, zaradi njegove zanesljivosti pa so ga kmalu imenovali za bolniškega mojstra. Kmalu je bil tudi posvečen v duhovnika. Leta 1582 je ustanovil skupnost bolniških strežnikov. Kamilijanci so morali napraviti dodatno zaobljubo, da bodo telesno in duhovno služili bolnim in obolelim za kugo. Mnogo redovnikov je ob negi bolnikov umrlo.
Leta 1607 se je odpovedal vodstvu reda in se še bolj posvetil negi bolnih, dokler ni 14. julija 1614 umrl.
Kamila je za svetnika razglasil papež Benedikt XIV. 29. junija 1746.
Upodobitve ga običajno kažejo v črni redovni obleki z velikim rdečim križem na prsih. Pogosto neguje bolnika, tudi obdanega z angeli ali pa, kako se Kristus s križa sklanja k njemu.
Goduje 14. julija, po starem pa 18. julija.
Misel: »Misli dobro, govori dobro, delaj dobro. Te tri stvari, skupaj z Gospodovo milostjo, bodo človeka pripeljale v nebesa.«
Vir
Sveti Kamil de Lellis, duhovnik, ki je bil rojen blizu Chieta v Abruzzu [čijéta v abrucu]. Že od mladosti je sledil vojaštvu in bil nagnjen h grešnostim sveta. Slednjič se je spreobrnil in služil neozdravljivo bolnim bolnikom v bolnišnici. Trudil se je pomagati kot samemu Kristusu. Ko je postal duhovnik, je v Rimu postavil temelje za Kongregacijo redovnih klerikov za strežbo bolnikom.
Vir
Mednarodni znak za zdravstveno pomoč je rdeči križ. Tako se imenuje tudi mednarodna organizacija, ki skrbi za nego ranjencev in bolnikov v vojni. Ustanovil jo je leta 1863 švicarski človekoljub Henri Dunant. Rdeči križ je bilo prvič videti na bojišču že leta 1595 na vojnem pohodu zoper Turke: na svoji redovni obleki ga je nosilo osem bolniških strežnikov, ki so skrbeli za ranjence.
Ustanovitelj teh redovnikov bolniških strežnikov je današnji godovnjak sveti Kamil de Lellis, doma iz italijanske pokrajine Abruci po njem se imenujejo kamilijanci. Življenje tega moža priča, da svetništvo človeku ni položeno v zibelko, temveč si ga mora priboriti z osebnim prizadevanjem in premagovanjem vsega, kar je v njem slabega.
Kamil se je rodil 25. maja 1550 v srednji Italiji. Ko mu je bilo dvanajst let, je izgubil mater. Oče ga je poslal v šolo, toda dečku učenje ni dišalo, raje se je potepal, kockal in kvartal. Skupaj z očetom se je priglasil v vojsko, ki se je odpravljala zoper Turke. Oče je umrl, Kamil pa si je poškodoval nogo, ki ga je potem mučila vse življenje. V tej stiski se je zaobljubil, da gre v frančiškanski samostan, pa je na obljubo kmalu pozabil. Nekaj časa je bil bolniški strežnik v rimski bolnišnici svetega Jakoba. Od tam so ga odslovili, ker se je predajal svoji stari razvadi: kvartanju in kockanju. Ko mu je bilo petindvajset let, se je vendarle zresnil. Najprej je vstopil v kapucinski samostan, toda spet se mu je odprla rana na nogi, zato je znova iskal zavetja v bolnišnici svetega Jakoba. Ko je stregel bolnikom, je začutil, da je to njegov pravi poklic, hkrati pa najprimernejši način, da daje Bogu zadoščenje za grehe svoje mladosti.
Kmalu je našel pet sodelavcev: štiri laike in enega duhovnika, ki so bili pripravljeni bogomiselno živeti in ustanoviti družbo bolniških strežnikov. Naletel je na močna nasprotovanja, vendar ni odjenjal. Njegova ‘sveta trma’ je rodila sad: leta 1591 je papež Gregor XIV. potrdil družbo bolniških strežnikov in Kamil je bil soglasno izvoljen za njenega predstojnika. Člani družbe bolniških strežnikov so na svojih oblekah nosili velik rdeč križ. V Rimu so jih kmalu vsi poznali in vedeli za njihovo človekoljubno delo. Družba se je hitro razširila tudi po drugih italijanskih mestih. Veliko redovnikov je izgubilo življenje ob raznih epidemijah, ko so stregli kužnim bolnikom in se sami okužili. Tako so se vrste kamilijancev zelo razredčile. Kamil je stregel bolnikom vse do zadnjega. Kot mučenec ljubezni do bližnjega je umrl v Rimu 14. julija 1614, štirideset let po svoji spreobrnitvi. Njegova družba šteje danes okoli 2000 članov v trinajstih redovnih provincah.
Kamil de Lellis je bil razglašen za svetnika leta 1746, leta 1886 pa je bil postavljen za zavetnika vseh bolnišnic kakor tudi bolnikov in zlasti umirajočih. Papež Pij XI. ga je leta 1929 razglasil za zavetnika vseh, ki se ukvarjajo s strežbo bolnikov ter njihovih poklicnih združenj.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 187