Zavetnik sirot, pleskarjev in proti očesnim boleznim.
Atributi: škofovska oblačila, palica, knjiga, palma, tonzura.
Imena: Kilijan, Kilian, Kilijana.
Zelo obiskana romarska pot je Kilijanov sarkofag v cerkvi Neumunster v Wurzburgu. V tej cerkvi so tudi doprsni kipi sv. Kilijana in njegovih dveh tovarišev Totnana in Kolonata. Naredil jih je Tilman Riemenschneider leta 1500, ker pa so leta 1910 zgoreli, so naredili njihove kopije.
Po legendi naj bi bil Kilijan iz irsko-skotske družine. Po papeževem pooblastilu je pridigal z diakonom Totnanom in duhovnikom Kolonatom. Spreobrnil naj bi kneza Gozberta in njegovo družino. Na škofovo zahtevo se je Gozbert leta 689 tudi ločil od bratove žene s katero je živel, zato je ta najela morilca in dala ubilti Kilijana in njegova tovariša.
8. julija ga častijo ker je dal škof Burkhard na ta dan prekopati njegove posmrtne ostanke. Poleg doprsnih kipov v cerkvi Neumunster hranijo tudi glave vseh treh svetnikov. Na Kilijanov god je še danes romanje v wurzbursko Neumunsterkirche.
Vir
V Würzburgu [vircburku] (v Avstráziji, v Nemčiji), sveti Kiliján, škof in mučenec, po rodu iz Irske, ki je sem prišel oznanjat evangelij. Zaradi krščanskih navad, ki jih je zvesto ohranjal, je preboden dovršil mučeništvo.
Vir
Našim prednikom severno od Drave so Kristusovo blagovest oznanjali irski menihi, ki so pri svojem apostolskem poslanstvu pokazali veliko razumevanja za dobre lastnosti poganskih ljudi in so zavestno gradili na njih. Neutemeljene so trditve, da je bilo krščanstvo Slovencem vsiljeno ‘z ognjem in mečem’, ki jih pogosto slišimo.
Ob svetem Kolumbanu, ki je misijonaril na ozemlju današnje severne Italije, je med irskimi menihi, apostoli evropske celine, najbolj znan današnji godovnjak sveti Kilijan. Rodil se je okoli leta 644 na Irskem. Postal je duhovnik; ko se je odločil, da pojde kot misijonar na evropsko celino, je bil posvečen v škofa. Skupaj z enajstimi tovariši je prišel leta 686 v nemško frankovsko državo. Kilijan se je ustavil v mestu Würzburgu, kjer je za krščanstvo pridobil mladega vojvoda Gozberta. Od pokristjanjenega vojvoda je Kilijan zahteval, da svojo spreobrnitev h krščanski veri tudi na zunaj izpriča s tem, da se loči od žene vdove svojega brata, s katero ni bil zakonito poročen. Vojvoda Gozbert je Kilijanovo zahtevo izpolnil, čeprav je tisto ženo močno ljubil. Ko je ta žena ime ji je bilo Geilana zvedela, da je mož privolil v ločitev, je sklenila, da bo škofa Kilijana spravila s poti. Izkoristila je priložnost, ko je bil vojvoda na bojnem pohodu. Najela je morilca, ki je 8. julija 689 vdrl v oratorij, ki je bil hkrati kapela in stanovanje, ter je z mečem obglavil škofa Kilijana in njegova dva misijonska tovariša. Zločin so hoteli zakriti tako, da so trupla, mašne knjige in bogoslužna oblačila zagrebli v celici, nad njo pa postavili konjski hlev. Toda resnica prej ali slej pride na dan. Tako je bilo tudi v tem primeru. Nekaj časa po zločinu so našli trupla mučencev nepoškodovana. Morilec je zblaznel, frankovsko ljudstvo je v tem videlo božjo sodbo in se je dokončno odvrnilo od poganstva.
Češčenje sv. Kilijana je ostalo živo predvsem na Irskem in v Nemčiji. Svetnika upodabljajo v škofovski obleki ter s palmo mučeništva in z mečem ali bodalom. V Porenju ga časte viničarji in kmetje; nekoč je bil zavetnik splavarjev in raznih rokodelcev. Mesto Würzburg ga še danes časti kot svojega zavetnika. Zelo se mu priporočajo bolniki, ki jih muči sklepni revmatizem.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.