V Le Mansu [lemánu] (v okraju Dusijako, v Galiji) sveti Lenigisíl, duhovnik in spoznavalec.
Vir
S. Leuogisilus, (13. jan. ali 2. april), imenovan tudi Lonegisilus itd., duhovnik v škofiji Mans (apud Cenomanos) v Franciji, ki ga Migne pod imenom St-Longis opisuje kot opata v Boisselière v provinci Maine, ima več imen. Sam Bollandus ga na kratko omenja 13. januarja (I. 630) pod imenom S. Leogisilus kot opata Vergy (Vergiacum) v Burgundiji; ker pa je njegovo življenje pozneje pridobil iz starega arhiva, ga, zavračajoč prejšnje podatke, navaja v dodatku k 13. januarju, iz katerega povzemamo naslednje:
Sveti Lenogisil se je rodil v Alemaniji (Nemčiji), v času francoskega kralja Klotarja II. poganskim staršem plemiške krvi. Po božji milosti je v mladosti spoznal edinega pravega Boga, ki ga je kljub nasprotovanju staršev goreče častil. Po dolgem boju in številnih molitvah se je končno odločil, da bo zapustil domovino in vse, da bi lahko nemoteno služil Gospodu Bogu. Tako je prišel v Clermont (Clarus mons, civitas Arvernica), glavno mesto pokrajine Auvergne, kjer je prav tako živel pobožno življenje. Ko so to opazili nekateri prebivalci Clermonta, so ga vprašali o njegovem izvoru in namenu potovanja, nakar jim je iskreno povedal o vsem svojem življenju in želji po odrešitvi svoje duše. Nato so ga poučili o katoliški veri in ga končno krstili, pozneje, ko je z vnemo končal študij, pa so ga celo posvetili v duhovnika. Čez nekaj časa je odšel v škofijo Mans, kjer je takrat deloval sveti Hadolndus, škof v Mansu, katerega ugled ga je verjetno še posebej pritegnil. Dejstvo, da ga je v duhovnika posvetil on, kot trdi eden od virov, verjetno ne drži, saj je bil v duhovnika posvečen v Clermontu. Gotovo pa je, da mu je pomagal zgraditi samostan in mu morda, kot pravi drug vir, celo dal lokacijo zanj, in sicer majhno vilo na območju Sonnois (in pago Sagonensi), ki jo Bollandus imenuje Busciacus, Buxido, Busi itd. in ki je po našem svetniku poimenovana St Longis. Tam je ozdravil veliko bolnikov, tako da je nanje položil roke. Ker je ta kraj nekoč slovel po relikvijah, ki so bile pozneje zanemarjene, je odpotoval v Rim, kjer je čudežno dobil zob svetega Petra, nato se je vrnil v Francijo in v omenjenem kraju zgradil celico in svetišče v čast svetemu Petru, ki je pozneje postal samostan. Tam je svetnik srečal devico po imenu Agnesietis (Agnafleta), ki je, da se ne bi poročila, pobegnila v gozd, kjer jo je poklical sveti Lenogisilus, katerega sloves je že spoznala, in ga nato prosila, naj ji da tančico. Tudi on jo je vzel k sebi in ji dal samostansko tančico. Zaradi tega ju je kralj Klotar oba lažno obtožil in ju poklical na odgovornost. Ob tej priložnosti je Agnefletis svojo nedolžnost dokazala s čudežem, saj je v svoji obleki nosila žareče oglje, ne da bi jo zažgala ali celo poškodovala. Ko je kralj zaradi tega čudeža bolje razumel, je svetemu Lenogisilu ponudil najrazličnejše darove, ki pa jih ni sprejel, temveč je prosil le za zaščito svoje celice. Ko je kralj obljubil, da bo izpolnil to prošnjo in letni dar, se je naš svetnik vrnil v svoj samostan. Kasneje je čudežno ozdravil kraljevega sina Dagoberta. Nekaj časa pozneje je Agnefletis vstopila v večni počitek in naš svetnik jo je slovesno pokopal. Kmalu za tem je v visoki starosti, po nekaterih podatkih pri 73 letih, v 7. stoletju umrl tudi sam. Za datum njegove smrti se običajno šteje 13. januar, nekateri pa pravijo, da je bilo to leta 653. Njegovo telo počiva v cerkvi, ki jo je sam dal zgraditi v bližini svoje celice po zaslugi prispevkov pobožnih kristjanov. Častijo ga tudi v Vergi (Vergiacum) v Burgundiji, kamor so verjetno prinesli nekaj njegovih relikvij. Zakaj se njegov praznik praznuje tudi 2. aprila, nam ni uspelo izvedeti. Verjetno je na ta dan prišlo do prenosa relikvij. Če pa sta, tako kot v Allg. mart. predpostavljena dva različna svetnika, od katerih eden nastopa 2. aprila, drugi pa 13. januarja, je to v vsakem primeru nepravilno, tako kot Butler predpostavlja samo enega svetega Launogisila ali Longisa.
DE
Leuogisil je bil sin plemenitih, poganskih staršev. Kljub temu je v mladosti postal kristjan. Ko je odrasel, je zapustil domovino, da bi služil Bogu, in prišel v Arvernis – današnji Clermont-Ferrand. Tam je bil krščen in posvečen v duhovnika. Nato je odšel k škofu Hadwinu v Le Mans, ki mu je dal prostor za gradnjo majhnega samostana v Busciacusu. Tam je s polaganjem rok ozdravil številne bolnike. Kraj je bil prej znan po relikvijah, vendar je izgubil ta pomen. Leuogisil je zato odpotoval v Rim in tam na čudežen način prejel relikvijo zoba sv. Petra; po vrnitvi je zato zgradil Petru posvečeno cerkev, ki je pozneje prerasla v samostan; cerkev je bila večkrat obnovljena, sedanja stavba pa je iz 19. stoletja.
Nekega dne je devica Agnofleta (Agnefletis, Agnafleta) poklicala Leuogisila v gozd pri Busciacusu, kamor je pobegnila, da bi se izognila poroki; ta jo je nato odpeljal v samostan, nakar ju je kralj Chlothar II. na podlagi lažnega suma obtožil in ju poklical. Agnofleta je dokazala svojo nedolžnost tako, da je čudežno nosila žareče oglje v svoji obleki, ne da bi se ta zažgala; tako prepričan kralj je Leuogisilu ponudil darila za zadoščenje, vendar jih je zavrnil in prosil le za zaščito svoje celice, kar mu je Chlothar odobril. Kasneje je Leuogisil čudežno ozdravil bolezen Chlotharjevega sina Dagoberta.
Nekaj časa pozneje je umrla Agnofleta, ki jo je pokopal Leuogisil, kmalu zatem pa je pri 73 letih po nekaterih virih umrl tudi sam. Njegovi posmrtni ostanki počivajo v cerkvi, ki jo je zgradil. Nekatere relikvije so bile verjetno prenesene tudi v nekdanji samostan Saint-Vivant v Vergyju pri Beaunu.
Longis, ki ga častijo 2. aprila, je enak Leuogisilu; ta spominski dan verjetno izhaja iz – zdaj neznanega – prenosa relikvij.
DE