Zavetnik ljudskih misijonarjev
Atributi: mrtvaška glava, razpelo,
Imenujemo ga tudi Portomavriški, ker se je rodil (leta 1676) v Porto Maurizio, sedanji Imperii ob ligurski obali. V Rimu je najprej študiral medicino, pozneje pa je vstopil v samostan prenovljenega frančiškanskega reda manjših bratov. Po prejemu mašniškega posvečenja (leta 1702) je nekaj časa poučeval modroslovje, vedno bolj pa ga je mikalo, da bi odšel v misijone.
Zbolel je na pljučih. Krvavitve so bile čedalje pogostnejše. Okoli leta 1706 se je zaobljubil Mariji, da se bo, če ozdravi, do konca življenja posvetil reševanju grešnikov z ljudskimi misijoni. V nekaj dneh je ozdravel in kljub nenehnim velikim naporom na misijonih, kljub ostrim spokorniškim dejanjem, štiriinštirideset let vodil ljudske misijone. Pridigal je tako prepričljivo in vneto, da so bili ljudje resnično pretreseni. Pred začetkom vsakega novega misijona se je navadno umaknil v popolno samoto, da bi si v združitvi z Bogom nabral čudežnih moči in milosti. Za vsak dan življenja si je izbral sklep, ga napisal in tudi natanko spolnjeval. To ga je napravilo za mojstra v duhovnem življenju.
V vernikih je skušal zbuditi predvsem voljo do molitve. Nihče v Italiji ni z večjo vnemo pospeševal pobožnosti križevega pota kakor redovnik Leonard, ki je sam posvetil nič manj ko 576 novih križevih potov. Na misijonih je dajal pobudo za opravljanje večne molitve; ta je v mnogih župnijah, tudi pri nas, ostala v navadi še danes. Vpeljal je pobožno navado, da so vsak petek ob uri Gospodove smrti zvonili. Vse življenje ga je usmerjala misel: božji Sin je umrl zame. Iz te misli je izhajalo njegovo priporočanje ljudem, naj čim pogosteje premišljujejo Gospodovo trpljenje; najlaže pa to opravijo, če molijo križev pot in v mislih spremljajo trpečega Kristusa od postaje do postaje. Po Leonardovi zaslugi se je pobožnost križevega pota tako razširila, da danes skoro ni katoliške cerkve, v kateri ne bi bilo upodobljenih štirinajst postaj križevega pota. Tudi v molitvenikih je pogosto objavljen križev pot z njegovim imenom.
Umrl je 26. novembra 1751 v samostanu sv. Bonaventure v Rimu, kjer še danes časte razpelo s Križanim, ki ga je Leonard nosil pri spokornih procesijah. Upodabljajo ga z razpelom in mrtvaško glavo.
Goduje 26. novembra.
Vir
Kljub temu da je kot nadarjen mladenič študiral filozofijo in medicino, se je Leon že v mladosti potihem pripravljal na redovniški poklic. Želel je oditi v misijone na Kitajsko in tam umreti mučeniške smrti, a je namesto tega vse svoje moči do konca razdajal kot ljudski misijonar in apostol Italije in Korzike.
Ime: Njegovo krstno ime je bilo Pavel Hieronim, redovno ime Leon pa izhaja iz latinščine in je povezano z besedo leo, v rodilniku leonis, kar pomeni »lev«.
Rodil se je 20. decembra 1676 v kraju Porto Maurizio pri Genovi (danes Imperia) ob ligurski obali v Italiji, umrl pa 26. novembra 1751 v Rimu.
Družina: Rodil se je kot sin kapitana Dominika Casanuova in matere Ane Marije, roj. Benza.
Skupnost: Z enaindvajsetimi leti je oblekel redovno obleko sv. Frančiška in vstopil v samostan sv. Bonaventura v Rimu. Frančiškanski red ima danes tri redove; moški se deli na tri veje: frančiškani, minoriti, kapucini.
Zavetnik ljudskih misijonov.
Delo: Štiriinštirideset let je vodil ljudske misijone, pridigal iz dneva v dan in s preprostimi besedami oznanjal božjo besedo. Še tako zakrknjene grešnike je znal ganiti, da so se spreobračali. V ljudeh je skušal prebuditi predvsem voljo do molitve.
Preizkušnje: Na začetku svojega delovanja je nevarno zbolel na pljučih. Bolezen je napredovala, tako da ni bilo več nobenega upanja. Zaobljubil se je Mariji, da se bo, če bo ozdravel, do konca življenja posvetil reševanju grešnikov z ljudskimi misijoni. Bolezen je res čudežno izginila in do smrti ni več resno zbolel.
Kreposti: Pred začetkom vsakega novega misijona se je umaknil v popolno samoto in si tam nabral novih moči. Za vsak dan svojega življenja si je napisal sklep in ga tudi izpolnjeval. Vse življenje ga je vodila misel: Božji Sin je umrl zame.
Pobožnosti: Je eden največjih pobudnikov Marijinega češčenja in pobožnosti križevega pota. Njegova je tudi pobožna navada, da vsak petek ob uri Jezusove smrti zvoni.
Upodobitve: Večinoma je upodobljen z mrtvaško glavo in križem, velikokrat pridiga ali daje odvezo. Ohranjena je tudi njegova posmrtna maska in portret, ki je nastal še za časa njegovega življenja.
Grob: Njegovo truplo je shranjeno v stekleni krsti pod glavnim oltarjem samostanske cerkve sv. Bonaventura v Rimu.
Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Pij VI. 19. junija 1796, za svetnika pa papež Pij XI. 29. junija 1867.
Goduje: 26. novembra.
Misel: »Če me bo Gospod ob uri moje smrti grajal, da sem bil preveč prijazen do grešnikov, mu bom odgovoril: ‘Dragi Jezus, če je narobe biti preveč prijazen do grešnikov, je to napaka, ki sem se je naučil od tebe, saj tudi ti nisi zavračal nikogar, ki je pri tebi iskal usmiljenje.’«
Vir
Križev pot je pobožnost, ki naj bi kristjanom vedno govorila, da je krščansko življenje hoja za Kristusom, ki je dejal: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). Pobožnost križevega pota, priljubljeno zlasti v postnem času, so pospeševali frančiškani, ki so prišli v Sveto deželo okoli leta 1280. V tem se je posebno odlikoval današnji godovnjak sv. Leonard Portomavriški, imenovan tako po svojem rojstnem kraju v italijanski pokrajini Liguriji. Napisal je lepa premišljevanja za molitev križevega pota. Eno od teh molimo še danes, kadar molimo ‘daljši’ križev pot, pri katerem nekaj moli duhovnik (ali bralec), nekaj pa odgovarjajo ljudje.
Ta svetnik se je rodil 20. decembra 1676 v mestu Porto Maurizio ob ligurski obali, ki se danes imenuje Imperia. Njegovo krstno ime je bilo Paolo Casanuova. Bil je zelo nadarjen fant in oče, pomorski kapitan, ga je poslal v Rim študirat medicino. Paolo pa se je natihoma pripravljal na redovniški poklic. Ko mu je bilo enaindvajset let, je vstopil k frančiškanom in dobil ime Leonard a Porto Maurizio (Portomavriški). Po mašniškem posvečenju je bil nekaj časa profesor modroslovja v samostanski šoli, vendar ga je mikalo, da bi odšel v misijone. Želja se mu je izpolnila le deloma: s tridesetimi leti je nastopil naporno in odgovorno poslanstvo ljudskega misijonarja v domovini, ki ga je z veliko gorečnostjo opravljal vse do konca svojega življenja. Brž na začetku je nevarno zbolel. Ko ni bilo več upanja, da bo ozdravel, se je zaobljubil Materi božji, da se bo zadnjega diha posvetil reševanju grešnikov z ljudskimi misijoni, če ozdravi. Marija je njegovo prošnjo uslišala, on pa je držal svojo besedo.
Pridigal je tako prepričljivo in s tako vnemo, da so bili ljudje pretreseni. Med pridigami je pogosto objel veliko razpelo s Križanim tako prisrčno, da so navzoči jokali, prosili Boga usmiljenja. Še tako zakrknjene grešnike je znal ganiti, da so se spreobrnili. Na vso moč je pospeševal pobožnost križevega pota: blagoslovil je 576 novih križevih potov. Dajal je pobudo za opravljanje večerne molitve, ki se je ukoreninila marsikje, tudi pri nas.
Vse življenje ga je usmerjala misel: božji Sin je umrl zame. Iz te misli je izhajalo njegovo priporočanje ljudem, naj pogosto premišljujejo Gospodovo trpljenje, najlaže pa to opravijo, če molijo križev pot in v mislih spremljajo trpečega Jezusa od postaje do postaje. Po Leonardovi zaslugi se je pobožnost križevega pota tako razširila, da danes skoraj ni katoliške cerkve, v kateri ne bi imeli podob 14 postaj križevega pota.
Kot ljudski misijonar je Leonard Portomavriški v štiridesetih letih prekrižaril Italijo in Korziko. Nikoli ni mislil nase, na svoj počitek, na zdravje ali kakšno udobje. Umrl je 26. novembra 1751 v samostanu San Bonaventura v Rimu. Tam še danes časte razpelo s Križanim, ki ga je Leonard nosil pri spokornih procesijah. Za svetnika je bil razglašen leta 1867.
Vir
V Rimu v samostanu Svetega Bonaventura v Palatinu, sveti Leonard de Portu Maurítio, duhovnik iz Reda manjših bratov, ki je poln gorečnosti za duše uporabil skoraj vse življenje za pridiganje, izdajanje knjig, in z več kot tristo misiji v Rimu, na otoku Korzika in po Severni Italiji.
Vir