Vrt svetnikov je zares raznolik. V njem so najrazličnejši cvetovi, vsak od njih pa je posebno lep. Zastopane so vse starosti, vsi stanovi, vsi narodi, vsi temperamenti, vsa stoletja. Vsako življenje je originalna pesem, roman, drama. Ko bi le pero življenjepisca zmoglo pisati brez klišejev in zaobjelo tisto, kar je za vsakega svetnika tipično njegovo, neponovljivo.
Današnji svetnik, sveti Ludano je bil sin visokega škotskega velikaša, dedič bogate dediščine. V njem je bilo plemenito srce, ki je bilo čuteče za bližnjega. Zato je s sredstvi svoje dediščine takoj zgradil bolnišnico, da bi ublažil bolečine tistim, ki trpijo in se pogosto počutijo zapuščene, prezrte, zanemarjene in zapuščene.
Ludano je živel v visokem srednjem veku, ko je se krščanstvo izražalo tudi v velikih in dolgih romanjih. Ne čudimo se temu! Vsak čas ima svoj način izražanja pobožnosti. Ludano je želel obiskati Sveti grob v Jeruzalemu, cilj in hrepenenje mnogih romarjev, ter grobove apostolskih prvakov sv. Petra in Pavla. Ko se je nahajal na potovanju in je prejel skrivnost vere, je 12. februarja leta 1202 umrl v Northeimu v Alzaciji. Dolgo so razpravljali, kje naj pokopljejo tega nenavadnega in svetega romarja, dokler ga niso, razsvetljeni od zgoraj, pokopali v Hipsheimu.
Ob grobu, ki se nahaja v škofiji Strassbourg, se je razvilo veliko češčenje, nekaj pa tudi legende, ki so okrasile njegovo življenje. Nadnaravni element pa je pri vsem tem, da je življenje tega malo znanega romarja postalo spodbuda za mnoge, da živijo boljše krščansko življenje. Lahko rečemo, da ga je Bog sam uporabil, da bi svoje vernike pripeljal k popolnejšemu življenju. In v tem je življenjsko poslanstvo svetega Ludana. To je pravzaprav poslanstvo vsakega svetnika, ta pa ga je izpolnil v nekem kraju na svoj način in to trajno skozi stoletja.
Vir
V vasi Northeim (na bregu Ill, v Alzáciji), sveti Lúdan, iz Škotske, ki se je na poti k papežu pri Grobovih apostolov (ad limina) preselil k Gospodu.
Vir