V Leónu (na Španskem), sveti Martin od svetega Križa, duhovnik in redovni kanonik, ki je bil resnično izveden mož Svetega Pisma. († 12. januar 1203)
Vir
Biografija, ki jo je napisal sodobnik, epigrafski napisi, dokumenti iz tistega časa in rokopisi njegovih literarnih del so glavni viri o življenju Martina od Svetega križa. Rodil se je pred letom 1130 v španskem mestu León. Bil je še otrok, ko mu je umrla mati Evgenija; njegov oče, po imenu Janez, je nato vstopil v leonski samostan svetega Marcella in ga vzel s seboj.
Ko je umrl tudi oče, se je Martin, že kot subdiakon, za več let odpravil na dolga romanja po vsem krščanstvu; dokumentirano je njegovo dveletno bivanje v bolnišnici v Jeruzalemu in v Parizu, kjer vse kaže, da je obiskoval generalni študij. Po vrnitvi v León je bil posvečen v duhovnika v samostanu svetega Marcella, po sekularizaciji tega samostana pa se je umaknil v samostan svetega Izidorja v istem mestu, ki je prav tako pripadal redovnim kanonikom, kjer je umrl 12. januarja 1203.
Leta 1185 je začel pisati svoja literarna dela, katerih izvirni rokopisi v dveh velikih pergamentnih zvezkih so še vedno shranjeni v kolegijski cerkvi svetega Izidorja v Leónu. Svoje delo je naslovil Concordia Veteris et Novi Testamenti in ga razdelil na štiriinpetdeset pridig ali obsežnih razprav apologetsko-asketične narave. Napisal je tudi komentarje h knjigam Nove zaveze, eden od njegovih ciljev pa je bil prepričati Jude, ki jih je bilo takrat v Leonu zelo veliko, o izpolnitvi mesijanskih prerokb v Kristusu. Misel svetega Izidorja Seviljskega in Petra Lombarda (čigar dela je prvi predstavil v Španiji) je močno vplivala na njegove spise: je prvi španski avtor, ki je za razlago evharistične skrivnosti uporabil besedo transsubstanciacija.
Najpomembnejše značilnosti njegove duhovnosti so velika asketska strogost, dobrodelnost do bratov ter posebna predanost evharistiji in svetemu križu. Njegov sodobni življenjepisec nam pripoveduje o izrednih dogodkih, ki jih je izvajal, na primer o ozdravljanju bolnikov, od katerih so bili nekateri v času pisanja še živi. Njegovi posmrtni ostanki danes počivajo v kapeli, ki mu je bila posvečena leta 1513 v kolegijski cerkvi v Leónu. Istega leta je bila najdena njegova desna roka, ki ni bila poškodovana in je od takrat shranjena v umetniškem srebrnem relikviariju.
Kult je dokumentiran od dneva njegove smrti v kodeksih kolegiatne cerkve, kjer so ohranjeni starodavni brevirji z liturgičnim uradom svetnika in njegovim življenjepisom, razdeljenim v devet zgodovinskih lekcij, za molitev jutranjic.
O postopku njegove kanonizacije ni nič znanega, vendar je v 16. stoletju celotna škofija León praznovala njegov liturgični praznik. V novejšem času je njegov kult skorajda izginil, vendar so ga leta 1959 z odlokom Kongregacije za obrede ponovno oživili v kolegijski cerkvi z dvojnim obredom drugega razreda, leta 1964 pa so ga razširili na celotno škofijo León z obredom tretjega razreda.
IT
Martin, sin Johannesa in Eugenije, je v otroštvu izgubil mater. Njegov oče je vstopil v samostan San Marcello in s seboj vzel sina, ki se je tam izobraževal in bil pri približno 19 letih posvečen v subdiakona. Po očetovi smrti se je leta 1154 odpravil na dolgo romanje v Oviedo, Santiago de Compostela in sedem romarskih cerkva v Rimu, kjer je njegova askeza pritegnila pozornost papeža – verjetno Hadrijana IV -, ki ga je na veliko noč sprejel na avdienco. Od tam je z ladjo odpotoval v Jeruzalem, kjer je dve leti služboval v bolnišnici, nato je odšel v Antiohijo (zdaj Antakya/Hatay) in Konstantinopel (zdaj Istanbul) ter se nazadnje vrnil v svoj samostan v Leonu. Nato je potoval v Chartres, Reims in Pariz, kjer je spoznal učence Petra Lombarda in z njimi študiral teologijo, ter naprej v Anglijo in na Irsko. Po vrnitvi je obiskal Saturninov grob v Toulousu; v Béziersu so ga obtožili kraje dragocenega ornata, ki ga je pridobil v Konstantinoplu, zaradi česar je pristal v zaporu; obtožili so ga tudi, da je bil albižan (katar). Ko je razčistil te napake, se je okoli leta 1183 lahko vrnil v León.
Martin je bil tu v svojem samostanu v San Marcellu posvečen v duhovnika in redovnega kanonika. Zaradi nesoglasij glede liturgičnih vprašanj se je leta 1185 preselil v samostan San Isidoro. Zanj so bile značilne kreposti, predanost Najsvetejšemu zakramentu in askeza; spal je na tleh in ponoči pogosto obiskoval bolnike. Leta 1185 je s sedmimi somišljeniki začel pisati svoje veliko delo „Veteris ac Novi Testamenti Concordia“, „Konkordance Stare in Nove zaveze“. Bil je tudi avtor prvega svetopisemskega komentarja v Španiji po Beatu iz Liébane in je postal najpomembnejši španski teolog 12. stoletja. Martin je zgradil Oratorij svetega križa v baziliki San Isidoro in kapelo Svete Trojice na samostanskem pokopališču. Že za časa svojega življenja je znal delati čudeže, zato se mu je poklonil celo kralj Alfonz V.
Martinov sobrat Luka – poznejši škof v Tuiju – je o Martinu pisal v svoji knjigi o Izidorju Seviljskem. Martinovo čaščenje se je začelo kmalu po njegovi smrti. Čudeži so se dogajali tudi na njegovem grobu; že leta 1203 so nad njim zgradili kapelico, v katero so prenesli njegove posmrtne ostanke; leta 1253 so jo nadomestili z večjo kapelico.
Kanonizacija: V skladu s strogimi predpisi za kanonizacijo, ki jih je izdal papež Aleksander III, po Martinovi smrti ni bilo kanonizacije. Leta 1959 je Vatikan odobril čaščenje v San Isidoru, leta 1962 pa v celotni škofiji León. Martin je v Martyrologium Romanum iz leta 2001/2004 opisan kot svetnik.
DE
Blaženi Martin iz Leóna, znan tudi kot Martin od Svetega križa, se je rodil v Leónu v stari Kastilji v Španiji. Izobraževal se je v samostanu svetega Marcela v Leónu. Martinova močna vera in predanost služenju Bogu sta ga vodili na romanja v Rim, Italijo in Konstantinopel, kjer je iskal duhovno obogatitev in razsvetljenje.
Pod globokim vplivom potovanj in srečanj z različnimi verskimi praksami in tradicijami se je Martin pridružil redovni skupnosti avguštincev kanonikov v opatiji Saint Marcellus in sprejel življenje redovnega brata. Njegovo predanost in pobožnost so prepoznali njegovi vrstniki in sčasoma je bil posvečen v duhovnika.
Žal je bil samostan Saint Marcellus na neki točki sekulariziran in Martin je našel dom v kolegijski cerkvi Saint Isidore v Leónu. V tem novem okolju je nadaljeval svojo duhovno pot in se posvetil pisanju komentarjev k Pismom in Razodetjem ter govorjenju o različnih temah. Ti spisi so pokazali njegovo globoko razumevanje teologije in duhovnosti, zaradi česar je bil že za časa svojega življenja zelo cenjen.
Blaženi Martin iz Leona je bil splošno priznan zaradi svoje svetosti in asketskih spisov. Njegove besede so odmevale med verniki, saj so jim nudile smernice in navdih za njihovo duhovno rast. Resnično je bil zgled življenja, ki ga je živel za Boga, in je bil vzor vsem, ki so iskali globljo povezanost s svojo vero.
12. januarja 1203 je blaženi Martin iz Leona umrl v svojem rojstnem mestu. Njegova smrt, ki je bila posledica naravnih vzrokov, je pomenila konec življenja, posvečenega Bogu in Cerkvi. Kot priznanje za njegovo izjemno duhovno pot so njegove relikvije leta 1513 shranili v kapeli San Martin v kolegijski cerkvi v Leónu.
Čeprav natančne podrobnosti njegove beatifikacije in poznejšega čaščenja v navedenih informacijah niso navedene, je pomembno omeniti, da njegov naziv „blaženi“ kaže na raven priznanja in spoštovanja v Katoliški cerkvi. To nakazuje, da je Cerkev uradno priznala Martinovo svetost in njegov vpliv na vernike, zaradi česar je postal spoštovana osebnost v verski skupnosti.
Življenje blaženega Martina Leónskega je pričevanje o moči vere, izobrazbe in predanosti. Njegova neomajna predanost Bogu in njegovi pronicljivi spisi še danes navdihujejo in usmerjajo vernike.
EN
Martín ali Martino de León se je rodil okoli leta 1120. Njegov glavni življenjepisec in sodobnik don Lucas de Tuy, ne da bi razkril resnični kraj njegovega rojstva, se omejuje na navedbo, da se je rodil v plemiškem rodu in da je bil sin zelo katoliških staršev Juana in Eugenije, ki sta bila iz dežele in jurisdikcije León. Ko mu je umrla mati, je bil oče tisti, ki je zaprosil za sprejem v samostan San Marcelo v Leónu. Martino je spremljal očeta in se skrbno pripravljal v znanosti in pobožnosti, preden se je dokončno odločil.
Ko je njegova odločitev dozorela, je sprejel sveti red, ki mu je sistematično nasprotoval, ker se je imel za nevrednega. Po otroških letih je mladi Martino, ko je bil posvečen v subdiakona, peš opravil številna romanja in obiskal Oviedo, Santiago de Compostela, Rim in nazadnje Sveto deželo, kamor je prišel v spremstvu Žida Benjamina iz Tudele. Dve leti je preživel v Palestini, kjer se je ukvarjal z dobrodelnostjo in študijsko dejavnostjo.
Ob vrnitvi se je ustavil v Konstantinoplu, kjer je pridobil bogat ornat za cerkev svetega Marcela v Leonu, po vrnitvi pa je lahko obiskal Francijo in se poklonil telesoma svetega Dioniza v Parizu in svetega Martina v Toursu.
Po vrnitvi v León ga je legionarski prelat don Manrique de Lara posvetil v duhovnika, pozneje pa je bil sprejet za redovnega kanonika v San Marcelu, kjer je živel resnično spoštljivo in zgledno življenje. Ko so bili kanoniki razrešeni obiskovanja cerkve San Marcelo, se je preselil v kolegijsko cerkev San Isidoro, kjer so ga sprejeli z velikim veseljem.
Kljub visoki starosti se je od leta 1185 dalje intenzivno posvečal pisanju svojih spisov, pri čemer mu je pomagalo sedem klerikov. Po življenjepisu Lucasa de Tuy je sveti Martino osem dni pred smrtjo začutil, da se bolezen, ki mu je povzročila toliko tegob, slabša, zato je poslal po skupnost, da bi se od njega poslovila. Nato je opata prosil, naj ga blagoslovi, in 12. januarja 1203 izročil svojo dušo Gospodu.
ES