Rodil se je leta 1109 v Durhamu v Angliji v plemiški družini. Otroštvo je preživel na dvoru škotskega kralja Davida I. kot tovariš in prijatelj njegovega sina Henrika. Odlikoval se je po potrpežljivosti in ljubeznivosti, na dvoru je bil priljubljen, tako da se mu je obetala bogata kariera. Aelred pa je namesto posvetne slave in bogastva izbral meniško življenje. Štiriindvajsetleten je vstopil v cistercijanski samostan v Rievaulxu, ki je bil v tistem času v največjem razcvetu. Med sobrati je užival velik ugled in spoštovanje zlasti zaradi svoje pobožnosti in bratske ljubezni. Potem ko je nekaj časa vodil in poučeval novince, so ga leta 1146 izvolili za opata. Samostan v Rievaulxu je bil vodilni v Angliji, tako da je opat Aelred veliko potoval in nadzoroval še druge samostanske skupnosti. Imel je tudi velik vpliv na civilno življenje v deželi, zlasti na kralja Henrika II. Iz ljubezni do meniškega življenja je večkrat odklonil ponujeno škofovsko čast. Zadnja leta življenja je bolehal in umrl star komaj 57 let. Znan je zlasti po dveh svojih spisih: Ogledalo ljubezni in Duhovno prijateljstvo.
»K ljubezni do sovražnikov, v čemer je popolnost bratske ljubezni, nas bolj kot kaj drugega nagiba hvaležno premišljevanje čudovite potrpežljivosti, s katero je najlepši med človeškimi sinovi prepustil lepoto svojega obličja hudodelcem, da so ga opljuvali … Oče, odpusti jim! Kdo bi ob tem čudovitem glasu, polnem milobe, ljubezni in notranjega miru takoj z vsem srcem ne objel svojih sovražnikov? Oče, pravi, odpusti jim! Ali more biti kakšna molitev še bolj polna ljubezni? … Če hočeš sebe prav ljubiti, se ne kvari s telesnim uživanjem. Da ne boš podlegel temu poželenju, vzljubi evharistični kruh. Končno, če se hočeš umiriti v blaženosti bratske ljubezni, objemi tudi sovražnike z resnično ljubeznijo. Da ta božji ogenj ne bi ugasnil sredi krivic, ki jih doživljaš, z očmi srca nenehno glej na tiho potrpežljivost našega ljubega Gospoda in Odrešenika.«
»Pohitimo k božji nevesti, stopimo h Gospodovi materi, pristopimo k njegovi najodličnejši služabnici! Kaj bomo vendar storili zanjo? Kakšne darove ji bomo poklonili? O, da bi ji vsaj mogli povrniti to, kar smo ji dolžni! Dolžni smo jo častiti, ji služiti, dolgujemo ji ljubezen in hvalo. Dolžni smo ji izkazovati čast, ker je mati našega Gospoda. Kdor ne časti matere, ne časti sina … Marija je naša mati, mati našega življenja, mati naše neminljivosti, mati naše luči.«
»Kako dobro se počutim, ko vidim, da se tudi Gospod vsega veličastva v svojem telesnem naporu in človeških čustvih ne kaže močnega, pač pa šibkega. Kakšna tolažba je to v mojih slabostih! Ta slabost mojega Gospoda mi brez dvoma daje moč in trdnost v moji nemoči.«
Sveti Aelred, cistercijanski opat, goduje 12. januarja, pri cistercijanih pa 3. februarja .
Vir
V samostanu Rievaulx [rivó] ( v Northúmbriji), sveti Aelréd (Ælred), opat, ki je bil vzgojen v kraljevski šoli Škotske. Vstopil je v cistercijanski red, bil odličen učitelj meniškega življenja, ter blagohotno in neprestano v dejanju in spisih pospeševal duhovno prijateljstvo v Kristusu.
Vir
Sveti Alfred je bil cistercijanski opat v Angliji. Rodil se je leta 1109 v mestu Hexam v Yorkshiru. Zelo mlad je prišel na dvor škotskega kralja Davida, da bi si pridobil primerno vzgojo in izobrazbo. Kot mladega dvorjana so ga imeli vsi radi, saj je bil prijazen in prijetnega značaja, kmalu pa mu je bila zaupana služba oskrbnika kraljevih posesti. Kralj David je bil globoko veren vladar in je v svoje kraljestvo poklical cistercijane, ki so ustanovili nekaj samostanov. Življenje redovnikov je pritegnilo mladega Alfreda in pri triindvajsetih letih se je odločil za redovniški poklic ter leta 1134 vstopil v cistercijanski samostan. Po devetih letih redovniškega življenja so ga prvič izvolili za opata samostana in to službo je opravljal vse do svoje smrti leta 1166. Že za časa svojega življenja je veljal za svetnika in bil zelo priljubljen: bil je prisrčnega značaja, poln modrosti in bistrega duha. Napisal je tudi nekaj svetniških življenjepisov, molitev in bogoslovnih spisov.
Vir
»Marija, ki je Kristusova mati, je potemtakem mati naše modrosti, mati naše pravičnosti, mati našega posvečenja, mati našega odrešenja. Zato je ona za nas bolj mati kakor naša telesna mati. Po njej smo bili rojeni na odličnejši način, ker iz nje izhaja naša svetost, naša modrost, naša pravičnost, naše posvečenje, naše odrešenje.« Tako je o božji Materi Mariji vzneseno govoril sv. Alfred, cistercijanski opat v Angliji, ki je umrl na današnji dan leta 1166. Prav zaradi te njegove sinovske ljubezni do nebeške Matere ga imenujejo »sveti Bernard severa«.
V starih latinskih listinah ima ta svetnik različna imena: Aelred, Ailred, Alred, Ethelred, Alredus pa tudi Alvredus, zato je oblika Alfred, ki je znana pri nas, kar zvesta latinskim imenom. Alfred se je rodil leta 1109 v mestu Hexham v Yorkshiru. Najbrž je bil sin plemiških in uglednih staršev, ker je zelo mlad prišel na dvor škotskega kralja Davida, da bi prejel družbenemu položaju primerno vzgojo in izobrazbo. Bil je tako lepega in prijaznega obnašanja, da so ga vsi na dvoru vzljubili.
Kralj David je imel tako zaupanje v mladega dvorjana, da ga je postavil za dvornega maršala oskrbnika svojih posesti. Ta vladar je bil globoko veren in v želji, da bi tudi njegovi podložniki napredovali v veri in pobožnosti, je v svoje kraljestvo poklical cistercijane, ki so ustanovili nekaj samostanov.
Življenje teh redovnikov je pritegnilo pozornost mladega dvorjana Alfreda. Ko mu je bilo triindvajset let, je prosil kralja, naj ga razreši zaupane mu službe na dvoru, ker se je odločil za redovniški poklic. Kralj je njegovo prošnjo uslišal in Alfred je leta 1134 vstopil v cistercijanski samostan Rievaulx. Bil je tako vzoren menih, da so ga po devetih letih njegovega redovnega življenja izvolili za opata sosednjega samostana, kjer je ostal pet let, potem pa se je vrnil v svoj prejšnji samostan, kjer je bil tudi izvoljen za opata in je to službo vestno opravljal vse do svoje zgodnje smrti 12. januarja 1166, ko je dopolnil komaj 57 let.
Alfreda so imeli za svetnika že za njegovega življenja; vsi so ga imeli radi zaradi njegovega prisrčnega značaja, spoštovali so ga zaradi bistrine njegovega duha in modrih nasvetov, občudovali zaradi svetosti njegovega življenja in čudovitih govorov, s katerimi je vnemal srca za Boga. Njegovo življenje je prvi opisal menih Walter Daniel, ki je sedemnajst let živel v samostanu Rievaulx, ko je bil tam Alfred opat. Alfred je napisal več svetniških življenjepisov, lepih molitev, ohranilo se je tudi nekaj njegovih bogoslovnih spisov.
Danes godujejo tisti, ki jim je ime Alfred ali, skrajšano, Fredi ne enih ne drugih ni veliko.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Ælred, sin duhovnika, se je od leta 1124 šolal v Roxburghu, stari škotski prestolnici, nato pa je bil dvorni maršal škotskega kralja Davida I. Leta 1134 se je Ælred pridružil cistercijanskemu redu v Rievalu – zdaj Rievaulxu – in leta 1143 postal opat novoustanovljenega samostana v Revesbyju v Lincolnshiru. Leta 1147 se je kot opat vrnil v Rieval in bil tako vodja vseh cistercijanov po vsej Angliji. Svoje najslavnejše delo „Zrcalo ljubezni“ je napisal na prošnjo Bernarda iz Clairvauxa; vpliv spisov svetega Avguština je očiten. Zaradi izžarevanja svojih pridig si je prislužil naziv „angleški sveti Bernard“. Zaslovel je tudi po svojih umikih, v katerih je imela posebno vlogo meditacija o Jezusu.
Ælred je bil leta 1163 navzoč pri prenosu Edvarda Spoznavalca v Westminstrsko opatijo v Londonu in je o njem napisal življenjepis. Naslednje leto se je odpravil na misijonarsko potovanje v Galloway; nekdanji poganski plemenski vodja je bil tako navdušen, da je tudi sam postal menih. V zadnjih letih življenja je z neizrekljivo potrpežljivostjo prenašal hude bolezni, vendar je še za časa svojega življenja ohranil prijeten značaj in bil zaradi svoje učenosti in pobožnosti zelo spoštovan.
Kanonizacija: Ælred je bil kanoniziran leta 1191.
DE
V Rievaulxu v Yorkshiru je bila opatija, „hči“ opatije v Clairvauxu v Burgundiji, iz katere je izšel cistercijanski menih, ki je bil zelo podoben cistercijanskemu „zadnjemu doktorju Cerkve“ Bernardu iz Clairvauxa (20. avgusta). Cistercijani, ki so predstavljali veliko ljudsko asketsko gibanje, so v 10. stoletju močno rasli: leta 1097 je bila ustanovljena matična hiša v Citeauxu; leta 1134, ob smrti opata Stephena Hardinga (17. aprila), je bilo osemdeset hiš, ob Bernardovi smrti leta 1153 pa jih je bilo že 350. Rievaulx je bil ustanovljen leta 1132, njegov prvi opat pa je bil Bernardov tajnik Viljem; k ustanovitvi sta prispevala tudi kralj Henrik I. in Walter Espec, lokalni baron, ki je imel grad v bližnjem Helmsley in je podaril zemljišče.
Aelred (ali tudi Ailrcdo) se je rodil leta 1110 v Hexhamu (Northumberland, Anglija) in bil sin tamkajšnjega „dednega“ duhovnika; temeljito izobrazbo je dobil v Durhamu, v zgodnjih dvajsetih letih pa je vstopil na dvor škotskega kralja svetega Davida in postal mojster kraljevega dvora. Svoje dolžnosti je opravljal z izjemno potrpežljivostjo in na pritožbe odgovarjal z ljubeznijo, vendar ga je kmalu pritegnilo versko življenje in dve leti po ustanovitvi leta 1134 je vstopil v Rievaulx. Njegova kariera je bila od takrat hitra: od novinca do meniha, od meniha do mojstra novincev in nazadnje opata.
Večino svojega življenja je preživel v Rievaulxu, razen obdobja med letoma 1143 in 1147, ko je bil opat opatije Revesby v bližini Yorka. Nato je postal opat v Rievaulxu in tam ostal dvajset let do svoje smrti leta 1167. V tem obdobju se je samostan razširil in s 150 kornimi brati ter 500 brati laiki in zaposlenimi postal največji v Angliji. Laični bratje so bili nepogrešljivi za gospodarstvo samostanov, ki so bili namenoma locirani na odročnih območjih, kar je cistercijanom omogočilo, da so se odlikovali kot pionirji podeželskih dejavnosti. Rievaulx se je tako kot druge velike opatije v severni Angliji specializiral za ovčjerejo, ki je bila primernejša za podnebje tega območja. Tam so gojili tudi platno; imeli so celo usnjarno in livarno.
Aelred je bil vedno slabega zdravja, v zadnjih letih življenja pa je močno trpel (verjetno zaradi protina), tako zelo, da je bil prisiljen dolgo časa preživeti v samostanski bolnišnici, kjer so ga menihi, ki so se ustavljali pred vrati, obiskovali, da bi dobili nasvete in navodila. Čeprav je živel zelo strogo, njegova pravila niso bila preveč stroga; znan je bil po tem, da v času, ko je bil opat, ni izgnal nobenega brata. Zaradi velikanske velikosti skupnosti, ki je bila tudi samozadostna, je bil predvsem upravitelj in duhovni oče.
Prav v slednji funkciji se je izkazal v vsej svoji veličini, kot je razvidno iz njegovih spisov. Tako kot sveti Bernard je tudi on veliko pisal, in to v različnih literarnih oblikah, sestavljal je biografije, zgodovinopisne in duhovne traktate ter nazadnje pridige in meditacije na podlagi svetopisemskih besedil. Njegovo učenje je bilo usmerjeno predvsem v oris samostanske poti duhovnosti, ki je bila v bistvu proces odvrnitve od sebe in greha, da bi se srečali z Bogom v skupnosti bratov, vedno pod nadzorom opata. Večina njegovih del sodi v ta sklop, morda so najbolj zanimiva naslednja: Zrcalo ljubezni, napisano po nasvetu svetega Bernarda med letoma 1142 in 1143, in pridige o Izaiji. Drugi poznejši spisi so: „Oče sv: Avguštinu in tudi Ciceronovemu delu De Amicitia, ki je bilo takrat v veliki modi; Pastoralna molitev in traktat O duši, ki je zaradi smrti ostal nedokončan.
Glavna tema teh del je obnova Božje podobe, ki jo je omadeževal greh. Osnutek, ki mu je sledil, ni bil izviren, vendar mu je dodal nekaj novih elementov, vključno z opredelitvijo notranjega življenja kot družbenega življenja ali občestva in vizijo samostana kot „šole življenja“. V tej askezi, ponižnosti in molitvi je bil človek pripravljen na srečanje z živim Bogom, življenje pa je postalo nekakšna ‘živa teologija’.
Aelred je pisal tudi zelo dolga pisma, od katerih se je večina žal izgubila. Njegovi dopisovalci so bili papež, škofje in kralji Anglije, Francije in Škotske ter njegova sestra, ki ji je opisal svojo „skupnost ljubezni“: „Ko sem hodil po samostanih, so vsi bratje sedeli skupaj […] in med vso to množico nisem našel nikogar, ki ga ne bi ljubil ali ki me ne bi ljubil […]“.
Položaj, ki ga je imel v redu, tj. opat matične hiše, od katere so bile odvisne druge hiše na Škotskem in v Angliji, je od njega zahteval, da je kljub slabemu zdravju veliko potoval, zlasti na generalne kapitlje samostanov, povezanih z Rievaulxom, včasih pa je bil primoran oditi še dlje.
Ti obiski so mu omogočili, da je neposredno vplival na razvoj angleškega samostanstva. Leta 1142 ga je sveti Bernard poslal v Rim, da bi izrazil svoje nestrinjanje z izvolitvijo Williama Fitzherberta (sv. Viljem iz Yorka, 8. jun.) za nadškofa v Yorku. Viljema, ki je užival podporo yorških kanonikov in kralja, so Bernard in cistercijani iz Yorkshira (katerih merila so bila v tej zadevi še posebej stroga) dejansko obtožili simonije in predrznosti. Viljem je bil najprej odstavljen, pozneje pa je bil zmagoslavno rehabilitiran.
Leta 1157 je bil Aelred iz zdravstvenih razlogov oproščen udeležbe na generalnih kapitljih; kljub temu je v letih 1159 in 1165 obiskoval podružnične hiše na Škotskem, dokler njegova bolezen ni postala prehuda. Ko je bil leta 1163 izbran, da spregovori v Westminstru ob priložnosti prenosa relikvij svetega Edvarda Spoznavalca v opatijo (13. oktobra), je razmišljal o prilagoditvi Vita Edwardi Regis et Confessoris Osberta iz Giare.
Walter Daniel, njegov učenec in prijatelj, je nekaj let po Aelredovi smrti v biografiji opisal njegova zadnja leta življenja. Walter se posebej posveča njegovi potrpežljivosti in zaupanju v Boga, pa tudi ljubezni bratov do njega in njihovi žalosti ob ločitvi.
Walterjevo poročilo o njegovi smrti je med najbolj ganljivimi odlomki, ki jih lahko najdemo v hagiografiji: štiri leta je živel v celici ob samostanu, kjer so menihi v skupinah obiskovali svojega „abbo“, svojega duhovnega očeta. V svojih zadnjih dneh je celo klical smrt: „Hitro, za Kristusovo ljubezen, hitro!“.
Zanj se popolnoma prilega stavek iz De Spirituali Amicitia: „Nekdo, ki bi ga lahko upravičeno imenoval sin prijateljstva; njegova edina skrb je bila ljubiti in biti ljubljen“. Umrl je 12. januarja 1167. Njegovo truplo so najprej pokopali v kapiteljski hiši v Rievaulxu, nato pa so ga prenesli v cerkev. Poleg del samega Aelreda, ki obširno razkrivajo njegov značaj, je vir za poznejši vpogled v njegovo življenje strastno in prepričljivo poročilo Walterja Daniela.
Kljub nasprotnim trditvam se zdi, da Aelred ni bil nikoli uradno kanoniziran. Vendar so ga cistercijani kmalu začeli častiti in leta 1476 razglasili njegov praznik, ki so ga praznovali 3. februarja, v lokalnih škofijah pa 3. marca. V novi izdaji Rimskega martirologija je bil praznik prestavljen na obletnico njegove smrti.
IT