V Londonu (na Angleškem), sveti Edward III. [edvórd], s priimkom Spoznavalec, ki je bil kot kralj Angležev zelo priljubljen pri ljudstvu zaradi izredne ljubezni. Pripravil je kraljestvu mir in je vneto pospeševal povezanost z rimskim sedežem. († 5. januar 1066)
Vir
Edvard, sin Etelreda in Erne, hčere normandijskega vojvode, je od otroštva živel v palači starega očeta po materini strani.
Na praznik Velike noči leta 1042 je bil okronan za angleškega kralja.
Pravičen in velikodušen do svojih podložnikov je vedno spodbujal dela usmiljenja in pobožnost v celotnem kraljestvu. Ustanovil je znamenito Westminstersko opatijo, v katero se je tudi kasneje umaknil. Da bi državne zakone napravil bolj pravične, je uvedel kodeks reform, ki nosi njegovo ime. Poročen je bil z nadvse prizadevno Edito Godwin, s katero se je zaobljubil k zakonski čistosti in vzdržnosti. Umrl je 5. januarja leta 1066.
Edvard pomeni “tisti, ki skrbi za domovino”.
Velja za zavetnika kraljev.
Vir
Že leta 616 so v Londonu, prestolnici Anglije, na otoku reke Temze ob samostanu redovnikov benediktincev postavili cerkev. Današnji godovnjak, angleški kralj Edvard III., se je zaobljubil, da bo romal v Rim, toda njegovi svetovalci so mu to branili. Papež Leon IX. mu je svetoval, naj del denarja, ki bi ga porabil za romanje v Rim, razda ubogim, en del pa naj obrne za zidavo ali obnovo kakšne cerkve apostolu Petru na čast. Edvard se je odločil, da obnovi westminstrsko cerkev. Zidali so jo petnajst let v gotskem slogu in postala je angleško narodno svetišče. V njej kronajo angleške kralje, tudi potem, ko je država zapadla protestantizmu. Kralje kronajo s krono svetega Edvarda, kraljice pa s krono njegove deviške žene Edite.
Naš svetnik Edvard se je rodil leta 1004. Že v deških letih je spoznal bridkost pregnanstva. Leta 1014 se je namreč moral pred Danci zateči k materinim sorodnikom v Normandijo. V domovino se je vrnil leta 1041 kot dedič angleškega prestola. Leta 1043 je bil kronan za angleškega kralja. Ljubezen svojih podložnikov si je osvojil s svojo izredno dobrotljivostjo, prizanesljivostjo in čistostjo. S svojo ženo Edito je živel v deviškem zakonu.
Med Edvardovimi krepostmi sta bili najbolj izraziti njegova ljudomilost in krotkost. Nikoli se ni maščeval za krivice, temveč je vse sproti odpuščal.
Imel je velik dar čudežev. Omenimo le enega, ki je pogosto upodobljen na Edvardovih slikah. Nekoč je šel s spremstvom proti westminstrski cerkvi. Na-sproti mu pride siromašen Irec, ohromel na obeh nogah, in mu potoži, da že dolgo časa hodi prosit svetega Petra za zdravje, sveti Peter pa mu je razodel, da ne bo ozdravel drugače, kakor da ga kralj sam nese v cerkev. Kralj Edvard se je brez pomisleka sklonil, vzel hromega na rame in ga nesel v cerkev, kjer je bil le-ta ozdravljen.
Svetemu kralju je Bog razodel tudi čas smrti. Začel se je pripravljati nanjo in prosil, naj tudi duhovščina in ljudstvo molita za njegovo dušo. O božiču leta 1065 ga je napadla mrzlica, vendar je še šel k posvetitvi westminstrske cerkve, ki je bila šele tedaj povsem dokončana. Potem je obležal. Kraljico je tolažil, da ji gre v nebesa pripravljat bivališče, kjer bosta za vedno skupaj. Bogat dobrih del je umrl 5. januarja leta 1066.
Edvardov naslednik Viljem Osvajalec, Norman po rodu, je bil poln spoštovanja do njega. Pripravil mu je dragoceno grobnico v Westminstru. Čez 36 let so grobnico odprli in videli novo čudo: truplo je bilo nestrohnjeno, kakor da bi kralj pravkar umrl.
Leta 1161, malo manj kot sto let po smrti, je bil kralj Edvard cerkveno uvrščen med svetnike. Ko so prezidali westminstrsko katedralo, so ga po naročilu nadškofa svetega Tomaža Becketta slovesno nesli v novo grobnico. Kralj Henrik II., njegova dva sinova in njegov brat Rihard so v sprevodu nesli svetnikovo truplo. To se je zgodilo na današnji dan leta 1269, zato se ga Cerkev na današnji dan spominja.
Danes voščimo god tistim, ki jim je ime Edvard, Edi, Edo; Edvarda, Eda, Edita.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Petsto let pred Henrikom VIII. je Angliji vladal kralj, ki si je prizadeval spoštovati nauke katoliške Cerkve in se je za vse življenje zaobljubil k čistosti. Tega kralja, znanega po imenu Edvard Spoznavalec (Edward the Confessor – ker je javno izpovedoval svojo vero), so podaniki cenili zaradi nežne in ponižne narave ter njegove pobožnosti. Imenovali so ga »dobri kralj Edvard« in ljudstvo je množično podprlo njegov prihod na prestol.
Kralj Edvard ni bil častihlepen in njegov edini cilj je bil blagor njegovega ljudstva. Ukinil je krivične davke, bil je izjemno radodaren do ubogih in veliko denarja je daroval za potrebe Cerkve. Veliko časa je preživel s svojimi ljudmi, ki so se ustavljali ob vratih palače, se pogovarjal z ubogimi in berači. Nekateri celo trdijo, da je dotik njegovih svetih rok ozdravil marsikaterega bolnika.
Eden izmed Edvardovih največjih dosežkov v času njegove vladavine je bila obnova opatije sv. Petra, svetišča, kjer je bil po smrti pokopan, in kjer so kasneje kronali angleške kralje. Eden izmed njegovih naslednikov, kralj Henrik III., je na mestu opatije sv. Petra dal zgraditi Westminstrsko opatijo.
Edvard se je poročil z Edito, hčerjo takrat najbogatejšega angleškega vojvode. Pred poroko je svojo nevesto prosil, da bi v zakonu živela »kot brat in sestra«, ker je želel ohraniti čistost. Edita naj bi to z veseljem sprejela, ker si je tudi sama želela ohraniti devištvo. Zgodovinarji pa tudi menijo, da je bila Edita energična ženska in včasih precej zlovoljna. Umrla je devet let po Edvardovi smrti, pokopana pa sta v skupnem grobu.
Edvard Spoznavalec naj bi postal zavetnik težavnih zakonov in ločenih zakoncev zaradi posebnosti njune zakonske zveze in Editinega »energičnega« značaja.
Častitljivi sveti Edvard,
izkazoval si svojo vdanost Bogu
s potrpežljivostjo, nežnostjo in velikodušnostjo.
Naj tudi jaz kakor ti služim Božjemu kraljestvu
s potrpežljivo molitvijo in ljubeznijo.
Amen.
Vir
Edvard III. Spoznavalec, angleški kralj, je skupaj s svojim prednikom, svetim Edvardom II. mučencem, najbolj znan svetnik, ki nosi to ime. Bodoči Edvard III. se je rodil blizu Oxforda med letoma 1004 in 1005 Aethelredu II. Neumornemu in njegovi drugi ženi, normanski princesi Emi. Zaradi nemirov v državi so ga pri komaj desetih letih poslali v izgnanstvo v Normandijo, kjer je ostal do leta 1041. Kasneje je bil vrnjen v Anglijo in naslednje leto se je povzpel na prestol. V izgnanstvu se je bodoči kralj naučil številnih lastnosti, ki so se izkazale za najbolj koristne, kot se spominja njegov biograf Barlow: „oportunizem in prilagodljivost, potrpežljivost, previdnost, izogibanje čelnim trkom […] svetovna modrost […] pripravljenost sprejeti vsako usodo, ki ga je čakala“. Vladal je precej dolgo, pri čemer mu je uspelo držati v šahu svoje številne notranje in zunanje sovražnike. Njegov naslednik Harold je dvaindvajset let pozneje vladal državi, ki je bila veliko bolj mirna, enotna in stabilna kot ob Edvardovem kronanju.
Edvardova svetost ne izvira le iz nekaj junaških dejanj, temveč iz njegovega splošnega ravnanja kot vladarja. Vendar je še vedno težko z gotovostjo ugotoviti številne vidike njegovega vladanja, značaja in motivov. Z razvojem njegovega češčenja je slava njegove vladavine tako narasla, da je veljala skoraj za zlato dobo, zaradi velike priljubljenosti pa je sveti Edvard postal eden glavnih zavetnikov Anglije. Številna „Življenja“, ki so bila pozneje napisana o njem, so poudarjala svetost tega velikega vladarja, čudeže, ki so se zgodili na njegovo priprošnjo, čistost, ki jo je ohranil vse življenje, dobrodelnost do revnih, Cerkve in zlasti do menihov.
Vendar je treba poudariti, da so nekateri gojili nemalo zanimanja za spodbujanje češčenja svetega Edvarda: najprej menihi Westminstrske opatije, ki so ohranili njegov grob in širili zgodbe o kraljevi svetosti in čudodelnosti, da bi povečali pritok romarjev; pozneje je čaščenje Edvarda, Normana po materini strani, pomagalo normanskim zavojevalcem pridobiti posredno legitimnost za njihovo oblast na otoku. Več legendarnih elementov o njegovem zemeljskem obstoju je negotovih, na primer odločitev, da bosta z ženo Edith živela v čistosti in beli poroki, morda celo domneve, ki naj bi opravičevale dejstvo, da ni zapustil potomcev. Tudi večina pričevanj o čudežih je zelo dvomljiva: najstarejše „Življenje“, napisano nekaj let po njegovi smrti, govori o nekaterih ozdravitvah, ki so se zgodile z vodo, v kateri si je sveti kralj umil roke. Nato so ga klicali proti kožnim boleznim in epilepsiji, po izročilu pa je bil prvi angleški vladar, ki je zbolel za tako imenovano „kraljevo boleznijo“, tj. skrofulózo. Ukinil je davek heregeld, namenjen vzdrževanju vojske, da bi izkupiček podaril revnim, vendar je bil to morda le začasen ukrep.
Pri analizi Edvarda kot vladarja pa se lahko sklicujemo na zanesljivejše podatke: branil je državo pred tujimi napadi in varoval svojo oblast pred preveč ambicioznimi podaniki. Vedno si je močno prizadeval, da bi se izognil vojni, vendar je bil vedno odločen, da proti grožnji invazije pošlje vojsko ali ladjevje. Da bi utrdil svoj položaj, ni pozabil skleniti številnih tujih zavezništev. Doma je njegovo oblast najresneje ogrožal grof Godwin iz Wessexa: nato se je poročil z njegovo hčerko Edith, toda ko je Godwin leta 1051 zagrozil z uporom, Edvardu ni preostalo drugega, kot da ga je skupaj z vso družino izgnal in dal v samostan zapreti tudi Edith. Naslednje leto je kralj Godwinu dovolil vrnitev domov, s čimer se je izognil nevarnosti državljanske vojne, v kraljestvu pa je še naprej vladal mir.
Ne glede na slavo, ki si jo je kasneje pridobil, se zdi, da ni bil velik dobrotnik Cerkve, z izjemo Westminstra. Pametno upravljanje cerkvenih imenovanj je bilo bistveni del vzpostavljanja kraljeve oblasti in dobrega upravljanja. Edvardova presoja v teh zadevah se je vedno izkazala za preudarno, razen v primeru Stiganda, canterburyjskega nadškofa, ki se je vsekakor izkazal za sposobnega upravitelja, vendar ga je verski duh premalo spodbujal. Edvard je na angleške škofovske sedeže imenoval tudi tujce, vendar ne zato, da bi uničil nacionalno strukturo Cerkve, temveč bolj zaradi želje, da bi izbral kakovostne ljudi. Med njegovo vladavino so bile izvedene pomembne lokalne reforme, ni bilo škandalov in odnosi z Rimom so se okrepili.
Odločitev o obnovi Westminstrske opatije, spomenika, ki je za vedno ohranil njegov spomin, je izhajala iz zaobljube, ki jo je Edvard dal v mladosti, ko je bil izgnanec v Normandiji: če bo Bog njegovi družini povrnil pravice, bo odšel na romanje v Rim. Ko se je povzpel na prestol, se je izkazalo, da ne more zapustiti Anglije, zato je papeža prosil za odpustek od zaobljube. Papež se je strinjal in obveznost nadomestil z ustanovitvijo samostana, posvečenega apostolu Petru. Edvard je izbral že obstoječi samostan v bližini Thorneyja, zahodno od Londona, ki mu je podaril veliko zemljišča in denarja ter začel graditi veličastno romansko cerkev, ki je bila zametek današnje Westminstrske opatije.
Njegovo zdravje se je žal poslabšalo, preden se je lahko udeležil odprtja bazilikalnega zbora. Umrl je nekaj dni pozneje, 5. januarja 1066, in bil pokopan v sami opatiji. Leta 1102 so njegovo truplo, ki so ga ekshumirali in ugotovili, da je nepoškodovano, prenesli na novo lokacijo. Pozneje je bilo večkrat preneseno, svete relikvije pa so preživele reformacijo in se častijo še danes. Leta 1161 je papež Aleksander III. na pobudo kralja Henrika II. kanoniziral svetega Edvarda III., znanega kot „spoznavalca“, da bi ga razlikoval od njegovega predhodnika Edvarda II.
Leta 1689 je bil njegov praznik razširjen na vesoljno Cerkev in določen na 13. oktober, obletnico prvega prenosa.
Danes pa je novi Martyrologium Romanum spominsko obeležje prestavil na datum njegove smrti.
IT
Krotkost je ljubka in časti vredna, tudi če cveti v revnem otroku, navadnem delavcu, preprosti služkinji, vendar je veliko bolj častna in ljubka v višavah sreče, ko krasi kneze in kralje. Eden takih princev, v katerem se je sijaj najčistejše krotkosti kosal z veličino kraljeve moči, je bil sveti Edvard, sin Etelreda II., angleškega kralja, in Eme, vojvodinje Normandije. Ker je danski kralj Kanut njegovemu očetu vzel kraljestvo in življenje, je moral Edvard še kot otrok pobegniti v Normandijo, kjer je zaradi svoje pobožnosti, nežnosti in skromnosti pridobil ljubezen vseh na vojvodskem dvoru.
Medtem so Angleži trpeli pod utesnjujočim jarmom Dancev. Umori in vojne so jih pripeljali na rob obupa. Le ena sladka zvezda upanja jim je sijala: sijaj kreposti sina njihovega nekdanjega kralja. Ko je bila predvidena nova menjava na prestolu, so se združili in na sveti praznik velike noči leta 1042 na Edvardovo glavo položili krono.
Novi kralj se je na očetov prestol povzpel po načelu: „Blaginja kraljestva je odvisna od dobrega stanja njegove vere in najboljši način, da bi bilo ljudstvo srečno, je gojiti bogoslužje in strah božji.“ Pripravljen je bil raje zapustiti državo, kot da bi prelil kri ene same osebe, in je vladal tako, da se zgodovina spominja: „Z njegovim prihodom se je zdelo, da je zemlja postala rodovitnejša, zrak bolj zdrav, morje mirnejše.“ Milostljiv do vseh, sočuten do trpečih in velikodušen do revnih, je živel zelo preprosto in s svojimi dohodki zacelil rane prejšnjih vojn, okrasil cerkve, ustanovil nove šole in samostane ter ustanovil dobrodelne ustanove. Zakoni, ki jih je dal ljudem, veljajo še danes in so častno pričevanje njegove milosti in modrosti.
Na zahtevo in vztrajanje ljudstva in plemstva se je Edvard, ki se je že v mladosti zaobljubil večni čistosti, vendar tega ni želel razkriti podanikom, poročil s pobožno in preudarno grofico Edito ter jo pridobil, da je z veseljem privolila v deviški zakonski stan z njim.
Takrat se davki niso pobirali redno, temveč le v času vojne in izrednih razmer. Ker so mogočneži v kraljestvu poznali brezmejno dobrodelnost svojega kralja in so bili prepričani, da je njegova blagajna prazna, so podanikom brez njegove vednosti pobirali davke do precejšnjega zneska in mu jih prinašali kot prostovoljni dar za nadaljnje izvajanje njegove velikodušnosti. Edvard je izrazil iskreno veselje zaradi dobre volje svojih dragih podanikov, vendar je polja vrnil vsem, ki so jih prispevali. Še bolj ganljiv spomin na njegovo ljubezen in ponižnost je naslednji dogodek. Ubogi Irec, paraliziran na obeh nogah, se je vlekel po cesti, po kateri je šel Edvard v spremstvu številnih škofov in grofov, in vzkliknil: „Gospod, v bližnji cerkvi sem pogosto prosil svetega Petra za ozdravitev in od njega dobil odgovor, da ne bom ozdravel, dokler me sam kralj ne prinese v cerkev na svojih ramenih.“ Edvard se je prijazno sklonil k prosilcu in ga dvignil na ramena. Dvorjani so se temu spektaklu smejali, nekateri so se norčevali iz kraljeve lahkovernosti, drugi so se norčevali iz njegovega nespoštovanja dostojanstva, vendar je ta z veseljem odnesel breme v cerkev in ubogi mož je bil takoj ozdravljen.
Edvard je imel posebno spoštovanje do svetega Janeza Evangelista, učenca ljubezni in devištva. Nikoli ni zavrnil nikogar, ki ga je prosil v imenu svetega Janeza. Ob neki priložnosti ga je sveti Janez sam prosil za miloščino v podobi ubogega človeka. Eduard, ki takrat pri sebi ni imel denarja, mu je dal prstan s svojega prsta. Kmalu zatem mu je sveti Janez prstan vrnil in napovedal dan svoje skorajšnje smrti. Kralj je zbolel ter z veliko slovesnostjo in gorečo predanostjo sprejel poslednje zakramente. Nato je kraljico, svojo drago ženo, priporočil ljubezni in varstvu velikega ljudstva kraljestva, ki je molče stalo okoli njega v žalosti in trpljenju, potrdil njeno neokrnjeno devištvo in 5. januarja 1066 v starosti 64 let zaprl svoje nežne oči. Skoraj nikoli ni bilo princa, za katerim bi njegovi podložniki tako srčno žalovali, kot je za kraljem Edvardom žalovalo vse njegovo ljudstvo. Na njegovem grobu v veličastni samostanski cerkvi Westminster v Londonu, ki jo je dal zgraditi, so se zgodili številni čudeži. Ko je kralj Viljem Osvajalec leta 1102 dvignil njegovo telo in ga položil v čudovito krsto, ni kazalo nobenih znakov razpadanja.
Papež Aleksander III. ga je leta 1161 uvrstil na seznam svetnikov, državni svet v Oxfordu leta 1220 pa je odredil, da se spomin na svetega Edvarda vsako leto 13. oktobra počasti s posebnim praznikom po vsej Angliji.
DE
Angleški kralj, rojen v Islipu, Oxfordshire leta 1003, umrl 5. januarja 1066. Bil je sin Ethelreda II. in Emme, hčerke normandijskega vojvode Riharda, ter tako polbrat kralja Edmunda Ironsida, Ethelredovega sina iz prve žene, in kralja Hardicanuta, Emminega sina iz drugega zakona s Canutom. Ko je bil star komaj deset let, so ga z bratom Alfredom poslali v Normandijo, da bi ga vzgajali na dvoru njegovega strica vojvode, saj so Danci prevladali v Angliji. Tako je preživel najlepša leta svojega življenja v izgnanstvu, saj je Canut z Emminim soglasjem krono prenesel na svoje potomce. Zgodnja nesreča je Edvarda naučila neumnosti ambicij, zato je odraščal v nedolžnosti in užival predvsem v pomoči pri maši in cerkvenih opravilih ter v druženju z verniki, hkrati pa ni zaničeval užitkov v lovu ali rekreacije, primerne njegovemu položaju. Po Canutovi smrti leta 1035 je prestol zasedel njegov nezakonski sin Harold, Hardicanute je bil takrat na Danskem, Edvard in njegov brat Alfred pa sta bila prepričana, da poskušata pridobiti krono, kar se je končalo s kruto smrtjo Alfreda, ki je padel v Haroldove roke, Edvard pa se je moral vrniti v Normandijo. Po Hardikanutovi nenadni smrti leta 1042 je bil Edvard pri približno štiridesetih letih z aklamacijo poklican na prestol, kjer so ga zaradi njegovega blagega svetniškega značaja pozdravili tudi danski naseljenci. Njegova vladavina je bila skoraj neprekinjeno mirna, saj je grozeči vdor Canutovega sina Svina Norveškega preprečil pravočasen napad Svina Danskega, notranje težave, ki jih je povzročila ambicija grofa Godwina in njegovih sinov, pa je Edvard s svojo nežnostjo in preudarnostjo rešil brez prelivanja krvi. Edvard se ni lotil nobene vojne, razen da bi odbil vdor Valižanov in pomagal Malkolmu III. na Škotskem proti Macbethu, uzurpatorju njegovega prestola. Ker je bil Edvard brez osebnih ambicij, je bil njegov edini cilj blaginja njegovega ljudstva. Opustil je osovraženi „Danegelt“, ki se je po nepotrebnem zaračunaval še naprej, in čeprav je bogato delil miloščino revnim in za verske namene, je poskrbel, da je njegovo lastno kraljevo premoženje zadoščalo brez uvedbe davkov. Zakoni dobrega svetega Edvarda so povzročili takšno zadovoljstvo, da so poznejše generacije, ko so se počutile zatirane, večkrat zahtevale njihovo uveljavitev.
Uklonil se je prošnji svojih plemičev in za soprogo sprejel krepostno Edito, hčerko grofa Godwina. Ker pa je dal zaobljubo čistosti, je najprej zahteval njeno soglasje, da bo z njim živela le kot sestra. Ker ni mogel zapustiti svojega kraljestva, ne da bi škodoval svojim ljudem, je papež romanje na grob svetega Petra, h kateremu se je zavezal, nadomestil z obnovo opatije svetega Petra v Westminstru, ki je bila posvečena le teden dni pred njegovo smrtjo in v kateri je bil pokopan. Sveti Edvard je bil prvi angleški kralj, ki se je ga je dotaknilo “kraljevo zlo”, veliko obolelih za to boleznijo je ozdravil. Aleksander III. ga je kanoniziral leta 1161. Njegov praznik obhajamo 13. oktobra, saj je njegovo brezmadežno telo na ta dan leta 1163 slovesno prenesel sveti Tomaž iz Canterburyja v navzočnosti kralja Henrika II.
EN