sveti Edvard III. Spoznavalec iz Londona – kralj

sveti Edvard III. Spoznavalec - kraljV Londonu (na Angleškem), sveti Edward III. [edvórd], s priimkom Spoznavalec, ki je bil kot kralj Angležev zelo priljubljen pri ljudstvu zaradi izredne ljubezni. Pripravil je kraljestvu mir in je vneto pospeševal povezanost z rimskim sedežem. († 5. januar 1066)
Vir

Edvard, sin Etelreda in Erne, hčere normandijskega vojvode, je od otroštva živel v palači starega očeta po materini strani.
Na praznik Velike noči leta 1042 je bil okronan za angleškega kralja.
Pravičen in velikodušen do svojih podložnikov je vedno spodbujal dela usmiljenja in pobožnost v celotnem kraljestvu. Ustanovil je znamenito Westminstersko opatijo, v katero se je tudi kasneje umaknil. Da bi državne zakone napravil bolj pravične, je uvedel kodeks reform, ki nosi njegovo ime. Poročen je bil z nadvse prizadevno Edito Godwin, s katero se je zaobljubil k zakonski čistosti in vzdržnosti. Umrl je 5. januarja leta 1066.
Edvard pomeni “tisti, ki skrbi za domovino”.
Velja za zavetnika kraljev.
Vir

Že leta 616 so v Londonu, prestolnici Anglije, na otoku reke Temze ob samostanu redovnikov benediktincev postavili cerkev. Današnji godovnjak, angleški kralj Edvard III., se je zaobljubil, da bo romal v Rim, toda njegovi svetovalci so mu to branili. Papež Leon IX. mu je svetoval, naj del denarja, ki bi ga porabil za romanje v Rim, razda ubogim, en del pa naj obrne za zidavo ali obnovo kakšne cerkve apostolu Petru na čast. Edvard se je odločil, da obnovi westminstrsko cerkev. Zidali so jo petnajst let v gotskem slogu in postala je angleško narodno svetišče. V njej kronajo angleške kralje, tudi potem, ko je država zapadla protestantizmu. Kralje kronajo s krono svetega Edvarda, kraljice pa s krono njegove deviške žene Edite.
Naš svetnik Edvard se je rodil leta 1004. Že v deških letih je spoznal bridkost pregnanstva. Leta 1014 se je namreč moral pred Danci zateči k materinim sorodnikom v Normandijo. V domovino se je vrnil leta 1041 kot dedič angleškega prestola. Leta 1043 je bil kronan za angleškega kralja. Ljubezen svojih podložnikov si je osvojil s svojo izredno dobrotljivostjo, prizanesljivostjo in čistostjo. S svojo ženo Edito je živel v deviškem zakonu.
Med Edvardovimi krepostmi sta bili najbolj izraziti njegova ljudomilost in krotkost. Nikoli se ni maščeval za krivice, temveč je vse sproti odpuščal.
Imel je velik dar čudežev. Omenimo le enega, ki je pogosto upodobljen na Edvardovih slikah. Nekoč je šel s spremstvom proti westminstrski cerkvi. Na-sproti mu pride siromašen Irec, ohromel na obeh nogah, in mu potoži, da že dolgo časa hodi prosit svetega Petra za zdravje, sveti Peter pa mu je razodel, da ne bo ozdravel drugače, kakor da ga kralj sam nese v cerkev. Kralj Edvard se je brez pomisleka sklonil, vzel hromega na rame in ga nesel v cerkev, kjer je bil le-ta ozdravljen.
Svetemu kralju je Bog razodel tudi čas smrti. Začel se je pripravljati nanjo in prosil, naj tudi duhovščina in ljudstvo molita za njegovo dušo. O božiču leta 1065 ga je napadla mrzlica, vendar je še šel k posvetitvi westminstrske cerkve, ki je bila šele tedaj povsem dokončana. Potem je obležal. Kraljico je tolažil, da ji gre v nebesa pripravljat bivališče, kjer bosta za vedno skupaj. Bogat dobrih del je umrl 5. januarja leta 1066.
Edvardov naslednik Viljem Osvajalec, Norman po rodu, je bil poln spoštovanja do njega. Pripravil mu je dragoceno grobnico v Westminstru. Čez 36 let so grobnico odprli in videli novo čudo: truplo je bilo nestrohnjeno, kakor da bi kralj pravkar umrl.
Leta 1161, malo manj kot sto let po smrti, je bil kralj Edvard cerkveno uvrščen med svetnike. Ko so prezidali westminstrsko katedralo, so ga po naročilu nadškofa svetega Tomaža Becketta slovesno nesli v novo grobnico. Kralj Henrik II., njegova dva sinova in njegov brat Rihard so v sprevodu nesli svetnikovo truplo. To se je zgodilo na današnji dan leta 1269, zato se ga Cerkev na današnji dan spominja.
Danes voščimo god tistim, ki jim je ime Edvard, Edi, Edo; Edvarda, Eda, Edita.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Petsto let pred Henrikom VIII. je Angliji vladal kralj, ki si je prizadeval spoštovati nauke katoliške Cerkve in se je za vse življenje zaobljubil k čistosti. Tega kralja, znanega po imenu Edvard Spoznavalec (Edward the Confessor – ker je javno izpovedoval svojo vero), so podaniki cenili zaradi nežne in ponižne narave ter njegove pobožnosti. Imenovali so ga »dobri kralj Edvard« in ljudstvo je množično podprlo njegov prihod na prestol.
Kralj Edvard ni bil častihlepen in njegov edini cilj je bil blagor njegovega ljudstva. Ukinil je krivične davke, bil je izjemno radodaren do ubogih in veliko denarja je daroval za potrebe Cerkve. Veliko časa je preživel s svojimi ljudmi, ki so se ustavljali ob vratih palače, se pogovarjal z ubogimi in berači. Nekateri celo trdijo, da je dotik njegovih svetih rok ozdravil marsikaterega bolnika.
Eden izmed Edvardovih največjih dosežkov v času njegove vladavine je bila obnova opatije sv. Petra, svetišča, kjer je bil po smrti pokopan, in kjer so kasneje kronali angleške kralje. Eden izmed njegovih naslednikov, kralj Henrik III., je na mestu opatije sv. Petra dal zgraditi Westminstrsko opatijo.
Edvard se je poročil z Edito, hčerjo takrat najbogatejšega angleškega vojvode. Pred poroko je svojo nevesto prosil, da bi v zakonu živela »kot brat in sestra«, ker je želel ohraniti čistost. Edita naj bi to z veseljem sprejela, ker si je tudi sama želela ohraniti devištvo. Zgodovinarji pa tudi menijo, da je bila Edita energična ženska in včasih precej zlovoljna. Umrla je devet let po Edvardovi smrti, pokopana pa sta v skupnem grobu.
Edvard Spoznavalec naj bi postal zavetnik težavnih zakonov in ločenih zakoncev zaradi posebnosti njune zakonske zveze in Editinega »energičnega« značaja.
Častitljivi sveti Edvard,
izkazoval si svojo vdanost Bogu
s potrpežljivostjo, nežnostjo in velikodušnostjo.
Naj tudi jaz kakor ti služim Božjemu kraljestvu
s potrpežljivo molitvijo in ljubeznijo.
Amen.
Vir