Rodil se je okoli leta 1180 v kraju Todi pri Orvietu, umrl pa 5. januarja leta 1237.
Bil je frančiškan, po kasnejšem izročilu ga je v red sprejel sam sveti Frančišek. Skupaj z drugimi brati ga je poslal v Španijo.
Roger pomeni “slaven s kopjem”.
Vir
V Todu (v Umbriji), blaženi Rogérij, duhovnik iz Reda manjših bratov, ki je bil kot učenec svetega Frančiška njegov goreč posnemovalec. († 5. januar 1237)
Vir
Rogerij je vstopil v frančiškanski red že leta 1216 – po kasnejših poročilih naj bi ga sprejel Frančišek sam in ga leta 1217 skupaj z drugimi brati poslal v Španijo. Ko je Philippa Mareri leta 1228 v Borgo San Pietro di Petrella Salto ustanovila samostan klaris, je Roger tam deloval kot župnik. Nato je deloval kot provincial reda za Umbrijo in leta 1235 dobil v uporabo samostan na Monte Mascarano – današnji samostan Montesanto v Todiju, ki je nato postal samostan klaris. Frančišek je bil posebej pohvaljen zaradi svoje dobrodelnosti in doslednega spoštovanja pravil reda. Znana sta tudi njegova čudodelna moč in njegov dar prerokovanja.
DE
Ruggero je ime, ki je v Italiji postalo priljubljeno po zaslugi Normanov. V frankovščini se je imenovalo Hrodgaer, sestavljeno iz hroth, kar pomeni „slava, slava“, in gaira, kopje; zato je Roger „slavni zaradi svojega kopja“ ali „slavno kopje“.
O tem frančiškanskem blaženem obstajajo le kratki podatki, stari in sodobni hagiografi pa ga pogosto zamenjujejo z Rizzierom ali Ruggerom di Muccia, rojenim v Marki.
Ruggero je bil rojen v Todiju (Perugia) in je bil med prvimi privrženci svetega Frančiška Asiškega. Sam trdi, da je v red vstopil po božjem razodetju in da se je od tistega dne dalje počutil tako spremenjenega in prenovljenega, da se je zdel skoraj kot drug človek. Pozneje je sveti Frančišek sam izjavil: „Dober manjši brat je tisti, ki ima ljubezen in življenje brata Rogerja, saj vse njegovo življenje in pogovor žari in gori v gorečnosti ljubezni. Prav tako ga je hvalil zaradi strogega spoštovanja frančiškanske revščine.“
16. februarja 1236 je v samostanu klaris v Borgo S. Pietro (Rieti) sveto umrla ustanoviteljica, Filippa Mareri. Blažena Filippa Mareri, ki ji je pomagal Ruggero, verjetni duhovni voditelj skupnosti od njene ustanovitve (1228), ki je naslednji dan Filippi namenil javno hvalnico. Nato se je vrnil v Todi, kjer je umrl nekaj let pozneje, ko je storil številne čudeže. Gregor IX., ki je bil obveščen o njegovi svetosti, je mestu Todi prostovoljno odobril praznovanje njegovega liturgičnega praznika, ki ga je Benedikt XIV. 24. aprila 1751 razširil na celoten frančiškanski red.
Njegov praznik se praznuje 5. januarja.
IT
Rogerija, ki je bil doma iz Todija (Tudertum) v Italiji, je za svojega učenca sprejel sam sveti Frančišek. Sveti ustanovitelj reda je učenega učenca pogosto vzel s seboj, ko je šel pridigat ali vodit duše, in je imel visoko mnenje o njegovih krepostih. Rogerius je vneto posnemal svetega Frančiška v njegovi pobožnosti in tako tudi sam dosegel visoko stopnjo popolnosti. Sveti Frančišek je blaženo Filipo Mareri poučil o duhovnem življenju. Ta je ustanovila samostan po Pravilu svete Klare in pozneje od njega sprejela blaženega Rogerija za spovednika in duhovnega voditelja zase in za svojo versko skupnost. Rogerij ji je stal ob strani tudi v smrti in ji dal najlepše pričevanje o njeni kreposti. Filippa je bila prva iz reda klaris, ki jo je počastila sveta Cerkev. Rogerij se je končno vrnil v Todi in tam umrl 5. januarja 1237. Na njegovem grobu so se zgodili številni čudeži, zato sta papež Gregor IX, ki ga je osebno poznal, in papež Benedikt XIV (1740-1758) dovolila, da se ga časti kot blaženega.
Predstojniki, spovedniki (blaženi je bil tudi spovednik) morajo tudi grajati. „Kdor je po svojem položaju, po svoji službi dolžan grajati napake svojih podrejenih, si mora prizadevati, da resnice, ki so nekoliko težje prebavljive, skuha v ognju intimne ljubezni, tako da grajanje izgubi svojo grenkobo. V nasprotnem primeru je graja podobna nezrelemu sadju, ki povzroča bolečine v želodcu, namesto da bi bila dobra in hranljiva hrana. Če besede resnice, ki gre čez jezik, ne spremlja ljubezen, smo lahko prepričani, da ljubezen srca ne bo prestala preizkušnje.“ (Sveti Frančišek Saleški).
DE
Sveti Frančišek je leta 1216 v red sprejel blaženega Rogerja iz Todija. V zbirki Frančiškovih besed, ki jo je sredi 13. stoletja verjetno sestavil brat Leon, je med lastnostmi popolnega manjšega brata navedena „dobrodelnost brata Rogerja, ki je svoje življenje in ravnanje preživljal v goreči ljubezni“.
Postal je duhovni vodja blažene Filippe Mareri, ki je pred svojo smrtjo leta 1236 ustanovila zgodnji frančiškanski samostan v Rietiju.
Leta 1235 je škof Bonifacij iz Todija na prošnjo papeža Gregorja IX. dovolil skupnosti ubogih dam, da se je naselila na gori Monte Mascarano (pozneje Montesanto) zunaj Todija. Privilegij, ki je bil poslan blaženemu Rogerju, je bil spoznan za pomanjkljiv in ga je papeški kaplan Giovanni di San Germano leta 1236 ponovno izdal.
Blaženi Roger je umrl leta 1236 v kraju Sant’ Arcangelo delle Fontanelle. Čudeži, ki so se zgodili na njegovem grobu, so bili vključeni v „Dialogus de Vitis Sanctorum Fratrum Minorum“ (ok. 1245) in objavljeni kot BHL 7290m.
Bratje so njegove relikvije prinesli v San Fortunato okoli leta 1256. Do nedavne prestavitve v Convento di Montesanto so jih častili v Cappella Gregoriana v San Fortunatu.
Češčenje je potrdil papež Benedikt XIV (1740-58).
EN