V Arlesu [árlu] (v Provansi, v Galiji), sveta Cezárija, opatinja, sestra svetega škofa Cezarija, ki je napisal zanjo in njene sestre Pravilo svetih devic.
Vir
Cezarija se je rodila okoli leta 465 v bližini Chalon-sur-Saone in nekaj časa živela v samostanu v Marseillu; njen brat sveti Cezarij, ki je leta 502 postal škof v Arlesu, je o njej razmišljal kot o bodoči predstojnici ženske samostanske skupnosti, ki jo je nameraval uvesti v svojem mestu. Prvi samostan redovnic, zgrajen v bližini Arlesa, pa še ni bil dokončan in je bil uničen v vojni med Franki in Burgundci (508). Cezarij ni izgubil poguma in je po končanih bojih dal zgraditi drugo stavbo na isti lokaciji kot prvo: samostan, posvečen svetemu Janezu, je bil odprt 26. avgusta 512, njegovo vodstvo pa je bilo zaupano Cezariji, poklicani iz Marseilla. Za to skupnost je Cesarij sestavil odlično pravilo, katerega temelji so odpoved vsemu osebnemu premoženju, večna osamitev, izvzetje iz škofovske pristojnosti, poslušnost predstojniku, imenovanemu matèr.
Cesarija je imela veliko učenk in je skupnost vodila več kot deset let. Umrla je kmalu po posvetitvi Marijine bazilike (524), morda leta 525, in bila pokopana blizu sarkofaga, ki ga je njen brat rezerviral zase.
Cezarija, ki jo je kot svetnico počastil že Venantius Fortunatus, ki njeno ime povezuje z Agnesinim, je v rimskem martirologiju zapisana 12. januarja.
IT
Cezarija in njen brat sveti Cezarij iz Arlesa (27. avgusta) sta bila otroka plemenite galsko-rimske družine. Cezarij je v Arlesu ustanovil ženski samostan, katerega prva opatinja je bila njegova sestra. Pravila, ki jih je predpisal, so določala, da morajo biti dnevi nun razdeljeni na čas študija, molitve in ročnega dela.
Nune so se preživljale s tkanjem, šivanjem in prepisovanjem knjig. Skupnost približno dvesto nun je skrbela tudi za revne, prala in popravljala njihova oblačila. Nune so živele v stalni osami, niso smele jesti mesa, razen če so bile bolne, v postnem času pa se niso smele kopati.
O sveti Cezariji vemo malo, le da je bilo njeno življenje po besedah svetega Gregorja iz Toursa (17. november) „blagoslovljeno in sveto“. Tudi Venancij Fortunat jo je v svojih pesmih večkrat omenil.
Ko so Franki leta 536 zasedli Arles, se je Cezarij umaknil v samostan svoje zdaj že pokojne sestre. Cezarij je napisal oporoko, v kateri je skoraj vse svoje premoženje zapustil samostanu, kjer je kmalu zatem leta 542 umrl. O dnevu in letu smrti svetega Cezarija ni zanesljivih podatkov.
IT
Cezarija je bila sestra svetega Cezarija iz Arlesa. Izobraževala se je v nekdanjem samostanu Saint-Saveur, ki ga je ustanovil Janez Kasijan in je stal na mestu današnjega trga Place de Lenche v Marseillu, leta 512 pa jo je brat imenoval za prvo opatinjo novega samostana Saint-Jean – pozneje samostana Saint-Césaire – v Arlesu. Cesarij je za novi samostan napisal zelo stroga pravila – prva znana pravila za ženski samostan. Sestre so pod Cezarijevim vodstvom dejavno prepisovale svete spise, skrbele za pomoči potrebne in izobraževale mlada dekleta.
Cesarijo so pokopali v cerkvi njenega samostana v Arlesu, ki se je takrat imenovala Sainte Marie hors les murs.
Samostan Saint-Césair v Arlesu je bil med francosko revolucijo zaprt, stavbe so bile leta 1792 prodane in nato v veliki meri uničene. Leta 1877 so nune tam uredile dom za upokojence, ki je pozneje postal stanovanjski dom, leta 1995 pa je bil dokončno opuščen.
DE
Sveta Cezarija iz Arlesa, znana tudi kot Cesarie ali Cesira, je bila sestra svetega Cezarija iz Arlesa. Rodila se je okoli leta 465 v Arlesu v Franciji. O njenem zgodnjem življenju je malo znanega, vendar se je že v mladosti posvetila služenju drugim. Leta 512 je sveta Cezarija v Arlesu ustanovila samostan. Zavod je hitro rasel in v njem je živelo na stotine nun, med katerimi so bile številne vdove. Sveta Cezarija je prevzela vlogo opatinje samostana in se posvetila skrbi za revne, bolne in otroke. Nesebičnost in predanost svete Cezarie služenju drugim so njeni sodobniki zelo cenili in občudovali. Znani svetniki in pisatelji, med njimi sveti Gregor iz Toursa in sveti Venancij Fortunat, so pisali o izjemnih duhovnih darovih, ki jih je imela sveta Cezarija. Poudarjali so njene izjemne kreposti ter njeno predanost dobrodelnosti in sočutju. Sveta Cezarija je vse življenje vztrajala pri svojem poslanstvu lajšanja trpljenja ljudi v stiski. Svoj položaj opatinje je izkoristila za to, da je v samostanu skrbela za revne, bolne in osirotele otroke v skupnosti. Sveta Cezarija je umrla okoli leta 530 naravne smrti. Čeprav nima uradnega patronata, njena zapuščina nesebičnega služenja še vedno navdihuje in usmerja številne posameznike, ki si prizadevajo posnemati njeno predanost pomoči potrebnim. Sveta Cezarija iz Arlesa je bila priznana za svetnico z ljudsko aklamacijo in kanonizirana v predkoncilskem obdobju, kar pomeni, da so jo častili kot svetnico, preden je Katoliška cerkev uvedla uradni postopek kanonizacije. Danes praznik svete Cezarie praznujemo 12. januarja, ko obeležujemo obletnico njene smrti. Njeno življenje je močan opomin na pomen sočutja, dobrodelnosti in nesebičnosti pri služenju drugim.
EN