V Caenu [kaénu] (v severni Franciji), blaženi Peter Frančišek Jamet [žamé], duhovnik, ki se je v času revolucije in po vrnjenem miru Cerkvi, vneto posvečal pomoči redovnicam Hčeram dobrega Odrešenika.
Vir
Veljal je za „drugega ustanovitelja“ Inštituta Dobrega Odrešenika. Peter-Frančišek Jamet se je rodil 12. septembra 1762 v Frênes, takratni škofiji Bayeux, zdaj Séez, Francija; njegovi starši, premožni kmetje, so imeli osem otrok, od katerih sta dva postala duhovnika in ena nuna.
Študiral je na kolegiju v Vire in pri dvajsetih letih začutil klic v duhovništvo, nato pa se je vpisal na ugledno univerzo v Caenu na petletni študij filozofije in teologije.
Leta 1784 je vstopil v semenišče in bil posvečen v duhovnika 22. septembra 1787. Pridobil je diplomo iz teologije in naziv „magister umetnosti“, vendar zaradi izbruha francoske revolucije ni mogel nadaljevati specializacije.
V Caenu je delovala skupnost hčera Dobrega Odrešenika, zavod, ki ga je leta 1720 ustanovila mati Ana Leroy, Peter Frančišek pa je bil leta 1790 imenovan za kaplana in spovednika zavoda, leta 1819 pa je postal tudi njegov verski predstojnik.
Med divjanjem francoske revolucije je zavrnil prisego, ki so mu jo leta 1798 naložili revolucionarji, doživel je aretacijo in grozila mu je smrt. Čudežno se je vrnil svoboden in se na vse načine posvetil pomoči razpršenim hčeram Dobrega Odrešenika, skrivaj obhajal maše, podpiral omahujoče brate in spodbujal preganjane vernike.
Po končani revoluciji se je lahko odkrito posvetil obnovi in rasti Kongregacije Dobrega Odrešenika. Uvedel je skrb za gluhe in neme, sam se je lotil posebnih študij za njihovo vzgojo, uvedel pa je tudi nove metode poučevanja.
Osem let, od leta 1822 do 1830, je bil rektor univerze v Caenu, kjer je po veliki vihri revolucije in širjenju razsvetljenskih in racionalističnih idej med učitelje in študente vrnil novo ozračje krščanske vere.
Vse, kar je lahko storil, je bilo v Božjo slavo, saj je bil v svoji notranjosti ves od Boga. Peter Frančišek Jamet je 12. januarja 1845 v 83. letu starosti, utrujen od utrujenosti in starosti, umrl.
Politični dogodki so poskrbeli, da so se potrebni postopki, čeprav se je vedelo, da je svetnik, začeli šele leta 1930, končali pa so se z odobritvijo čudeža, pripisanega njegovi priprošnji, 11. decembra 1985.
Papež Janez Pavel II. ga je beatificiral 10. maja 1987.
IT
Peter Frančišek Jamet se je rodil v Frênes v Franciji in bil leta 1787 posvečen v duhovnika.
Med francosko revolucijo je bil kaplan in spovednik pri sestrah Dobrega odrešenika, zavrnil je prisego zvestobe revolucionarnim oblastem (2. januarja) in še naprej skrivaj maševal za sestre. Po revoluciji, v mirnejših časih, je svojo službo razširil na skrb za revne in invalidne osebe vseh vrst, tudi duševno bolne. Med letoma 1822 in 1830 je bil rektor univerze v Caenu, kjer je umrl 12. januarja 1845. Med beatifikacijsko slovesnostjo, ki je potekala 10. maja 1987, je približno dvesto gluhonemih, ki so se izražali v gestikularnem jeziku, pričalo o delu, ki ga je Peter Frančišek opravil zanje, med drugim je sestavil francoski gestikularni slovar z deset tisoč gesli. Ob smrti je prišel do besede „Rupture“ (prelom, preboj).
IT
Blaženi Peter Frančišek Jamet, znan tudi kot Peter Francis Jamet, se je rodil 12. septembra 1762 v Frênes, Francija. Bil je eden od osmih otrok, rojenih v premožni kmečki družini. Bil je zelo obetaven, zato je študiral na kolidžu v Vire in pozneje na univerzi v Caenu.
Jamet je bil 22. septembra 1787 posvečen v duhovnika v škofiji Bayeux v Franciji. Duhovniško službo je začel leta 1790 kot kaplan in spovednik hčera Dobrega Odrešenika v Caenu. Vendar mu je nadaljnje teološke študije preprečila francoska revolucija, ki je ukinila poučevanje teologije.
V tem burnem času so proticerkvene revolucionarne oblasti zahtevale prisego zvestobe, ki pa je Jamet ni hotel izreči. Zato je bil zaprt, skupnost hčera pa je bila razpršena. Tudi v zaporu je oče Peter Frančišek še naprej skrivaj služil sestram in drugim prikritim katoličanom, pogosto je maševal na skrivaj.
Po umiritvi revolucije se je oče Peter Frančišek posvetil revitalizaciji in obnovi hčera Dobrega Odrešenika. Imel je ključno vlogo pri obnovi skupnosti in njenega duhovnega življenja. Poleg tega je pomagal ustanoviti šolo, ki se je osredotočala na nove učne metode za izobraževanje gluhih.
Vpliv očeta Petra Frančiška je presegal versko področje. Od leta 1822 do 1830 je bil rektor univerze v Caenu, kjer je nadzoroval upravo in akademske zadeve. Kot priznanje za izjemne dobrodelne dejavnosti in prispevke k družbi je leta 1827 prejel red legije časti.
Blaženi Peter Frančišek Jamet je umrl 12. januarja 1845 v Caenu v Kalvadosu v Franciji zaradi naravnih vzrokov. Pokopali so ga v matični hiši hčera Dobrega Odrešenika v Caenu.
Njegovo izredno krepostno in sveto življenje je 21. marca 1985 priznal papež Janez Pavel II. in ga razglasil za častitljivega ter mu priznal junaške kreposti. Papež Janez Pavel II. je 10. maja 1987 blaženega Peter Frančišek Jameta razglasil za blaženega in mu priznal status blaženega.
Življenje blaženega Peter Frančišek Jameta je navdih za mnoge, saj je zgled globoke vere, vztrajnosti v težavah in neomajne predanosti služenju drugim. Njegova zapuščina kot drugega ustanovitelja Inštituta Dobrega odrešenika, njegova vloga pri izobraževanju gluhih ter njegovi prispevki k verskim in akademskim skupnostim še danes vplivajo na ljudi in jih navdihujejo.
EN
Blaženi Peter Frans Jamet (fr: Pierre-François) se je rodil 13. septembra 1762 v Frênes v departmaju Orne, takrat v škofiji Bayeux, danes pa v škofiji Séez v Franciji. Njegova starša sta bila kmeta Pierre Jamet in Maria Busnot. Imela sta devet otrok, od katerih sta dva postala duhovnika, eden pa nuna. Po končani osnovni šoli je Peter od leta 1777 pridobil srednješolsko izobrazbo v kolegiju v Vire.
Pri dvajsetih letih je bil poklican v duhovništvo, od leta 1782 pa je študiral filozofijo in teologijo na prestižni univerzi v Caenu. Leta 1784 se je pridružil tamkajšnjemu semenišču, ki so ga vodili očetje eudisti. V diakona je bil posvečen 23. septembra 1786, v duhovnika pa 22. septembra 1787 v Caenu. Teološki študij je nadaljeval na univerzi, kjer je diplomiral iz teologije in pridobil naziv maître-en-Arts.
Kmalu po izbruhu francoske revolucije leta 1789 je bil Peter leta 1790 imenovan za kaplana in spovednika skupnosti redovnic, „sester Dobrega Odrešenika“ (Filles du Bon Sauveur de Caen – LBS), ki jo je leta 1720 v Caenu ustanovila Anne Leroy. Zavrnil je državno prisego, ki so jo zahtevali revolucionarji, vendar je kljub veliki nevarnosti ostal v državi in še naprej skrivaj maševal za nune. Kongregacija je kljub svoji majhnosti preživela revolucijo predvsem po zaslugi Petra, ki zato velja za njenega drugega ustanovitelja.
V normalnejših časih po revoluciji je škof Charles Brault leta 1805 Petra imenoval za predstojnika kongregacije. Zbral je razpršene sestre, ki jih je zdaj sestavljalo petnajst sester in štiri novinke. Svojo službo je razširil na delo med revnimi in invalidi vseh vrst, tudi duševno bolnimi. Sestre so mu zaupale novo nalogo, in sicer oskrbo in poučevanje gluhonemih.
Peter je bil 14. novembra 1822 imenovan za rektorja univerze v Caenu, ki ga je opravljal do leta 1830. Leta 1827 je kralj Karel X. (1824-30) Petra v znak priznanja za njegovo delo imenoval za viteza Kraljeve legije časti. Umrl je 12. januarja 1845 v Caenu, star 82 let. Njegov grob je v matični hiši njegovega inštituta v Caenu. Ob njegovi smrti je inštitut štel 232 sester v treh hišah v Caenu.
21. marca 1985 so mu priznali „junaške kreposti“ in mu podelili naziv Venerabilis („Častitljivi“). Papež Janez Pavel II (1978-2005) je 5. junija 1986 podpisal dekret Kongregacije za zadeve svetnikov, s katerim je odobril čudež na njegovo priprošnjo. Papež ga je beatificiral 10. maja 1987 v Rimu. Med slovesnostjo je približno 200 gluhonemih v znakovnem jeziku pričalo o njegovem delu v njihovem imenu, ki je vključevalo slovar francoskega znakovnega jezika z 10.000 besedami, iz katerega je ob smrti prišel do besede ruptura (pretrganje). Njegov spominski dan je obletnica njegove smrti 12. januarja.
NOR
Med francosko revolucijo je bil blaženi Pierre-François Jamet (1762-1845) kaplan v kongregaciji Bon Sauveur v Caenu, ki je skrbela za duševno bolne ženske. Kot neuklonljiv duhovnik je tvegal vse, da bi zagotovil preživetje tega pomembnega dela. Sadovi njegovega dela so vidni še danes.
Lep septembrski večer. Mladi duhovnik je v svoji spalnici zaprl brevir in sedel za mizo. Abbé Pierre-François Jamet je pisal sestri Le Bidois, predstojnici majhne kongregacije Bon Sauveur, v kateri je bil kaplan in spovednik. Pisalo se je leta 1792, na vrhuncu revolucije. Abbé Jamet je bil duhovnik pet let. Oblasti so od njega zahtevale, da prisega na civilno ustavo duhovščine in se ukloni novi ustavni Cerkvi. To je bilo za normandijca in mnoge njegove vrstnike nepredstavljivo. Upornike so brez milosti aretirali. Abbé Jamet se je moral skriti v Hérouvillu blizu Caena pri nekem paru, ki je delal za protestantskega zemljiškega gospoda.
Kar zadeva približno dvajset nun v kongregaciji, so jih 16. avgusta tega leta izgnali iz samostana in jih razdelili med različne družine v mestu Caen. Dvanajst duševno bolnih žensk, za katere so skrbele, je lahko skupaj z nekaterimi sestrami ostalo v skupnosti na ulici d’Auge. V resnici pa so vsi živeli v skrivanju in strahu. V pismu, ki ga je napisal tistega večera in je bilo polno „naklonjenosti in tolažilnih misli“ (Edmond Chrétien, le bienheureux Pierre-François Jamet, izdano pri založbi Cerf), je mladi kaplan vodji skupnosti sporočil, da je pravkar prispel v Anglijo. Tako je želel zabrisati sledi. V resnici je štiri kilometre oddaljen od mesta stoterih stolpov…
Oče Jamet je izhajal iz te pokrajine Normandije in je v zadnjih mesecih postal mojster v umetnosti kamuflaže. Ne glede na to, ali je bil patriot v frigijski kapi, zdravnik ali čeden konjenik, je v teh letih terorja za opravljanje svoje službe uporabljal vse možne preobleke: obiskoval je razkropljene nune, maševal na diskretnih mestih, čim več spovedoval in blagoslavljal družine. Kot človek vere je vedno zaupal svoji vesti,“ pojasnjuje sestra Hanitra Rabialahy iz skupnosti Misijonarke evangelija, ki je nastala leta 2014 z združitvijo štirih kongregacij, med njimi tudi kongregacije Le Bon Sauveur. Ni se obotavljal kršiti zakona, kadar to bi bilo v korist življenja. Kot Kristus, ki je v soboto ozdravljal bolnike.“
Po revoluciji je imel duhovnik samo eno prednostno nalogo: združiti sestre. Prostori v ulici d’Auge so bili prodani in treba je bilo najti novo lokacijo. Po dolgih pogajanjih je kupil nekdanji kapucinski samostan na današnji ulici Caponière v Caenu, kamor so se sestre preselile leta 1805. Kot arhitekt in gradbenik je improviziral. V hiši je živelo petnajst nun, dve oskrbovanki in dvanajst duševno prizadetih bolnikov. Oče Jamet, ki je v vsem zaupal v Previdnost, je razvil Institut du Bon Sauveur, ki je postopoma postal oskrbovalni center, kjer so bili bolniki deležni ustreznega zdravljenja. Leta 1816 je bila ustanovljena šola za gluhoneme. Od leta 1820 je zavod, ki je medtem odprl vrata tudi moškim (Louis Martin, oče svete Terezije iz Lisieuxa, je bil ob koncu svojega življenja v njem interniran), postal ena največjih psihiatričnih ustanov v Franciji.
Jametova zvestoba duhovništvu in kongregaciji je obrodila bogate sadove, saj ga je hranilo globoko notranje življenje. Skupnost je bila ena redkih, ki je preživela revolucijo, in je uspevala vse do danes ter postala kongregacija sester misijonark evangelija. Ta rodovitnost je presegla tudi meje, saj skupnosti za duševno prizadete, ki jih je navdihnil dobri Odrešenik, nosijo njegovo ime v Peruju in na Madagaskarju. Oče Jamet je umrl 12. januarja 1845, sveti Janez Pavel II. pa ga je leta 1987 razglasil za blaženega.
FR pdf