V Cezareji (v Mavretániji, v današnji Alžiriji), sveti Arkádij, mučenec, ki se je v času preganjanja skrival, ko pa je bil njegov sorodnik ujet, se je prostovoljno izročil sodniku in ker ni hotel darovati bogovom, je pretrpel zelo hudo mučeništvo. († ok. 304)
Vir
V skladu z izročilom je Arkadij pretrpel mučeništvo v Ahaji, vsa druga pričevanja pa se strinjajo, da je bil mučenec v Cezareji v Mavretaniji (Afrika).
Najbolj zanesljiva potrditev te topografske lokacije je stavek: „De natali S. Arcadii, qui habet natale pridie idus ianuarii in Civitate Cesareae Mauritaniae“, zapisan nad pridigo svetega Zenona, veronskega škofa. Čas Arkadijevega mučeništva je precej težko določiti, vendar lahko domnevamo, da je umrl okoli leta 304, med zadnjim poganskim preganjanjem. Bes preganjalcev se je sprostil in že najmanjši sum je bil dovolj, da so bile preiskave in racije upravičene; vsakodnevne procesije in malikovalska žrtvovanja so se mešala z usmrtitvami kristjanov, zato se je Arkadij, precej ugleden državljan, zgrozil in pobegnil iz Cezareje. Njegovo odsotnost so kmalu opazili in vojaki so aretirali enega od njegovih sorodnikov, da bi ga uporabili kot talca in od njega zahtevali vrnitev. Arkadij se je predstavil sodniku, ki mu je ukazal, naj žrtvuje bogovom, vendar je prezirljivo zavrnil in bil obsojen na smrt v grozljivih mukah.
V latinskih martirologijih se Arkadijev praznik praznuje 12. januarja, v vzhodnih pa se njegovo ime ne pojavlja. Dragocen dokument Arkadijevega svetništva je pridiga svetega Zenona, ki je bil verjetno afriškega rodu in je bil Arkadiju zelo naklonjen. Menijo, da je Zenon prinesel Acta v Verono, saj ga izrecno omenja na začetku svojega panegirika.
IT
Ukaz cesarja Dioklecijana, da morajo vsi kristjani žrtvovati bogovom ali pa za svojo zavrnitev plačati s smrtjo, je njegov guverner Mavretanije v Afriki izvajal s kruto strogostjo. Dal je sestaviti natančen seznam vseh prebivalcev mesta in dežele, določil kraj in dan, kjer in kdaj morajo vsi žrtvovati bogovom, hkrati pa je dal povsod nositi strašna mučilna orodja z obvestilom, da bo vsak, ki ne bo hotel ubogati cesarja in žrtvovati bogovom, to moral storiti s temi orodji.
V mestu Cezareja je živel Arkadij, mlad, spoštovan in bogat mož ter goreč kristjan. Bil je odločen, da bo umrl za Kristusa, zvest sveti veri, vendar je želel še nekaj dni preživeti v tihi molitvi, da bi se pripravil na smrt. Svoje gospodinjstvo je prepustil prijatelju, ki je bil še vedno pogan, in mu povedal, da mora za kratek čas oditi po zelo nujnih opravkih. Nato je odšel v samoto, da bi z molitvijo, postom, bdenjem in deli pokore prosil za božjo milost vztrajnosti.
Ko je guverner na dan slovesnega žrtvovanja ugotovil, da se Arkadij ni pojavil, ga je takoj hotel aretirati v hiši, vendar je tam našel le njegovega prijatelja, ki je na vprašanje, kje se Arkadij skriva, znal odgovoriti le, da je za kratek čas odšel po nujnem poslu, ne da bi povedal, kam gre. Zaradi te domnevne izjave se je razjezil in dal Arkadijevega prijatelja zapreti v ječo, dokler ne sporoči, kje je Arkadij. Ko je v samoti izvedel, da je njegov prijatelj v zaporu, je takoj odhitel k guvernerju, ga prepričal o nedolžnosti zaprtega in zahteval njegovo izpustitev. Guverner je zahtevi ugodil in laskajoče dodal: „Tudi tebi, Arkadij, bom odpustil beg iz mesta, če boš zdaj žrtvoval bogovom.“ Arkadij je odgovoril: „Kristjan ne žrtvuje praznim malikom: Kristus je moje življenje in umiranje moja pridobitev; stori z menoj, kar hočeš.“ Guverner je ukazal pristašem: „Prinesite mučilna orodja, pogled nanje bo tega hudobneža naučil drugačnega jezika.“ Arkadij jih je neustrašno pogledal in z veselim izrazom vprašal: „Naj se slečem, da se bo boj lahko začel?“ Guverner je jezno zagrmel: „Kaj se norčuješ iz mene! Ha, teh orodij ne bo umazala tvoja kri; zaradi svoje kljubovalnosti boš trpel tako, kot še noben smrtnik.“ Nato je ukazal pribočnikom: “Vrzite ga na tla in mu odrežite okončino za okončino, vendar zelo počasi: Začni pri zunanjih členkih prstov, ločite roko od roke, podlaket od komolca, nadlaket od ramena; prav tako se povzpnite od prstov na nogah do trupa; toda dobro razumite, z noži delajte zelo počasi; tolikokrat bo trpel smrtne muke, kolikor ima sklepov, in se naučil občutiti, kako bogovi kaznujejo tistega, ki prezira njih in cesarja. “
Arkadij je z mirnim obrazom, obrnjenim proti nebu, prisluhnil tej sodbi, se slekel in s čudovitim duhom trpljenja ponudil svoje telo za to grozljivo pohabljanje. Plavajoč v lastni krvi je z močnim glasom molil: „O moj Gospod in Bog, ti si mi dal vse te ude, vse ti jih darujem: Ob splošnem vstajenju mi jih boš vrnil! O vi, srečni udje, ki imate čast biti žrtvovani svojemu Bogu, zdaj vas še bolj ljubim in cenim, ker vi, odrezani od mene, resnično pripadate Bogu: za kratek čas moramo biti ločeni, da bi mi bili vi – zdaj smrtni – nekoč vrnjeni nesmrtni in spremenjeni, da bi lahko šli naproti Kralju večne slave.“
Nobeno oko med tisočimi gledalci ni ostalo suho, tudi sami pristaši so jokali od sočutja in ganjenosti ob takšnem trpljenju. Arkadij jih je z zadnjimi močmi poklical: „Bratje, vi, ki ste priča tej nenavadni predstavi, spoznajte, kako malo in lahkotno je vse to za tistega, ki v zameno pričakuje večno krono! Verjemite mi, umirajoči, vaši maliki niso bogovi, ne morejo vam pomagati; odpovejte se njihovi sramotni službi. Obstaja samo en Bog in on je tisti, ki me osvežuje z nebeško tolažbo v tem bednem stanju, v katerem me obžalujete: trpeti zanj je sladko veselje, umreti zanj je pravo življenje.“ S temi besedami je izdihnil svojo očiščeno dušo in 12. januarja 312 vstopil v večno življenje s tistim, ki ga je okrepil v trpljenju.
To zgodbo o trpljenju svetega Arkadija dolgujemo slavnemu škofu Zenonu iz Verone, ki je bil navzoč v Cezareji, ko je Arkadij svojo zvestobo sveti veri in ljubezen do Jezusa Kristusa zapečatil s tem veličastnim krvnim pričevanjem.
DE
Sveti Arkadij je bil ugleden prebivalec Cezareje v Mavretaniji, danes Cherchell blizu Alžirije v Alžiriji. Pod cesarjem Dioklecijanom (284-305), ki je bil sovladar na zahodu, Maksimijanom Herkulom (286-305), so kristjane v Rimskem cesarstvu tako kruto preganjali, da se je Arkadij skril na podeželju, da ga ne bi pod grožnjo smrti prisilili v čaščenje malikov.
Njegovo odsotnost so preganjalci kmalu opazili, še huje, prijeli so enega od njegovih sorodnikov in mu grozili, dokler Arkadij sam ni razkril, kje se skriva. Ker ni želel dopustiti, da bi namesto njega trpel še kdo drug, se je sam predal rimskim oblastem. Sodniku je rekel: Izpusti tega nedolžnega človeka, saj sem osebno prišel k tebi in ni vedel, kje se skrivam.
Sodnik je obljubil, da bo izpustil tudi Arkadija, če bo le žrtvoval bogovom. Arkadij je odklonil, čeprav je vedel, da ga bodo mučili. Izjavil je: „Uporabite vse metode mučenja, ki jih želite. Nič me ne bo pripravilo do tega, da bi izdal svojega Boga. Strah pred smrtjo mi ne bo nikoli preprečil, da bi izpolnil svojo dolžnost.“ Sodnik je bil besen in odločil, da bo Arkadij dolgo umiral. Ko se mu je pohvalil z metodami mučenja, ki jih bo uporabil, je Arkadij molil: „Gospod, nauči me svoje modrosti“.
Običajno so kristjane v tem času obglavili, če niso hoteli žrtvovati bogovom. Na kraju usmrtitve je bil Arkadij presenečen, da se to ni zgodilo njemu. Namesto tega so ga počasi in barbarsko pohabljali. Najprej so mu odrezali prste, nato pa še obe roki. Nato so mu mučitelji kos za kosom odrezali prste na nogah, stopala in preostali del nog. Arkadij je ponavljal: „Gospod, nauči me svoje modrosti“. Na koncu sta od Arkadija ostala le glava in trup.
Nato se je zgodilo nekaj izjemnega. Umirajoči svetnik se je ozrl na vse odrezane dele sebe, ki so ležali na tleh. Še vedno je lahko govoril in zavpil: „Srečne ste, moje okončine. Zdaj resnično pripadate Bogu. Vse ste mu bile žrtvovane.“ Njegove zadnje besede so bile namenjene tistim, ki so stali naokoli. Vzkliknil je: „Naučite se iz mojih muk. Vaši bogovi niso nič. Edini pravi Bog je tisti, za katerega trpim in zdaj umiram. Umreti zanj pomeni živeti!“
Nato je umrl zaradi izgube krvi. To se je zgodilo okoli leta 302 (?), morda pa v času vladavine cesarja Valerijana (253-60). Kristjani so pobrali vse Arkadijeve ostanke in jih pokopali. Podrobnosti o njegovem trpljenju niso zgodovinsko zanesljive. Njegov spominski dan je 12. januar, njegovo ime pa se pojavlja v Martyrologium Romanum, ne pa tudi v vzhodnih martirologijih. Glede na Arkadijev pasijon naj bi umrl v Akaji, vsi drugi viri pa navajajo, da se je to zgodilo v Cezareji v Mavretaniji.
NOR