Ime te rimske mučenke se je pojavilo v rimskem rokopisu iz 7. stol. Tatjano so verjetno umorili še zelo mlado zaradi njene krščanske vere. Že zelo zgodaj se je v grški, ruski in latinski Cerkvi razvilo čaščenje te mučenke. Ohranjen je poznejši grški opis njenega mučeništva.
Vir
Bila je hči nekega rimskega konzula. Ko je postala kristjanka so jo privedli pred carja Septimija Severa. Vstopili so v poganski hram. Tatjana je, po legendi, naredila, da so popadali vsi poganski kipi. Nato so jo mučili na različne načine vendar je ostala živa. Na koncu so jo obglavili (okoli leta 200).
12. januarja leta 1755 je ruska carica Jelisaveta Petrovna, hči carja Petra Velikega izdala ukaz o ustanovitvi prve ruske univerze. Projekt je vodil generalni adjutant Ivan Šavalov. Mislil je, da se bo poklonil svoji materi, ki se je imenovala Tatjana, zato je rekel: “Podarjam ti univerzo.” Tako je Tatjana postala zaščitnica študentov.
Leta 2005 ja ta dan uradno razglašen za “Dan ruskih študentov”, kot dan vseh univerz pa ga svečano obeležujejo s koncerti, razstavami in svečanimi govori.
Vir
Po imenu Taziana sta znani dve svetnici mučenki, ena v Amazeji s še štirimi tovarišicami, ki ima praznik 18. avgusta, in druga mučenka v Rimu, ki ima praznik 12. januarja.
Najstarejše novice o tej svetnici izvirajo iz druge polovice 7. stoletja in jih najdemo v „Itinerariju“ iz tistega obdobja, ki ga je Viljem iz Mamesburyja vključil v svoj „Gesta regum Anglorum“, kjer beremo: „Et in monte Nola sancta Tatiana (pausat)“.
In tu se pojavijo težave pri razlagi: noben antični ali srednjeveški vir ne omenja te gore v Rimu; po drugi strani pa se antični „Katalogi“ rimskih cerkva strinjajo, da je bila v Rimu cerkev svete Tatjane v bližini cerkve svete Suzane, ki, kot vemo, stoji na Kvirinalu; zato je treba goro Nola poistovetiti s tem hribom.
Po drugi strani pa grški „passio“ svetnice navaja, da je bila Taziana pokopana v šesti (avgustejski) regiji, ki je vključevala Alta Semita in Quirinale.
Znanstveniki domnevajo, da se je hrib Quirinal v 7. stoletju imenoval „gora Nola“, ker je takrat na njem stala cerkev, posvečena svetemu Feliksu iz Nole, ki se ga spominjamo 14. januarja.
Za druge svetnike mučence, za katere se omenja, da so bili pokopani v mestnih cerkvah v Rimu ali da so jih častili v teh cerkvah, pa lahko rečemo enako kot za Taziano, tj. da so v cerkvi na Kvirinalu praznovali le njeno posvetitev svetniku.
Noben drug antični ali srednjeveški vir ne pozna svete Taziane, razen že omenjenega „Itineraria“, in šele Cesare Baronio je v 16. stoletju po navedbah grških menologov njeno ime 12. januarja vključil v „Rimski martirologij“.
Passio“ svetnice, ki je bil sestavljen verjetno v 7. stoletju, ne pomaga razumeti, kdo je bila, saj gre za eno od običajnih hagiografskih legend, napisanih v stoletjih po domnevnem času njenega mučeništva.
Bila je mlada Rimljanka, ki je bila mučena v Rimu, leta 230 pa so jo nahranili zverem. Njen kult je bil v mestu razširjen med 7. in 15. stoletjem, ko je bila cerkev uničena.
V latinščini in ruščini ji je ime Tatjana.
IT
Izročilo opisuje Tatjano kot hčerko rimskega konzula, ki je izpovedala krščansko vero. Po izročilu so jo zato privedli pred cesarja Septimija Severa; skupaj z njim je vstopila v poganski tempelj in z molitvijo povzročila, da so se tam postavljeni maliki zrušili, nakar je morala prestati strašne preizkušnje: pretepli so jo po obrazu, s kljukami so ji izdolbli oči, privezali so jo na kol, z glave pa so ji odrezali kožo. Nato so jo vrgli v ogenj in med divje živali, vendar ji to ni škodilo. Nazadnje je umrla z obglavljenjem.
Najstarejša omemba Tatjane sega v drugo polovico 7. stoletja v opisu, ki ga je citiral Viljem iz Mamesburyja v svojem delu „Gesta regum Anglorum“ (Dejanja angleških vladarjev). Opisuje cerkev, posvečeno Tatjani na „gori Nola“ v Rimu – očitno na Kvirinalu, ki se imenuje „gora Nola“, ker je tam takrat stala cerkev, posvečena Feliksu iz Nole. Do 15. stoletja je tam v bližini cerkve Santa Susanna stala cerkev, posvečena Tatjani, ki stoji še danes.
Tatjanina zgodba o trpljenju je podobna zgodbi Priske Rimske in Martine Rimske, razlika je le v času mučeništva. V Armenski cerkvi je Severus Aleksander naveden kot cesar v času njenega trpljenja, zato je njeno mučeništvo potekalo med letoma 222 in 235. V Katoliški cerkvi je bil njen spominski dan med reformo koledarja ukinjen zaradi dvomov o njeni zgodovinskosti.
12. januarja 1755 – 23. po gregorijanskem koledarju, ko je bila razlika še enajst dni in ne 13 kot danes – je cesarica Elizabeta Petrovna, hči carja Petra Velikega, podpisala odlok o ustanovitvi prve ruske univerze v Moskvi; projekt je vodil general-adjutant Ivan Šuvalov, ki je s tem datumom podpisa želel svoji materi Tatjani podariti za njen god: „Dajem ti univerzo“. Od takrat velja Tatjana v Rusiji za zavetnico študentov, dan študentov pa se veličastno praznuje kot „Tatjanin dan“, saj je to tudi prvi dan zimskih počitnic. Leta 2005 je bil ta praznik uradno uveljavljen kot „dan ruskega študentovstva” in se praznuje kot festival na vseh univerzah s koncerti, razstavami in slavnostnimi govori.
Atributi: Lev, obrita glava
Zavetnik ruskih študentov
DE
Sveta Tatjana Rimska, znana tudi kot Martina, Tatienne ali Taziana, je bila ugledna osebnost v zgodnjem krščanskem obdobju. Rodila se je v Rimu v Italiji staršem, ki so imeli visoke položaje v rimski družbi – njen oče je bil konzul. O njenem zgodnjem življenju ni veliko znanega, vendar zgodovinski zapisi kažejo, da je Tatjana odraščala v pobožnem krščanskem gospodinjstvu, ki ji je že v mladosti privzgojilo močno vero. V času vladavine cesarja Aleksandra Severa so bili kristjani deležni hudega preganjanja. Tatjana je bila odkrita vernica, zato je brez strahu evangelizirala in oznanjala nauk evangelija. Njen pogum in neomajnost v težavah sta ji prinesla spoštovanje zgodnje krščanske skupnosti. Tatjana je postala znana po svojem neverjetnem znanju in modrosti, zaradi česar je postala spoštovana učiteljica. Posvetila se je izobraževanju in duhovni rasti mladih, zlasti študentov. Tatjana je goreče verjela, da bo prizadevanje za znanje, združeno z vero, okrepilo vernike in jim omogočilo krepostno življenje. Vendar sta njena predanost krščanstvu in neustrašno oznanjevanje vere razjezila tiste, ki so nasprotovali naraščajočemu vplivu krščanstva v Rimu. Postala je glavna tarča tistih, ki so si prizadevali za izkoreninjenje Cerkve. Nazadnje so Tatjano aretirali in jo brutalno mučili. Kljub krutosti, ki so ji jo prizadejali, je Tatjana ostala neomajna v svoji veri. Po pričevanjih ji je z neomajno vero in ljubeznijo uspelo spreobrniti celo nekatere ujetnike in mučitelje. To je razjezilo oblasti, ki so si še bolj prizadevale, da bi jo prisilile k odpovedi krščanstvu. Na koncu je Tatjanina neomajna predanost pripeljala do njene mučeniške smrti. Obsojena je bila na smrt z obglavljenjem okoli leta 226. Kljub tragičnemu koncu njenega življenja je njena zapuščina kot pogumna in modra priča krščanske vere ostala. Dan svete Tatjane praznujemo 12. januarja. Zaradi liturgičnih sprememb pa ga po dominikanskem koledarju iz leta 1955 praznujemo tudi 1. januarja, po nekaterih koledarjih pa 30. januarja. Kanonizirana je bila kot svetnica v predkongregacijskem obdobju, torej v obdobju pred uvedbo formalnega postopka kanonizacije. Danes sveto Tatjano častijo kot zavetnico študentov, kar odraža njeno predanost izobraževanju in vero v preobrazbeno moč znanja, prežeto z vero. Njeno življenje je navdih za vse kristjane, saj jih opominja na pomen vztrajnosti, poguma in predanosti, tudi ko se soočajo s težavami.
EN
Sveta mučenka Tatjana se je rodila v ugledni rimski družini – njen oče je bil trikrat izvoljen za konzula. Na skrivaj je bil kristjan in je svojo hčerko vzgajal v predanosti Bogu in Cerkvi. Ko je Tatjana postala polnoletna, se ni poročila, ampak se je z vsemi močmi posvetila Cerkvi. Postala je diakoninja v eni od rimskih cerkva in služila Bogu s postom in molitvijo, skrbela za bolnike in pomagala potrebnim. S svojo pravičnostjo si je Tatjana v prihodnosti pridobila, da bi bila okronana s krono mučeništva.
Ko je Rimu začel vladati šestnajstletni Aleksander Sever (222-235), je bila vsa oblast skoncentrirana v rokah zlobnega sovražnika in preganjalca kristjanov Ulpiana. Krščanska kri je tekla kot potoki. Zaprli so tudi diakoninjo Tatjano. Ko so jo pripeljali v Apolonov tempelj, da bi jo prisilili k žrtvovanju maliku, je svetnica začela moliti – in nenadoma se je zgodil potres – malik se je razbil na koščke, del templja pa se je zrušil in padel na poganske duhovnike in številne pogane. Demon, ki se je naselil v idolu, je z ječanjem pobegnil s tistega mesta, pred katerim so ga vsi videli leteti po zraku kot duha. Nato so začeli sveto devico tolči po očeh, vendar je vse pogumno prenašala in molila za svoje mučitelje, da bi jim Gospod odprl duhovne oči. In Gospod je uslišal molitev svoje služabnice. Mučitelji so videli, da so svetnico obkrožili štirje angeli in jo obvarovali pred udarci; slišali so glas iz nebes, ki je nagovoril sveto mučenko. Vsi, osem moških, so verjeli v Kristusa in padli na kolena k sveti Tatjani ter jo prosili, naj jim odpusti krivice, ki so ji jih storili. Ker so se izpovedali za kristjane, so bili podvrženi mučenju in usmrtitvi ter prejeli krst s krvjo. Sveto Tatjano so spet mučili nekega drugega dne: razgalili so jo in pretepali, z britvami so rezali njeno telo in iz njenih ran je potem v zraku zadišalo po dišavah. Mučitelji so se izčrpali in rekli, da jih nekdo neviden tolče z železnimi palicami, in devet jih je padlo mrtvih. Svetnico so nato vrgli v ječo, kjer je vso noč molila in z angeli pela hvalnico Gospodu. Začelo se je novo jutro in sveto Tatjano so spet odpeljali na sodišče. Mučitelji so z začudenjem opazovali, da je bila po tako strašnih mukah videti popolnoma zdrava in še bolj sijoča in lepa kot prej. Začeli so jo nagovarjati, naj daruje boginji Diani. Svetnica se je zdela sprejemljiva in odpeljali so jo v poganski tempelj.
Sveta Tatjana je naredila znamenje križa in začela moliti – in nenadoma se je zaslišalo oglušujoče grmenje in strela je udarila v idol, žrtvene daritve in poganske duhovnike. Ponovno so mučenko kruto mučili, ponoči so jo spet vrgli v ječo, a spet so se pojavili angeli in ozdravili njene rane. Naslednji dan so sveto Tatjano odpeljali v cirkus in nanjo spustili lačnega leva; zver se svetnice ni dotaknila, ampak ji je le ponižno ležala pri nogah. Leva so hoteli zapreti nazaj v kletko, a je namesto tega s kremplji pograbil enega od mučiteljev. Tatjano so vrgli v ogenj, vendar ogenj mučenki ni škodoval. Pogani so mislili, da je čarovnica, zato so ji ostrigli lase, da bi ji odvzeli čarovniško moč, in jo zaprli v Zevsov tempelj. Vendar je bilo nemogoče odvzeti Božjo moč. Tretji dan so prišli poganski duhovniki z obkrožajočo množico in se pripravljali na žrtvovanje. Ko so odprli tempelj, so zagledali idol, ki je bil vržen v prah, in sveto mučenko Tatjano, ki je veselo klicala ime Gospoda Jezusa Kristusa. Vsa mučilna orodja so bila izčrpana, zato so izvršili smrtno obsodbo: hrabro trpečo so obglavili z mečem. Skupaj z njo je bil kot kristjan usmrčen tudi njen oče, ker jo je poučil o pravi Kristusovi veri.
EN