Kot puščavnik je glavni zaščitnik Blera v pokrajini Viterbo. Jama San Vivenzio (njemu v čast) je cilj dveh romanj: na velikonočni ponedeljek in drugo nedeljo v maju. Blerani torej svojega svetnika praznujejo trikrat na leto: ob obeh romanjih in 11. decembra.
Po ustnem izročilu je bil sveti Vivencij od leta 457 do 484 ugleden in priljubljen bleranski škof. O tem svetniku obstaja zelo močno ustno izročilo, bogato s poetičnimi in sugestivnimi podrobnostmi, žal pa ni nobenega dokumenta zgodovinske vrednosti, ki bi nam pomagal rekonstruirati faze njegovega zemeljskega življenja. Kolegiatna cerkev v Bleri je dejansko posvečena Mariji Assunti in San Vivenziu. V kripti s križnimi sklepniki, okrašenimi s štukaturami in kapiteli, je svetnikov grob. Marmorni portal cerkve krasi doprsni kip svetega Vivencija.
Svetnikovo podobo najdemo tudi v notranjosti verske stavbe: sveti Vivencij je dejansko upodobljen na velikem platnenem transparentu skupaj s sveto Sensijo in Marijo Vnebovzeto. Svetemu Vivenciju je posvečena tudi kapela v desnem hodniku kolegijske cerkve; svetnik je dejansko zelo priljubljen, čaščenje zavetnika je še vedno močno občuteno in zakoreninjeno v duši Bleranov.
Po mnenju nekaterih je bil sveti Vivencij (ime izhaja iz latinskega Viventius in pomeni ‘ki ima tako vitalnost’) pričevalec v Vergi v Franciji.
V Usuardovem martirologiju je omenjen z datumom 13. januar, od tam pa je na isti datum prešel v rimski martirologij. V kraju Blera (VT) ga praznujejo 11. decembra.
IT
Sveti Vivencij iz Blere je čaščen kot svetnik v Katoliški cerkvi, njegov liturgični spomin pa se obhaja 13. januarja. Po izročilu je bil Vivencij puščavnik na območju Blere v Italiji. Zgodovinski podatki o njem so skopi, vendar se domneva, da je živel med 3. in 4. stoletjem po Kristusu. Njegovo življenje je ovito v legende, pravijo pa, da je izvedel več čudežev. Posebej se pripoveduje, da je med neko invazijo iz skale izvabil vodni izvir, da bi odžejal svoje someščane. Kult svetega Vivencija je še posebej močno prisoten v regiji, kjer je živel, in še danes velja za simbol neomajne vere ter predanosti puščavniškemu in kontemplativnemu življenju. Njegova podoba se pogosto priklicuje za zaščito pred nevarnostmi in za prošnjo za čudež.
V čast svetemu Vivenciju iz Blere, nekdanjemu škofu(?) tega mesteca v Tuscii, se spomladi odvija posebna procesija, ki vodi do jame, kjer se je zatekel po kruti prevari, katere žrtev je bil.
***
Blera, mestece v osrčju Tuscie, ki danes spada v provinco Viterbo, ima za svojega glavnega zavetnika svetega Vivencija, škofa, ki je živel v 5. stoletju v nemirnem obdobju, zaznamovanem z barbarskimi vpadi. Kot mnogi škofje tistega časa je uspel omejiti nasilje germanskih hord, ki so prodirale proti jugu, organiziral osnovno civilno življenje in utrdil krščansko skupnost; tako je postal priljubljen do te mere, da je kot glavni zavetnik zamenjal svetega Sensia, prvega evangelizatorja tega območja.
O Vivenciju, čigar latinsko ime Viventius izhaja iz sedanjika vivens-viventis glagola vivere (živeti) in nosi blagoslovljen krščanski pomen »tisti, ki doseže večno življenje«, se je v srednjem veku razvila legenda. Škof naj bi živel svetniško in vodil škofijo z odločnostjo, a hkrati z očetovsko nežnostjo, prosti čas od pastoralnih obveznosti pa posvečal pomoči bolnikom, zlasti umirajočim. Nekega dne sta dva neverna in razuzdana plemiča, razdražena zaradi škofovih opominov, naj se spreobrnejo, sklenila, da mu nastavita kruto prevaro, da bi ga osramotila pred verniki. Podkupila sta služabnike, ki so ponoči zamenjali njegovo tuniko z žensko. Nato so ga zbudili in ga prosili, naj pohiti v neko hišo v mestecu, kjer naj bi pomagal umirajočemu. Vivencij, da ne bi izgubljal časa, v temi ni prižgal luči in je oblekel žensko obleko, ki se je od njegove razlikovala le po nekaterih okraskih, ne da bi kaj opazil. Ko je prispel v hišo umirajočega, sta ga tam pričakala plemiča in ga javno okarala zaradi nenavadnega oblačila, rekoč navzočim: »Vidite, kako predrzen je ta škof, ki ga častimo kot svetnika? Ne le da ima intimne stike z ženskami, ampak se sploh ne sramuje nositi njihovih oblačil!«
Ko je naslednji dan za to izvedelo ljudstvo, ga je obtožilo, da je s svojim nedopustnim vedenjem povzročil škandal; razjarjeno je celo poskušalo kamenjati ga. Komaj so ga rešili pred besnečo množico. Vivencij je zbral duhovnike, zatrjeval svojo nedolžnost in jim sporočil, da bo za vedno zapustil Blero. Umaknil se je v jamo, oddaljeno približno sedem milj, na pobočjih doline Norchia, na kraju, imenovanem »sedem jam«, da bi odpoklical ne svoje neobstoječe grehe, temveč grehe svojih zlobnih preganjalcev. Kljub oddaljenosti je še naprej vodil škofijo prek duhovnikov, ki so ga obiskovali.
Ko je po videnju izvedel, da bo kmalu umrl, je poslal po svojo duhovno hčer, ki je v starosti oslepela, in ji naročil, naj gre v Blero ter prosi meščane, naj ga pridejo iskat z vozom, s katerim se bo vrnil v mestece. Da je to hotela Božja previdnost, je dokazal čudež: divji telički, vpreženi v voz, so nenadoma postali krotki. Ženska, ki se je hotela izogniti tej nalogi, je ugovarjala, da ji slepota to preprečuje. »Pojdi, hči, in videla boš,« je odgovoril Vivencij; in ob teh besedah ji je vid povrnjen.
Ob tem čudežu so prebivalci Blere pohiteli izpolniti škofove ukaze in začudeni opazili, da so krotki telički brez očitnega vodenja krenili proti puščavnikovi jami. Vivencij se je povzpel na voz, ki pa namesto najkrajše poti ubral pot po mejah škofije, medtem ko so zvonovi v prehojenih vaseh zvonili v slavje, čeprav nihče ni vlekel vrvi: to je bil zvočni dokaz njegove nedolžnosti. Ko je prispel v Blero, je blagoslovil ljudstvo, ki se je kesalo, ker je verjelo prevarantom, in nato umrl: bilo je 11. decembra, kar je postalo njegov liturgični praznik. Njegovo telo so pokopali v kolegijski cerkvi svete Marije.
Ta dvojni pot in bivanje na kraju, ki je bil nekoč svet Etruščanom zaradi bližine ene najveličastnejših nekropol v regiji, je prispodoba temeljitega pokristjanjevanja, ki ga je Vivencij izvedel po začetku, ki ga je uvedel Sensia.
V spomin na njegova potovanja se romarski shodi odvijajo tako na velikonočni ponedeljek kot drugo nedeljo v maju: ob sedmih zjutraj se bratovščina Gonfalone in svetega Vivencija zbere v cerkvi svete Marije v Bleri, skupaj z župnikom stopijo v kripto, kjer izvlečejo relikvijo roke. Nato se začne procesija, ki jo odprejo bratje, nosijo »sliko« s podobo svetnika in križ, relikvija pa je v rokah župnika, ki jo preda priorju bratovščine šele, ko dosežejo meje mesteca; sledijo romarji v dveh vrstah. Ko pridejo na greben hribov nasproti Blere, se verniki ozrejo nazaj, prior pa z relikvijo roke blagoslovi Blero.
Procesija, ki sledi poti Vivencija, nazadnje prispe nad dolino Norchia, do cerkvice, zgrajene nad jamo, kjer čaka množica vernikov skupaj z župnikom iz Blere, ki daruje mašo. Po obredu romarji in verniki skozi rov sestopijo v jamo. Obisk kraja, kjer je živel sveti Vivencij, ne bi bil popoln, če verniki ne bi odnesli koščkov tufa s sten: tem kamnom, ki jih vzamejo s seboj, pripisujejo zdravilne moči. Verjetno gre za zelo staro pogansko tradicijo, ki je bila pozneje pokristjanjena s kultom svetega škofa.
Nato se prične kosilo na prostem, prava pomladanska veselica, ki je pri majskem romanju še bolj izrazita, saj romarji na poti nosijo palice, okrašene z rumenimi cvetovi.
Popoldne se vrnejo proti Bleri po drugi, krožni poti, ki naj bi jo po legendi prevozil svetnikov voz, ki so ga vlekli ukročeni telički. Nazadnje župnik z verniki in godba pozdravijo povorko ob vrnitvi. Prior bratovščine preda relikvijo roke svetega Vivencija duhovniku, nato vsi skupaj dosežejo cerkev svete Marije, pred katero stojita vodnjak in dva bora, v katera naj bi se po legendi spremenila voz in telička.
Vendar ima romanje, tako kot legenda, še dodaten politični pomen, ki se je s časom izgubil. V srednjem veku je krožna povratna procesija ritualno poudarjala meje, ki so ločevale Blero od bližnjega Viterba, ki se je iz nepomembne langobardske vasi spreminjal v najmočnejše mesto v regiji.
IT
Sveti Vivenzio iz Blera, znan tudi kot Viventius, je bil v 5. stoletju pomemben predstavnik katoliške Cerkve. Rodil se je v kraju Blera v Italiji in svoje življenje posvetil služenju Bogu kot duhovnik in škof. Leta 457 je bil Vivenzio imenovan za škofa v Bleri. Kot škof je postal znan po tem, da je glasno nasprotoval poganskemu in pokvarjenemu lokalnemu plemstvu. Zaradi svoje neomajne zavezanosti ohranjanju pravičnih vrednot in obsojanju nemoralnosti je postal tarča tistih, ki so skušali spodkopati njegov ugled. Nekateri pokvarjeni plemiči so se zatekli k nečednim taktikam, da bi Vivenzia diskreditirali. Podkupili so njegove služabnike, da so v njegovo sobo postavili ženska oblačila, da bi ga obtožili nezakonitih odnosov. Vendar je Vivenzio odločno zanikal kakršno koli krivdo in se odločil, da se bo pokoril za grehe svojih obtožencev. Zaradi teh lažnih obtožb se je Vivenzio odločil umakniti iz družbe in se preselil v bližnjo jamo. Naslednjih sedem let je tam živel v molitvi, postu in samoti ter se posvečal kesanju in iskanju bližine z Bogom. Zaradi intenzivnega asketskega načina življenja je sčasoma izgubil vid. Med bivanjem v jami je Vivenzio doživel pomembno duhovno izkušnjo. V sanjah je prejel božansko navodilo, ki je od njega zahtevalo, da si povrne vid, da bi ga lahko uresničil. Ko je moral Vivenzio spet videti, se mu je čudežno vrnil vid in tako je lahko izpolnil Božje navodilo. Sveti Vivenzio je znan po svoji trdni veri, neomajni zavezanosti pravičnosti in neomajnem zaupanju v Boga. Kljub težavam, s katerimi se je soočal, je ostal predan svojemu škofovskemu poklicu in nikoli ni omahoval v svoji predanosti. Njemuv čast je več praznikov. Prvi je 13. januarja, ko se spominjamo dneva njegove smrti. Poleg tega na velikonočni ponedeljek in drugo nedeljo v maju poteka romanje v njegovo puščavo. Nazadnje, 11. decembra, mesto Blera v Italiji praznuje njegov praznik in ga priznava za svojega zavetnika. Katoliška cerkev Vivenzia v predkoncilskem obdobju ni uradno kanonizirala, vendar so verniki njegovo svetost in predanost Bogu vsa leta široko priznavali in častili. Še posebej ga častijo v kraju Blera v Italiji, kjer se ga spominjajo kot simbola neomajne vere, pravičnosti in poguma pred preizkušnjami.
EN