V Cosenzi na jugu Italije je bil 21. maja 2016 med blažene prištet Frančišek Maria Greco, škofijski duhovnik in ustanovitelj Kongregacije malih sester delavk svetih src. Novega blaženega, ki je živel med letoma 1857 in 1931, je za Radio Vatikan predstavil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Najprej spominja na besede svetega očeta, da gre za »neutrudnega apostola evangelija«.
Da je Frančišek Maria Greco lahko uresničil svojo poklicanost, je moral najprej premagati nasprotovanje svojega očeta. Ta je namreč hotel, da bi postal farmacevt, kakor je bil on. Frančišek Maria je nato obiskoval nadškofijsko gimnazijo in višje semenišče v Neaplju. Duhovniško posvečenje je prejel leta 1881. Sedem let kasneje je bil imenovan za nadduhovnika župnije sv. Nikolaja iz Barija v Acriju, ki je bilo njegovo rojstno mesto. Tu je ostal vse do smrti.
Vernike je privlačil kakor magnet
Njegova asketska drža je v mestu vzbujala občudovanje in spoštovanje. Predvsem pa se je meščanov dotaknila njegova popolna predanost poslanstvu v župniji: »Vernike je privlačil kakor magnet in takoj so ga začeli šteti za svetnika.« Ker jih je pritegnila njegova gorečnost, so si mnogi želeli, da bi ga posnemali. To je bil povod, da je ustanovil združenje hčera Presvetega srca, poletni oratorij za mlade, apostolat molitve in razne krožke. Spodbudil je pastoralo novih duhovnih poklicev. Glavno delo njegovega apostolata pa je bila ustanovitev Kongregacije malih sester delavk svetih src, in sicer v sodelovanju z Raffaello De Vincenti, za katero je trenutno v teku postopek za beatifikacijo. Evangeljski duh, ki je razvnemal novega blaženega, je omogočil, da se je inštitut hitro razvil. Leta 1921 je štel že 22 hiš in 140 sester. Apostolat Frančiška Marie Greca in njegovih duhovnih hčera se je razširil po celi Kalabriji in južni Italiji ter se dotaknil celo prebivalstva albanskega izvora, ki je pripadalo grško bizantinskemu obredu.
Svetost in dediščina novega blaženega
Aktualnost novega blaženega je po Amatovih besedah njegova »svetost«: »Vabi, da bi bili sveti, da bi kakor on živeli dobro evangeljsko življenje, da bi zavračali nemarno in prazno bivanje. Opogumlja, da bi dajali prednost krepostim, da bi živeli v Božji milosti in ne kot sužnji razvad ali slabih strasti. Pomaga iti ven iz močvirja povprečnosti in začeti pustolovščino pristno krščanskega življenja.«
Svetniki so v naših mestih »nepogrešljiva rezerva« ne samo krščanskih kreposti, ampak tudi človeških vrednot kot so veselje, sloga, prijateljstvo, bratstvo in usmiljenje. So sol zemlje in luč sveta. Svetost in dediščino blaženega Frančiška Marie Greca torej lahko prepoznamo v evangeljskih besedah: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16).
Vir
»Samo eno misel imejte, eno samo željo, samo eno dobro delo in samo eno upanje: Pridi Tvoje kraljestvo!«
»Vabi nas, da bi bili sveti, da bi kakor on živeli dobro evangeljsko življenje, da bi zavračali nemarno in prazno bivanje. Opogumlja, da bi dajali prednost krepostim, da bi živeli v Božji milosti in ne kot sužnji razvad ali slabih strasti. Pomaga iti ven iz močvirja povprečnosti in začeti pustolovščino pristno krščanskega življenja« (kardinal Angelo Amato).
Ime: V latinščini Franciscus pomeni »nanašajoč se na Franke, frankovski, Frank«, Marija pa izhaja iz hebrejskega imena Mirjam, »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa, vzvišena«.
Rojen: 26. julija 1857.
Kraj rojstva: Mesto Acri v Kalabriji na jugu Italije.
Umrl: 13. januarja 1931.
Kraj smrti: Rojstni kraj Acra.
Družina: Bil je drugi od petih otrok očeta Rafaela in matere Concetti, roj. Pancaro. Oče je bil farmacevt, družina je bila verna in globoko pobožna. Kljub temu pa mu je oče sprva nasprotoval, da bi postal duhovnik, saj je želel, da bi nadaljeval njegovo delo.
Študij: Ko je končal osnovnošolsko šolanje v Cosenzi, je odšel v Neapelj, kjer je obiskoval škofijsko gimnazijo, ter se nato vpisal v semenišče. Po posvečenju je nadaljeval s študijem in leta 1885 doktoriral iz teologije.
Posvečenje: V duhovnika je bil posvečen 17. decembra 1881 v Acri.
Župnija: Leta 1887 je bil imenovan za župnika v svoji domači župniji sv. Nikolaja v Acriju, kjer je ostal do smrti. Poleg tega je nekaj let poučeval v semenišču v Cosenzi ter Bisignanu.
Poslanstvo: Bil je asket, ves predan svojemu poslanstvu v župniji, goreč pri delu z ubogimi in pri poučevanju otrok in mladine. Zanje je organiziral katehetsko šolo, center za mladostnike, pod okriljem Karitas pa poskrbel tudi za odprtje bolnišnice.
Ustanovitelj: Kmalu po prihodu na župnijo je ustanovil združenje hčera Presvetega srca, poletni oratorij za mlade, apostolat molitve in razne krožke, skupaj z Raffaello De Vincenti pa 21. novembra 1894 Kongregacijo malih sester delavk svetih Src.
Geslo: »Okusite in poglejte.«
Danes: Red se je najprej razširil po Evropi, danes pa delujejo sestre zlasti v Albaniji, v Indiji in Aziji, Južni Ameriki, Argentini in Braziliji.
Zavetnik: Kongregacije malih sester delavk svetih Src in svojega rojstnega mesta.
Goduje: 13. januarja.
Beatifikacija: 21. maja 2016 ga je za blaženega razglasil papež Frančišek.
Splet: www.littleworkersofthesacredhearts.org, www.suorepiccoleoperaiedeisacricuori.it/
Vir
V Cosenzi na jugu Italije je bil 21. maja med blažene povzdignjen škofijski duhovnik in ustanovitelj Kongregacije malih sester delavk svetih src
Frančišek Maria Greco (1857–1931).
Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov kardinal Angelo Amato je za Radio Vatikan povedal, da je bil novi blaženi »neutruden apostol evangelija«. Preden je postal duhovnik, je moral premagati nasprotovanje očeta, ki je želel, da bi postal farmacevt, kot je bil on. Kot duhovnik je zaradi askeze zbujal spoštovanje in občudovanje pri ljudeh; predvsem zaradi popolne predanosti delu v župniji sv. Nikolaja iz Barija v Acriju, kjer je ostal do smrti. Ustanovil je združenje hčera Presvetega srca, poletni oratorij za mlade, apostolat molitve in razne krožke, skupaj z Raffaello De Vincenti, za katero tudi že teče postopek za razglasitev za blaženo, pa Kongregacijo malih sester delavk svetih src.
Vir
Zgodnja leta
Frančišek Marija Greco se je rodil 26. julija 1857 v Acriju, majhnem mestu v pokrajini Cosenza, in bil krščen dva dni pozneje v župniji Santa Chiara v Acriju. Bil je prvi od petih otrok farmacevta Raffaela Greca in Concette Pancaro. Mati ga je najprej vzgajala v veri, njen brat don Luigi Pancaro, župnik v Acriju, pa ga je spremljal pri študiju. Frančišek Maria je 31. julija 1874 maturiral na gimnaziji v Cosenzi, nato pa se je preselil v Neapelj, kjer je obiskoval srednjo šolo.
Prekinjena poklicanost
Njegov oče, ki je bil tako kot njegova žena zelo pobožen, je upal, da bo podedoval njegov poklic, vendar se je odločil drugače: ni želel študirati za farmacevta, temveč za duhovnika. Potem ko je dolgo časa molil ob Marijinih nogah v svetišču v Pompejih, se je trdno odločil, da bo ubral to pot.
Nato je 14. januarja 1877 v cerkvi svetega Nikolaja iz Tolentina v Neaplju oblekel mašni habit in vstopil v internat, ki ga je vodil tamkajšnji župnik pater Luigi Marigliano, da bi kot zunanji obiskoval nadškofijsko gimnazijo: neapeljski nadškof ga je namreč sprejel v Kongregacijo tujih klerikov.
9. decembra 1880 je bil gost očetov kapucinov v Acriju, da bi se pripravil na prejem diakonata, ki mu ga je 17. decembra podelil škof v škofiji San Marco Argentano, monsinjor Livio Parladore. Duhovniško posvečenje pa je prejel leto pozneje, 17. decembra 1881, spet v Acriju, iz rok monsinjorja Filippa De Simoneja, nekdanjega škofa v Nicotera-Tropea.
7. septembra 1889 je oče Frančišek v Neaplju prejel doktorat iz teologije, s čimer je izpolnil eno od svojih želja: ne le biti duhovnik, ampak „izobražen duhovnik“, da bi lahko bolje opravljal svojo službo. Prvi dogodek, ki je pripomogel k drugačni usmeritvi njegovega duhovništva, je bila epidemija kolere, ki je leta 1884 izbruhnila v Neaplju. Skupaj s patrom Mariglianom se je posvetil zdravstveni in duhovni oskrbi bolnikov ter pri tem tvegal, da se bo tudi sam okužil.
Župnik in organizator katehetske šole
10. septembra 1887 je o. Frančišek Marija postal župnik v župniji svetega Nikolaja v Acriju, naslednje leto pa je bil imenovan za nadduhovnika in pridobil naziv monsinjor. Stik z dejanskimi potrebami svojega ljudstva mu je predlagal, da začne z versko vzgojo v deželi, kjer je bila celo kulturna vzgoja pomanjkljiva: dekleta so na primer komajda lahko sama zapustila hišo.
Monsinjor Greco je zato že od najzgodnejšega otroštva organiziral katehetsko šolo: dečke in deklice je razdelil v starostne skupine in razrede, ki so bili zaupani posebej motiviranim dekletom. To združenje katehistinj je poimenoval „Hčere svetih src“, saj je že kot diakon izkazoval globoko predanost Jezusovemu in Marijinemu srcu.
Začetki Malih delavk Srca Jezusovega
13. oktobra 1889 je od svojega škofa monsinjorja Stanislava De Luce prejel pismo o odobritvi združenja. Nekaj mesecev po odprtju pa je umrla odgovorna oseba, njegova sestra Marija Terezija. Monsinjor Greco je zato pomislil, da bi vodenje šole zaupal namestnici ravnateljice Raffaelli De Vincenti, ki se je že dolgo želela posvetiti Bogu, vendar so ji to preprečili družinski člani.
21. novembra 1894, na praznik očiščenja Blažene Device v templju, je nadžupnik sprejel njene evangeljske zaobljube čistosti, uboštva in pokorščine. Ob prejemu redovniškega habita je Rafaela spremenila ime v sestro Marijo Terezijo Svetih src v spomin na prvo voditeljico združenja.
Njenemu zgledu so sledile še druge mlade ženske, tako da to ni bilo več preprosto združenje, temveč redovniški inštitut. Iz „hčera svetih src“ so se preimenovale v „male delavke svetih src“, čeprav jih je monsinjor Greco neuradno imenoval „male delavke“, saj so s svojim delom prispevale k izgradnji Božjega kraljestva s poučevanjem kateheze in služenjem potrebnim.
Inštitut se širi
Prva prava verska skupnost je bila ustanovljena leta 1898 v hiši, ki ji jo je podaril oče s. Marije Terezije, ki je bila že predstojnica: to je bila ‘zibelka’ Malih delavk Srca Jezusovega. Materinska hiša pa je bila po nujnih obnovitvenih delih nameščena v samostanu bratov minoritov, ki je stal na drugi strani Acrija.
Medtem je število sester naraščalo: monsinjor Greco in mati Marija Terezija sta poskrbela za njihovo izobraževanje in dve od njih poslala, da sta opravili pripravništvo v noviciatu hčera Marije Pomočnice v Acirealu, druge pa sta poslala v Neapelj in Rim. Medtem so se v Acriju začele razvijati različne dejavnosti: noviciat, vrtec, internat za učence, ki so obiskovali mestne šole. Nad vsemi pa izstopa bolnišnica „Charitas“, prva v državi, ki je delovala do šestdesetih let 20. stoletja.
Prvi dom zunaj Acrija je bil leta 1911 Ricovero Umberto I. v Cosenzi, pokrajinski hospic za ostarele, bolne in revne, moške in ženske. Pomembno in izvirno področje apostolata se je odprlo 26. oktobra 1917, ko so bile sestre poslane v San Demetrio Corone, eno od italijansko-albanskih mest, kjer se je uporabljal grško-bizantinski obred. Za to priložnost je monsinjor Greco dal sestaviti liturgični katekizem bizantinskega obreda za uporabo Inštituta malih delavk. Kar zadeva podružnice zunaj regije, je bila prva v Neaplju leta 1929.
Duhovnost in smrt
Monsinjor Greco ni le oživil verskega življenja v Akri, temveč je škofa spremljal tudi na pastoralnem obisku v škofiji San Marco-Bisignano, ki je bila zdaj razdeljena na dva dela. Za temelj svojega duhovniškega življenja je postavil intenzivno in dolgotrajno molitev, pogosto nočno, pred evharistijo: „Pred Jezusom sem v Najsvetejšem zakramentu, zaprtem v svetem ciboriju; koliko miru človek doživi v nočni tišini pri Gospodovih nogah!“, je zapisal.
Bil je prepričan, da je rodovitnost apostolskega delovanja, njegovega lastnega in nasploh, odvisna od intimnega in globokega odnosa z Jezusom in Marijo: zato se je zavezal, da bo „intenzivno živel iz ljubezni do svetih src ter ju dajal ljubiti in spoznavati svojim bratom in sestram“. Svoj projekt, ki je temeljil na katehezi, je v svojih pismih strnjeno izrazil takole: „Z vzgojo za vero se vzgaja za življenje“.
Umrl je 13. januarja 1931 v Acriju kot star človek; 35 let je bil predstojnik inštituta, ki ga je ustanovil. Mati Marija Terezija Srca Jezusovega ga je nasledila 23. novembra 1936.
Razlog za beatifikacijo
Ker se je zdelo, da njegov ugled s časom ne upada, se je začel postopek za njegovo beatifikacijo. Škofijska informativna faza je potekala v sedanji škofiji Cosenza-Bisignano od 8. decembra 1957 do 31. oktobra 1977. Njegovi posmrtni ostanki so bili skupaj s posmrtnimi ostanki matere Marije Terezije Srca Jezusovega (proces, ki je trenutno v rimski fazi, se je začel tudi zanjo) 22. maja 1961 preneseni v cerkev svetega Frančiška iz Paole v Acriju, ki je bila priključena materinski hiši. Dva dni pozneje so po rednem kanoničnem priznanju obe trupli pokopali v dve pokopališki niši v prezbiteriju cerkve, desno od oltarja.
Kongregacija za zadeve svetnikov je nato 23. maja 1981 izdala dekret o pismih, 16. februarja 1990 pa potrdila postopek obveščanja. Positio super virtutibus je bil posredovan v Rim leta 1994.
Tako teološki svetovalci 2. decembra 2003 kot kardinali in škofje, ki so člani Kongregacije za zadeve svetnikov, so se izrekli za to, da je monsinjor Greco v junaški meri uresničeval krščanske kreposti. Papež Janez Pavel II. je 19. aprila 2004 odobril razglasitev dekreta o njegovi razglasitvi za častitljivega.
Čudež in beatifikacija
Kot domnevni čudež za beatifikacijo je bil obravnavan primer ženske Nine Pancaro iz Altomonte v pokrajini Cosenza. Bolela je za hudo boleznijo, ki je zahtevala operacijo, po kateri je padla v komo. Po nekaj dneh se je zbudila ozdravljena ter zdravnikom in družinskim članom razkrila, da je imela sanje: duhovnik, ki se je predstavil kot Frančišek Maria Greco, ji je zagotovil hitro ozdravitev. Ko so ji pokazali sveto kartico častitljivega duhovnika, je Nina v njem prepoznala sanjskega duhovnika.
Škofijska preiskava o domnevnem čudežu se je v škofiji Cosenza-Bisignano končala 17. novembra 2011 in je bila potrjena 1. junija 2012. Zdravniška posvetovalnica Kongregacije za zadeve svetnikov je 21. maja 2015 podala pozitivno mnenje o nerazložljivosti dejstva, ki so ga 10. septembra istega leta potrdili teološki svetovalci ter kardinali in škofje, ki so člani kongregacije.
Papež Frančišek je nato 21. januarja 2016 odobril razglasitev dekreta o priznanju ozdravitve Nine Pancaro kot čudežne in dosežene na priprošnjo častitljivega Frančiška Marije Greca ter tako odprl pot njeni beatifikaciji. Obred je potekal 21. maja 2016 na stadionu San Vito – Marulla v Cosenzi, ki je leta 2011 že gostil beatifikacijo matere Elene Aiello. Njen liturgični spomin za škofijo Cosenza-Bisignano in male delavce svetih src je bil določen na 13. januar, dan njenega rojstva v nebesa.
Male delavke Srca Jezusovega danes
Nekaj manj kot deset let po smrti ustanovitelja in sedem let po smrti soustanovitelja so Male delavke Svetih src pristale v Združenih državah Amerike, kar je bila prva faza širitve v tujino, ki ima danes hiše tudi v Albaniji in Argentini. Leta 1954 je bila generalna hiša s pripadajočim noviciatom in iunioratom iz Acre prenesena v Rim.
Zavod je 17. februarja 1902 prejel škofijsko odobritev. 22. decembra 1931 je prejel prvo odobritev „ad experimentum“, ki je bila 7. julija 1940 potrjena s papeževo odobritvijo. Njegove posebne značilnosti so posebna posvetitev presvetima Srcema Jezusa in Marije, evangelizacija, zlasti v obliki kateheze, in služenje dobrodelnosti kot vir pristnega človeškega napredka.
Leta 1993 so ponovno začeli sprejemati laikinje kot katehistinje, ki so bile prvo jedro sester. Z njimi so združeni mladi mali delavci (skrajšano JPO), ki imajo enak namen kot sestre.
IT
Frančišek Marija Greco se je 26. julija 1857 rodil v Acriju staršem globokega verskega prepričanja. Od zgodnjega otroštva ga je na poti vere vodila mati. Po končani gimnaziji je leta 1874 odšel v Neapelj, kjer je začel srednješolski študij. Njegov oče je upal, da bo na sina prenesel svoj poklic lekarnarja v Acriju.
Frančiška pa je navdušilo duhovniško življenje in v molitvi ob nogah Device Pompejske je dozorel njegov poklic in odločitev, da ga uresniči, čeprav je predvideval očetov odpor. Tako je 17. decembra 1881 postal duhovnik in se vrnil v Neapelj, kjer je dokončal univerzitetni študij za doktorat iz teologije. Septembra 1887 je postal župnik cerkve svetega Nikolaja v Acriju, naslednje leto pa je bil imenovan za nadduhovnika.
Kot evangeljski delavec je prepričan, da je verska nevednost, iz katere izhajajo druge moralne bede, v njegovem času najbolj boleča nadloga Kalabrije, zato je v župniji ustanovil katehetske šole, združenja, medžupnijski oratorij in ob sodelovanju sestre Marije Terezije De Vincenti ustanovil Zavod malih delavskih sester presvetega srca.
Vedno pozoren na „znamenja časa“, je ustanovil bolnišnico „Caritas“ v mestu Acri, da bi bila pripravljena odgovoriti na vse potrebe najrevnejših in najbolj potrebnih bratov in sester. Tako je lahko pomagal številnim bolnikom, ostarelim, osamljenim in zapuščenim revnim ter osirotelim otrokom. Župnik Frančišek Maria Greco je želel biti ubog med ubogimi, „da bi postal vse za vse ljudi“
Skrivnost uresničitve njegovih številnih del je v kontemplaciji svetih src, njegovih vzornikov od časov, ko je bil mlad diakon. V temelj svojega duhovniškega življenja je postavil intenzivno in dolgotrajno molitev pred evharistijo, pogosto nočno, in s tem skrb za notranje življenje, prepričan, da je plodnost apostolskega delovanja odvisna od intimnega in globokega odnosa z Jezusom in Marijo. Zato je intenzivno živel iz ljubezni do svetih src, da bi ju bratje in sestre vzljubili in spoznali.
Naš oče in ustanovitelj je kot veja, združena s trto, obrodil številne sadove apostolata in svetosti ter še naprej živi med nami s svojimi deli evangelizacije in dobrodelnosti, ki se širijo po Italiji in tujini. Njegovo zemeljsko življenje se je končalo 13. januarja 1931 v Acriju. Njegovi posmrtni ostanki počivajo v cerkvi svetega Frančiška iz Paole pri matični hiši v Akri. 24. maja 1961 je bilo opravljeno redno „kanonično priznanje“. Ker se je razširil sloves o njegovi svetosti življenja, se je 8. decembra 1957 začel postopek kanonizacije, katerega cilj je bil ugotoviti njegovo junaško uresničevanje krščanskih kreposti. Za blaženega je bil razglašen 21. maja 2016.
Duhovni profil
Ko razmišljamo o življenju blaženega Frančiška Marije Greca, o njegovem značaju, ki ga vsi opisujejo kot krotkega in plahega, se čudimo trdnosti, ponižnosti in odpovedi, zaradi katerih je že od mladih let iskal Božjo voljo in si prizadeval, da bi jo na vsak način uresničil ter premagoval težave. S čisto človeškega vidika bi se ob toliko nesrečah tudi najbolj podjeten človek lahko marsičesa ustrašil. Njegova veličina je bila v tem, da je nenehno znova začenjal, tudi ko se je vse podrlo.
Toda oče Frančišek se ni zanašal na lastno moč, temveč je raje računal na Božjo moč, ki jo je črpal iz nenehnega in stalnega stika z Jezusom v evharistiji: vsi so se zavedali njegove ljubezni do evharistične adoracije, ki je prežemala njegove dneve in večkrat, ko je zaradi preštevilnih obveznosti zmanjkalo časa, celo noči.
Prav to zaupanje v zapuščenosti mu je omogočilo, da je šel naprej, ne da bi obupal, in da je nam, svojim duhovnim hčeram, zapustil ljubezen do evharističnega češčenja, ki je temelj vsega našega apostolskega delovanja. Zato si je želel, da bi bile mi „karmeličanke s ceste“: da bi bile tudi pri najzahtevnejših delih priče ljubezni, ki črpa iz podnožja samega Izvira ljubezni: evharističnega Jezusovega Srca.
Toda „goreči grm“ ni bil edina skrivnost Frančiška Marije Greca. Videli smo, kako svoje ljubezni do Kristusa ni nikoli ločil od ljubezni do Marijinega brezmadežnega Srca, ki jo je imel za svojo Mater in Učiteljico v veri in predanosti v Boga. Dejansko jo je videl kot „popolnoma prazno čašo, napolnjeno samo z Božjo navzočnostjo“, ki je po svoji volji dovolila Besedi, da se je po njej utelesila.
Od nje se je Greco naučil stalne in popolne razpoložljivosti za Božjo besedo, duha žrtvovanja in predanosti bratom in sestram ter sposobnosti, da v vsakem, tudi nejasnem dogodku razbere ljubeče Božje posredovanje. Njej je zato zaupal vsak svoj projekt, vsako svojo pobudo, svojim duhovnim hčeram pa je bila predvsem vzor duhovnega materinstva. »Naj me Kraljica ne zapusti, v vsem mi bo morala pomagati«, je bilo njegovo geslo in njegov življenjski program. Ti dve veliki ljubezni, Jezus in Marija, sta resnično oblikovali njegovo celotno duhovniško eksistenco in mu omogočili, da je bil pristen duhovnik, človek, ki po lastnih besedah:
„Ima pogum biti tiho, da bi prejel večno Božjo besedo,
je sam, da bi obogatil osamljenost mnogih,
zna gledati drugega z očmi srca in ljubezni,
se daruje, ne da bi čakal na povračilo,
zna prinašati mir, ker je srečal Boga.“
IT