“Premišljevanje o sv. Obhajilu”
Imena: Julijan, Julij, Julijo, Juljen, Julko, Julijana
Življenje tega svetnika je bilo zelo razgibano. Rodil se je leta 1811 blizu Grenobla v Franciji in bil sodobnik sv. Janeza Vianneya. Že kot deček je občutil posebno ljubezen do Jezusove navzočnosti v tabernaklju in je večkrat ure in ure preklečal pred njim. Duhovnik je postal leta 1834.
Leta 1838 je zvedel za red maristov, ki ga je kakšnih deset let prej ustanovil Jean-Claude Colin in v katerem so se duhovniki pripravljali na delo v misijonih. V redu pa ni ostal. Leta 1851 je pod vplivom notranjega razsvetljenja sklenil, da bo ustanovil svoj red, ki se bo posvetil izključno češčenju sv. Rešnjega telesa in iskal nove možnosti in načine, kako sploh širiti čast presvetega Zakramenta. Vodstvo maristov pa z njegovimi načrti ni soglašalo in Julijan je 1856 izstopil iz tega reda. V Parizu je ob podpori pariškega nadškofa kmalu ustanovil novo družbo »duhovnikov najsvetejšega zakramenta«.
Eymard je bil izvoljen za dosmrtnega vrhovnega predstojnika. Za svetne ljudi pa je ustanovil bratovščino najsvetejšega zakramenta, da bi navajala k molitvi pred sv. Rešnjim telesom. Po njegovih zapiskih je bila spisana knjiga »Božja evharistija«, ki je izšla tudi v slovenskem prevodu.
Vir
Že kot petleten deček naj bi Peter Julijan v sebi občutil posebno ljubezen do Jezusove evharistične navzočnosti v tabernaklju in že takrat ure in ure preklečal pred njim. Zato je razumljivo, da je širjenju češčenja sv. Rešnjega telesa posvetil vse svoje življenje in moči.
Ime: Ime Peter izhaja iz latinske in grške besede petra, »skala«, prevedeno iz hebrejskega imena Kefa z istim pomenom. Julijan pa je pridevniška izpeljanka iz imena Julij, ki izhaja iz latinskega rodovnega imena Julius »Jupitrov, božji«
Rodil se je 4. februarja 1811 v mestecu Le Mure d’Isere pri Grenoblu v Franciji, umrl pa 1. avgusta 1868 v rodnem mestu.
Družina: Njegov oče Julijan je bil reven krojač, ki je zgodaj ovdovel in se leta 1804 drugič oženil s Petrovo mamo Marijo Magdaleno Pélorse. Imel je več bratov in sester, a nekateri od njih niso preživeli otroških let.
Skupnost: Junija 1829 je sprva vstopil v noviciat oblatov brezmadežne device Marije, a je moral zaradi bolezni skupnost zapustiti. Deset let kasneje je že kot duhovnik vstopil k maristom (Družba Marijina), kjer je opravljal pomembne službe. 14. maja 1856 je iz reda izstopil in ustanovil svojo družbo.
Ustanovitelj: Leta 1856 je v Parizu ustanovil redovno skupnost evharistincev – Duhovnikov najsvetejšega Zakramenta (SSS). Naloga kongregacije je pospeševanje češčenja sv. evharistije. Poleg tega je ustanovil še kongregacijo »služabnic najsvetejšega Zakramenta« ter bratovščino za svetne ljudi (laiško združenje). Kongregacija ima danes dobrih 900 članov v 29 skupnostih po vsem svetu, na vseh kontinentih.
Dela: Po njegovih zapiskih je nastala knjiga Presveti zakrament, ki je bila leta 1935 prevedena tudi v slovenščino.
Sodobniki:Sveta Janez Vianney in Peter Chanel, papež Pij IX., Marguerite Guillot, soustanoviteljica »služabnic najsvetejšega Zakramenta«, kipar August Rodin.
Zavetnik:Svojega reda, častilcev najsvetejšega Zakramenta.
Kreposti:Vse življenje je gojil globoko in prisrčno pobožnost do Najsvetejšega in spokorno življenje. Bil je obdarjen z zamaknjenji, prerokbami in razločevanjem duhov, doživljal pa je tudi hudo notranje trpljenje in napade satana.
Upodobitve: Na upodobitvah in fotografijah ga vidimo običajno v preprosti duhovniški obleki, koščenega obraza s pogledom, zazrtim v daljavo. V rokah, ogrnjen z velumom, največkrat drži monštranco in z njo blagoslavlja.
Grob:Pokopali so ga na domačem pokopališču, a so ga po desetih letih (njegovo truplo so našli nestrohnjeno) prekopali in odpeljali v Pariz, kjer počiva v redovni cerkvi Kristusovega telesa.
Beatifikacija:Za blaženega ga je 12. julija 1925 razglasil papež Pij XI., za svetnika pa 9. decembra 1962 papež Janez XXIII.
Goduje: 2. avgusta.
Misel:»Za duhovnike bi storil vse!«
Splet:www.blessedsacrament.com; www.eymardianplaces.com
Vir
………Pobudnica (evharističnih) kongresov je bila laikinja Emilie Tamisier (1834-1910) iz Toursa v Franciji, ki se je navdihovala ob svojem duhovnem voditelju in spovedniku, evharističnem svetniku sv. Petru Julijanu Eymardu (1811-1868). On je ustanovil družbo Duhovnikov najsvetejšega Zakramenta ali evharistincev in žensko vejo Služabnic Najsvetejšega zakramenta, v katero je bila vključena tudi Emilie Tamisier. Eymard je bil ob koncu prvega zasedanja 2. vatikanskega koncila, 9. decembra 1962, razglašen za svetnika. V procesu je bilo naglašeno, da je odprl pot evharističnim kongresom.
Eymard je ure in ure premolil v cerkvi pred Najsvetejšim. Kjer je mogel, je vneto pospeševal in širil češčenje sv. Rešnjega telesa. Za svetne ljudi je ustanovil bratovščino Najsvetejšega zakramenta. Za svetnika je bila evharistija ogenj, ki naj bi zanetil ves svet. Naglašal je, da se je treba povrniti h Kristusu, ne le k Jezusu, ki je deloval v Judeji in je zdaj v nebesih, ampak predvsem k Jezusu, ki je med nami, navzoč v evharistiji. Jezus ne sme biti osamljen, ampak mora biti na čelu krščanske družbe, da jo bo vodil in odreševal. Evharističnega Jezusa je treba obdati z občestvom prijateljev, ki bodo z njim osebno povezani in ga bodo molili. Tako bo med nas prišlo evharistično Božje kraljestvo. Evharistija naj zopet postane središče krščanskega verovanja in življenja.
Te misli in predvsem osebna gorečnost, ki jo je v odnosu do evharistije kazal sv. Peter Julijan Eymard, prerok evharistije, so povzročile, da se je Emilie Tamisier navdušila za poglobljeno evharistično življenje. Vse njeno življenje je bilo prežeto s svetnikovimi mislimi, ki jih je še poglobila………..
Vir
Sveti Peter Juliján Eymárd, duhovnik, ki je bil najprej škofijski duhovnik, nato je postal član Družbe Marije. Kot izreden častilec Evharistične skrivnosti je ustanovil Kongregacji za pobožnost čaščenja do Presvetega Zakramenta in za njeno širjenje, eno za klerike drugo za služabnice, in v samem kraju La Mure pri Grenoblu v Franciji, kjer je bil rojen, tudi umrl.
Vir