Zavetnik črnskih misijonov in misijonskih sester sv. Petra Klaverja
Atributi: Duhovniška oblačila
Imena: Pierre, Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko, Petra, …
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je 63 cerkva sv. Petra in 20 cerkva sv. Petra in Pavla
Rodil se je leta 1580 v severni Španiji. Starši so si ga izprosili od Boga in ga zaobljubili v duhovniški stan. Ko je dvaindvajset let star vstopil k jezuitom, je poljubil tla celice, rekoč: »Moj Bog, kako sem zaslužil, da si me sprejel za svojega služabnika? Daj mi milost, da bom le tebe ljubil in le zate živel.« Tam se je spoprijateljil s svetniškim Alfonzom Rodriguezom, ki je bil prej trgovec in je po smrti svoje žene in otroka štiridesetleten vstopil v jezuitski red. Iz ponižnosti je ostal le samostanski brat. Ta je bil Klaverju duhovni voditelj z besedo in zgledom. On mu je tudi navdihnil misel, da ga Bog kliče v ameriške misijone.
V pristaniškem mestu Kartageni je prejel mašniško posvečenje in k drugim slovesnim obljubam dodal še to, da se hoče vse življenje posvetiti delu za črne sužnje. Bil je mož beseda. Osemintrideset let je čakal ladje, ki so prevažale sužnje iz Afrike, beračil zanje po mestu, jih obiskoval v revnih kočah, tolažil, zdravil bolnike in delil zakramente. Sam jih je krstil okoli 30.000. Nekateri so kljub temu napačno presojali njegove apostolske namene in so mu predstojniki za nekaj časa celo odvzeli službo misijonarja za črnce. To je bil zanj težji križ kakor vse druge žrtve, a ga je molče nosil.
Leta 1650 je stregel kužnim bolnikom in pri tem sam zbolel. Naslednje leto je začel vidno pešati in se je moral odpovedati apostolski dejavnosti. Zdaj je daroval sebe kot žrtev za črnce. Ko se je raznesla po mestu novica, da Peter Klaver umira, se je zbrala množica, ki se noč in dan ni mogla zvrstiti mimo sobe umirajočega: redovniki in redovnice, škof, bogatini in ubožci, sužnji in otroci, vsi so se hoteli posloviti od človeka, ki je storil toliko dobrega in kot žrtev zgorel za druge. Umrl je 8. septembra 1654. Papež Leon XIII. ga je razglasil za zavetnika afriških misijonov. Blažena Marija Terezija Ledochovska je misijonsko družbo za Afriko imenovala po njem »Družbo sv. Petra Klaverja« in ustanovila list »Odmev iz Afrike«.
Goduje 9. septembra.
Vir
Starši sv. Petra Klaverja, ki dolgo časa niso mogli imeti otrok, so se zaobljubili, da bodo otroka, če jim ga bo Bog dal, posvetili njemu. Bog je to njuno prošnjo uslišal in sprejel, niti slutila pa nista, da bo njun prvorojenec postal ne samo duhovnik, ampak eden največjih misijonarjev vseh časov. Z 22 leti je zaprosil za sprejem k jezuitom in ti so ga poslali v noviciat v Tarragoni. Občudovali so njegovo veliko nadarjenost, pobožnost in ljubezen do bližnjega in ga po opravljenih redovnih zaobljubah poslali na Malorko, da bi nadaljeval s študijem modroslovja. Tu se je spoznal z Alfonzom Rodriguezem in prijateljstvo z njim ga je zaznamovalo za vse življenje. Ta mu je svetoval, naj odide v misijone, a predstojniki njegove prošnje sprva niso želeli uslišati. Namesto tega so ga poslali študirat bogoslovje v Barcelono, a božja previdnost je hotela, da so mu kmalu dovolili, da se je kot misijonar odpravil v Ameriko. Njegova postaja je bila Kartagena, današnja Kolumbija, kjer je bil tudi posvečen v duhovnika. Mesto je bilo takrat največje trgovsko središče v novem svetu, polno bogastva, pa tudi bede in pomanjkanja. Najbolj žalostna je bila vedno bolj naraščajoča trgovina s sužnji. Po zgledu vplivnega misijonarja očeta Alfonza de Sandovala in zaradi svojega izostrenega čuta ljubezni do bližnjega, se je zaobljubil, da bo vse svoje življenje posvetil delu za črne sužnje. Premišljeno, a odločno in pogumno se je lotil težkega dela. Ob sebi je zbral skupine pomočnikov, ki so, ko je v pristanišče zaplula kaka ladja s sužnji, šli na pomoč brezpravnim ujetnikom. Peter jim je delil zdravila, hrano, žganje, limone in tobak. Krstil je umirajoče in otroke, ki so se rodili na poti, ter jih poučeval v osnovnih verskih resnicah. V štiriintridesetih letih je tako krstil več kot 30.000 črncev. Skrbel je za svoje varovance tudi tako, da je zanje maševal v cerkvi, jim razlagal krščanski nauk, jih tolažil, jim pridigal in delil zakramente. Zahajal je med bolnike in jim stregel, na koncu pa tudi sam zbolel in v bolezni veliko pretrpel. Po smrti so se na njegovo priprošnjo kmalu začela dogajati mnoga čudežna ozdravljenja.
Ime: Njegovo krstno ime je Juan Pedro Claver Corbero.
Rodil se je 26. junija 1580 v Verduju v Kataloniji v Španiji, umrl pa 8. septembra 1654 v Cartageni v Kolumbiji.
Družina: Bil je iz preproste kmečke družine, oče Peter in mati Ana Corbero sta imela poleg najstarejšega Petra še Janeza, Jakoba in Izabelo. Mati mu je umrla, ko je imel trinajst let, oče se je nato še dvakrat poročil.
Zavetnik: Kolumbije, črncev, črnskih misijonov, misijonskih sester sv. Petra Klaverja, priprošnjik proti suženjstvu.
Upodobitve: Običajno ga upodabljajo kot jezuita v duhovniškem oblačilu (talarju), vedno je upodobljen sredi črncev.
Beatifikacija: Za blaženega je bil razglašen 20. julija 1850 (papež Pij IX.), za svetnika pa ga je razglasil papež Leon XIII. 15. januarja 1888.
Goduje: 9. septembra.
Misel: »Govoriti jim (sužnjem) moramo z rokami, preden jih skušamo nagovoriti z ustnicami.«
Vir
Sv. Peter Klaver: Suženj zamorskih sužnjev
Peter Klaver se je rodil v Kataloniji v Španiji leta 1580 kot sin globoko verne kmečke družine. Srednjo šolo je končal v Barceloni, noviciat v Tarragoni. Za njegov misijonski poklic je bilo posebej odločilno, da so ga po noviciatu poslali študirat filozofijo v novi kolegij na Mallorci. Tam je sveti vratar Alfonz Rodriguez s svojim globokim duhovnim življenjem izredno vplival na duhovno rast Petra Klaverja in ga pridobil za misijone med črnci v Južni Ameriki.
Na lastno prošnjo so predstojniki poslali Petra v pristanišče Cartagena, kjer so izkrcavali v Afriki polovljene črnske sužnje. V Cartageni je Peter prejel mašniško posvečenje in bil takoj dodeljen pastorali črnskih sužnjev. To službo je opravljal 40 let, vse do smrti. Pri slovesnih redovnih zaobljubah je k štirim dodal še svojo obljubo: »Petrus Claver, Aethiopum semper servus« (Peter Klaver, vedno suženj Etiopcev). Takrat so namreč vse črnce imenovali Etiopce.
Od 16. stoletja dalje je cvetela trgovina z afriškimi sužnji. Na dolgih poteh z ladjami, ki so trajali od Afrike do Južne Amerike po več mesecev, so postali izčrpani, saj so z njimi grdo ravnali. Povsem drugače jih je sprejemal na ladjah v Cartageni Peter Klaver. Prišel je k njim kot oče in poskrbel kolikor je mogel za olajšanje njihovega žalostnega stanja. Posebej se je zavzemal za bolnike. Hkrati s telesnim okrepčilom je skrbel za duhovno tolažbo. Govoril jim je o večnih resnicah in jih pripravljal na krst. Ko so ga vprašali, koliko črncev je krstil, je odgovoril: »Tristo tisoč in morda še kakega več!« Če so iztovorjene sužnje odvedli v taborišča, je šel Peter z njimi in jim s pomočjo svetopisemskih slik razlagal katehezo ter jih pripravljal na prejem svetih zakramentov. Posebno ljubezen je kazal bolnikom, gobavcem in jetnikom. Črnce je iskal tudi po vaseh v njihovih bornih kočah in vodil ‘misijone’. Leta 1650 je stregel kužnim bolnikom in pri tem sam zbolel. Po letu 1561 je začel vidno pešati in je veliko trpel, zato se je moral odreči apostolski dejavnosti. V hudih bolečinah je kakor ohromel ležal na postelji ter sebe daroval kot žrtev za črnce. Umrl je 8. septembra 1654. Za blaženega je bil razglašen leta 1850, za svetnika pa 38 let kasneje 7. julija 1896 ga je papež Leon XIII. imenoval za zavetnika vseh črnskih misijonov.
Vir
Sveti Peter Klaver, duhovnik iz Družbe Jezusove, ki je delal v Novi Kartágini v Kolumbiji več kot štirideset let z odpovedjo sebi in izredno ljubeznijo za črnce, ki so bili odpeljani v suženjstvo. Skoraj tristo tisoč črncev je osebno prerodil po krstu za Kristusa.
Vir
Leta 1992 smo obhajali petstoletnico odkritja Amerike. Indijanci, potomci starih naseljencev te ‘nove celine’, so se te obletnice spominjali z žalostjo. Mnogi osvajalci Amerike, ki so z usti izpovedovali krščansko vero, so s svojim ravnanjem poteptali evangeljsko oznanilo, saj so s človeškimi bitji ravnali slabše kot z živalmi. Precej pa je bilo tudi takih, ki so v pravem duhu oznanjali blagovest odrešenja, namenjenega vsem ljudem, ubogim in zatiranim prav posebej. Med temi izstopa današnji godovnjak sv. Peter Klaver, ki je skoraj štirideset let deloval med črnskimi sužnji v pristaniškem mestu Cartagena de Indias (v današnji Kolumbiji), kamor so jih dovažali iz Afrike – uklenjene in sestradane, do kraja ponižane. Bil je njihov prijatelj, tolažnik in pomočnik ter duhovni oče.
V teh letih je krstil okoli 300.000 teh nesrečnih ljudi, katerim je zavestno postal ‘suženj’. Papež Leon XIII., ki ga je razglasil za svetnika (1888) in za zavetnika vseh črnskih misijonov (1896), je zapisal: »Za Kristusovim življenjem ni nobeno življenje tako globoko pretreslo moje duše kakor življenje velikega apostola, svetega Petra Klaverja.«
Rodil se je leta 1580 v preprosti kmečki družini na severu Španije. Pri krstu je dobil ime Juan Pedro. Nadarjeni deček je šel v šole in kmalu se je posvetil bogoslovnemu študiju. Ko mu je bilo 22 let, je zaprosil za sprejem v jezuitski red. Med pripravo na redovno življenje je bil nekaj časa na otoku Mallorci, kjer je spoznal svetniškega osemdesetletnega redovnika, zavodskega vratarja brata Alfonza Rodrigueza. Pri tridesetih letih je odpotoval v Ameriko, da bi deloval kot misijonar med črnskimi sužnji. Na ta svoj apostolat se je Peter Klaver pripravljal z bogatim duhovnim življenjem in z vso ponižnostjo. Na prigovarjanje očeta Alonsa Sandovala, apostola črnskih sužnjev, se je leta 1616 dal posvetiti v duhovnika, da bi lahko svojim varovancem nudil tudi duhovno pomoč.
Od prvega dne, ko se je na lastne oči prepričal o strašni bedi črncev, se je dela lotil s tako požrtvovalnostjo, da so se mu prijatelji čudili, črnci pa so ga vzljubili in spoštovali. Veliko ameriško pristanišče za uvoz črnskih sužnjev je bilo mesto Cartagena na kolumbijski obali. Noben človek ni pomislil na stisko, bolezni, strahotno umiranje, poniževanje in onečaščenje teh ljudi, ki so jih polovili v njihovi domovini ter jih iz prebivalcev svobodnih vasi naredili za delovno živino za zapahi. Peter Klaver je imel majhno celico ob vhodu v jezuitski zavod in tam je bil na voljo črncem, ki so prihajali k njemu po vsakovrstno pomoč.
Peter Klaver je spremljal usodo svojih varovancev, kolikor je le mogel. Skrbel je tudi za to, da niso ostali brez krščanskega pouka. Zanje je dobil cerkev v mestu in belce, ki so ugovarjali, da že ne bodo v cerkvi skupaj z ‘umazanimi črnci’, zavrnil, da imajo v cerkvi sužnji enake pravice kot njihovi gospodarji. Ves svoj čas in vse svoje moči je posvetil črncem. Proti koncu svojega življenja je spal le malo in v urah nespečnosti premišljeval in molil. Zadnja leta je kakor ohromel v velikih bolečinah ležal na postelji. Ko ni mogel več delati, je samega sebe daroval kot žrtev za črnce. 8. septembra 1654 je njegovo velikodušno srce prenehalo biti. Ob umirajočem se je zgrnilo vse mesto: redovniki in redovnice s škofom, bogatini in ubožci, sužnji in otroci so se hoteli posloviti od moža, ki je zgorel kot žrtev za druge. Za blaženega je bil razglašen leta 1850, za svetnika pa skupaj s svojim učiteljem Alfonzom Rodriguezom leta 1888. Upodabljajo ga s skupino črncev.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.