V Madridu (v Španiji), sveti Peter Poveda Castroverde [kástrovérde], duhovnik in mučenec, ki je ustanovil Inštitut Terezijánum za širjenje krščanske omike. Ko se je začelo preganjanje proti Cerkvi, je bil umorjen zaradi sovraštva do vere in dal je slavno pričevanje za Boga.
Vir
Ustanovitelj vzornega vzgojnega zavoda don Pedro Poveda — ustreljen.
Ena izmed oseb, ki v vsej svoji veličini vstaja iz strahotne španske revolucije rdečih tolp in, ki nima para v teh najnovejših dneh je ustanovitelj zavoda »Teresianum«, don Peter Poveda Castroverde, kanonik katedrale v Burgosu na Španskem.
L. 1919, ko je bila ustanovljena njegova višja učiteljska šola, je opozoril prosvetnega ministra na nevarnost svobodomiselnega šolstva, češ, če ne bodo zavrli širjenje brezverskih šol, se bo narod navzel razkolniškega duha, kar bo slej ali prej uničilo krščanskega duha in državo.
V svoji vnemi za katoliško misel se ni zadovoljil le s tem, kar je napisal v katoliške liste, marveč je izdal tudi delo o vzgojeslovju, ki naj bi se po njem usmerilo vse šolstvo, državno in zasebno, po španskih deželah.
Načrt o vzgojeslovju in pouku, ki ga je don Poveda predložil cerkvenim krogom, je bil soglasno sprejet. Toleški nadškof in kardinal, pobožni Aguirre, je ob tej priliki dejal, če bi se uresničili načrti dona Povede, bi se prerodil krščanski duh in, da zato ne kaže prepustiti šolstva svobodomiselnim rokam, kar bi bilo isto, kakor da bi sami sebe obsodili na smrt, ne le glede na vero, marveč prav tako v domovinskem smislu.
Don Poveda ni bil mož, ki bi se ustrašil truda in težav na započetem delu, ni le pridigal in izdajal spisov, marveč se je tudi resnično z vso vnemo lotil prosvetnega delovanja. Seveda ni mogel vseh svojih načrtov izvesti, kakor si jih je bil zamislil, saj ni imel dosti potrebnih sodelavcev, zato se je iz dna svoje apostolske duše posvetil svoji ustanovi Teresianum v Burgoeu, kjer so se šolale dijakinje za učiteljice in profesorice. Ta zavod ni bil dandanašnji priznan le v Španiji, marveč tudi v Ameriki, kjer so nastale celo njegove podružnice. Temu se ni čuditi, saj se v teh zavodih usposabljajo dijakinje za vse panoge modernega šolstva, zlasti za vzgojo srса in duše po naukih katoliške vere. Gojenke Teresianuma dona Povede naj bi bile predvsem usposobljene za javno državno službovanje.
Le zaradi izrednih vrlin kot goreč duhovnik je don Poveda znal premostiti z božjo pomočjo vse številne težkoče, ki so mu ovirale njegovo prosvetno delo. Ko je izšlo iz njegovega zavoda dovoljno število usposobljenih učiteljic, so se posvetile ljudski šolski vzgoji in so bile že leta 1917 med narodom tako priljubljene in spoštovane učiteljice, da so jih hvalili celo svobodomiselni nasprotniki. Srdito so sovražili ustanovitelja teh odličnih učiteljskih šol, saj so videli, da jim vprav zaradi katoliške vzgoje ne gredo njih strupeni nauki v klasje. Dejali so: »Kadar pridemo mi do oblasti, bo prvi padel don Poveda« To se je tudi zgodilo.
Nastali so srditi boji med dobrim in zlim. Na vse kriplje so svobodomiselni krogi skušali uničiti ali vsaj omajati temelj katoliškega prosvetnega zavoda dona Povede. Ščuvali so nanj uradne kroge in ljudstvo, toda don Poveda je razumel temne naklepe zagrizenega sovražnika in ni omagal.
Sovražniki so zgrabili za istovrstno orožje za boj zoper dona Poveda in njegovo ustanovo. Zato so v Madridu odprli podoben šolski zavod, kjer so se vzgajale dijakinje v svobodomiselnem duhu. Neki odlični svobodomiselni madridski profesor je dejal, da je že zato pohvaliti ustanovo dona Povede, ker jih je z njo pripravil do tega, da so tudi oni ustanovili tak zavod za ženstvo svojega duha.
Leta 1913 so se v Španiji začeli verski boji, ki so bili leta 1931 še bolj kruti, saj je sledil dopis dopisu prosvetnega ministrstva za uničenje katoliških šol, predvsem pa ustanove dona Povede. Eden takih dopisov je določal, da naj že v osnovnih šolah poučujejo le moške učne moči, kar je bilo naperjeno zoper ženske učne moči katoliškega duha. Vse to je že tedaj kazalo, da je bil ustanovitelj katoliškega ženskega učiteljstva v Španiji, don Poveda, že več let prej obsojen na smrt.
Sedaj, v strašnih dneh bratomornih bojev in strahotnega nastopa rdečih tolp, je don Poveda pravkar odmaševal, ko so prihrumeli rdeči razbojniki, da ga zgrabijo. Res so velikega dona Poveda mučili in po grozotnih mukah tudi ustrelili. Niso ga poznali; menili so, da je škof, saj jim je bilo naročeno, naj umorijo škofa. Njegovo truplo so našle njegove učenke. Na prsih je imel svetinjico Device Marije iz Covandonga, kjer se mu je nekoč pred sliko presvete Device porodila zamisel za njegovo življenjsko delo »Teresianum«. Dasi je don Poveda mrtev, je človeku, ko da ga sliši, kako prosi božjo Mater, naj v teh strašnih dneh varuje in reši njegovo ubogo Španijo.
Vprav letos bi bil don Poveda obhajal 25-Iet-nico svojega velikega dela, a namesto tega je dal svojo srčno kri za katoliško misel. Kako so božji računi čudovito zavozlani in razrešeni! Duh dona Povede živi še vedno v njegovem delu in ustvarja novo dobo za odrešilno vstajenje Španije iz teh mračnih, krvavih dni. (L’Oseervatore Romano.)
Vir