Zavetnik konj, konjarjev, kočijažev, zidarjev, krojačev, kamnosekov, tkalcev, tesarjev, sodarjev, kletarjev; proti glavobolu, zastajanju kamnov, zbadanju in obsedenosti; za srečno zadnjo uro
Atributi: palma, evangeliarij, kamni ali diakonski sakralni predmeti
Imena: Štefan, Istvan, Ištvan, Stafan, Stepan, Steva, Stevo, Stjepan, Stipan, Stipe, Števan, Štef, Štefek, Štefko, Štefo; Štefanija
Slavimo ga na dan po božiču kot prvega mučenca. Bil je eden izmed prvih sedmih diakonov, ki so jih posvetili apostoli, da so skrbeli za vdove in sirote ter cerkveno premoženje. Bil je mlad, goreč, učen in neustrašen, delal med ljudstvom čudeže, pa tudi odločno povedal trdovratnim Judom, da se bo stara, po Mojzesu vpeljana božja služba, umaknila Jezusovi Cerkvi. Ker pa se niso mogli ustavljati modrosti, ki je govorila iz Štefana, so naščuvali može, da so po krivem pričali zoper njega. Rekli so, da je preklinjal Mojzesa in Boga. In razburili so ljudstvo, starešine in pismouke. Ti so ga zgrabili in odvedli pred veliki zbor.
Privedli so krive priče, ki so govorile: »Slišali smo ga, kako je rekel, da bo tisti Jezus nazarejec razdejal ta kraj in spremenil običaje, ki nam jih je izročil Mojzes« (Apd 6, 14). Vsi so uprli pogled vanj in videli njegovo obličje kakor obličje angela. Na vprašanje velikega duhovnika je Štefan v lepem govoru pokazal, kako je Bog vodil v stari zavezi izraelsko ljudstvo in kako je bila ta zaveza priprava za novo zavezo v Jezusu Kristusu. Očital jim je nespokornost: »Vi, ki ste trdovratni in neobrezani v srcih in ušesih, vi, ki se vedno upirate Svetemu Duhu: kakor vaši očetje, tako tudi vi! Katerega izmed prerokov niso preganjali vaši očetje? Ubijali so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega; in vi ste zdaj postali njegovi izdajalci in ubijalci« (Apd 7 51 sl.). Tedaj so se togotili in škripali z zobmi. Štefan pa je uprl oči v nebo in rekel:
»Glejte, vidim nebesa odprta in Sina človekovega, ki stoji na božji desnici.« Apostolska dela nato poročajo: »Tedaj so zakričali z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati nanj planili. Pahnili so ga iz mesta in ga kamenjali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. In kamenjali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: ‘Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!’ Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: ‘Gospod, ne prištevaj jim tega greha!’ Ko je to rekel, je zaspal« (Apd 7, 57-60).
Goduje 26. decembra.
Vir
»V trenutku njegovega mučeništva, ki ga opisujejo Apostolska dela, se ponovno pokaže rodoviten odnos med Božjo Besedo in molitvijo,« je zatrdil papež, ki je v zadnjih katehezah želel pokazati, kako nas branje in premišljevanje svetih spisov v molitvi odpirata za poslušanje Boga in dajeta novo luč za razumevanje sedanjosti.
Štefana so privedli pred véliki zbor in ga obtožili, da je rekel, da bo Jezus razdejal tempelj in spremenil običaje, ki jih je izročil Mojzes (Apd 6,14). Uničenje templja v Jeruzalemu je napovedal tudi sam Jezus med svojim javnim delovanjem. Evangelist Janez pri tem dodaja, da je »govoril o templju svojega telesa« (Jn 2,21). Štefanov govor pred vélikim zborom, izhaja ravno iz te Jezusove napovedi, je dejal papež. Jezus je namreč novi tempelj, je začetek novega čaščenja in z žrtvovanjem sebe na križu nadomesti starodavne žrtve. Štefan želi pokazati, kako je obtožba, da je govoril proti Mojzesovi postavi, neutemeljena ter predstavi svoj pogled na zgodovino zveličanja in zaveze med Bogom in človekom. Spregovori o celotni svetopisemski pripovedi, da bi tako pokazal, kako ta vodi k Jezusu Kristusu, predvsem k njegovemu trpljenju, smrti in vstajenju. S tega vidika Štefan gleda tudi na sebe kot Jezusovega učenca. Premislek o svetih spisih mu omogoči, da razume tudi svoje poslanstvo, življenje in sedanjost. Pri tem ga vodi luč Svetega Duha in tesen odnos z Gospodom, tako da člani vélikega zbora vidijo, »da je njegov obraz kakor angelov« (Apd 6,15), je dejal papež. Štefan v svojem govoru spomni na dogodke povezane z Abrahamom, Jožefom in Mojzesom, kjer se Bog vedno pokaže kot tisti, ki se ne utrudi iti naproti človeku, kljub temu, da pogosto naleti na trdovratno nasprotovanje. Štefan v celotni Stari zavezi vidi predhodno napoved Jezusa, učlovečenega Božjega Sina, ki se srečuje z ovirami, zavračanjem in smrtjo.
»V svojem premišljevanju o Božjem delovanju v zgodovini zveličanja, pri čemer pokaže na stalne skušnjave po zavračanju Boga in njegovega delovanja, Štefan zatrdi, da je Jezus tisti Pravični, ki so ga napovedali preroki. Po njem je sam Bog postal prisoten na edinstven in dokončen način: Jezus je ”kraj” resničnega čaščenja,« je poudaril Benedikt XVI. Nadaljeval je, da Štefan ne zanika pomembnosti templja v nekem določenem obdobju, a poudarja, da Bog ne prebiva v zgradbah, ki jih je zgradila človeška roka. »Novi tempelj, v katerem prebiva Bog, je njegov Sin, ki je prevzel človeško meso, je človeškost Kristusa, Vstalega, ki zbere ljudstva in jih združi v zakrament svojega telesa in svoje krvi,« so bile papeževe besede.
Štefanovo življenje in govor se nenadoma prekineta s kamenjanjem. A ravno v njegovem mučeništvu je izpolnitev njegovega življenja in njegovega sporočila: postane ena stvar s Kristusom. Tako premišljevanje o Božjem delovanju v zgodovini, o božji besedi, ki je v Jezusu našla svojo izpolnitev, postane soudeleženost v sami molitvi križa. Pred smrtjo namreč Štefan reče: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!« (Apd 7,59) in tako ponovi Jezusove besede na Kalvariji: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« (Lk 23,46). Na koncu, tako kot Jezus, zakliče z močnim glasom: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« (Apd 7,60). Po papeževih besedah je Štefanova molitev enaka Jezusovi, a naslovljena je na drugega. Vzklik je namreč namenjen samemu Jezusu, ki ga vidi na Božji desnici (Apd 7,55).
Benedikt XVI. je ob koncu kateheze spomnil, da nam pričevanje sv. Štefana ponuja nekaj smernic za našo molitev in naše življenje: »Lahko se vprašamo: Od kje je ta prvi krščanski mučenec črpal moč za soočenje s svojimi preganjalci in dospel vse do darovanja samega sebe? Odgovor je preprost: Iz svojega odnosa z Bogom, iz občestva s Kristusom, iz premišljevanja o zgodovini zveličanja, iz pogleda na Božje delovanje, ki je doseglo svoj vrh v Jezusu Kristusu. Tudi naša molitev se mora hraniti s poslušanjem Božje besede, v občestvu z Jezusom in njegovo Cerkvijo,« je poudaril papež. Izpostavil je še, da je sv. Štefan v zgodovini odnosa ljubezni med Bogom in človekom videl v naprej napovedano Jezusovo podobo in poslanstvo. Božji Sin je tempelj, ki ga ni zgradila človeška roka in v katerem je Bog Oče postal tako blizu, da je vstopil v naše človeško meso, da bi nas privedel k Bogu in nam odprl vrata v nebo. »Naša molitev mora biti motrenje Jezusa na Božji desnici, Jezusa kot Gospoda mojega vsakodnevnega bivanja. V njem in pod vodstvom Svetega Duha se lahko tudi mi obrnemo na Boga, vstopimo v resničen stik z Bogom, z zaupanjem in izročitvijo otrok, ki se obračajo na Očeta, ki jih ljubi na neskončen način,« je zatrdil papež.
Vir
Praznik svetega Štefana, prvega mučenca, moža polnega vere in Svetega Duha, ki je bil prvi od sedmih diakonov, katere so izbrali apostoli za sodelavce v službi. Prvi od Gospodovih učencev je tudi prelil svojo kri v Jeruzalemu. Pričeval je za Jezusa Kristusa, o katerem je trdil, da ga vidi stati v slavi na Očetovi desnici. Obsut s kamenjem je molil za preganjalce.
Vir