Ime: Venčeslav ali Vaclav je ime slovanskega izvora, zloženo iz besed »več, bolj, zelo« in »slaven«
Rodil se je okoli leta 904 v Pragi na Češkem,
umrl pa 28. septembra 929 v Stari Boleslavi na Češkem.
Družina: Bil je prvorojenec češkega kneza Vratislava in njegove žene Dragomire. Poleg njega sta imela še mlajšega sina Boleslava. Vratislav je kmalu umrl, tako da sta Venčeslava vzgajala ded Borivoj in njegova žena sv. Ljudmila.
Zavetnik: Češke, Prage, Slovaške in Moravske; zavetnik pivovarjev.
Upodobitve: Upodabljajo ga v knežjem ornatu, kot mlajšega vojvodo a li kot starejšega, bradatega kralja. Kot atribut ima pri sebi žezlo
nemških plemičev, lahko tudi plemiški ščit z dvoglavim orlom (Venčeslavov grb). V roki drži tudi mučeniško palmo. Večkrat je upodobljen kot vitez z oklepom in zastavo v roki.
Zgodba slavnega češkega vladarja, prvega slovanskega svetnika, je sicer tragična zaradi bratomora, pa vendar veličastna in vredna zgodb in legend, ki so se ob njej spletle. Češka je sprejela krščanstvo v času, ko sta v deželi vladala Borivoj in njegova žena sv. Ljudmila. Sama sta se dala krstiti, a jima žal niso vsi sledili; zlasti številne vplivne češke družine so močno nasprotovale novi veri. Zdi se, da v tem tiči tudi vzrok tragične Venčeslavove usode. Oče mu je namreč kmalu umrl; k sebi ga je vzela babica Ljudmila in ga vzgajala v pravem krščanskem duhu. Njegov mlajši brat Boleslav pa je živel z materjo, ki je vodila protikrščansko politiko. V strahu, da ne bi oblasti prevzel zakoniti naslednik Venčeslav, je dala umoriti svojo taščo in Venčeslavovo zaščitnico sv. Ljudmilo, a ji je načrt kljub temu propadel. Venčeslav je prevzel oblast in nadaljeval s pokristjanjevanjem Češke ter skrbel za socialni in kulturni napredek. Bil je moder in miroljuben vladar, podpiral je sirote, gradil cerkve in poskrbel, da je češki narod po omiki prekašal mnoge močnejše zahodne narode. Velikašem, ki so se trmasto oklepali poganskega mišljenja, pa to seveda ni bilo po volji. Za svoje podle načrte so pridobili slavohlepnega, spletkarskega in zahrbtnega Boleslava. Ta je brata na god sv. Kozma in Damijana, 27. septembra, zvabil v mesto Stara Boleslava, kjer je bil njegov dvor, in ga nameraval z zarotniki pri pojedini ubiti. Uspelo jim je šele naslednji dan, ko se je Venčeslav po svoji navadi zgodaj zjutraj odpravil v cerkev k molitvi. Tja ni dospel, saj je pod noži svojega brata in drugih morilcev izdihnil pred cerkvenimi vrati. Njegov brat se je kasneje pokesal, kar lepo opiše naš pesnik Aškerc v baladi Mutec Osojski.
Čudeži: Ko je Venčeslav, ki je ponoči pogosto kleče molil pred cerkvenimi vrati, nekoč v najhujši zimi bos gazil sneg in led, je služabnik, ki ga je spremljal, tožil in trepetal, kako težko hodi. Venčeslav mu je svetoval, naj stopa po njegovih stopinjah. Služabnik ga uboga in kmalu se mu noge prijetno ogrejejo, saj so bile stopinje oškropljene z Venčeslavovo krvjo.
Goduje: 28. septembra.
Vir
»Ljubezen naj vodi vse k miru v moji zemlji. Sodniki, čuvajte se, da ne škodujete s potvarjanjem nobenemu ukrepu pri njegovem uspehu. Naj se nihče izmed vas ne da zapeljati ostudnim zločinom, s katerimi ste si že večkrat omadeževali svoje roke …«
Ime: Venčeslav ali Vaclav je ime slovanskega izvora in pomeni »ovenčan s slavo«. Zloženo je iz staroslovanskih besed veče, vetje, »več, bolj, zelo« in slave, »slaven«.
Rojen: okoli leta 904.
Kraj rojstva: na gradu Stohovcu blizu Libušina na Češkem.
Umrl: 28. septembra 929.
Kraj smrti: Stara Boleslava na Češkem.
Družina: Češki knez Vratislav I. in njegova žena Drahomira naj bi imela sedem otrok. Venčeslav naj bi bil najstarejši izmed bratov Boleslava in Spitihněva. Od štirih sester poznamo po imenu samo Přibislavo.
Mladost: Njegov krstitelj in prvi učitelj naj bi bil slovanski duhovnik, učenec sv. Metoda, Pavel. Ta ga je naučil slovanskega pravopisa, temeljitejšo, latinsko izobrazbo pa je dobil na vseučilišču na gradu Budču, ki ga je ustanovil njegov stric Spitihněv. Ker je bil ob smrti svojega očeta še mladoleten, so ga veljaki obenem z njegovim mlajšim bratom dali v vzgojo babici sv. Ljudmili, ki pa jo je njena snaha dala umoriti.
Knez: Po dopolnjenem osemnajstem letu je Venčeslav leta 925 prevzel vlado in postal knez, a je vladal le štiri leta, do smrti leta 929.
Kreposti: Že kot otrok je bil zelo pobožen, sam si je sestavil molitvenik iz odlomkov Svetega pisma in obrednih molitev. Ljudje so občudovali njegovo ponižnost in skromnost, znana je bila njegova skrb za reveže, sužnje in brezpravne. Bil je velik častilec svetega Rešnjega telesa, vsak dan se je udeležil svete maše.
Dela: Bil je moder in miroljuben vladar. Zelo si je prizadeval za socialni in kulturni napredek ter pokristjanjevanje svoje dežele. Kot spreten politik je češki narod dvignil na takšno višino, da je po omiki prekašal močnejše zahodne narode.
Bratomor: Zaradi svoje pobožnosti in politike je imel Venčeslav tudi veliko nasprotnikov, najhujši med njimi je bil njegov ljubosumni brat Boleslav. Ta ga je s svojimi zarotniki tudi umoril pred vrati cerkve, kamor je šel, da bi molil.
Zadnje besede: »V tvoje roke, Gospod, izročam svojo dušo.«
Življenjepis: Prvi življenjepis je bil napisan že kmalu po njegovi smrti v glagolici, nekaj desetletij kasneje pa je njegovo življenje popisal češki menih Kristjan. O njem je pisal celo češki kralj Karel IV. v 14. stoletju, opisujejo pa ga tudi številne legende.
Zavetnik: Češke, Prage, Slovaške in Moravske; pivovarjev.
Upodobitve: Upodabljajo ga v knežjem ornatu, kot atribut ima pri sebi žezlo, lahko tudi plemiški ščit z dvoglavim orlom (Venčeslavov grb). V roki drži mučeniško palmo. Večkrat je upodobljen tudi kot vitez z oklepom in zastavo v roki.
Vir
Rodil se je okrog leta 907 in se kot vladar za vselej zapisal v češko zgodovino, čeprav je vladal samo štiri leta. Bil je pravičen in dobrotljiv. Pripovedujejo, da je sam nosil drva revežem iz svojih gozdov in da ga je celo njegov gozdar pretepel kot tatu, ko ga ni spoznal. Bil je ponižen in pobožen. Sam si je sestavil molitvenik iz odlomkov Svetega pisma in obrednika in je v svoji neveseli mladosti veliko premolil iz njega. Še kot knez je sam šel in mlel pšenico ter obdeloval vinograd, da bi iz pridelkov pripravil kruh in vino za mašno daritev.
Njegova smrt je bila pretresljiva. Rad bi bil prepustil prestol častihlepnemu, poganstvu naklonjenemu bratu Boleslavu; šel v Rim in se kot misijonar vrnil v domovino. A Bog mu je naklonil še lepši venec. Da bi se polastil prestola, ga je Boleslav povabil v svoje gradišče Staro Beleslavo na »žegnanje« grajske cerkvice.
»Za danes sem ti pripravil še vse drugačno gostijo,« ga je sprejel Boleslav in ga usekal z mečem po glavi. Rana ni bila globoka. Ko se je Venčeslav prebudil iz nezavesti, je zgrabil brata, ga razorožil, da bi preprečil bratomor. Medtem ga je napadel drugi zločinec in ga ranil v roko. Venčeslav je zbežal v cerkev. Tam so ga zarotniki pobili in razmesarili. Dvaindvajsetletni Venčeslav je umrl z besedami: »V tvoje roke, Gospod, izročam svojo dušo.« Ko je mati Drahomira zvedela, kaj se je zgodilo, jo je spreletela misel: kazen za umor tašče Ljudmile (te svetnice se spominjamo 16. septembra). Zgrudila se je ob mrtvem prvorojencu in ga objokovala. Tudi nesrečni bratomorilec je pozneje spoznal svoje gnusno dejanje in dal slovesno prepeljati bratovo truplo v cerkev sv. Vida v Pragi.
Venčeslav goduje 28. septembra.
Ime: Venčeslav ali Vaclav je ime slovanskega izvora, zloženo iz besed »več, bolj, zelo« in »slaven«
Vir
Sveti Venčeslav, mučenec, ki je bil kot češki knez vzgojen od babice svete Ljudmile v božji in človeški modrosti. Bil je strog do sebe, miroljuben pa pri vladanju kraljestva in usmiljen do ubogih. Odkupoval je po grupah poganske sužnje, ki naj bi bili prodani v Pragi, da so bili krščeni. Po mnogih težavah pri vladi podložnikov in pri poučevanju vere je bil izdan od brata Boleslava in umorjen od razbojnikov v cerkvi na Češkem
Vir
Praga, glavno mesto Češke, spada med najlepša mesta na svetu. Za njenega ustanovitelja velja knez sv. Vaclav Pšemisl, po naše Venčeslav, ker je ta kraj izbral za sedež svoje kneževine. Svoj dvor je imel na Višegradu na desnem bregu reke Vltave. V srcu mesta, na Hradčanih, pa je dal graditi romansko stolnico sv. Vida. Še preden je bila posvečena, je v njej našel zadnje počivališče. V sedanji stolnici sv. Vida, največji gotski stavbi v ‘zlati’ Pragi, je ena najlepših kapel posvečena temu svetniku, zavetniku Češke. Po njem nosi ime tudi najlepši praški trg – Vaclavske namesti.
Ta veliki češki narodni svetnik se je rodil okoli leta 904. Njegov oče knez Vratislav je umrl, ko je bilo prvorojencu komaj dvanajst let. Mladoletnega kneza je vzgajala njegova pobožna babica sv. Ljudmila. Dala ga je v šolo učencem sv. Metoda. Kot knez je bil enako naklonjen duhovnikom, ki so govorili staroslovenski, kakor tudi latinski jezik. V svoji kneževini je zbral izobražene duhovnike raznih narodov in šol in z njihovo pomočjo je češki narod dvignil na takšno višino, da je po omiki prekašal močnejše zahodne narode.
Sveti Venčeslav je bil moder in miroljuben vladar. Odlikoval se je po dobrodelnosti in pobožnosti, kar ni bilo po volji nekaterim velikašem poganskega mišljenja, ki niso mogli neovirano zatirati in izkoriščati podložnikov. Le–ti so naščuvali knezovega mlajšega brata Boleslava, da mu Venčeslav streže po življenju. V Boleslavu, ki je bil neukročene narave, prava podoba svoje matere Drahomire, ki je leta 921 dala umoriti svojo svetniško taščo Ljudmilo, se je zbudil pohlep po knežjem prestolu. Izkoristil je Venčeslavovo pobožnost, da ga je zvabil v zasedo. Povabil ga je, naj za god sv. Kozma in Damijana pride v utrjeno gradišče Stara Boleslav, kjer je bila tema svetnikoma posvečena cerkev. Knez Venčeslav je bil tam dopoldne pri maši, popoldne pa pri viteških igrah in gostiji. Zvečer se je Boleslav s peščico podlih zarotnikov dogovoril, da bodo naslednje jutro Venčeslava ubili, ko bo šel molit v cerkev.
Naslednje jutro je Boleslav čakal brata pri cerkvenih vratih. Venčeslav ga je prijazno pozdravil, on pa ga je udaril z mečem po glavi in ga ranil. Ranjeni Venčeslav je brata razorožil, da bi preprečil greh bratomora, in zbežal v cerkev. Tam so ga zarotniki pobili. To se je zgodilo v ranem jutru 28. septembra 929. Boleslav je s svojimi vojaki hitel proti Pragi, da se polasti oblasti. Vse Venčeslavove prijatelje je dal vreči v ječo. Ko je mati Drahomira izvedela za bratomor, jo je obšla težka misel: »To mi je Bog poslal kot kazen za umor tašče Ljudmile!« Hitela je v Staro Boleslav in se zjokala nad razsekanim truplom svojega prvorojenca.
Po smrti je sveti mučenec začel iz nebes deliti dobrote, kakor jih je v življenju ljubeznivo delil na zemlji. Morilci so se za svoj zločin skesali, Boleslav je očitno obžaloval bratomor in dal mučenčevo truplo prepeljati v stolno cerkev sv. Vida v Pragi. Življenje sv. Venčeslava je živ dokaz, da svetniki niso cmeravi samotarji in čudaki, temveč ljudje iz sredine življenjskega boja. Tudi Slovenci častimo spomin tega odličnega kneza. Pri nas mu je posvečena cerkev pri Sv. Venčeslu nad Slovensko Bistrico. Na mogočnem kipu sv. Venčeslava na Vaclavovem trgu v Pragi so vklesane besede, ki jih je češki narod ponavljal v vseh hudih časih: »Sveti Venčeslav, ne daj propasti nam in ne bodočim!«
Ime Venčeslav pri nas ni tako pogosto kot razne skrajšane oblike: Vencelj, Venček; Venček, Venko, Veno, Slavko.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.