Na Tullskem polju v Akvitániji (v Franciji), sveti Vincenciján de Rouffiac, puščavnik.
Vir
Sveti Vincencij, zavetnik francoskega mesta Tulle, se je rodil v aristokratski družini okoli leta 650. Že od mladih let je bil človek velike vere in ljubezni. Po smrti staršev se je odločil, da se bo umaknil v puščavo v gozdu Corrèze. Tam je svoje življenje preživel v molitvi, pokori in samoti ter se posvetil pomoči potrebnim in oznanjevanju Božje besede.
Vincencij je bil človek velike svetosti in sočutja.
Zdravil je bolnike in izganjal demone. Njegov sloves svetosti se je hitro razširil in kmalu je postal središče pozornosti vernikov po vsej regiji.
Med njegovimi najbolj znanimi čudeži so ozdravljenje paraliziranega, slepega in gobavca. Prav tako naj bi iz obsedene ženske pregnal demona.
Vincencij je umrl leta 730, star 80 let. Leta 1095 ga je papež Urban II. kanoniziral. Njegov praznik se praznuje 2. januarja.
IT
Po izročilu naj bi bil Vincencij prvotno suženj. Po izpustitvi je živel kot puščavnik na kraju St-Viance pri Tullu, ki se zdaj imenuje po njem, in tam ustanovil cerkev.
Vincencij je bil pokopan v svoji cerkvi v St-Vianceu. Ta je bila v 11. stoletju oskrunjena, pozneje prenesena v samostan Uzerche in v 12. stoletju obnovljena. Vincencijanove relikvije počivajo v dragocenem svetišču skupaj z drugimi.
DE
Sveti Vincencij iz Tulle, znan tudi kot Viance ali Viants, je bil duhovni učenec svetega Menelaja in je služil kot puščavnik v škofiji Tulle v današnji Auvergne v Franciji. Čeprav o njegovem zgodnjem življenju ni veliko znanega, je bil zaradi svoje predanosti duhovni poti ter življenja v samoti in notranje kontemplacije pomemben predstavnik krščanske duhovnosti. Sveti Vincencij, ki se je rodil v začetku 8. stoletja, je večino svojega življenja posvetil poglabljanju razumevanja krščanske vere in iskanju tesnejše povezanosti z Bogom. Navdih je našel v nauku svetega Menelaja, znanega krščanskega asketa, in se odločil za puščavniško pot v škofiji Tulle. Kot puščavnik je sveti Vincencij živel preprosto, skromno, revno in molitveno življenje. Umaknil se je od razburkanega sveta in njegovih motenj ter si prizadeval za samoto, da bi se osredotočil le na svoj odnos z Bogom. Z intenzivnim študijem in kontemplacijo si je prizadeval poglobiti svoje razumevanje svetih spisov in se učiti iz modrosti tistih, ki so prišli pred njim. Vezanost svetega Vincencija na puščavniško življenje ni bila brez izzivov. Soočal se je z različnimi fizičnimi težavami, med drugim s težkimi vremenskimi razmerami in omejenim dostopom do osnovnih potrebščin. Vendar sta mu neomajna vera in močno duhovno prepričanje pomagala vztrajati v teh težavah. Sveti Vincencij je v času svojega puščavništva privabljal številne obiskovalce, ki so iskali njegovo vodstvo in duhovne nasvete. Njegov sloves modrega in svetega moža se je razširil po vsej regiji, ljudje iz različnih družbenih slojev pa so iskali njegove nasvete in molitve. Zaradi svojega nežnega vedenja in globokih duhovnih spoznanj je bil za mnoge dragocen zaupnik in vodnik. Življenje svetega Vincencija iz Tulle se je končalo okoli leta 730, ko je mirno umrl zaradi naravnih vzrokov. Njegovo življenje je navdih za vse, ki si prizadevajo poglobiti svojo vero in se približati Bogu, ter nas opominja na preobrazbeno moč samote in molitve. Čeprav sveti Vincencij ni bil uradno priznan kot sveti zavetnik ali mu niso bile dodeljene posebne upodobitve, njegova zapuščina živi naprej prek neštetih posameznikov, na katere je vplival, in duhovne poti, ki jo je sprejel. Čeprav njegov uradni kanonizacijski status ostaja v predkongresnem obdobju Katoliške cerkve, njegovega vpliva na življenja tistih, ki so se z njim srečali, ni mogoče podcenjevati. 2. januarja praznujemo praznik svetega Vincencija Tulskega, ki njegovim častilcem in občudovalcem omogoča, da razmišljajo o njegovem življenju, naukih in pomenu iskanja tišine ter občestva z Bogom.
EN