Hoja za Kristusom – peti evangelij
Sveti Frančišek Saleški je o Duhovnih vajah sv. Ignacija Lojolskega dejal, da “so rodile več spreobrnjenj kot je črk v knjigi”. Podobno velja za knjigo Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana, ki je nastajala pred dobrimi petsto leti. »Do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja je bila poleg evangelija najbolj brana knjiga med katoličani,« je zapisal Ivan Platovnjak v spremni besedi novega slovenskega prevoda izpod peresa Janeza Zupeta (Celjska Mohorjeva družba, 2011). »Velja tako rekoč za peti evangelij. Samo Sveto pismo je prevedeno v več jezikov, še vedno velja za temeljno delo krščanske duhovnosti in mnogi še danes ob njem gradijo svoje duhovno življenje.« »Zanimivo je, da v tako dolgem času ni moglo priti do jasnega sklepa, kdo je avtor Hoje za Kristusom,« piše dalje Platovnjak in poudarja: »Končno to tudi ni tako zelo pomembno. To delo je bilo in bo velik Božji dar Cerkvi in človeštvu. Negotovost glede avtorja na svoj način govori o tem, da ni sad zgolj človeške modrosti, temveč predvsem Božje modrosti in ljubezni do človeka.« Na splošno velja za avtorja Hoje za Kristusom Tomaž Kempčan, avguštinski kanonik v nemškem mestu Kempen, asketski pisec Tomaž Hemerken, ki se je rodil okoli leta 1379 v kraju Kempen, Nemčija, umrl pa je 25. julija 1471 v kraju Zwolle, Nizozemska. Ob 550-letnici njegove smrti se je povsod poživilo zanimanje za Hojo za Kristusom, ki jo je dr. Janez Janžekovič imenoval “nesmrtna” knjiga.
Latinski izvirnik nosi naslov De imitatione Christi (Posnemanje Kristusa). Dokler je bil Kristus telesno navzoč, so pisci evangelijev z izrazom “hoditi za Kristusom” označili “življenje z njim”; po njegovem vnebohodu pa postane hoja za Kristusom “posnemanje Kristusa”, vsebina Hoje za Kristusom obsega štiri dele, ki jih imenujejo kar “knjige”. Prva knjiga nosi naslov Uvajanje v duhovno življenje in predstavi najbolj temeljne razsežnosti kristjanovega duhovnega življenja; kar šest poglavij se nanaša na samostansko življenje (označena so z zvezdico *). V drugi knjigi so predstavljene Spodbude za notranje življenje, ki govorijo o osebnem odnosu z Jezusom. Tretja knjiga z naslovom Notranja tolažba govori o vztrajni hoji za Kristusom tudi v času preizkušenj. 
Četrta knjiga nosi naslov Pobožna spodbuda za obhajanje in prejemanje svete evharistije, v njej so zbrana besedila, ki govorijo o evharistiji. Vsa besedila so polna svetopisemskih navedkov iz Vulgate, zato imajo še večjo težo in ostajajo aktualna.
Zgodovino prevodov Hoje za Kristusom v slovenščino je predstavil dr. Marijan Smolik. Prvi, ki ga je iz latinskega izvirnika opravil jezuit Andrej Ivankovič leta 1659, je ostal v rokopisu. Leta 1719 je bil natisnjen prevod, ki ga je iz nemščine pripravil novomeški kapucin p. Hipolit. Leta 1745 je izšel prevod z naslovom Tomasha Kempensarja bukve gorenjskega duhovnika Franca Mihaela Paglovca (glavnega prevajalca). Do leta 1807 so izšle štiri izdaje. Janez Zalokar, spiritual v ljubljanskem semenišču, je leta 1820 svojemu prevodu dal naslov Hoja sa Kristusam, ki se je uveljavil. Novo izdajo z molitvenikom so leta 1872 pripravili mariborski bogoslovci. Leta 1888 je Družba sv. Mohorja v Celovcu izdala 42.000 izvodov te knjige v prevodu Andreja Kalana z naslovom Hodi za Kristusom. Njegov prevod je pregledal in dopolnil Aleš Ušeničnik. Z naslovom Hoja za Kristusom je izšel leta 1920, 1941, večkrat je to izdajo ponatisnila po vojni Celovška Mohorjeva družba. »Po mojem štetju bi torej Hoja bila slovensko natisnjena vsaj sedemnajstkrat v dobrih tristo letih.«
Leta 2011 je pri celjski Mohorjevi družbi izšel prevod Hoje za Kristusom v dvojezični (študijski) in žepni izdaji. »Novi prevod izkušenega prevajalca Janeza Zupeta nagovarja s svojo svežino … želeti je, da si bo novi prevod utrl pot med slovenske bralce, da bodo knjigo vzeli v roke, jo molitveno brali in ob njej meditirali. Tako se bo znova uresničil njen namen – pomagati nam pri hoji za Kristusom v moči Svetega Duha in obroditi obilo sadu« (Ivan Platovnjak).
nekaj misli Tomaža Kempčana:
– Kako srečen in pameten je, kdor se sedaj v življenju prizadeva biti tak, kakršen bi bil rad ob smrtni uri! Veliko dobrega lahko storiš, dokler si zdrav; bolan ne vem, kaj boš mogel. Malokoga bolezen poboljša, kakor se tudi tisti, ki mnogo romajo, malokdaj posvete.
– Ljubezen ne čuti teže, se ne meni za trud; rada bi več storila, kakor more; ne opravičuje se z nemogočim, ker misli, da vse more in sme.
– Zares, boljši je ponižen kmetič, ki Bogu služi, kakor pa prevzeten modrijan, ki meri pota neba, a sebe zanemarja. Kdor sam sebe dobro pozna, sam sebe malo ceni in ni človeške hvale vesel.
– Vselej boš zvečer vesel, ako si dan prav preživel. Čuj sam nad seboj, vnemaj se, opominjaj se in naj bodo drugi kakor hočejo, sam sebe ne zanemarjaj!. (Tomaž Kempčan)
ČUK, Silvester. Hoja za Kristusom – peti evangelij. (Pričevanje) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 91.
Vir
Tomaž Hemerken je leta 1392 prišel v Deventer na tamkajšnjo latinsko šolo. Tam je doživel začetke gibanja Devotio moderna, moderne pobožnosti, ki jo je ustanovil Geert Groote; to je bila oblika pobožnosti, ki je namesto dotedanjega meniškega ideala zagovarjala praktično krščanstvo delujoče ljubezni v svetu in je v marsikateri misli napovedala poznejšo reformacijo Martina Lutra. Nato se je pridružil tem bratom skupnega življenja v njihovem konviktu v Florenshuisu – na njegovih kleteh je bilo zgrajeno in leta 2013 odprto muzejsko poslopje Geert-Groote-Huis. Pod redovnim imenom Donat je leta 1399 vstopil kot avguštinski korar v leto prej ustanovljeni samostan Sint Agnietenberg pri Zwollu, kjer je bil njegov starejši brat Johannes prior. Leta 1407 je izrekel zaobljube in bil leta 1414 posvečen v duhovnika.
Tomaž je bil večkrat prior svojega samostana Sint Agnietenberg in s tem hkrati mojster novincev. Velja za izstopajočega predstavnika Devotio moderna in je napisal znamenita dela, med njimi od leta 1420 dalje štiri knjige Imitatio Christi, posnemanja Kristusa, ki so znane še danes. Zavrženost sveta in usmeritev k Bogu vodita k življenju po Kristusovem zgledu. Za seboj je pustil skoraj 40 drugih asketsko‑duhovnih spisov, nekateri so se kot pobožna literatura široko razširili. Vsa njegova dela so bila še v 15. stoletju razširjena z novo tehniko tiska; celotna izdaja je bila med letoma 1601 in 1759 natisnjena devetkrat.
Tomaža so pokopali ob južni steni kora kapele v njegovem samostanu Agnietenberg. Kmalu po njegovi smrti so njegovo življenje trikrat zapisali. Leta 1672 so njegove kosti dvignili, leta 1854 pa jih prenesli v cerkev sv. Mihaela v Zwollu. Po njeni profanaciji leta 2005 in preureditvi v Academiehuis so jih leta 2006 prenesli v tamkajšnjo cerkev Marije.
Kanonizacija: postopek za beatifikacijo je bil večkrat začet, vendar nikoli ni bil zaključen. Zavetnik mesta Kempen.
DE
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 0