blažena Angela Folinjska – tretjerednica

Angela“O nedoumljiva ljubezen! Ni večje ljubezni kot je ta, da je moj Bog postal človek, da mene naredi Boga. O izničena ljubezen, ki si se izničila, da bi mene odrešila, ko si sprejela našo naravo. Nisi se izničila, da bi kaj odvzela sebi ali svojemu božanstvu. Skrivnost tvojega spočetja me sili, da govorim te jecljajoče besede. O nedoumljivi, postal si umljiv! O neustvarjeni postal si stvar! O nepoznani, postal si znan! O nedosegljivi, postal si dosegljivi”
(Iz duhovnih spisov blažene Angele: Skrivnost učlovečenja je začetek našega odrešenja).

Angela se je rodila več kot dvajset let po smrti svetega Frančiška, leta 1249 v Folignu, nekaj kilometrov od Assisija. Duh asiškega svetnika je vtisnil pečat njenemu življenju. Do svojega štiridesetega leta življenja je živela razkošno in potratno. Bila je hči bogatih in uglednih staršev, izredno lepa, vesele narave. Zelo mlada se je poročila z bogatim posestnikom. Rodilo se jima je več otrok. Nadaljevala je s svojim razsipnim življenjem. Razen krščanske vzgoje v domači hiši ni dobila nobene posebne izobrazbe. Po naravi je bila zelo občutljiva, toda vztrajna. Lepota in bogastvo sta ji omogočila, da je živela kot imenitna gospa. Toda vedno bolj se ji je začela oglašati vest. Postala je nemirna. Šla je k spovedi. Iz njenih lastnih spisov vemo, da je nekatere grehe zavestno zamolčala. V njeni notranjosti je bilo plemenito in junaško srce. Milost je potrkala tudi na njena vrata. Duševno je hudo trpela. Zdelo se ji je, da jo kliče Bog.

Okoliščine njenega spreobrnjenja niso natančno znane. Sama je zapisala: “Predvsem mora človek vedeti, da Bog včasih pride v dušo, ne da bi ga proseč klical ali si ga samo želel.” Okrog leta 1285 je duhovno zelo trpela. V tej stiski se je zatekala k sv. Frančišku Asiškemu s prošnjo naj ji pomaga, da bo opravila dobro spoved. Takrat je v cerkvi sv. Felicijana v Folignu poslušala pridigo.Nato se je prav temu duhovniku spovedala v cerkvi sv. Frančiška in se odkritosrčno skesala svojih grehov. Vendar pa tudi po tej spovedi še ni čutila olajšanja, kot sama pripoveduje, marveč le sramoto in žalost zaradi svoje grešnosti.

Čedalje globlje je spoznavala skrivnost učlovečenja Božjega Sina. Na poti pokore, ki jo opisuje sama, pravi, da je napravila osemnajst korakov. Vsak korak je pomenil večje zbližanje z Bogom. Na tej poti ji je bil zgled sv. Frančišek, ki ga je imenovala “ogledalo svetosti in vseh popolnosti za vse, ki hočejo duhovno živeti.” Pot spreobrnjenja jo je pripeljalo do obljube, da bo živela čisto, da bo iskala pot križa in tako v resnici našla kraj, kamor se zatekajo vsi grešniki. “Ker sem vpraševala Boga, kaj naj storim, da bi mu bila moja pot pokore bolj všeč, se mi je večkrat prikazal pribit na križ in mi rekel, naj gledam njegove rane. Čudovito mi je razodeval, kako je zame trpel in me vpraševal: Kaj torej moreš storiti zame, da bi bilo dovolj?” V križanem Kristusu je spoznala najmočnejši dokaz njegove ljubezni in zveličavne volje. Speča in budna je imela pogosto prikazni Križanega, ki ji je kazal svoje rane in ji razodeval, kaj vse je iz ljubezni do nje pretrpel. Tolažbe je iskala v molitvi in je še posebno prosila preblaženo Devico in sv. Janeza Evangelista, naj ji izprosita, da bi bilo trpljenje Kristusovo njenemu spominu vedno živo vtisnjeno. In res je bila deležna milosti, da je zmerom čutila Kristusovo trpljenje v srcu, in to tako živo, da jo je ob pogledu na podobo Križanega obšla vročina po vsem telesu. Z molitvijo si je izprosila, da ji je bila pot do križa prikazana kot pot popolne odpovedi in vdanosti.

Spokornost, ki je bila v njej močna že od spreobrnjenja, se je še stopnjevala. Odločila se je za popolno uboštvo. Umrla ji je mama. Njeno smrt je Angela sprejela kot “božjo voljo”, saj pravi, da ji je bila mati “velika ovira na poti k Bogu”. Čez čas je umrl mož in za njim kmalu drug za drugim vsi otroci. Za Angelo je bil to hud in boleč udarec, obenem pa velika tolažba, ker je vedela, da bo šele zdaj mogla neovirano hoditi po poti križa in pokore. Priznala je, da je celo prosila Boga za njihovo smrt. Njej se je moralo umakniti vse razen Boga ali kar je bilo kot ovira med njo in Bogom.

AngelaZdaj je nista več ovirala na njeni poti ne družba ne družina. Hotela je živeti po zgledu sv. Frančiška v popolni revščini. Na njeni poti pokore je bil to enajsti korak, ki ga je storila in ga opisuje takole: “Ker sem videla, da s posvetnimi rečmi ne morem delati pokore, kakor mi jo je Bog navdihoval, sem si želela popolno uboštvo. Pa so me mučile skušnjave s pomisleki, da sem še mlada, da me bo sram beračiti, da to utegne biti tudi nevarno, da bom morala umreti od lakote in mraza. Tudi so mi vsi to odsvetovali. Tedaj me je Bog tako jasno razsvetlil in mi obenem popolnoma jasno podelil tudi tako neupogljivo odločnost in moč, da sem sklenila živeti v uboštvu, četudi bi mi bilo treba umreti od lakote ali od pomanjkanja ali pa od sramote.” Po nekem romanju v Rim je kljub pomislekom in nasvetom znancev prodala svoje drago posestvo. Dobiček pa razdelila revežem. Okoli leta 1290 je stopila v tretji red sv. Frančiška in se obvezala, da bo izpolnjevala pravila sv. Frančiška. Kmalu za tem je šla v Assisi in na poti tja prosila sv. Frančiška, naj ji od Boga izprosi milost, da bo v “resnični revščini živela in umrla.”

Največ navdihov je Angela sprejemala med mašno daritvijo. Bog ji je dal z največjo gotovostjo čutiti, da je vsa v ljubezni. “Potem sem videla,” je pripovedovala, “dve strani v sebi… Na eni strani sem videla vso ljubezen in vse dobro, ki je prihajalo od Boga, nič pa ne od mene; na drugi strani pa sem videla svojo sušo in praznino. Iz tega sem spoznala, da nisem jaz tista, ki ljubi, čeprav vsa gorim v ljubezni, ampak da to izhaja iz Boga samega.” Kljub tej izredni milosti je morala več kot dve leti prebiti strašno duševno mučeništvo, ker se ji je zdelo, da jo je Bog popolnoma zapusti, da živi v brezupni duševni temi. Njeno telesno trpljenje v tem stanju je bilo skoraj nepopisno, a še hujše so bile duševne muke.

Ker je Angela izkoristila vsako milost, jo je Bog dvignil do najvišjih razodetij. Po njenih besedah to “presega vse, kar se da misliti.” V jasnosti in polnosti je gledala Boga, kakor ga prej nikoli ni videla. Njeno življenje poslej je bilo popolnoma spremenjeno. Dvanajst let ni zaužila nobene jedi razen evharistije, tako je zagotavljalo več kot dvajset prič. Ko se ji je bližala smrt, so bili ob njeni postelji zbrani njeni duhovni sinovi in hčere ter več Frančiškovih manjših bratov. Opominjala jih je k medsebojni ljubezni in veselju. Rekla jim je: “Moja edina oporoka je, da vam priporočam medsebojno ljubezen in zapuščam vam za svojo dediščino revščino, bolečino in zatajevanje, kar je tudi Kristusovo življenje.”
Zvečer 4. januarja 1309 je sprejela zakramente za umirajoče, nato mirno zaspala, okoli polnoči pa za vedno zatisnila oči. Angela je zapustila dragoceno zapisano dediščino, imenovano Knjiga ali Življenje blažene Angele Folinjske. Njeni spisi so pomembni zlasti za mistična raziskovanja. Angela.je bila ena najpomembnejših katoliških mističnih osebnosti in jo postavljamo v isto vrsto kakor Katarino Siensko in Katarino Genovsko. Zaradi bogate in globoke teološke vsebine njenih spisov so jo imenovali “učiteljica bogoslovcev” (magistra theologorum). Pokopana je bila v cerkvi Frančiškovih manjših bratov v Foligni. Tam se je začelo tudi njeno češčenje. Angelo Folinjsko so leta 1693 razglasili za blaženo.

Molitev
O Bog, blaženo Angelo si proslavil s premišljevanjem skrivnosti tvojega Sina. Po njenem zasluženju in priprošnji naj se na zemlji tudi mi poglabljamo v te skrivnosti in se veselimo ob razodetju tvoje slave. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu tvojem Sinu, ki s teboj, v občestvu svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Imena: Angela, Andja, Angelica, Angelca, Gela, Gelca, Gelči, Angelika, Geli
Goduje 4. januarja.
Vir
Dragi bratje in sestre!
Danes bi vam rad spregovoril o blaženi Angeli Folinjski, veliki srednjeveški mistikinji, ki je živela v 13. stoletju. Običajno smo kar zaprepadeni ob veličastnih izkustvih zedinjenja z Bogom, ki jih je dosegla, premalo pa morda upoštevamo prve korake, njeno spreobrnjenje in dolgo pot, ki jo je pripeljala od začetne točke, »velikega strahu pred peklom«, vse do cilja, popolnega zedinjenja s Trojico. Prvi del Angelinega življenja gotovo ni življenje goreče Gospodove učenke.

Spreobrnitev od lahkomiselnega življenja
Rodila se je okrog leta 1248 v dokaj premožni družini, kmalu ji je umrl oče in mati jo je vzgajala precej površno. Hitro se je znašla v posvetnih krogih mesta Foligna, kjer je srečala človeka, s katerim se je poročila pri dvajsetih letih in s katerim je imela dva otroka. Njeno življenje je bilo lahkomiselno, tako da si je dovolila prezirati tako imenovane spokornike – zelo razširjene v tisti dobi –, tiste, ki so zato, da bi hodili za Kristusom, prodajali svoje imetje in živeli v molitvi, postu, služenju Cerkvi in v dobrodelnosti.

Nekaj dogodkov je močno zaznamovalo Angelino življenje: silovit potres leta 1279, orkan, dolgoletna vojna proti Perugi in njene težke posledice. Angela se vedno bolj zaveda svojih grehov, dokler ne stori odločilnega koraka: kliče za pomoč k sv. Frančišku, ki se ji prikaže v videnju, in ga prosi za nasvet, kako naj opravi dobro življenjsko spoved. Smo leta 1285 in Angela se spove pri nekem manjšem bratu v San Felicianu. Tri leta zatem se na poti spreobrnjenja pokaže nov preobrat: razvežejo se čustvene vezi, saj materini smrti v nekaj mesecih sledi smrt moža in vseh otrok. Tedaj proda svoje imetje in se leta 1291 pridruži tretjemu redu sv. Frančiška. Umre v Folignu 4. januarja 1309.

Knjiga blažene Angele Folinjske, kjer je zbrano gradivo o naši blaženi, pripoveduje o tem spreobrnjenju. Nakazuje potrebna sredstva: spokornost, ponižnost in stiske. Pripoveduje o trenutkih preobrata, kako so si sledila Angelina izkustva, ki so se začela leta 1285. Potem ko jih je preživela, se jih spominja in jih skuša povedati s pomočjo brata spovednika, ki je vse to zvesto zapisal in skušal razporediti po odsekih, ki jih je poimenoval »koraki ali premene«, ne da bi mu jih uspelo v polnosti urediti (prim. Il Libro della beata Angela da Foligno, Cinisello Balsamo 1990, str. 51). To pa zato, ker je izkustvo zedinjenja popolnoma prevzelo duhovne in telesne čute blažene Angele. In od tega, kar ona »razume« med svojimi ekstazami, ostaja tako rekoč le »senca« v njenem duhu. »Zares sem slišala te besede, « pripoveduje po mistični prevzetosti, »a tega, kar sem videla in razumela in kar mi je on [to je Bog] pokazal, ne znam in ne morem na noben način izreči, čeprav bi zelo rada razodela, kar sem doumela z besedami, ki sem jih slišala, ampak je bilo to povsem neizrekljivo brezno. « Angela Folinjska predstavlja svoja mistična doživetja, ne da bi jih predelala v duhu, ker so to božanska razsvetljenja, ki so bila njeni duši sporočena nenadoma in nepričakovano. Sam brat spovednik ima težave pri posredovanju takih dogodkov, »tudi zaradi svoje velike in čudovite zadržanosti pred božjimi darovi« (prav tam str. 194). Angelini težavi pri izražanju mističnega izkustva se pridruži še težava njenih poslušalcev pri njenem razumevanju. Ta položaj jasno kaže, kako edini pravi Učitelj, Jezus, živi v srcu vsakega verujočega in ga želi povsem vzeti v posest. Tako govori po Angeli, ki je pisala nekemu duhovnemu sinu: »Sin moj, ko bi videl moje srce, bi bil povsem prisiljen storiti vse, kar hoče Bog, ker je moje srce srce Boga in je srce Boga moje srce. « Tu odmevajo besede sv. Pavla: »Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus« (Gal 2,20Gal 2,20
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

20 živim pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus; kolikor pa zdaj živim v telesu, živim v veri božjega Sina, ki me je vzljubil in zame dal sam sebe. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Spoznanje greha
Oglejmo si samo še nekaj odlomkov z bogate duhovne poti naše blažene. Prvi je v bistvu predpostavka: »Prvo je bilo spoznanje greha, po katerem se je duša silno ustrašila svoje pogube; na tem koraku je grenko zajokala« (Il Libro della beata Angela da Foligno, str. 39). Ta »strah« pred peklom ustreza vrsti vere, ki jo je Angela imela ob času svojega »spreobrnjenja«, vere, ki je še zelo revna z ljubeznijo do Boga. Kesanje, strah pred peklom, pokora odpro Angeli pogled na bolečo »pot križa«, ki jo od osmega do petnajstega koraka potem povede na »pot ljubezni«. Brat spovednik pripoveduje: »Vernica mi je potem rekla: Imela sem tole božje razodetje: ‘Po stvareh, ki sta jih napisala, daj zapisati, da vsak, ki hoče ohraniti milost, ne sme odmakniti oči duše s križa, pa naj bo v veselju ali v žalosti, ki mu jo naklonim ali dovolim’« (prav tam str. 143). Toda na tej stopnji Angela še »ne čuti ljubezni«; takole trdi: »Duša občuti sram in grenkobo in še ne izkuša ljubezni, ampak bolečino« (prav tam str. 39), in ni potešena.

Angela čuti, da mora Bogu nekaj dati, da bi zadostila za svoje grehe, a počasi razume, da nima ničesar, kar bi mu lahko dala, še več, da je »nič« pred njim. Razume, da ne bo po svoji volji dobila božje ljubezni, kajti lastna volja ji lahko da samo svoj »nič«, »ne-ljubezen«. Kakor je kasneje sama rekla: »Samo resnična in čista ljubezen, ki prihaja od Boga, obstane v duši in ji omogoči, da prepozna svoje napake in božjo dobroto […] Takšna ljubezen ponese dušo v Kristusa in ta potem točno razume, da se tam ne more pokazati niti ne more obstajati nobena prevara. S to ljubeznijo se ne more pomešati nič posvetnega« (prav tam str. 124-125). Lahko se edinole in popolnoma odpre božji ljubezni, ki ima svoj najvišji izraz v Kristusu. »O moj Bog,« moli, »naredi me vredno spoznati najvišjo skrivnost tvojega svetega učlovečenja za nas. […] O, nedoumljiva ljubezen! Nad to ljubeznijo, po kateri je moj Bog postal človek, da bi me naredil za boga, ni večje ljubezni« (prav tam str. 295). In vendar Angelino srce še vedno nosi rane greha; tudi po dobro opravljeni spovedi, ko je čutila, da ji je odpuščeno, je bila še vedno strta od greha; čeprav svobodna, je bila še vedno pogojena s preteklostjo; čeprav je dobila odvezo, je potrebovala pokoro. Pa tudi misel na pekel jo spremlja; kolikor bolj napreduje duša po poti krščanske popolnosti, toliko bolj je prepričana ne le o tem, da je »nevredna«, ampak tudi o tem, da si zasluži pekel.

Križani Jezus – rešitev
In tako na svoji mistični poti Angela globoko razume osrednjo resničnost: to, kar jo bo rešilo njene »nevrednosti« in »zasluženega pekla«, ni njeno »zedinjenje z Bogom« in »posest resnice«, ampak križani Jezus, »njegovo križanje zame«, njegova ljubezen. V osmem koraku pravi: »In vendar še nisem razumela, ali je večja dobrina moja osvoboditev od grehov in pekla ter spreobrnjenje k pokori ali njegovo križanje zame« (prav tam str. 41). To je nemirno ravnotežje med ljubeznijo in bolečino, ki ga zaznava na vsej svoji težki poti proti popolnosti. Prav zaradi tega tako rada zre križanega Kristusa, ker v tem zrenju vidi uresničeno popolno ravnovesje: na križu je človek-Bog v najvišjem dejanju trpljenja, ki je najvišje dejanje ljubezni. V tretjem Pouku blažena poudarja to zrenje in trdi: »Kolikor bolj popolno in čisto vidimo, toliko bolj popolno in čisto ljubimo […] To, kar sem povedala o ljubezni, […] pravim tudi o bolečini: kolikor bolj duša zre neizrekljivo bolečino Boga in človeka Jezusa Kristusa, toliko bolj jo boli in se spreminja v bolečino« (prav tam str. 190-191). Postati eno, spremeniti se v ljubezen in bolečine Kristusa križanega, poistiti se z njim. Angelino spreobrnjenje, ki se je začelo s spovedjo leta 1285, dozori šele, ko se božje odpuščanje prikaže njeni duši kot zastonjski dar ljubezni Očeta, ki je izvir ljubezni: »Nikogar ni, ki bi se lahko izgovarjal, ker lahko vsak ljubi Boga. Od duše ne zahteva drugega kot to, da ga ima rada, ker jo on ljubi in je on njena ljubezen« (prav tam str. 76).

Na Angelini duhovni poti pride do prehoda od spreobrnjenja k mističnemu izkustvu, od tega, kar je mogoče izraziti, do neizrekljivega, preko Križanega. »Ljubeči Bogočlovek« postane njen »učitelj popolnosti«. Vse njeno mistično izkustvo je torej teženje k popolni »podobnosti« z njim s pomočjo vedno globljega in korenitega očiščevanja in preobražanja. V ta sijaji podvig stopi Angela z vsem svojim bitjem, z dušo in telesom, in se ne ogiba spokornih dejanj in stisk od začetka do konca, želi si umreti z vsemi bolečinami, ki jih je pretrpel križani Bogočlovek, da bi se povsem spremenila vanj. Priporočala je: »O, božji otroci, povsem se spremenite v ljubečega Bogočloveka, ki vas je tako ljubil, da je hotel umreti za vas z najsramotnejšo in skrajno neizrekljivo bolečo smrtjo, umreti kar se da mučno in bridko. Vse to samo iz ljubezni do tebe, o človek! « (prav tam str. 247). To poistenje pomeni tudi, da živimo, kar je živel Jezus: uboštvo, prezir, bolečino, ker po njenih besedah »duša prek časnega uboštva najde večno bogastvo; prek prezira in sramote doseže najvišjo čast in največjo slavo; prek borne pokore, ki je opravljena z naporom in bolečino, bo dobila z neskončno sladkostjo in tolažbo v last najvišje dobro, večnega Boga« (prav tam str. 293).

Pomen molitve
Od spreobrnjenja do mističnega zedinjenja s Kristusom križanim, do neizrekljivosti. Najvišja pot, katere skrivnost je nenehna molitev. Angela trdi: »Kolikor bolj boš molil, toliko bolj boš razsvetljen; kolikor bolj boš razsvetljen, toliko globlje in močneje boš videl najvišje Dobro, najvzvišenejše dobro Bitje; kolikor globlje in močneje ga boš videl, toliko bolj ga boš ljubil; kolikor bolj ga boš ljubil, toliko bolj te bo veselilo; kolikor bolj te bo veselilo, toliko bolj ga boš razumel in ga boš postal sposoben dojemati. Naposled pa boš dospel do polnosti luči, ker boš dojel, da ga ne moreš razumeti« (prav tam str. 184).

Dragi bratje in sestre, življenje svete Angele se začne s posvetnostjo, ki je precej daleč od Boga. Potem pa srečanje s sv. Frančiškom in končno srečanje z Jezusom križanim prebudi dušo za božjo navzočnost, za uvid, da samo z Bogom življenje postane pravo življenje, ker postane v bolečini zaradi greha ljubezen in veselje. In tako nam govori sveta Angela. Danes smo vsi v nevarnosti, da bi živeli, kakor da ni Boga; videti je, kot da se je oddaljil od današnjega življenja. Bog pa pozna na tisoče načinov, za vsakega od nas svojega, da se ponavzoči v duši, da pokaže, kako obstaja, me pozna in me ljubi. In sv. Angela nas hoče naučiti, kako naj bomo pozorni na ta znamenja, s katerimi se Bog dotika naše duše, pozorni na božjo navzočnost, da bi se tako naučili hoditi z Bogom in proti Bogu v občestvu s križanim Kristusom. Prosimo Gospoda, naj nas naredi pozorne na znamenja svoje navzočnosti, naj nas nauči zares živeti. Hvala.

Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 13. oktobra 2010.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir