Spreobrnitev apostola Pavla

Pavlovo spreobrnjenjeImena: Pevel, Pavao, Pavle, Pavli, Pavlimir, Pavlin, Pavlek, Paula, Pavla, Pavlina
Natančno mesec dni po božiču se Cerkev spominja spreobrnjenja farizeja Savla v poznejšega apostola Pavla. In to s posebnim razlogom. Rojstvo božjega Sina je v temelju spremenilo usodo človeškega rodu in jo najtesneje povezalo z njegovim življenjem, smrtjo in vstajenjem. V Cerkvi, ki nadaljuje Kristusovo delo, pa je bila spreobrnitev apostola Pavla začetek nove dobe.

Savel je kot zagrizen farizej hlepel po moriji zoper kristjane. Izprosil si je od velikega duhovnika pooblastilo, da bi iz shodnic v Damasku kristjane zvezane privedel v Jeruzalem in jih tam izročil velikim duhovnikom v nadaljnji postopek. Ko pa se je bližal Damasku, ga je obsijala svetloba z neba. Savel je padel na tla in zaslišal glas: »Savel, Savel, kaj me preganjaš?« – »Kdo si, Gospod?« – »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.« Savel je nato vprašal Gospoda, kaj naj stori. Ta mu je odgovoril: »Vstani in pojdi v Damask in tam boš zvedel, kaj moraš storiti!« Savel se je dvignil s tal. Toda čeprav je imel odprte oči, ni mogel nič videti. Prijeli so ga za roko in ga peljali v Damask.

Tam je bil neki učenec z imenom Hananija. Ta je imel videnje, v katerem mu je Gospod naročil: »Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna! V Judovi hiši poišči človeka iz Tarza, ki mu je ime Savel! Glej, ta človek moli in v prikazni je videl moža z imenom Hananija, kako je vstopil in nanj položil roke, da bi spet videl.« Hananija je odgovoril: »Gospod, od mnogih sem slišal o tem človeku, koliko gorja je prizadel tvojim svetim v Jeruzalemu. Tudi tu ima od velikih duhovnikov pooblastilo, da lahko uklene vse, ki kličejo tvoje ime.« Gospod pa mu je rekel: »Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove. Pokazal mu bom, koliko bo moral trpeti za moje ime.«
Hananija je storil po Gospodovi besedi, šel v hišo in na Savla položil roke, govoreč: »Gospod me je poslal semkaj, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.« – V hipu so padle mrene z njegovih oči. Spet je videl, se dal krstiti in takoj začel v shodnicah oznanjati, da je Jezus božji Sin.
Praznik obhajamo 25. januarja.
Vir

SPREOBRNJENJE SV. PAVLA

Natančno mesec dni po božičnem prazniku se Cerkev spominja spreobrnjenja farizeja Savla v poznejšega apostola Pavla. Rojstvo božjega Sina je v temelju spremenilo usodo človeškega rodu in jo najtesneje povezalo z življenjem, smrtjo in vstajenjem učlovečenega Boga. V Kristusovi Cerkvi, kjer Jezus nadaljuje svoje učenje in človeštvu deli sadove odrešenja, pa je bilo začetek nove dobe Savlovo spreobrnjenje.

Kristus je izbral Savla, da mu bo »orodje, da ponese njegovo ime pred pogane« (Apd 9, 15Apd 9, 15
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

15 Gospod pa mu je rekel: »Pojdi, zakaj on mi je orodje, ki sem ga izvolil, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Dotlej je Cerkev, namenjena sicer že spočetka vsemu svetu (Kristus je apostolom naročil, naj »uče vse narode« – Mt 28, 19Mt 28, 19
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

19 Pojdite torej in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), živela predvsem med Judi. Savla-Pavla je Jezus Cerkvi sam poslal, da dopolni delo drugih apostolov, odpravi obveznost Mojzesove postave za ude nove zaveze, krščene po Jezusovem naročilu v imenu troedinega Boga. Kristus je ostal temelj Cerkve, zidane na neporušni skali, ki je po njej dobil novo ime in poslanstvo apostol Peter, ob apostolu Petru pa stoji kot drugi »steber Cerkve« apostol Pavel, ki je za svoje od Boga neposredno izročeno poslanstvo dobil potrdilo na zboru apostolov v Jeruzalemu (leta 49), kakor je »odločil Sveti Duh in oni z njim« (Apd 15, 28Apd 15, 28
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

28 Sveti Duh je namreč odločil in mi z njim, da vam ne nalagamo nobenega bremena več kakor tele potrebne reči: Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Preden se je vse to moglo spolniti, je moral Savel, najzagrizenejši preganjavec prve Cerkve, prestopiti iz tabora njenih sovražnikov med Jezusove apostole. Dogodilo se je »spreobrnjenje sv. Pavla«. Cerkev je ves čas odtlej slavila spomin na ta dogodek, ki najlepše dokazuje, kako tudi Bog neposredno določa in spreminja usodo Cerkve, večkrat tudi s čudežnimi spreobrnjenji. Poseben praznik v spomin na to najpomembnejše spreobrnjenje v prvi Cerkvi je izpričan od leta 717.

Ker pa se v življenju Cerkve in posebej pri svetnikih ponavljajo spreobrnjenja tudi v naslednjih dobah in jih doživljamo še danes, poglejmo najprej:

1. Spreobrnjenje v luči razodetih resnic

Bog ljudi vabi, da bi stopili v popolno nadnaravno življenjsko skupnost z njim. V dejanskem redu, kakršnega je dobri Bog od vekomaj hotel, je vsak človek poklican, da stopi v nekako otroško, družinsko občestvo z Bogom. (S kakšno močjo in razločnostjo ter na kakšen način človek to božje povabilo, ta božji klic zazna, to je vprašanje zase, ki ga tu ne obravnavamo.) Toda zaradi greha prvih staršev se človek že rodi kot grešnik (Ps 50, 7Ps 50, 7
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

7 »Poslušaj, moje ljudstvo, govoril bom, o Izrael, zoper tebe bom pričal: Bog, tvoj Bog sem jaz. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Rimlj 5, 12Rimlj 5, 12
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

1. Opravičenje nas oprosti greha, smrti in postave Adam in Jezus Kristus 12 Kakor je torej po enem človeku prišel greh na svet in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili –; Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Izvirnemu grehu se pridruži še osebna grešnost, »predanost grehu«, ki »prebiva« globoko v našem bitju in »rodi sad za smrt« (Rimlj 7, 14. 20. 25Rimlj 7, 14. 20. 25
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Notranji boj 14 Vemo namreč, da je postava duhovna, jaz pa sem mesen, prodan grehu. 20 Če pa to delam, česar nočem, ne izvršujem tega več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni. 25 Hvala Bógu po Jezusu Kristusu, Gospodu našem! Tako torej jaz sam z duhom služim postavi božji, z mesom pa postavi greha. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), čeprav ne smemo z Lutrom trditi, da je naša narava že v svojem jedru pokvarjena. Če naj torej človek odgovori na klic božje milosti in neizrekljive dobrote, je že od začetka potrebno spreobrnjenje.

Sv. pismo v izvirniku navadno uporablja za spreobrnjenje besedo spremenitev (metanoia), ki pomeni preusmeritev mišljenja; včasih pa uporablja tudi izraz »obrniti na pravo pot« (grško: epistrephein), kar opozarja na spremembo praktičnega ravnanja. Hebrejska beseda za spreobrnjenje je največkrat »šub«, ki pomeni izbrati drugo pot ali obrniti se po poti nazaj. – V komer se izvrši spreobrnjenje, ta spremeni os svojega življenja: Prej je iskal časti, ki prihaja od ljudi (Jan 12, 43Jan 12, 43
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

43 Svojo čast pred ljudmi so namreč ljubili bolj ko božjo čast. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), in se z vsemi svojimi človeškimi sposobnostmi in pripomočki poganjal za zemeljskimi uspehi. Zdaj svoje življenje in prizadevanje usmerja na tisto čast in slavo, ki jo obljublja in daje živi Bog. Če je prej zemeljske vrednote imel za nekaj absolutnega, priznava zdaj njihovo relativnost; teh vrednot sicer ne prezira – kako bi jih mogel, ko pa ve, da izvirajo od Boga, niso mu pa zadnji namen življenja. Včasih se jim zaradi višjih dobrin celo odpove. Iskanje in uporabo teh vrednot sedaj naravnava na cilj, ki je postavljen visoko nad njimi, na cilj, ki mu ga je pokazal Bog sam. S spreobrnjenjem človek zapusti svojo samoljubnost, zaverovanost vase, svojo samozadostnost in s tem svoj kratkovidni, omejeni načrt glede doseganja krhke in v bistvu prazne tostranske slave; namesto tega sprejme blago vabilo milosti, naj postane sodelavec veličastnega božjega načrta, kjer gre za dosego »nad vso mero velikega, večnega bogastva slave« (2 Kor 4, 172 Kor 4, 17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

17 Zakaj naša sedanja lahka stiska nam pripravlja nad vso mero veliko, večno bogastvo slave, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Pobuda za spreobrnjenje prihaja od Boga, kateri »oživlja mrtve in to, kar ne biva, kliče, da biva« (Rimlj 4, 17Rimlj 4, 17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

17 kakor je pisano: »Za očeta mnogih narodov sem te postavil« – pred njim, kateremu je veroval, pred Bogom, ki oživlja mrtve in to, kar ne biva, kliče, da biva. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Vendar ta pobuda človekovi svobodni volji nikdar ne dela nasilja. Bog trka na vrata, a odpreti mora človek sam, saj je tako rekoč samo na njegovi strani kljuka, ki more odpreti. – Bog je tisti, ki po Kristusu v Svetem Duhu po Cerkvi (vsaj objektivno je tako, čeprav morda tisti človek Cerkve sploh ne pozna) postavlja pred človeka večno življenje, večno veličastvo in vstop v kraljestvo živih. (Pri besedi »večno« življenje mislimo na »večno« v smislu neizčrpne, neizrekljivo osrečujoče, iz Boga pritekajoče polnosti življenja, ne pa na večno zgolj v pomenu trajanja.) Brez ponižnega priznavanja, da je potreben božje pomoči in odrešenja po Jezusu Kristusu, človek te božje pobude seveda ne bi mogel sprejeti. Takšno priznanje spada bistveno k spreobrnjenju. Zato pravi Jezus: »Ako se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 18, 3Mt 18, 3
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

3 in rekel: »Resnično, povem vam: Ako se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Božje kraljestvo je treba sprejeti v vsej skromnosti kot Očetov dar, ne pa ga zahtevati kot dolgovanega, ali pa ga odklanjati, če ne prija kratkovidnim lastnim zamislim o življenju in o »pravičnosti«, kakršno more človek, kakor si domišlja, uresničiti sam s svojimi silami. – Kdor pazljivo bere evangelij, presenečeno ugotovi, kako zelo Gospod zahteva spremenitev notranjega mišljenja ravno od tistih, ki se imajo za »pravične« v izpolnjevanju postave. Saj pri tej preusmeritvi ne gre le za zunanja dejanja; gre marveč v prvi vrsti za »srce« v svetopisemskem pomenu, za tisto najbolj notranje jedro človekove osebe, iz katere prihajajo temeljne življenjske odločitve. – To »srce«, celotna oseba, naj se obrne h Kristusu, k božjemu kraljestvu, ki je nekaj drugega, kakor si po svojih naravnih merilih zamišljajo ljudje, zlasti tisti, ki se imajo za pravične. S človekove strani pomeni spreobrnjenje prelom z dotedanjim življenjem: treba je postaviti drugačne nagibe svojemu mišljenju in delu, odkloniti pripisovanje absolutnosti zemeljskim vrednotam, iti ven iz neposrednega individualnega življenjskega prostora in stopiti v širna obzorja nevidnega božjega kraljestva ter odpreti svoje bitje za delovanje božje milosti. – S spreobrnjenjem je združeno neko tveganje. Ne sicer tveganje v tem smislu, da bi dejanje vere slonelo na negotovih, trhlih razumskih temeljih, tako da bi sploh ne bilo trdnega prepričanja o tem, kar verujemo; tudi ne v smislu nekakšne »stave, katere izid je negotov« (Gabriel Marcel) – saj vendar ni mogoče najti kaj bolj trdnega in zanesljivega, kakor je Bog. Pač pa obstoji neko tveganje v tem smislu, da spreobrnjeni človek zapusti vidna, oprijemljiva poroštva, oporo vidnih, zemeljskih uspehov; spreobrnjeni človek išče zadnjo varnost in gotovost tam, kjer edino jo je mogoče najti: v vsemogočni božji ljubezni, in to tem bolj, čim bolj mu je pred očmi ogroženost življenjskih področij. – S takšno usmeritvijo svojega srca k Bogu človek odpre vrata svojega srca za blaženo srečanje z Bogom, ki mu je prišel naproti, ki ga je klical in se mu zdaj daje spoznati kot prijatelj, kakršnemu ni mogoče najti primere.

Jezus – in pred njim še Janez Krstnik – »spreobrnite se (dobesedno po izvirniku: spremenite mišljenje), zakaj nebeško kraljestvo se je približalo« (Mt 3, 2Mt 3, 2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

2 »Spreobrnite se, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) – je oznanjal spreobrnjenje kot pogoj za vstop v božje kraljestvo. Enako apostoli in za njimi vsi, ki so nadaljevali njihovo delo. Odkar je Jezus odtegnil svetu svojo vidno navzočnost, je za pečat spreobrnjenja začel veljati krst, v katerem deluje moč umrlega in poveličanega Kristusa in, ki v Svetem Duhu, Duhu poveličanega Gospoda, prerodi človeka v resničnega božjega otroka. Krst je »zakrament vere« in prav zaradi tega tudi »zakrament spreobrnjenja«. To je bilo na zunaj vidneje v prvih časih krščanstva, ko so krst redno prejemali samo odrasli. Ko so pozneje začeli uvajati krst otrok, je vedno bolj postajala pereča tudi zahteva, naj se tak v detinskih letih krščeni človek pozneje povzpne do zavestne odobritve svojega krsta in s tem do resničnega, zavestnega spreobrnjenja – do praktičnega priznavanja, da je Jezus s smrtjo in vstajenjem odrešil človeštvo in s tem tudi kot človek postal Gospod zgodovine in vesoljstva (Rimlj 10, 9-11Rimlj 10, 9-11
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

9 Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. 10 S srcem se namreč veruje za opravičenje, z usti pa se priznava za rešitev. 11 Kajti pismo pravi: »Nobeden, kdor vanj veruje, ne bo osramočen.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Krščeni, »iz vode in Duha rojeni« (Jan 3, 5Jan 3, 5
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

5 Jezus odgovori: »Resnično, resnično, povem ti, ako se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v božje kraljestvo. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) človek je v prvih časih načelno veljal za spreobrnjenega človeka, od katerega je spričo nezaslišano močne milosti mogoče pričakovati, da bo stalno živel brez smrtnega greha in napredoval v dobrem. Zato pa ima nasproti tistim kristjanom, ki so zapadli mlačnosti in grehu, klic k spreobrnjenju, vsebovan v pismih apostolov, nekaj nenavadno strogega, celo pretečega na sebi (Raz 2-3; 1 Kor 5, 1; 21 Kor 5, 1; 2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

2. Primer krvoskrunstva 5 1 Sploh se sliši o nečistosti med vami, pa še o taki nečistosti, kakršne ni niti med pogani, tako da ima nekdo očetovo ženo. 2 1 Tudi ko sem jaz prišel k vam, bratje, nisem prišel z visokostjo besede ali modrosti vam oznanjat pričevanje božje. 2 Sklenil sem bil namreč nič drugega ne vedeti med vami ko Jezusa Kristusa, in to križanega. 3 In jaz sem prišel k vam slaboten in v strahu in velikem trepetu, 4 in moja beseda in moja pridiga ni bila v prepričevalnih besedah modrosti, ampak v skazovanju Duha in moči, 5 da bi vaša vera ne slonela na človeški modrosti, ampak na božji moči. 6 Modrost pa oznanjamo med popolnimi, toda ne modrosti tega sveta, tudi ne poglavarjev tega sveta, ki preminevajo, 7 marveč oznanjamo skrivnostno modrost božjo, ki jo je Bog pred veki naprej določil v naše poveličanje; 8 ki je ni spoznal nobeden izmed prvakov tega sveta; ko bi jo bili namreč spoznali, bi Gospoda veličastva ne bili križali, 9 ampak, kakor je pisano: »Kar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo«, 10 je nam Bog razodel po svojem Duhu; Duh namreč preiskuje vse, celo globočine božje. 11 Kajti kdo izmed ljudi ve, kaj je v človeku, kakor le duh človekov, ki je v njem? Tako tudi, kar je božjega, nihče ne pozna kakor le Duh božji. 12 Mi pa nismo prejeli duha sveta, temveč Duha, ki je iz Boga, da bi spoznali, kar nam je Bog milostno daroval: 13 in to tudi oznanjamo, ne z besedami, kakor jih uči človekova modrost, marveč kakor jih uči Duh, tako da razlagamo duhovno, kar je duhovnega. 14 Naravni človek pa ne sprejema, kar je Božjega Duha, kajti zanj je nespamet in ne more razumeti, ker se duhovno presoja; 15 duhovni pa presoja vse, a njega samega ne presoja nihče. 16 »Zakaj kdo je spoznal misel Gospodovo, da bi njega učil?« Mi pa imamo misel Kristusovo. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
Pet 2, 20 sl; l Jan 3, 9-10; 5,16-17Jan 3, 9-10; 5,16-17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

9 Nikodem mu je odgovoril: »Kako se more to zgoditi?« 10 Jezus mu je rekel: »Ti si Izraelov učitelj, pa tega ne veš? 16 In zaradi tega, ker je Jezus delal taka dela v soboto, so ga Judje preganjali. 17 Jezus pa jim je rekel: »Moj Oče doslej dela in tudi jaz delam.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Hebr 6, 4Hebr 6, 4
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

4 Zakaj tistih, ki so bili kdaj že razsvetljeni in so okusili nebeški dar, ki so postali deležni Svetega Duha Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
sl). Spomin na čudovito božje odrešitveno delovanje pri krstnem spreobrnjenju je za grešnika, ki je spet padel, še posebno pretresljiv klic k pokori in k novi preusmeritvi življenja (prim. 1 Kor 6, 111 Kor 6, 11
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

11 In taki ste bili nekateri; toda očistili ste se, posvetili ste se, opravičenje ste dosegli v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Hebr 6, 4Hebr 6, 4
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

4 Zakaj tistih, ki so bili kdaj že razsvetljeni in so okusili nebeški dar, ki so postali deležni Svetega Duha Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). – Pa tudi kristjanu, ki stalno vztraja v milosti, še velja opomin k spreobrnjenju, čeprav na čisto drugačen način, namreč k poglobitvi tega, kar se je s spreobrnjenjem začelo, k »drugemu spreobrnjenju«: Otroci luči ste, torej res živite kot otroci luči! Prestavljeni ste bili v kraljestvo Njegovega ljubljenega Sina – torej živite vredno tolikšnega poklica! Umrli ste grehu – torej zamorite vsa njegova dela v sebi! Vstali ste s Kristusom – torej hodite v moči Vstalega (prim. Rimlj 6; 12, 2; 1 Kor 5, 71 Kor 5, 7
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

7 Postrgajte stari kvas, da boste novo testo, ker ste opresni; zakaj tudi naše velikonočno jagnje, Krustus, je bilo darovano. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
sl; Ef 1, 1Ef 1, 1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

PISMO EFEŽANOM Uvod 1 1 Pavel, apostol Jezusa Kristusa po božji volji, svetim, , in zvestim v Kristusu Jezusu. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
sl; 4, 20 sl; 5, 8; Kol 1, 21Kol 1, 21
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Delež Kološanov 21 Tudi vas, ki ste bili nekdaj odtujeni in po hudobnih delih sovražnega mišljenja, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
sl; 2, 20 sl; 3, 1 sl).

Ta zahteva po spreobrnjenju velja vsakemu krščanskemu človeku, in zgled svetnikov kaže, da tisti, ki resno jemljejo ta klic, nikdar ne mislijo, da ne potrebujejo nikakega spreobrnjenja. Tudi II. Vatikanski cerkveni zbor izrečno govori o takšni zahtevi po »neprestanem prizadevanju za spreobrnjenje« (C 35, 1). In sicer se to nanaša na vso Cerkev, kajti: »Medtem ko je bil Kristus svet, nedolžen, neomadeževan (Hebr 7, 26Hebr 7, 26
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Popolnost nebeškega velikega duhovnika 26 Spodobilo se je namreč, da imamo takega velikega duhovnika, ki je svet, nedolžen, neomadeževan, ločen od grešnikov in višji od nebes; Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) in ni poznal greha (2 Kor 5, 212 Kor 5, 21
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

21 Njega, ki ni poznal greha, je za nas storil nosilca greha, da bi mi po njem postali božja pravičnost. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), temveč je prišel le v spravo za grehe ljudstva (prim. Hebr 2, 17Hebr 2, 17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

17 Zato se je moral v vsem izenačiti z brati, da je postal usmiljen in zvest veliki duhovnik pred Bogom v spravo za grehe ljudstva. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), pa ima Cerkev v svoji sredi grešnike, je hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja ter nikoli ne preneha s pokoro in prenavljanjem« (C 8, 3).

Ravno sv. Pavel še prav posebno naglaša splošno potrebnost spreobrnjenja. Zlasti oznanja, da se je treba obrniti od krivega, nečimrnega ponašanja s spolnjevanjem postave k resnični pravičnosti srca, k pravičnosti, ki jo omogoča samo milost (Rimlj in Gal); treba se je obrniti stran od krive posvetne modrosti in se usmeriti k božji modrosti (1 Kor). V tem naglašanju brez dvoma odseva Pavlovo lastno doživetje spreobrnitve, ki jo je prebudilo srečanje s poveličanim Kristusom na poti v Damask. Odvrniti se je treba – tako poudarja sv. Pavel – od slehernega vdajanja grehu, kajti »deležnost pri božjem kraljestvu« je z grehom popolnoma nezdružljiva (2 Kor 6).

Lepšega ponazorila za to, kaj je spreobrnjenje, pač ni mogoče najti, kakor je ravno spreobrnjenje sv. Pavla. Vendar se velika spreobrnjenja navadno ne izvrše tako naglo in s tako silnim, tudi na zunaj vidnim preobratom v duši in v vsem življenju, kakor je bilo to pri sv. Pavlu. O Pavlu, kakršen je postal po dogodku pred Damaskom, velja sodba odličnega teologa: »Jezus je vsa življenjska vsebina apostola Pavla. Zato je postal svetovni apostol, ker je Jezus postal vsa vsebina njegovega življenja. In Pavel je to vsebino zato občutil kot nekaj tako velikega, da je ravno on, farizej, moral razbiti nacionalne ograje izročene vere v odrešenje. Takšno življenjsko vsebino je moral dajati naprej, in sicer vsemu svetu: občutil jo je kot polnost – pleroma – vsega delovanja in vseh sil. Pavel je bogat, silen, plodovit duh. Toda njegovo bogastvo, njegova ljubezen, njegova moč se imenuje Kristus: ,Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus’« (H. Schell, Christus, Mainz 1925, 13).
To je napravilo njegovo spreobrnjenje.
Dr. Anton Strle

2. Pot v Damask – po človeško

Pavlovo spreobrnjenje nam je Ernest Hello, francoski pisatelj in katoliški mistični mislec Bloyeve družbe, tako živo opisal, da je vredno ta opis ponoviti tudi sodobnemu človeku v malo skrčeni obliki:

Spreobrnjenje svetega Pavla se je zgodilo nenadoma, bilo je popolno, dokončno, čudežno. Prišlo je kakor luč z neba; zato je nesmrtno kakor veselje izvoljenih. Ima očarljivost nenadnosti, očarljivost popolnosti in očarljivost trajnosti. Pavla »ki je še sejal grožnje in smrt zoper Gospodove učence« (Apd 9, 1Apd 9, 1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Gospod pokliče Savla 9 1 Savel pa, ki je še puhal grožnjo in umor zoper Gospodove učence, je šel k velikemu duhovniku Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), je na poti v Damask nenadoma obsijala nebeška svetloba; padel je s konja, oslepljen od nebeške luči in pretresen za zmerom. Savel je bil v trenutku spremenjen v drugega človeka. Spremenil se je ves in nepreklicno. Savel ni postal nov človek samo za trenutek, ampak za trajno. Svetloba, ki je kakor blisk napolnila njegovo dušo, ni več ugasnila in ni zamrla; svetila je iz večnosti v večnost. Svetloba je prišla od Boga in je bila popolna kakor vsako božje delo. Tudi njen učinek je bil popoln: Pavel je postal »nova stvar v Kristusu« (2 Kor 5, 172 Kor 5, 17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

17 Ako je torej kdo v Kristusu, je novo stvarjenje: Staro je prešlo, glejte, nastalo je novo. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Preganjavec se je spremenil ,v oznanjevavca, Savel v apostola Pavla. Zato je cesta v Damask ostala ljudem v spominu ne samo kot zgodovinsko dejstvo, ampak kot izraz, ki je prišel v pregovor. Najti svojo pot v Damask nam pomeni nekaj velikega, pomeni, da je bil kdo najgloblje prizadet, presunjen, njegov prejšnji kalup raztreščen. Njegovo življenje je dobilo novo vsebino in novo zunanjo podobo.

Čisto blizu Damaska, deset minut od Južnih vrat, je še videti ostanke odkrušenih stebrov, ki so vsi prevrnjeni na isto stran. Kraj je nekoliko vzvišen in podoben groblji ali peščenemu griču. Na tem prostoru je farizej Savel, obsijan od svetlobe, padel na tla in vstal kot Jezusov učenec. Kristjani hodijo tja vsako leto 25. januarja v procesiji. Od tod je sveti Pavel stopil v mesto in šel dalje po ulici, ki se imenuje Ravna. Vrata, skozi katera je stopil v mesto, imenujejo domačini Vzhodna vrata. Ta stara vrata je še mogoče razločiti; imajo tri oboke, ki se opirajo na tri močne stebre. Nad vrati se je dvigal stolp. Ko je bil judovski pismouk Savel na poti v Damask, je bil za vse kaj drugega bolj pripravljen kot za spreobrnjenje. žejalo ga je po krvi kristjanov. Kri diakona Štefana je bila na njem, svetega Štefana, nedolžnega mladega moža, »ki je bil poln milosti in moči in je delal čudeže in velika znamenja med ljudstvom« (Apd 6, 8Apd 6, 8
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Štefana tožijo 8 Štefan, ki je bil poln milosti in moči, je med ljudstvom delal čudeže in velika znamenja. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Sveti Štefan, njegov mladostni tovariš, njegov rojak, je bil z njegovim odobravanjem in vpričo njega kamenjan. Savel je varoval oblačila onih, ki so ga kamnali.

Savel je pripadal farizejski sekti, ki je pred njo Jezus Kristus učence pogosto svaril. Ko so morivci svetega Štefana odložili svoja oblačila k Savlovim nogam, so hoteli s tem javno pokazati, da so si od njega, zastopnika visokega sveta, vzeli pravico, da Štefana kamnajo. Na Savla so vrgli slovesno in službeno odgovornost za umor. To odgovornost je Savel nosil v prepričanju, da s tem služi Bogu. Bil je učenec Gamalielov in vedel, da je ta svetoval Judom, naj preudarijo, ali je krščanstvo božje ali človeško delo; če je božje delo, ga ne bodo mogli uničiti (Apd 5, 39Apd 5, 39
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

39 če je pa od Boga, jih ne boste mogli uničiti – da bi se kdaj ne izkazalo, da se borite proti Bogu.« In dali so se pregovoriti. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Savel je sodil, da je nova vera zgolj človeško delo in zato tudi bogokletno. Ker je »bolj kot vrstniki gorel za svoja očetna izročila« (Gal 1, 14Gal 1, 14
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

14 in napredoval sem v judovstvu bolj kakor mnogi vrstniki v mojem rodu ter prav posebno gorel za svoja očetna izročila. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), si je štel v dolžnost, da kristjane zatre, preden njihovo število nevarno naraste. Ker se tudi on »ni mogel ustavljati modrosti in duhu« (Apd 6, 10Apd 6, 10
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

10 pa se niso mogli ustavljati modrosti in duhu, s katerim je govoril. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), je moral dosledno odobravati samo njegovo usmrtitev.

Savla je napolnjevalo sovraštvo in hkrati napuh. In kakšen napuh! Farizejski napuh, ki se je še posebno upiral milosti. In vendar je bil ta človek izbranec, božji izbranec. Temu se ne smemo čuditi. Bog mrzi mlačneže. Savel pa ni bil mlačnež. Njegov značaj se odkriva v načinu, kako je sprejel nenadno svetlobo drugačnega spoznanja. (Nadnaravno delovanje je zmerom primerno naravi onega, na katerega meri.) Savla je zadela božja svetloba bliskovito, pri belem dnevu, ko niti ni bil sam in so bile navzoče priče. Tega neugnanega človeka je osvetlila luč sredi dela, na poti, ko je bil v spremstvu svojih prijateljev. On, človek sile in nasilja, se je takoj sklonil pred pravo silo. Glas od zgoraj začenja s kratkim, strogim očitkom:

»Savel, Savel, kaj me preganjaš?«

»Gospod, kdo si?« je brž vprašal, uprt z očmi v sijočo prikazen Jezusa Kristusa, ki ga dotlej ni poznal, a ga je naenkrat videl nad seboj.

»Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.«

»Gospod, kaj hočeš, da naj storim?«

Tudi tu je Savel mož dejanja! Pretresen je, presenečen, oslepljen, vržen s konja, strt – a ne zgubi niti trenutka. Savel je tako zelo mož dejanja, da takoj, tu in zdaj, potrebuje ukaze, ki bi jih hotel spolniti. Jezusa iz Nazareta ne bo več preganjal. Kaj naj zdaj stori? Niti pomisliti ne utegne na to, da je oslepljen. Takoj se mu hoče nove dejavnosti. Ker ne bo več preganjal učencev Jezusovih, mora storiti nekaj drugega, in takoj hoče vedeti, kaj. V tem trenutku je slep, a ne utegne čakati, da bi se mu oči zopet odprle. Od prvega trenutka mora poznati svojo novo pot. Njegovi spremljevavci so slišali samo neki glas, nikogar pa niso videli. Opazili so svetlobo, Jezusa pa ne. Samo Savel, ki se je spremenil v Pavla, je videl prikazen; samo on je razumel besede, ki so bile izgovorjene.

Ko je Pavel vstal, je bil slep. Peljali so ga za roko v Damask. Ta pot v Damask je bila prav malo podobna oni, ki si jo je prej predstavljal. Tri dni ni videl ne jedel ne pil. Te tri dni v temi je prebil v molitvi. Medtem je učenec Ananija v prikazni dobil ukaz, naj gre v Ravno ulico in naj Pavlu vrne vid. Ananija gre v Ravno ulico in potrka na vrata Juda, pri katerem je Savel stanoval. Vstopil je in rekel: »Brat Savel, Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti, po kateri si šel, me je poslal, da spregledaš in boš napolnjen s Svetim Duhom.« In Ananija je položil roke na Savla in kakor luskine je padlo z njegovih oči in je spregledal. Vstal je in bil krščen; vzel je jedi ter se okrepčal (Apd 9, 1Apd 9, 1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Gospod pokliče Savla 9 1 Savel pa, ki je še puhal grožnjo in umor zoper Gospodove učence, je šel k velikemu duhovniku Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
7-19).

3. Pavlovo spreobrnjenje – verski dogodek

(Dr. Stanko Cajnkar, Kratek oris Pavlove teologije; Sveto pismo NZ 436-439).

To, kar je Pavel doživel na poti v Damask, ko ga je božja svetloba vrgla na tla, je izredno pomemben verski dogodek. Pravzaprav je nadomestilo za druge velike dogodke v Jezusovem življenju, pri katerih on, tujec iz Tarza v Mali Aziji, ni mogel biti navzoč. Nadomestil je vse, kar se je nerazumljivo velikega zgodilo od Janezovega krsta do prihoda Svetega Duha na binkoštni praznik. Ni treba misliti, da mu je bilo vse zamujeno znanje dano v kaki nadnaravni viziji, ker je mogel marsikaj sprejeti iz pripovedovanja drugih. Temeljna spoznanja, ki so odločilna za njegovo teologijo, pa so mogla biti spočeta že v trenutku srečanja s Kristusom. Sicer bi ne bil mogel doumeti resnic, ki so jih drugi apostoli kljub svoji navajenosti na Kristusa komaj slutili. Sveti Pavel je razumljiv samo kot poseben božji izbranec, ki ga je srečanje z učlovečenim božjim Sinom do temeljev bitja pretreslo in preustvarilo.

Sveti Pavel je pravi Kristusov apostol. Vendar ta naziv njegovega poslanstva ne izčrpa. Zaradi posebne poklicanosti je nekaj več od drugih apostolov, čeprav pravi sam o sebi, da ni vreden imenovati se apostol, ker je preganjal božjo Cerkev.

Pri razlagi Pavlovega poslanstva, njegovih posebnosti in odlik si nujno moramo privzeti za oporo še podobo Pavla kot preroka. Drugi apostoli so ob Kristusu počasi dozorevali. Zato so luskine z njihovih oči le počasi odpadale. Pavel je spregledal v najkrajšem času. Zato so njegova temeljna spoznanja bliskovita, bolj izrazito duhovna, nadnaravno jasnejša in zato seveda tudi globlja. Svoj vir imajo v preroških videnjih in ne v počasnem prisvajanju sporočenega znanja. Podobna so teofanijam, ki so jih doživeli očaki, Mojzesovemu gledanju gorečega grma in njegovim razgovorom z Bogom na Sinaju, Izaijevi viziji božje veličastnosti v templju in mnogim drugim naravnostnim prikazom nadnaravne resničnosti. Nekaj podobnega so prej doživljali trije drugi apostoli pri spremenjenju na gori, vsi pa ob srečanju z vstalim Kristusom in na binkoštni praznik. Vendar se dozdeva, da so bili ti dogodki bolj potrdilo njihovih prejšnjih spoznanj kakor pa razodetje novih resnic in teoloških razjasnitev. Pavel pa zajema svojo vero in svojo teologijo predvsem iz srečanja s poveličanim Kristusom in iz svojih nadnaravnih vizij. Zato je vprašanje o Pavlovih naravnih nagnjenjih kakor tudi o dobljenih zunanjih vplivih in spodbudah povsem podrejeno temeljnemu doživetju spreobrnjenja. Da je bil Pavel zaradi svoje ožje domovine, zaradi izrednih umskih sposobnosti in nagnjenj najbolj primeren za poklic apostola narodov, je pravzaprav samo po sebi umevno, ker pač tudi tukaj velja, da milost naravo predpostavlja. Religiozno, teološko in cerkveno zgodovinsko pa je to paberkovanje podobnosti in naravnih usposobljenosti bolj malo važno. Stari Savel apostola Pavla ne more razložiti. Za to je vse preveč Jud, farizej, fanatik, nacionalist, maščevavec dozdevnih in resničnih krivic. Kontinuitete med tema dvema zelo različnima človekoma je prav tako malo kakor med judovskim in posvetnim mesijanizmom in med resničnim odrešenjem po Kristusu. Farizejska bojevita modrost je vrgla Savla v boj zoper kristjane. Na poti v Damask je dozorela v morivsko odločnost in nepopustljivost. Ob Kristusovi svetlobi pa se je razblinila v nič. V dokončen in popoln nič. To je treba zelo vidno podčrtati. Ne zaradi smešnih razlag, ki hočejo s pomočjo najsodobnejše psihologije in psihopatologije Pavlovo spreobrnjenje izničiti v napad sončarice ali kot posledico splošne utrujenosti ali v spretno zakrinkano popolno vdajo premočnemu nasprotniku.

Ničevost takih razlag je skoraj večja od praznote Savlovih judovskih idej, ki so ob srečanju s Kristusom doživela popoln razkroj. Zgolj naravno Pavlovo spreobrnjenje je tako velik psihološki čudež, da bi nam ga ljudje, ki se nadnaravnih čudežev tako neizmemo boje, ne smeli z mirno vestjo navajati v obliki zadovoljive razlage. Ne pravimo, da bi človek po naravni poti ne mogel zavreči svojih starih idej in se okleniti novih. Tudi ne trdimo, da bi bolezenska nagnjenja v takih preobratih ne mogla biti pomembna. Prav tako ne izključujemo možnosti varanja in samoprevare. Vendar so navadno vse take razlage kljub navidezni učenosti docela naivne in skoraj nikoli ne razlože tega, kar je v resnici važno. V Pavlovem primeru pa so »ničevosti vseh ničevosti«, če uporabimo starega Pridigarja – Koheleta. Razlagajo le neko splošno prigodo, ki bi mogla biti last kogarkoli in kjerkoli. Ne razlože pa Savlove osebnosti, njegove izredne usode in smisla vse njegove eksistence. Zato so za nas, ki verujemo v Boga, razodetje in čudovitost nadnaravnega sveta, brez sleherne teže in vrednosti. Temelj našega verovanja ni Savlovo spreobrnjenje, temveč Kristusovo vstajenje in njegovo božanstvo. Pavlovo doživetje na poti v Damask je važno kot srečanje z vstalim Kristusom. S Pavlom samim ni mogoče ničesar dokazati in ničesar zanikati. Spreobrnjenje tajijo isti ljudje, ki ne priznavajo razodetja in Kristusovega božanstva. To je logično. Brez vere v Boga, ki se kot ljubezen razodeva, je naravna razlaga edina sprejemljiva hipoteza, ki pomaga iz zadrege.

Nam blodnje po labirintu cenenih naravnih razlag niso potrebne. Dovolj je, da vidimo v Pavlovem spreobrnjenju nadaljevanje veliko nočnih, vnebohodnih in binkoštnih dogodkov. V tej zvezi je doživetje svetega Pavla dovolj razumljivo. Samo njegova razlaga usodnosti srečanja s Kristusom prenese kritiko dveh tisočletij krščanske zgodovine. Kar je treba razložiti in razumeti, ni le Savlovo divjanje proti Cerkvi, temveč njegovo popolno spremenjenje. Preobrati takega obsega so mogoči samo ob vdoru nadnaravne resničnosti v svet naravne zakonitosti. Kakor je nemogoče, da bi si bili apostoli Kristusovo vstajenje izmislili in se potem za svojo laž spustili v najbolj nesmiselno prigodo varanja in samoprevare, tako je tudi čisto nemogoče, da bi bil Pavel zapustil vero svojih očetov, ki mu je pomenila življenje, zaradi upanja, da bo mogel biti nekoč za svojo laž obglavljen. Domneva o samoprevari je prav tako malo verjetna, kakor teorija o namernem varanju. V čem naj bi bila ta usodna prevara? Ali le v nekakšni viziji Kristusove podobe? Pravi vizionarji se svojim vizijam nikoli ne odrečejo. S to njihovo trdnostjo naravna psihologija in psihopatologija ne vesta kaj početi. Vendar bi prav to morali razložiti, če se že tako vneto sklicujeta na potrebnost celotnih razumskih pojasnitev. Prav tega pa zgolj zunanje razlage vizij sploh ne morejo. Edini pravi komentarji takih doživetij so vizionarji sami. Ne le njihova beseda, temveč z lučjo in dobroto osvetljeno in prekaljeno življenje. Resnice, ki so jih posredovali, in velika dejanja, ki so jih izvršili.

Vsa Pavlova neizmerna trdna navezanost na Kristusa, ves njegov življenjski heroizem, ki je povsem drugačen od njegovega judovskega poguma, in vsa njegova teologija, vse izvira neposredno ali posredno iz doživetja na poti v Damask. Njegovo srečanje s Kristusom se je ponavljalo, ker govori sam še o drugih videnjih, ki ne sodijo v dogodek pred Damaskom. Zgodbo Kristusovega zemeljskega življenja pozna iz pripovedovanja drugih, Kristusa samega, njegovo božjo moč in odrešitveno poslanstvo pa je doživel sam na poti v Damask in kot slepi videc v velikem mestu. Tri dni je bil slep, najbrž zato, ker so bile ves ta čas njegove misli uprte v resničnosti, ki jih tudi najbolj ostre človeške oči ne morejo razpoznati. Po tej slepoti, ki je resnica in simbol obenem, pa so padle luskine z njegovih oči. Njegovo spoznanje sega v take razsežnosti božjih in človeških skrivnosti, da ga z besedami ni mogoče izraziti. Tudi to, kar se je zgodilo ob srečanju s Kristusom, so stvari, o katerih človeku ni dovoljeno govoriti, kakor pravi Pavel o zamaknjenju v sedmo nebo. Kdo naj trdnost in neizpodbitnost takega vseobsežnega, resnično in dokončno življenjskega doživetja z razumskim duhovičenjem izniči v prevaro ali samoprevaro?

Vrnimo se na kratko še k dogodkom po Pavlovem doživetju pred Damaskom. Komaj je spregledal, je doživel, kako so se njegovi nekdanji prijatelji spremenili v smrtne sovražnike in si prizadevali, da bi ga ujeli in umorili. Pri mestnih vratih so postavili straže in stražili noč in dan, a so ga njegovi učenci in prijatelji ponoči v košu spustili po zidu na tla. Potem je odšel v arabsko puščavo, kjer se je dve do tri leta v zbranosti in molitvi pripravljal na svoj prihodnji poklic, zakaj Gospod ga je izbral za orodje, da ponese njegovo ime med pogane in kralje in sinove Izraela. Vse Pavlovo nadaljnje delo govori, s kakšno vero je oznanjal Kristusa, s prepričanjem v zmago njegovega nauka. Farizeji, Rimljani, pekel in narava so se hkrati zarotili proti njemu in izpolnjevali Kristusove besede Ananiji: »In jaz mu bom pokazal, koliko mora trpeti za moje ime.« Deset let pred smrtjo so Judje Pavla že petkrat bičali. Čeprav je bil rimski državljan, so ga trikrat šibali, v Listri so ga kamnali, da je na pol mrtev obležal. Na svojih potovanjih je trikrat doživel brodolom; na deski je moral prebiti nekoč en dan in eno noč sredi morja, štiriindvajset ur so ga premetavali valovi. Vklenili so ga, sedemkrat so ga vrgli v ječo. Sredi vseh duševnih in telesnih težav je nepretrgoma imel skrbi za vse krščanske občine, ki jih je sam ustanovil, vodil ali samo obiskoval. Pisal je, opominjal, podpiral, tolažil, hrabril, krepil, vzgajal, spodbujal in navduševal Rimljane, Korinčane, Efežane, Galačane, Hebrejce. Ta mož je z vso pravico mogel reči, da je dober boj dobojeval. K osebnosti apostola Pavla se bomo še vrnili in ob dnevu njegove smrti 29. junija prikazali delo in življenje, žrtve, trpljenje in uspehe tega apostola narodov, največjega in najvelikopoteznejšega misijonarja vseh časov.

Pavlov zagovor pred judovskim ljudstvom (Apd 22, 3-11Apd 22, 3-11
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

3 »Jaz sem Jud, rojen v Tarzu v Ciliciji. Bil sem pa v tem mestu vzgojen in pri nogah Gamalijelovih v očetni postavi natančno poučen, za Boga vnet, kakor ste danes vi vsi. 4 Jaz sem ta nauk smrtno preganjal, može in žene vklepal in jih v ječe izročal, 5 kakor mi more spričati tudi veliki duhovnik in ves veliki zbor. Od tega sem prejel celo pisma in šel k bratom v Damask, da bi tudi tam bivajoče zvezane privedel v Jeruzalem in bi bili kaznovani. 6 Ko sem pa bil na poti in se okoli poldne bližal Damasku, me je nenadoma z neba obsijala velika svetloba. 7 Padel sem na tla in zaslišal glas, ki mi je rekel: ‚Savel, Savel, kaj me preganjaš?‘ 8 Odgovoril sem: ‚Kdo si, Gospod?‘ In rekel mi je: ‚Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.‘ 9 Moji spremljevavci so svetlobo sicer videli, glasu pa, ki je z menoj govoril, niso razločili. 10 In rekel sem: ‚Kaj naj storim, Gospod?‘ Gospod mi je pa rekel: ‚Vstani in pojdi v Damask in tam se ti bo vse povedalo, kar ti je treba storiti.‘ 11 Ker pa zaradi sijaja tiste svetlobe nisem videl, so me moji spremljevavci peljali za roko in sem tako prišel v Damask. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
)

Apostol Pavel je leta 58, torej okoli 24 let pozneje, takole opisal svojo spreobrnitev:

Jaz sem Jud, rojen v Tarzu v Ciliciji, bil sem pa v tem mestu vzgojen in pri nogah Gamalielovih natančno poučen v očetni postavi, vnet za Boga, kakor ste danes vi vsi. Jaz sem ta nauk smrtno preganjal, može in žene vklepal in jih izročal v ječe, kakor mi more spričati tudi veliki duhovnik in vse starešinstvo; od njih sem prejel celo pisma in šel k bratom v Damask, da bi tudi ondi bivajoče privedel zvezane v Jeruzalem in bi bili kaznovani. Ko sem pa bil na poti in se okrog poldne bližal Damasku, me je nenadoma obsijala velika svetloba z neba; padel sem na tla in zaslišal glas, ki mi je rekel: ,Savel, Savel, kaj me preganjaš?’ Odgovoril sem: ,Kdo si, Gospod?’ In rekel mi je: ,Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš’. Moji spremljevavci so svetlobo sicer videli, glasu pa, ki je z menoj govoril, niso razločili. In rekel sem: ,Kaj naj storim, Gospod?’ Gospod pa mi je rekel: ,Vstani in pojdi v Damask in tam se ti bo vse povedalo, kar ti je treba storiti.’ Ker pa zaradi sijaja tiste svetlobe nisem videl, so me moji spremljevavci peljali za roko in sem tako prišel v Damask…«

Vir = Leto svetnikov