sveta Filip in Jakob ml. – apostola

Filip in Jakob ml.        Zavetnika: Filip je zavetnik Luksemburga in nekaterih drugih mest, klobučarjev in slaščičarjev; Jakob pa zavetnik Dieppa, kramarjev, mlinarjev, paštetarjev, strojarjev, lekarnarjev. Skupaj sta zavetnika Urugvaja.
        Okoli godu sv. Filipa so se razvili različni običaji: na Filipovo noč naj bi se svobodno uganjale različne norčije, oba sta tudi »vremenska« svetnika.
        Atributi: Filip – križ ali palica v obliki križa; Jakob – suknarski kol ali kij in knjiga, ki je znamenje apostolov.
        Imena: Filip, Lipče, Lipš, Lipe; Fila, File, Filipina, Filipa, Filja, Filka; Jakob, Jaka, Jak, Jakec, Jakov, Jaša, Žak, Žaki; Jakobina
        Cerkve v Sloveniji/svetu: Na Slovenskem je apostoloma Filipu in Jakobu posvečenih devet cerkva.
        Prej sta apostola godovala 1. maja, ker so na ta dan njune ostanke (leta 560) prenesli v rimsko cerkev dvanajsterih apostolov.
        Filip (Zdenko) je bil prvi, ki ga je Jezus naravnost poklical med svoje učence: »Hodi za menoj!« In Filip je šel za njim. Brž nato je prav po apostolsko poiskal svojega prijatelja Natanaela (Jerneja) in ga povabil k Jezusu: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes in preroki, Jezusa iz Nazareta. Pridi in poglej!«
        Kot ga srečamo v evangeliju, je moral biti Filip odkrit in živahen, družaben in priljuden. Nanj so se obrnili pogani, ki bi bili zadnjo veliko noč radi videli Jezusa. Po izročilu naj bi po Jezusovem vnebohodu oznanjal blagovest po Scitiji ob Črnem morju in po Mali Aziji. Poganski duhovniki so ga dali pribiti na križ in so na križu visečega pobili s kamenjem.
        Jakob, s pridevkom mlajši (da ga ločimo od Janezovega brata Jakoba, ki mu pravimo starejši), je bil sin Marije, sorodnice božje Matere, in Alfeja, brata sv. Jožefa, zato ga apostol Pavel po judovskem običaju imenuje »brata Gospodovega«. Jezusu naj bi bil po postavi, obličju, govorici in vedenju tako podoben, da ga mnogi prvi trenutek niso mogli ločiti. Po Gospodovem vnebohodu so ga postavili za jeruzalemskega škofa. Tudi Judje so ga imenovali »Pravični«.
        Zgodovinar Hegezip piše o njem, da je živel sveto, da je bilo samo njemu izmed kristjanov dovoljeno stopiti v tempeljsko svetišče, kamor so sicer hodili judovski duhovniki, ki so opravljali službo.
        Po izročilu je umrl mučeniške smrti leta 63. Postavili so ga vrh templja, vrh Salomonovega stebrišča, da bi se pred zbrano množico odpovedal Kristusu. Jakob pa je slovesno izpričal, da je Jezus pravi Odrešenik, božji Sin in prihodnji Sodnik. Nato so apostola pahnili dol in s kamni pobili. Jakob je pri tem ponavljal Jezusove besede: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Napisal je tudi list, kjer beremo: »Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, del pa nima? Ali ga more vera rešiti? … Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva« (2, 14; 17).
        Filip in Jakob godujeta 3. maja.
Vir